Revija SRP 55/56

Sonja Votolen

 
ZHE KAR ZRELA
(chrtici)
 
 
 
Kar tako zlepa se zgodi.

Da padem pod nebo. Pravzaprav pod oblake. Nekateri sicer padajo na oblake. Jaz pa kvarim povprechje slovenske resnice. In padem pod oblake. Pravzaprav v travo. Pravzaprav na travnik.

Che bi kdo videl...! Da taka zrela zhenshchina lezhi na travniku. Sredi velikanskega ravnega zelenega prostranstva. Da taka, zhe precej zrela zhenshchina, pade na hrbet med trave! Pa se kar zgodi. Kot danes. Spet. Ker sem spet hotela najprej srechati sebe. Cheprav bi, po vseh pravilih, morala takoj po shihtu za shtedilnik. She prej v trgovino. In nato z vrechkami mimo shushushu oken, kot sem zhe rekla, k shtedilniku. Pa h krpici za prah. In vzornemu pogrinjku. No, saj nimam nich zoper vso tisto stereotipsko tradicionalno kramo, ampak jaz z leti postajam skregana s tisto stereotipno tradicionalno familiarno kramo. Zhe zhe, da mora druzhinica papcati, pa da mora biti domek zloshchen, ampak jaz z leti postajam skregana s tistimi pravili, ki so zakodirana v glavah. In se nich ne upiram lastnemu zadovoljnemu egu, ki me hujska, naj najprej poskrbim za svojo rit, se pravi, da naj najprej poskrbim zase. Pravzaprav me hujska v smislu tistih iz notranjosti izvlechenih resnichk, da moram najprej imeti rada predvsem sebe.

No in tako torej padem pod nebo. Namesto v kuhinjo. Ali v piskre. Trave so tako vitko visoke. Komaj me med njimi sonce najde. Nesramno se mu nastavljam. Tu je nudistichno polje za travnato kopanje. Tu je nudistichno nebo za zachudene oblake. Tu so oblachni pogledi za chudno travnato nudistko. Kot za stavo je v blizhini celo voda. Izgubljen potok namrech. Kot prispodoba za morje. Na pasho vrzhem mozhgane. Nobena luchka se vech svarilno ne prizhiga. Tam nekje lezhi oblachilo. Ki je she pred uro okleshchalo kozho v pisarni. Zdaj chutim svobodo vseh por in dlachic. Kozhe diha. Misli ne mislijo. Nemisli poganjajo. Razumem jezik oblakov. Oblaki se nikamor ne odpodijo. Vchasih so se, se mi je zdelo, podili tam gori. Zdaj so nad mano. Kipijo. So smeshni. Chudni. Lepi. Nezhni. Drzni. Napuhkani, skrvincheno okroglasti. Mehko sivi. Blizu. A v nedosegu. Svoboda, a tudi ujetost. Na nebu. Nad tlemi. Nad vsem. Nad vsemi.

Che bi kdo videl, da taka, zhe kar zrela zhenshchina, vrzhe vse shtiri in vse cote od sebe in lezhi v travi pod milim nebom! Se s sabo namuznem. Zaslishim svoj lasten namuznjen posmehec. Si potrdim. da nisem chez planke, niti chez les. Da sem, che zhe sem kako ali kashna takshna, chez trave. To bi bila zame ta hip najboljsha primerjava. Pravzaprav bi za takshne, torej zhe kar zrele zhenshchine, ki nekega dne in she kakshnega dodatnega, padejo pod nebo, morali rechi chesh ta je chez trave, ne ta je chez les. Hm, potemtakem bi se lahko celo izgovarjala, da sem tudi malo zelena. Zelenim odlochitvam pa ne gre zameriti, mar ne? Madonca, kaj vse zmore zelena filozofija? Kaj vse se pripodi v chloveka, che ga nebo gleda, che te oblaki gledajo! Ga vprasham, onega sivo belo prepletajochega raztegnjenega : Kaj menish, oblak, bo kdo doma namesto mene spekel krompir? Bo kdo olushchil grah? Bo kdo pospravil? In od danes naprej, ko sem, zhe kar zrela zhenshchina, padla pod nebo po shihtu, od danes naprej verjamem v chudezhe. Kajti zagrmelo je in ulilo se je. Kar tako zlepa. Menda se je tisti sivo beli raztegnjenj oblak razjezil zaradi moje zelenosti. In me umil za vse vechne chase.

 

 

MAGDALENCA

 

ta je prava kachica. Se vsa zvija in ovija in prepogiba, zgiba. Vijuga. Kakor kachica pach. Se po kachje zvija njen glas. Vsi njeni stavki so levo - desno vijugasti.

Takje tudi pogled. Da moshki utihne. In zavijuga z njo. Cik-cak. chetudi je v preteklosti hodil ravno. Zdaj prav gotovo zavija. Ko njen glas zaveje v ushesa. Ko njene roke zakachicajo pred njim. Po njem. V njem. In mu je najprej hladno. Nato pa prevroche. Iz njenih ochi shvigajo kachje prebrisane strele. Vsaka strela ozhge. Vsak ugriz zastrupi.

Je zhe zastrupljen. Od kachjega krizharjenja rok. Zmedenih nog. Oblezhi na kachji kozhi. Nad njim v beli bluzici kachica. Se glasek zvija. Se mu glasek upognjeno trese.

Se kozha zleplja in odleplja. Se lepi. Se kozha sleche. Se odlepi.

Kachica pomiglja s kazalcem. Bo pa zdaj treba dati. Ja ja. Za pelc plashch. Ja, dragec, vcheraj je bilo za..., danes pa za pelc.

Pika. Pik. Ugriz.