Revija SRP 55/56

Rajko Shushtarshich

 

SPREMENITE IME! – NOMEN EST OMEN!

 
 
 
Star pregovor nam govori, kako pomembno je bilo ime za takratnega individua. Dandanes moramo napisati malo vech, recimo: ime simbolizira identiteto subjekta – individuuma; ali, kot pravi Lojze Adamich, »istovetnost imena z njegovim jazom«.1 Ta istovetnost imena z njegovim jazom zopet ni mishljena kot poudarjanje ega in bi morda bilo bolje rechi: istovetnost imena z njegovim sebstvom (bistvom individuuma). Latinci so nedvomno vedeli, za kaj gre, danes pa tega ne vemo vech, ker se pregovori obrabijo kot apeli propagande. Tudi che napishemo samo o tem obsezhno razpravo, nam ne bo razjasnila tega, chesar nochemo vedeti.

Kratica imena in priimka avtorice omenjenega prispevka M. P. (Mire Puc) pa ravno za podpis njenega chlanka she posebej ni primerna. Vendar ochitek ne gre njej, marvech takratnim postrevolucijskim urednishkim navadam. V letu 1949, ko je chlanek nastal, v nashi kolektivni zavesti individuum (tako tudi njegov simbol – ime) ni pomenil kdove kaj. V novoreku so naravnost ljubili kratice. Kratice imena v glasilu NS (Novi svet) naj bi dodatno simbolizirale skromnost avtorja in skromnost individua v SD (socialistichni druzhbi). Tema pa je za Slovence ponovno aktualna, ali celo bolj aktualna, kot je bila takrat, ker se danes soochamo z vprashanjem »What's Your Name?« zhe kar doma, v svoji domovini.

Takole na hitro bi dejal: reshitev problema je preprosta, treba nam je samo zapisati ime v posodobljeni bohorichici in odlochno vztrajati na njegovi pravilni izgovorjavi. In ime bo ostalo neokrnjeno, le zapisano bo malo drugache (v latinskih chrkah namrech), in nihche nam ga ne bo vech malichil, naj bo to z dobrohotnimi praktichnimi razlogi ali zgolj iz nevednosti, ali pa, kar je prevladujocha praksa, z nespodobnimi nameni velikih kultivatorjev, da bi nas potujchevali oz., po njihovo, udomachili (asimilirali).

Resnichnost je seveda bolj zapletena, da ne rechem – vchasih kruta, drugich bolj mila; vedno pa jo je treba pogledati posamichno. Individuum gre skozi neki proces, v zelo razlichnih okolishchinah, da se na neki tochki zave pomena svoje identitete. Ravno v omenjenem prispevku nam je prikazana avtorefleksija Lojzeta Adamicha. Sprva mu je, kot pravi, malichenje njegovega imena celo godilo, "kot mlad zelenec, si je prva leta v Zdruzhenih drzhavah zhelel, da bi se chimprej amerikaniziral". Vendar se je njegovo staro – pravo ime oglashalo, ga opominjalo na narod, rod, iz katerega izhaja, in da se ne more mirne vesti izkoreniniti. Sicer pa v Adamichevi knjigi (pravi Mira Puc) sprememba imena simbolizira problem "chesto zelo bolechega stapljanja tujerodnih priseljencev z njihovo anglosashko okolico". To potujchevanje – asimilacijo osveshcheni zavracha, nanjo se pogosto odzove z iskanjem korenin svojega rodu, naroda, z iskanjem in ohranjanjem svoje osebne in narodove identitete, kot pravimo dandanes. Bistveno pri tem je, da sta identiteti individuuma in naroda – rodu tako prezhemata, da ene ne moremo obravnavati brez druge. Che se odrechemo narodni identiteti, je vprashanje osebne identitete izkoreninjeno, in ko individuumi v "cvetu naroda" (njegova kulturna elita) zanemarjajo pomen svojega osebnega imena, bodo zanemarili tudi svojstvo naroda – narodovo svobodo. Ko se to dogaja, narod (iz)umira.

Drzhava RS (Republika Slovenija) porabi milijarde SIT-ov (tolarjev) za promocijo Slovenije v svetu (najvech stavi na shportne dosezhke nashih in uvozhenih shportnikov, pa na turistichno promocijo dezhele), njeni najvidnejshi predstavniki, posebej pa najmochnejshi mediji, venomer tarnajo o neprepoznavnosti Slovenije v Evropi in svetu. Za prevladujocho slovensko politichno, gospodarsko, znanstveno in tudi kulturno elito vprashanje identitete naroda torej ni pomembno. Skoraj vsi ti mirne dushe zamenjajo identiteto naroda Slovencev – slovenstvo s prepoznavnostjo nashe dezhele oz. drzhave Republike Slovenije. George Robertson, generalni sekretar NATO, jim je kot odgovor na jadikovanje predlagal (v shali seveda, tako sem ga razumel): preimenujte se v "Jadransko republiko", pa boste prepoznavni, ne bodo vas vech zamenjevali za Slovashko, Slavonijo. (Nedobesedni citat, po spominu.)

Nashi najvidnejshi protagonisti vprashanje istovetnosti "Kako mi (nam) je ime?", kako se to ime zapishe, shtejejo za nepomembno formalnost. Jo bo zhe reshil npr. Zakon o rabi slovenshchine v Republiki Sloveniji. Identitetna vprashanja: – kdo smo?, od kod smo?, doklej she bomo narod, rod? – shtejejo za obrobna, nebistvena vprashanja. Nekateri jih imajo celo za shkodljivo nacionalistichno omejenost. Zamenjava identitete naroda s prepoznavnostjo – z "imageem Slovenije", identitete individuuma pa – z "imageem posameznika" (npr. pisca tega in tega) ni opravichljiva, ko gre za kulturnike. Chast in slava plasiranih pisateljev in pesnikov na evropskem in svetovnem trzhishchu je nedvomno pomembna, a je le "image", ki se razblini ob prvem pishu vetra. Prepoznavnost dezhele, naj bo she tako vsiljiva, je prenapihnjen balon, je le v nashih ocheh, v svetu pa podoba bledi hitreje, kot jo mi slikamo.

V pisni komunikaciji na internetu prevladuje zmeda brez primere, na tisoche uporabnikov mirno registrira svoje popacheno ime, tj. ime brez shumnikov. V pisnih internetnih in drugih elektronskih sporochilih shumniki kratkomalo izginjajo. Slovenshchina se pachi kot she nikoli doslej.

Zavod za sholstvo pa nich, kot da problema ni ali kot da je za slovenshchino zgolj obroben. 2

Ko v SAZU slishijo besede bohorichica ali Veneti, nashi davni predniki, se samo najezhijo, javna skrivnost je namrech, da sta to ali prepovedani temi ali omembe nevredna izziva. 3

Slovenski parlament zhe vech kot deset let ni uspel sprejeti zakona o rabi slovenskega jezika. Na pobudo Revije SRP ob predlogu Zakona o rabi slovenshchine kot uradnega jezika se ne zmeni; opozorili smo namrech, da bi tak zakon neizogibno moral vsebovati vsaj en chlen, ki bi opredelil, kako naj se slovenshchina pishe – po novem zakonu? 4

Tako malo bi nam bilo treba storiti za identiteto, v primerjavi s cirkusom, ki ga pochnemo, ko gre za prepoznavnost, da bi chlovek komaj verjel. She vechkrat pa nam za identiteto slovenstva ne bilo treba storiti nichesar! Namrech, nichesar od tega, kar drugi hochejo, zato da bi nas udomachili. V Evropski uniji bo problem slovenstva pochasi, a sistematichno bledel, razumljivo, ko pa je toliko pomembnejshih skupnih vprashanj, iz dneva v dan jih bo vech, in sproti nam bodo povedali, katera vprashanja so to. Morda pa tega niti ne bo treba, ker smo res mojstri v tem, da uganemo, kaj hoche gospodar, she preden zahtevo izreche. Obljube o Evropi enakopravnih narodov, velikih in malih, so privlachne. Kdo, ki ni naiven, bi jim verjel? Tudi na identitete narodov je treba gledati realno. Vsak narod je individualnost zase, in ta se ne ohranja kar tako, npr. s pomochjo nove institucionalne tvorbe – Unije. Torej bo nekako tako, kot pravi George Orwell o zhivalih v Zhivalski farmi : “Vsi (narodi) so enakopravni, toda nekateri so enakopravnejshi od drugih

Od nekdaj je bilo tako, da so se v novih okvirih (tvorbah) eni narodi shirili, drugi krchili. Nash narod pa ima veliko narodnjakov, in ti so v udinjanju EU in NATO presegli sami sebe. To, chemur pravijo "velika zmaga racionalnih argumentov" na referendumu ZA vkljuchitev v obe tvorbi nad tistimi, ki so bili PROTI, tj. proti vstopu v Unijo in proti pristopu v vojashki pakt, je dishalo po udinjanju brez primere. Podanishtvo, hlapchevstvo se vedno znova in na novo potrjuje kot posebnost slovenstva, kot nacionalna jed prve vrste. Od zdaj naprej se torej zopet zachenja nashe prizadevanje za ohranitev slovenstva – za ponovno osamosvojitev, narodno gibanje torej, ki smo ga vajeni, cheprav njegovih sadov nikakor nochemo.

Glede identitete obeh subjektov (individuuma in naroda) pa bi bilo lepo in koristno, che bi sistem – nasha drzhava, zlasti pa njena mnozhichna obchila, poslej nehala skrbeti tako za identiteto individuuma kot za identiteto naroda na sploshno. Verodostojnost za tako prizadevanje smo namrech zaigrali za lep chas. Bodimo skromnejshi, ostanimo pri prizadevanju za podobo dezhele, za njeno prepoznavnost v svetu, skratka, skrbimo za "image Slovenije"; in pa za status (ugled, prestizh ter kar je she ustreznih modalitet istega) izbranih posameznikov. Te vrednosti se izrazhajo, lahko tudi izmerijo, v "imageu posameznika" (lahko tudi v "imageu mnozhice posameznikov"). V obchih vrednotah, v nasprotju z institucionalnimi (sistemskimi) vrednotami, ni bolj ali manj individuumov, ni bolj ali manj narodov. Ti to so ali pa niso. V prvotnem pomenu jih ne bomo nikakor uspeli zadovoljivo razvrshchati, in zato tudi ne trzhiti.

Potemtakem bi tezhko rekli, da trdovratno nezanimanje za identiteto subjekta (individuuma in naroda) na Slovenskem ni dedishchina prejshnjega sistema. To velja tudi za omenjene narodne institucije, ki jih konkretna vprashanja o bistvenih simbolih slovenstva ne zanimajo.

 

Naj koncham s prispodobo o biseru:

 

BISER
 
V vodi velikega jezera se je rodil biser,
ni menil, da je lepshi od drugih;
a v prelivanju barv,
soju svetlobe,
ob lomu zharkov
je bil svojski,
bil je biser edinstven.
 
Nekega dne ga je preshinila misel,
ki se je ni mogel vech znebiti:
voda me je rodila,
rad bi bil voda,
prostran, neomejen, vechen.
 
Pochasi, komaj opazno,
se je jel raztapljati;
zhelja se mu je
zachela uresnichevati.
 
A voda ni postal nikoli;
ko se je povsem raztopil,
ga ni vech bilo.

 

 

__________
1 Glej ponatisnjeni prispevek Mire Puc v tej sht. Revije SRP 55/56: Kako vam je ime? (Lojze Adamich – Louis Adamic [Edemik]), sicer iz revije Novi svet, leto 1949.
2 Urednishtvo Revije SRP: Odprta vprashanja IV – Zavodu RS za sholstvo, Revija SRP 49/50, 170
3 Urednishtvo Revije SRP: Odprta vprashanja I – Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Revija SRP 41/42, 153
4 Urednishtvo Revije SRP: Odprta vprashanja II – Slovenskemu parlamentu /ob zakonu o rabi slovenshchine/, Revija SRP 45/46,154