Revija SRP 55/56

Pavel V. Tulajev

Iz zgodovinskega spomina

 

VENETI: PREDNIKI SLOVANOV

 
 
 
Razmishljanje o knjigi: VENETI. First Builders of European Community. Tracing the History and Language of Early Ancestors of Slovenes. Jozhko Shavli, Matej Bor, Ivan Tomazhich. Editiones Veneti, Wien, Austria, 1996, 533 p.

Che ste kdaj obiskali nasho Karelijo, Finsko ali pa Estonijo, ste se gotovo chudili, zakaj nas, Ruse, Finci in Estonci imenujejo venäläinen in Rusijo Venäjä oz. Venamaa. Zakaj se imajo chlani modernih poganskih obchestev, katerih sredishche je v Petrogradu, she dandanes za Venete? Chloveku, ki ne pozna dovolj evropske zgodovine, se to verjetno zdi res chudno. Vechina ljudi dandanes zhal nima niti priblizhne predstave o tem, kakshen pomen imajo Veneti tudi za rusko zgodovino.

Veneti (Eneti,Venedi) je etnonim enega najstarejshih narodov evropske civilizacije. She do danes ni dokonchno pojasnjeno, kdo so bili Veneti in kateri izmed danashnjih evropskih narodov bi jim bil genetsko najblizhji. Sorodstvu z Veneti se uradno odrekajo tako Slovani kot Kelti, Romani in Germani. Vsak od njih navaja svoje nasprotne argumente. Okoli tega vprashanja so nastale cele znanstvene shole, ki se med seboj prepirajo, tako da se nepoucheni bralec le stezhka znajde v labirintu arheoloshkih, jezikoslovnih in kulturnih terminologij.

Znanstvene razprave o Venetih so si sledile brez posebnih senzacij tja do sredine 80-ih let v glavnem z navajanjem in prezhvekovanjem starih dejstev, argumentov in tez. Sem ter tja so se pojavljala dela v raznih evropskih jezikih, ki pa vprashanja niso mogla reshiti, tako da je vprashanje etnogeneze Venetov v bistvu ostajalo odprto.

Do kvalitetnega preskoka je prishlo po odkritjih slovenskega znanstvenika in pisatelja Mateja Bora, ki mu je uspelo razvozlati stare venetske napise. Dokazal je njihovo sorodnost s slovenskim jezikom, zlasti na podlagi slovenskih narechij, vzporedno pa je s svojimi izsledki znanstveno potrdil hipotezo o slovanskih elementih v etrushchanskih napisih. Do enakih zakljuchkov o slovanskem izvoru Venetov je neodvisno od Mateja Bora na podlagi drugih dejstev prishel tudi Borov rojak Jozhko Shavli, ki je raziskoval slovensko poreklo zgodnjesrednjeveshke drzhave Karantanije. Delo obeh znanstvenikov je bilo objavljeno v knjigi Veneti nashi davni predniki, najprej v nemshchini (1988) in slovenshchini(1989), potem pa she v italijanshchini (1991) in angleshchini (1996). (1) Angleshka izdaja je izshla v Kanadi, predvsem po zaslugi tretjega avtorja knjige, neumornega patra Ivana Tomazhicha, ki se prav tako zhe desetletja ukvarja z raziskovanjem stare zgodovine Slovencev. Trenutno je v pripravi tudi ruska izdaja te zanimive knjige.

Namen tega eseja je podati bralcu kratek pregled dosedanje ruske literature o »venetskem vprashanju« in tako primerjati rezultate ruske znanosti z rezultati slovenskih kolegov.

 

KAJ SO O VENETIH VEDELI V ANTICHNEM CHASU?

Nobena raziskava, posvechena Venetom, ne more mimo omembe antichnih avtorjev. Stara grshka literatura, zachenshi s Homerjem in Gesiodom (8. st. BC), je zapisala o »Enetih« (Enetoi) veliko podatkov, ki se nanashajo na legendarnega Eneja, heroja trojanske vojne. Najvech podatkov o tem junaku nam da sama Iliada. Tam je zapisano, da je bil vodja Trojancev Enej potomec stare kraljevske rodbine Dardana. Bil je najljubshi sin boginje Afrodite, Zevsove hcherke, ki ga je spochela z junakom Anhizom »na gozdnatih vrhovih prepadne Ide«, v gorah blizu Troje. Razen Afrodite so bili njegovi zashchitniki she hiperborejski bogovi Leto in Apolon ter Pozejdon, vladar morja. Ranjenemu Eneju so prishli na pomoch sami bogovi, ga odnesli v svoj tempelj na vrhu Pergama, kjer sta mu Leto in Apolon »sama v velikem svetishchu vrnila moch in lepoto«. (str. 78) »Pozejdon pa je reshil Eneja, da ne bi tako izumrl plemeniti rod Dardana, ki je Zevsu od vseh najbolj pri srcu«. (str. 327)

Tako se je zachelo in utrdilo Enejevo rodovno poslanstvo. Pojavil se je spet v delih rimskega pesnika Vergila (70-17 BC), celih sedem stoletij pozneje. Grshki pesnik je bil uteleshenje starogrshke epske tradicije, ki se je shirila »od ust do ust«, Vergil pa genialni predstavnik rimsko-helenistichne literature. Njegov Enej je zhe drugachen, cheprav gre za isto osebo kot pri Homerju. V Vergilovi Eneidi je vodji Trojancev usojeno, da po dolgem potovanju pripluje v Italijo in osnuje mesto Rim, kamor prinese trojanske bogove. Po razcvetu Enejevega rodu, ki je »zrasel iz trojanske krvi« (str. 137), se na Apeninskem polotoku razshiri kult Venere, rimske Afrodite. Venera (iz venia – »bozhja milost«) je bila boginja rodovitnosti, ljubezni in lepote. Imeli so jo za pramater Rimljanov. Enejev sin Julij je bil zachetnik dinastije Julijcev, ki jim je pripadal tudi Julij Cezar, ki so ga zato imenovali tudi »bozhji«. Zato je bila Italija v tistem chasu polna Venerinih svetishch, v Pompejih pa so ji posvetili svetishche kot boginji zmage.

Obstoj antichnega plemena Enetov potrjujejo zgodovinarji in zemljepisci tistega chasa. Prvo potrditev najdemo pri Herodotu (5. st. BC). V sedmi knjigi svoje obshirne Zgodovine omenja pristanishche Eneja v Makedoniji, v prvi knjigi pa opisuje obichaj prodaje nevest pri ilirskih Enetih. Te so bile znane po svoji lepoti she iz chasov trojanske Helene. (str. 344).

Strabon (63 BC - 24 AD) pravi, da so Eneti prej zhiveli v Paflagoniji, severnem delu Male Azije, ki jo natanchno opisuje v svoji Geografiji. Ko primerja podatke iz vech virov, antichni zemljepisec na koncu pravi: "Najbolj razshirjeno in vsesploshno priznano dejstvo je, da so bili Veneti najvazhnejshe paflagonsko pleme, iz katerega je izhajal tudi Pilemen (vojskovodja, ki ga omenja Homer). Poleg tega se je tudi vechina Venetov borila na njegovi strani; ko pa je padel v boju, so se po zavzetju Troje odpravili v Trakijo in prishli tudi v danashnjo Enetiko." Njihov poveljnik je bil Antenor, ki se je s svojimi sonarodnjaki naselil v severnem delu Jadranskega morja. (5)

Strabon je prvi kritichno analiziral nasprotujoche si trditve iz raznih legend o Enejevih potovanjih. Kot pravi Iliada, naj bi Enej ostal v Troji, po smrti Priama zasedel kraljevski prestol in ga pozneje predal svojim sinovom: »Kronion zhe dolgo sovrazhi rod vladarja Priama, odslej bo vladal Trojancem Enej, njegovi sinovi in njih sinovi...« (Iliada, XX , 306)

Gramatik in zemljepisec Dimitrij Skepsijski (2. st. BC) pravi, da je po propadu Troje "prestolnica Eneje" postalo mesto Skepsis (Kebrena), ki lezhi visoko v Idi, v Trojadi. Tam sta nastali dve kraljevski rodbini: Enejevega sina Askanija, ki se je imenoval tudi Julij, in Skamandra, Hektorjevega sina (str. 569).

K tem podatkom lahko na tem mestu dodamo she Vergilovo pripoved o srechanju Eneja s Tarhonom, kraljem Etrushchanov. Ko je med svojim potovanjem po morju vodja Trojancev potreboval pomoch, je prishel v tabor Etrushchanov, kjer se je »predstavil kralju in mu povedal svoje ime in svoj rod« (str. 333). Ko je slishal pripoved junaka, je Tarhon »brez obotavljanja z njim sklenil zaveznishtvo« in mu dal v pomoch 30 ladij in posadko, sestavljeno iz svojih veljakov (7). Dezhela Etrushchanov je bila v danashnji Italiji, kjer je tedaj vladala dinastija Tarkvincev, dokler je niso v 6. st. BC premagali in unichili Itali.

Vse tri zgodbe nam potrjujejo kraljevski izvor Eneja, ki se je proslavil po trojanski vojni, vendar vsaka malce drugache opisuje zhivljenjsko pot njega in njegovih sinov. Vergil je vkljuchil v svojo pesnitev tudi podatke iz poznejshe zgodovine Enetov, ki Homerju v njegovem chasu niso mogli biti poznani. Naselitev Benetk na Jadranskem morju (pri Strabonu »Henetika«) pa se je zgodila shele po obdobju bivanja v Trakiji in po njegovih potovanjih.

V toku dvanajstih stoletij po padcu Troje so Enejevi potomci opravili veliko zgodovinsko pot. Zato ni chudno, da so se Eneti oziroma njim sorodna plemena Venetov do prihoda krshchanstva naselila zhe po vsej Evropi.

Enega izmed prvih zapisanih podatkov o Venetih pri Rimljanih najdemo pri velikem rimskem vojskovodji Juliju Cezarju (100-44 BC), iz Enejeve rodbine, v njegovi knjigi De Bello Gallico. V prvi polovici prvega stoletja BC je vodil veliko vojno proti Severu s sodelovanjem sosednjih barbarskih plemen. Ko opisuje razne narode, Julij Cezar o Venetih porocha takole: »To pleme gospodari na morskih obalah, kajti Veneti imajo najvech ladij, s katerimi plujejo v Britanijo. Boljshi so od Galcev v obvladovanju pomorskih veshchin. Ker tako na morju nimajo nasprotnikov in ker so v njihovih rokah tudi vsa pristanishcha, so si podvrgli vse, ki plujejo na tem morju.« Cezar she omenja izredno hrabrost in visoko organiziranost Venetov, ki so »dvignili na noge tudi ostala plemena in jih preprichali, da je bolje vztrajati v svobodi, ki so jo podedovali od prednikov, kot pa prenashati rimsko suzhenjstvo.« (8)

Rimski zgodovinarji so imeli zelo priblizhne predstave o ozemlju in obichajih tega starodavnega, razsvetljenega naroda in so zato tudi njihovo ime pisali razlichno. Plinij (23/24 - 79 BC) govori o neki dezheli, ki jo imenuje Eningija, ki lezhi severno od Chrnega morja, zraven zaliva Kilipen, otoka Latris in Meotijskega jezera. Tu po podatkih zhive »skoraj do reke Vistule Sarmati, Venedi, Skiri, Hiri...« (9)

Tacit v svoji knjigi o Germanih (druga polovica 1. st. AD) umeshcha Venete na mejo Svevije skupaj z Pevkini, Feni in Sarmati in ne ve, h katerim bi jih prishteval – h Germanom ali Sarmatom. »Venet (h)i so prevzeli mnogo germanskih obichajev, kajti vsi gozdovi in gore med Pevki in Feni so polni njihovih razbojnishkih tolp. Vendar bi jih morali prishtevati h Germanom, ker gradijo hishe, nosijo (velike) shchite in so odlichni bojevniki peshaki – v vsem tem se razlikujejo od Sarmatov, ki zhive v vozovih in na konjih«. (10)

Grshki astronom in zemljepisec Ptolomej (89-167 AD) najde nashe prednike v Sarmatiji, ki lezhi v Vzhodni Evropi. Kot navaja Ptolomej, zhive tam »zelo veliki narodi – Venedi (ovenedae) na vsej obali Venetskega zaliva«, skupaj z Getoni, Fini, Suloni, Avari. (11)

Izredno vazhni pa so podatki v znameniti Jordanesovi Getiki (VI st. AD). Kronist o izvoru Gotov podrobno opisuje Skitijo in Podonavje. Ko pride do Dakije, »ki je kot z vencem zashchitena z divjimi gorami«, pishe takole: »Na njihovi levi strani, ki se spushcha proti severu, na ogromnih prostranstvih od izliva reke Vistule zhivi mnogoshtevilni narod Venetov (Venetarum natio), in cheprav se sedaj njihovo ime od kraja do kraja spreminja, se le-ti vechinoma imenujejo Slovani in Anti (sclaueni et antes)«. Dalje opisuje, kje vse zhive Slovani – od Donave do Visle, od Chrnega morja do Baltika. V spisu o vojni Gotov z Vandali Jordanes opisuje vojsko Venetov. Bili so slabshe oborozheni kot Germani, a bolj shtevilchni. Tu spet postavlja za nas izredno vazhno vprashanje o izvoru Slovanov. Ti so po njegovih podatkih »izshli iz ene korenine in ustvarili tri narode: Venete, Ante in Slovane (Veneti, Antes, Sclaueni)«. Prav ta Jordanesov komentar je postal osnova tradicije, ki je vedno imela Venete za prednike Slovanov. (12)

Ti podatki antichnih avtorjev so nashli pot tudi na tako imenovani Pentingerov zemljevid. Cheprav je bil sicer narisan shele v 12.-13. st., se opira na omenjene stare antichne vire. Venete najdemo na tem zemljevidu dvakrat: prvich na severovzhodu od ustja Donave, med Dachani in Geti, drugich pa kot Venete-Sarmate v predgorju Karpatov. Ta zemljevid lahko uporabimo kot verodostojen vir, kajti zhe sama omemba Venetov nam potrjuje shiroko razprostranjenost tega etnonima v poznem srednjem veku.

Podatki bizantinskih avtorjev o Slovanih, ki jih priznava vsa svetovna znanost, so v delih: Vojna z Goti Prokopija Cezarija, Zgodovina Langobardov Pavla Diakona, Zgodovina Teotilakta Simokata in drugih. V teh delih je govor zhe o dogodkih zgodnjega srednjega veka, ko so nashi predniki v zmagovitih vojnah premagali rimske vojske, s svojimi velikimi vojskami prekorachili Donavo in vpadli na ozemlje rimskega imperija. Takshni dogodki niso mogli ostati neopazheni, zato so jih bizantinski pisci tudi podrobno zapisovali. Tako na primer Prokopij pripoveduje o tem, kako Slovani pustoshijo Ilirijo, na drugem mestu, »kako gredo prek Istre in Gebra in podijo Rimljane«, v tretjem pa o znachaju Antov in Slovanov. Slovani so bili glavna sila barbarov, ki so porushili zahodni imperij in si podvrgli Rim. To je bilo zhe v 5.-6. st. AD, ko so potomci Venetov, do tedaj znani pod imeni Veneti, Anti in Skiti, postali znani na obmochju rimskega imperija pod imenom "sklavini". (13)

 

"SLOVANI" SO "SLOVENI"

Nashi najblizhji predniki, ustanovitelji Novgorodske in Kijevske Rusije, so se imeli za "Slovene", kar nam potrjujejo prve ruske kronike. Najstarejsha teh kronik je lavrentevski zapis Zgodovina davnih chasov, ki ga pripisujejo avtorju Nestorju (11.-12. st. AD), menihu Pechorskega samostana v Kijevu. Po tradiciji svoje dobe pravoslavni znanstvenik porocha o dogodkih na podlagi cerkvenih spisov in ustnega izrochila. Prvo omembo imena najdemo v spisku narodov, chlanov Jafetove druzhine, poglavarja neke – VEN skupine plemen, ki so se po pisanju v Svetem pismu po velikem potopu razselili na sever in na jug. »Chez mnogo let,« pishe Nestor, »so se Slovani naselili ob srednji in spodnji Donavi, kjer je dandanes ogrska in bolgarska zemlja. Ti Slovani so se razselili po dezheli in poimenovali kraje s svojimi imeni. Tako so se eni naselili ob reki Moravi in se poimenovali Moravani, drugi spet Chehi. In drugi Slovani spet kot beli Hrvati, Srbi in Korotanci. Vlahi so napadli donavske Slovane, se naselili med njimi in jih izrinili, tako da so se ti Slovani umaknili in se naselili ob Visli ter se tam poimenovali Lahi, in od teh Lahov so se eni zacheli imenovati Poljani, drugi Lahi Ljutichi, drugi spet Mazovchani.« (14)

Pri Nestorjevi etnoloshki razlagi moramo opozoriti na pomembno podrobnost. V sodobnih prevodih staroruskih kronik se skoraj vedno originalni etnonim »Sloveni« prevaja kot »Slovani«, a pridevnik »slovenski« skoraj vedno kot »slovanski«, kar je morda bolj prijetno za nasha ushesa, ne ustreza pa izvirniku. Kajti Sloveni so bili tisti, ki so obvladovali slovo, besedo in so razumeli drug drugega, v nasprotju do "nemih" Nemcev. Pozneje so se pojavile druge razlage etnonima »Slovan«, in sicer na osnovi besede »slava«, kar le delno ustreza resnici. Zato moramo tudi v nadaljevanju, ko govorimo o vzhodnih Slovanih, zlasti o neposrednih prednikih Novgorodchanov, uposhtevati, da gre vedno za prvotni izraz »Sloveni«.

Po donavskem obdobju Nestor obravnava zgodovino vzhodnih civilizacij, ki so nastale nekaj stoletij pozneje: »In prav ti Slovani so prishli in se naselili na Dnjepru in se poimenovali Poljani, drugi pa – ker so se naselili po gozdovih – Drevljani; tisti, ki so se naselili na Dvini, so se imenovali Polochani, in to po reki Polotoj, ki se izliva v reko Dvino. Slovani pa, ki so se naselili okoli jezera Ilmen, so se poimenovali Sloveni (tu je prevajalec pustil prvotni etnonim), zgradili mesto in ga imenovali Novgorod. In drugi so se naselili na reki Desni in Sejmu, in Suli, ter se zacheli imenovati Severjani. Tako se je razshiril slovanski narod, njegova pisava se je zachela imenovati slovanska (v originalu slovenska).«

Kot vidimo, so svoj prvotni etnonim v Rusiji ohranili le novgorodski Sloveni. Ali je to nakljuchno? Na razpolago so znanstveni dokazi o sorodstvenih zvezah s predniki na Donavi. Poljanci so bili blizhe Lahom-Poljakom. In prav iz njihovih vrst sta bila dva letopisca, brata Radko in Vjatko, ki sta dala ime plemenoma Radimichev in Vjatichev.

Ker so se v Nestorjevem chasu kijevski in novgorodski Slovani zhe zacheli imenovati Rusi in njihov jezik ruski, je letopisec poudaril she posebej, da sta »slovanski in ruski jezik – eno in isto, Varjagi so jih zacheli imenovati Rusi, prej pa so bili Slovani«. Prvi ruski letopisec je pripisoval velik pomen izvoru svojega naroda. Stalno poudarja, kdo sodi k Slovanom in kdo ne. V delu, kjer je govor o rojstvu »slovenskega jezika« iz Jafetovega plemena, je she posebej zapisano: »Norichani – to so Slovani«. Ko Nestor zakljuchuje svoj zgodovinski spis, pishe takole: »Slovanski narod je bil le eden: Sloveni so zhiveli na Donavi. Podvrgli so si jih Ogri, pa Moravani, Chehi in Lahi, pa Poljanci, ki se dandanes imenujejo Rusi.« (15)

Zgodovina davnih chasov je imela odlochilen vpliv na predstave ruskih zgodovinarjev o izvoru Slovanov. V njej navedena dejstva so se le dopolnjevala z arheoloshkimi najdbami, jezikoslovnimi dognanji in s folklornimi ostalinami, sama vsebina pa se ni spreminjala.

Dolgo je znanstvenike she posebej zanimala tema o donavski pradomovini Slovanov. Kajti imena Donave ne najdemo le v letopisih, ampak v mistichnem pomenu tudi v ruskih epih in narodnih pesmih. V folklori 18. in 19. stoletja je ime sicer zhe izgubilo ta svoj prvotni pomen in se je uporabljalo le she kot dekorativni refren v svatbenih in ljubezenskih pesmih. Vendar kljub vsemu v epih in obrednih pesmih she vedno lahko zachutimo globoki mistichni pomen svetega imena Donava.

»Ne razlivaj se, moja tiha Donava,
ne zalivaj zelenega loga!
V teh logih raste mehka trava,
po njej hodi beli jelen,
hodi beli jelen – z zlatimi rogovi.« (16)

To ni le poezija – to je magija, obledeli spomin na nek davni realni svet, ki je bil tako blizu nashim prednikom. Stari Slovani so chastili naravne elemente: sonce, gore, jezera, reke... Donava je bila zanje reka rek, poosebljeni element vode, meja svetov. In prav k Donavi se v svoji zakletvi obracha Jaroslavna, junakinja epa Slovo o Igorjevem polku.

»Na Donavi doni Jaroslavnin glas,
s skrivnostno kukavico navsezgodaj kuka.
Poletela bom kot kukavica nad Donavo,
zmochila bom svileni rokav v reki Kajal,
da zjutraj knezu povezhem krvaveche rane
na njegovem mochnem telesu.« (17)

V resnici Jaroslavna nikoli ni mogla biti na bregu Donave, saj je zhivela ob reki Desni, pritoku Dnepra v Severskem Novgorodu. Donava ima v tem tekstu neki poseben, transcendenchni pomen, podobno kot v drugih tekstih sveti otok Rujan, kraj skrivnostnih charobnih sil. Je torej le izraz sploshnega svetovnega nazora poganskih Slovanov. Obenem pa mit vsebuje sledove konkretne zgodovinske izkushnje, spomin na chase, ko je bila Donava tudi Rusom she blizhnja vsakdanjost.

Podzavestni spomin na Donavo pa se ni ohranil le v narodnih pesmih. Poznavalci ruske zgodovine dobro poznajo vsebino letopisa, ki govori o balkanskem pohodu kneza Svetoslava (10. st.) »Ne maram sedeti v Kijevu,« pravi svoji materi Olgi, zheni kneza Igorja, »hochem zhiveti v Prejaslavcu na Donavi. Tam je sredishche moje domovine, tja se stekajo vsi blagoslovi, vse blago: iz grshkih dezhel zlato, tkanine, vino, pridelki; iz Cheshke in Ogrske srebro in konji, iz Rusije vosek in kozhuhovina, baker in suzhnji.« Izkusheni vojskovodja Svetoslav, ki je v tistem chasu na Volgi premagal Bolgare in Hazare, se ni mogel motiti, ko je poimenoval Preslavec na Donavi »sredishche svoje domovine«. Jasno je, da je tochno vedel za svoje sorodnike, Slovane v Juzhni Evropi, in bil pripravljen postati tudi njihov vladar in pokrovitelj.

Prav tako je zanimiv dokument iz 14. st. pod imenom Seznam ruskih mest, daljnih in blizhnjih. V njem je pravoslavni pisec iz kroga metropolita Kiprijana, ki je bil po rodu Bolgar, poskushal zapisati podatke o starih slovanskih centrih. »Na Donavi lezhi Vidichev grad, s sedmimi kamenitimi zidovi. Na drugi strani Donave pa Ternov, tam lezhi sveta Petnica, a na Donavi Drestvin, Lichin, Kilna, v ustju Donave Novo selo, Akolakra, na morju Karna, Kavarna, a na tej strani Donave, blizu izliva Dnjestra nad morjem, Belgorod.« Potem nashteva »ruska mesta« v Litvi, Moldaviji, v notranji Zahodni Ukrajini, ki so bila vazhna naselja na poti nashih prednikov, ko so le-ti kolonizirali sedanjo Vzhodno Evropo.

 

RUSKA ZNANOST IN VENETSKO VPRASHANJE

Veliko pozornosti smo posvetili prvim zapiskom o slovanski pradomovini v ruskih virih, saj teh virov ni iznakazila moderna znanost, ki ji gre bolj za metode raziskovanja kot pa za rezultate raziskave. Razishchimo sedaj, v kateri smeri so se v zadnjih stoletjih razvijale predstave ruskih zgodovinarjev o pradomovini Slovanov. Na pomoch nam bodo priskochili znanstveniki in raziskovalci, katerih dela so navedena na koncu tega eseja in v bibliografiji.

Prvi poznani poizkus sistematichne predstavitve ruske zgodovine po Zgodovini starih chasov predstavlja Stepna knjiga (1560-1563), ki je v bistvu rodovnik ruskih vladarjev. V tem izboru podatkov iz cerkvenih in posvetnih zapisov postavlja avtor pradomovino Slovanov v Ilirijo, kar ustreza svetopisemskemu viru, ki ga je povzel Nestor v svojem letopisu. (14) Podatke iz te knjige so pozneje stalno navajali in ponavljali razni avtorji, saj je bila dolgo chasa v Rusiji edini vir zgodovinske geografije. (20)

V chasu Petra I. je bilo v rushchino prevedeno delo Il Regno degli Slavi Dalmatinca Mavra Orbinija (umrl 1610) pod naslovom Historografska knjiga o izvoru imena, slave in o razshiritvi slovanskega naroda in njegovih carjev in vladarjev z mnogimi imeni in z mnogimi carstvi, kraljestvi in provincami (1722), v katerem pisec zagovarja tezo o skupnem poreklu vseh Slovanov. Delo je imelo velik vpliv na razvoj zgodovinskih predstav ruske aristokracije, izobrazhene pod zahodnim vplivom, kajti Rusija tedaj she ni imela svoje lastne zgodovinske shole. Glavna znachilnost Orbinove koncepcije je v tem, da bistveno razshirja pojem »Slovanov« in med nje poleg Venetov, Vendov in Rusov uvrshcha tudi Vandale, Gete, Ilirce, Gote, Alane, Sarmate in druge. (21)

V. N. Tatishchev (1686-1750) je med prvimi v Rusiji objavil ogromno kolichino podatkov, ki so jih na to temo zbrali razni znanstveniki njegovega obdobja. Pri pisanju svojega glavnega dela se je v prvi vrsti opiral na poljske avtorje (Beljskega, Strkovskega idr.). V prvem delu njegove Zgodovine Rusije je poglavje Jeneti oz. Heneti, Geti, Dachani, Istri, kjer raziskuje vprashanje etnogeneze nashih prednikov. Tudi Tatishchev je bil mnenja, da Slovani izvirajo iz »Henetov«, ki so prishli v Evropo iz Paflagonije po padcu Troje. »Ni nobenega dvoma, da so nashi Slovani nastali iz teh Jenetov oz. Venetov, se (med seboj) razshli, se preimenovali in se naselili v severnih dezhelah.« Tatishchev je poznal tudi baltske Slovane, sorodnike Vandalov – »Vandalska oz. Vendenska drzhava je bila prva poznana slovanska drzhava« (Slovani in Rusija, str. 21). K temu dodaja she opombo o izvoru podonavskih Slovanov in o ustanoviteljih mesta Novgorod, ki so jih sosedje Finci poimenovali »venäläinen«. (22)

Zelo podobno sta znanstveno sliko slovanske pradomovine predstavila tudi dva nemshka zgodovinarja, ki sta bila v sluzhbi ruskega dvora: A. L. Schloezer (1735-1809) in H. A. Schloezer. Prvi je postavil tezo o izvoru Slovanov iz Ilircev in Venetov. Bil je mnenja, da so v Panoniji, Noriku in Karantaniji od nekdaj zhiveli Slovani, ki pa so jih Rimljani poimenovali z drugimi imeni. Tudi drugi zgodovinar je vztrajal pri evropskem izvoru Slovanov in njihove pradomovine ni povezoval s Skiti oz. Sarmati. Po njegovem mnenju so prishli Slovani v vzhodno Evropo iz Podonavja in se naseljevali na velikem obmochju od Visle in Karpatov vse do Dnepra in Volhova. Sam proces je trajal nekaj stoletij. (23)

Veliko nachitanost in poznavanje virov je pokazal ugledni znanstvenik, enciklopedist M. V. Lomonosov (1722-1765), ki pa je kot patriot kritiziral sholo obeh Schloezerjev, ki sta bila Nemca. V svojih delih se je oprl zlasti na vsem dobro poznana dela Ptolomeja, Plinija in Tacita. Ko pa pishe o maloazijskih Enetih, se opira na avtoriteto Tita Livija ter navaja argumente Jordanesa in Nestorja. V knjigi ruskega uchenjaka o ruski zgodovini je posebno poglavje posvecheno »pradavni zgodovini slavenskega naroda«. Tu polemizira z nasprotniki teorije o prihodu Slovanov iz Ilirije, kjer so Slovani zhiveli od pravekov. »Najstarejsha selitev Slovanov po podatkih starih avtorjev je morala biti iz Azije v Evropo. Da je ta selitev potekala po dveh poteh, po suhem in po morju, iz vsega navedenega ni tezhko ugotoviti. Trojanski Veneti so pod vodstvom Antenorja jadrali po Sredozemskem in Jadranskem morju. In zelo verjetno so se jim po tistem pridruzhili mnogi njihovi sonarodnjaki iz Paflagonije in shli ali po isti poti ali pa po Chrnem morju in po Donavi in tako postali njihovi sosedje. Prvich je potrjeno, da so se Veneti razshirili na severnih in vzhodnih obalah Jadrana in na obmochjih na Donavi; drugich pa je jasno, da se je prebivalstvo Paflagonije v tistih chasih zmanjshalo in Paflagonije zgodovinarji sploh niso vech omenjali kot ene glavnih dezhel Azije, kajti zhe Ptolomej jo omenja le kot majhen del Galatije.« Lomonosov omenja tudi bogato trgovsko mesto in pristanishche Venetta, »ki so ga ustanovili in tako poimenovali Veneti«. To slovansko mesto v ustju Odre, kot ga opisujejo sodobniki, »je prekashalo po svoji velikosti vsa druga evropska mesta«. Uspevalo je vse do chasa, ko so ga razrushili Danci, stari nasprotniki Slovanov v Pribaltiku. V Stari ruski zgodovini Lomonosova najdemo opisane tudi obichaje in vero »vendskih pomorjanskih Slovanov«. Tu najdemo tudi opis kulta Svetovida na otoku Rujan in portret idola Radegasta ter zapis urokov na spomenikih. (24)

Dosti podrobne podatke o prednikih Slovanov je v svoji znameniti knjigi Zgodovina ruske drzhave zbral N. M. Karamzin (1766-1826). Na podlagi letopisov in drugih zapisov pripoveduje o Venetih, ki so prebivali ob Visli, na obalah Venetskega morja, o poganskih svetishchih v Arkoni in Shchechinu, kjer so arheologi nashli idole bogov z runskimi napisi. Karamzin je vedel, da so imeli Veneti zhe dolgo pred pokristjanjevanjem svojo lastno pisavo. »Vendi oz. poganski Slovani, ki so zhiveli v baltskih dezhelah, so poznali uporabo chrk.« Kot primer pisatelj navaja runske napise iz poganskih svetishch v Retri (19). Jezikovna enotnost se je izgubila, ko se je prebivalstvo razselilo in razdelilo na razna plemena. Kot rezultat teh razselitev so nastala razna slovanska narechja: rusko, poljsko, cheshko, ilirsko, hrvashko. Baltski venetski jezik je enak vindskemu narechju na Shtajerskem, Koroshkem in Kranjskem ter jeziku pribaltskih Slovanov, ki ga je izpodrinila nemshchina. (25)

V obdobju neoklacisizma je bil shtudij klasichnih jezikov ena izmed obveznih nalog znanstvenikov-aristokratov. Homerja so se uchili v grshchini, Tacita v latinshchini, Sveto pismo v starocerkveni slovanshchini. Pojavili so se tudi prvi strokovnjaki za tkim. redke jezike. Eden izmed njih je bil A. D. Chertkov, ki je napisal za svoj chas edinstveno delo O jeziku Pelazgov, ki so se naselili v Italiji in njegova primerjava s staroslovanskim jezikom (1855). Chertkov je iskal sorodstvene vezi med Pelazgi, Etrushchani in Veneti, ki so po njegovem vsi prishli v danashnjo Italijo iz Male Azije. Zanikal je takrat popularno teorijo o retijskem izvoru Etrushchanov, po kateri naj bi bili le-ti potomci nekih nordijskih plemen. Dokazoval je, da so se Etrushchani, ki so sami sebe imenovali Raseni, selili z juga na sever in ne obratno. (26)

Sochasno z raziskavami Chertkova je v Moskvi izshla knjiga Novi viri o stari zgodovini Slovanov, posebej she o zgodovini Slovano-Rusov do chasa Rurika (1854) avtorja E. Klassena. Po rodu je bil sicer Nemec, a je postal ruski aristokrat in predavatelj drzhavnega prava ruskega imperija in dobil zaradi svoje izredne nachitanosti visoka drzhavna odlikovanja. Bil je n.pr. chlan Akademije znanosti in chlan Chastnega odbora za kronanje carja Nikolaja I. Klassen je raziskoval stare arheoloshke najdbe, bral etrushchanske napise s pomochjo svojega znanja desetih jezikov in te napise tudi prevajal. Na podlagi vseh razpolozhljivih zgodovinskih virov iz antike je znanstvenik prishel do sklepa: »Trojanski Enej ni bil le Slovan, ampak je bil Rus.« (27)

Presenetljiva odkritja ruskih znanstvenikov so mochno odmevala v aristokratskih krogih, vendar so bili le-ti tedaj na sploshno dalech od kakrshnegakoli slovanofilstva. Ruska aristokracija je namrech she pred vojno z Napoleonom v domachem krogu govorila francoshchino, ki sta jo pozneje izpodrinila tako angleshchina kot nemshchina. Glede vprashanja izvora Rusije pa je takrat prevladovala tkim. »normanska teorija«. Po tej teoriji so drzhavnost v Rusijo prinesli s severa Varjagi, ki so jih takrat napachno imeli za neko skandinavsko pleme, nekakshne prednike Shvedov. To teorijo so srdito zagovarjali predvsem emigranti iz Nemchije in Skandinavije.

Shele v 18. in 19. st. je v Rusiji zachela nastajati lastna zgodovinska shola. Tatishchev je v svojem prostem chasu, bil je namrech gubernator Astrahana, raziskoval staro rusko zgodovino, Lomonosov pa se je na primer poleg kemije, mehanike, umetnosti in literature ukvarjal tudi z zgodovino. Karamzin je zachel svojo pisateljsko kariero z romanom Revna Liza, a je kmalu zatem odkril ruskemu plemstvu Zgodovino ruske drzhave. Avtor danes le malo poznane knjige o poreklu Bolgarov, Hrvatov in Srbov, ki je izshla leta 1794 v rushchini na Dunaju, I. Rajich, je bil nadshkof Sveto-arhangelskega samostana v Kovelju. (28)

Z dovolj resnimi in tehtnimi raziskavami slovanskega vprashanja so se v tem chasu ukvarjali Poljaki (ki so bili v tistem chasu del Ruskega imperija), prav tako Chehi in Slovaki, ki so bili pod avstro-ogrsko monarhijo. Med njimi je treba posebej omeniti J. Potockega (1761-1815), ki je celo zhivljenje raziskoval rimske, grshke in bizantinske stare spomenike ter svoje rezultate raziskav o Slovanih objavil v treh knjigah. Njegove raziskave sta dopolnila njegova rojaka V. Surovecki in Z. Hodakovski. (29)

Med slovashkimi filologi tistega chasa se je najbolj proslavil P. Shafařik (1795-1861), ki je kritichno pregledal in predelal vse do tedaj razpolozhljive antichne in bizantinske vire. Rezultate svojih raziskav je objavil v delu Slovanske starozhitnosti, ki je izshlo hkrati v Pragi (1837) in Moskvi. Shafařik je sicer priznaval vazhnost vprashanja zgodovine Indoevropejcev, a je hkrati menil, da je treba iskati izvor Slovanov, ki so se razvijali samostojno, v srednji in vzhodni Evropi. Antichni avtorji so nashe prednike imenovali Veneti, kar ni bilo ime, ki bi ga le-ti sami uporabljali. Slovani so sami sebe imenovali Srbi, Sloveni, Stavani, Velti. V juzhno vejo Slovanov Shafařik shteje Nevre, Budine in Borisfene. V 4. st. BC so se zaradi keltskega pritiska z zahoda Slovani morali izseliti iz Panonije in Ilirije na vzhod za Karpate (21b). Shafařik je bil priznana avtoriteta slovanske avtohtone zgodovinske shole v 19. st. in je mochno vplival na raziskave znanstvenikov v drugih dezhelah. Slavni pesnik J. Kollar, izvrstni zgodovinar S. Solovjev, poljski znanstvenik I. Pervolf so bili vsi pristashi Shafařikove shole. Ideologija ali znanost?

Vsaka doba je prinesla svoje metode in poudarke v znanstvenem raziskovanju. Od sredine 19. stoletja so znanstvenike zacheli zanimati rezultati antropologije – mlade veje znanosti o ustroju chloveshkega telesa. Glavni ton na tem podrochju so dajali znanstveniki nemshkega porekla. Shvedski raziskovalec A. Retius je stare etnose klasificiral po njihovih antropoloshkih znachilnostih. V skupino »dolihocefalnih« (dolgoglavih) ortognatov je uvrstil Germane, Kelte, Rimljane, Grke in Indoirance, medtem ko je Slovane, Litvance, Fino-ogre, Baske in druge evropske etnose uvrstil med »brahicefalne ortognate« (kratkoglavce). Tako se je v Evropi rodila teorija o dveh prvotnih rasah, ki se je pozneje razvila v mit o indoevropski skupnosti in v ideologijo o rasni premochi nordijskega tipa. V slavistiki se je zachela zaradi teh rezultatov antropologov diskusija. Del zanstvenikov je sprejel rezultate Retijeve shole, del pa dokazoval njeno spornost (T. Lehr-Splawinsky, T. Alekojeva, J. Chekanovski in drugi). Ti so dokazovali izvor slovanske civilizacije na bregovih Baltika in obmochja Visle in Odre. Tam je prevladoval nordijski tip dolihocefalov s svetlo-rdechimi lasmi. Proti jugu pa se je procent le-teh zmanjsheval, ni pa bil neposredno v kontaktu s predstavniki germanskih plemen, ampak je bolj odrazhal le geografske in klimatske razmere tega podrochja. (31)

V zvezi z antropoloshkimi vprashanji so dobili tudi arheoloshki argumenti pristashev slovanskega izvora "luzhishke kulture" drugachen prizvok. To podrochje, ki so ga antichni avtorji imenovali venetsko, so mnogi znanstveniki priznavali kot zibelko slovanstva, odkoder se je zachelo preseljevanje Slovanov. Zagovorniki avtohtone teorije sicer niso odklanjali rezultatov raziskav starejshih indoevropejskih plasti, nasprotovali pa so pretiranemu poudarjanju arijskih in maloazijskih korenin nashih prednikov, ki so jih v tistem chasu raziskovali A. Rittih, V. Florinski, A. Gilferding. (32)

Cheshki znanstvenik L. Niederle (1865-1944) je bil v 20. stoletju priznana slavistichna avtoriteta. Njegovi glavni deli Slovanske starodavnosti v treh delih in Zhivljenje starih Slovanov, ki vsebujeta enciklopedichne podatke o antichni zgodovini, zhivljenju in kulturi nashih prednikov, sta v mnogochem postali zgodovinski model. Povzetki njegovih raziskav so bili objavljeni v mnogih evropskih jezikih in tudi v rushchini. Niederle je zdruzhil rezultate moderne znanosti s podrochij lingvistike, antropologije, geografije, botanike in arheologije v novo kritichno celoto. Tako je ustvaril neko globalno osnovo nove avtohtone zgodovinske shole. Menil je, da je indoevropska skupnost razpadla v razlichne jezike v zachetku 2. tisochletja BC. Nekaj chasa je sicer she obstajalo baltsko-slovansko podrochje, iz katerega pa je zhe v zachetku 1. tisochletja nastal samostojni praslovanski jezik. Niederle je bil zelo kritichen do teorije tkim. donavske pradomovine Slovanov, ki pa jo sam postavlja na sever in vzhod od Karpatov. Poudarjal je, da so bila po njegovem mnenju plemena Nevrov, Budinov, Skitov-Toharcev slovanska. Pod vplivom Niederlejeve teorije so she danes ne samo srednjeevropski, ampak tudi nashi ruski znanstveniki. (33)

V Rusiji je v zachetku 20. st. nastala mochna shola, ki jo predstavljajo znani znanstveniki kot n.pr. A. Pogodin, V. Kljuchevski, A. Shahmatov. Prav zadnji ima najbolj sistematichno obdelano koncepcijo izvora Slovanov. Shahmatov se je vse zhivljenje ukvarjal z raziskavo in izdajo starih ruskih rokopisov in ni nikoli podlegel "zahodni modi". Bil je preprichan zagovornik teze, da je bila pradomovina ne le Slovanov, ampak vseh Indoevropejcev v srednji Evropi, in to na podrochju danashnje Avstrije in Juzhne Nemchije. (25)

Po prvi svetovni vojni in »ruski revoluciji« je ves ruski akademski svet raziskovalcev propadel zaradi katastrofalnih dogodkov, ki so pripeljali do razpada ruskega imperija. Niso trpeli le ljudje. Revolucionarna oblast je obrnila na glavo ves sistem druzhbeno-gospodarskih odnosov: nacionalizirali so privatno lastnino, sezhgali cele knjizhnice. Praktichno je bila unichena vsa ruska literatura, napisana v stari ruski abecedi.

Zgodovinsko znanost so zachele obvladovati ideoloshke teorije. V ZSSR je bil to marksizem, s svojim ekonomskim in materialistichnim determinizmom, v srednji Evropi pa rasizem, ki so ga razvili nemshki nacionalisti. Prav v tem chasu je nastala teorija o indogermanski rasi nemshkega arheologa H. Kossine (1858-1931), po kateri je bila pradomovina Indoevropejcev v severni Evropi, Slovani pa so prishli v srednjo Evropo kot pritepenci iz vzhodnoevropskih gozdov, mochvirij in step v Poddnjeprovju.

V 30-ih letih je rusko znanost prizadela she ena tragedija, ki je bila logichna posledica boljevishke revolucije in njene ideologije. Pod izgovorom boja proti kontrarevolucionarnim elementom je NKVD sfabricirala tkim. "zaroto slavistov". Znanstvenike svetovnega slovesa, akademike, profesorje filologije, lingvistike, etnografije, zgodovine, literarne zgodovine, kot n.pr. N. Derzhavina, V. Vernadskega, N. Durnovo, M. Grushevskega, so obtozhili, da so se zbrali v organizacijo Ruska narodna stranka z namenom vrechi sovjetsko oblast in v Rusiji ustanoviti fashistichno diktaturo. Slaviste so obtozhili, da so povezani z »vodjo fashistichnega gibanja v tujini – grofom N. S. Trubeckojem«, ki je bil priznan lingvist. Desetine strokovnjakov so zaradi te absurdne obtozhbe konchale v gulagu (36). V vsej Rusiji pa je shlo shtevilo zhrtev v milijone.

Che gledamo na stvari le formalno, rezultati teh politichnih represij in ideoloshke nestrpnosti seveda ne sodijo v nasho problematiko venetskega vprashanja oz. iskanja slovanske pradomovine, vendar moramo priznati, da ta represija prav gotovo ni pripomogla k razvoju ruske slavistike. Represivni boljevistichni aparat je iztrgal iz zhivljenja cvet strokovnjakov tistega chasa in napravil prostor podrepnikom in preprichanim marksistom-leninistom. V tej luchi moramo kritichno gledati na marksistichne teorije zgodovinarja N. M. Pokrovskega in njegovih uchencev.

Toda niti revolucija niti ideoloshko nasilje marksistov in ne politichno zatiranje niso mogli v celoti zaustaviti razvoja ruske znanosti. Sicer se je le-ta delno deformirala, izgubila mnogo strokovnjakov, prishla pod popoln vpliv in nadzor sovjetske oblasti, a se je kljub temu razvijala naprej. Tudi v sovjetskem chasu je v vrstah ruskih slavistov zraslo nekaj velikih znanstvenikov, kjer je zavzemalo vprashanje porekla Slovanov in Venetov pomembno mesto.

Velik vpliv na vso povojno slavistiko je imelo delo akademika B. A. Rybakova, ki je zadnja leta vodil Inshtitut arheologije ZSSR. Rybakov je bil avtor cele vrste strokovnih del in monografij, od katerih sta najbolj znani postali njegovi knjigi Poganstvo starih Slovanov (1981) in Poganstvo stare Rusije (1987). V svojih delih o poganstvu je Rybakov objavil raziskave znanstvenikov nekaj generacij: od A. N. Afanasjeva in A. S. Famincina do A. F. Lesova in V. J. Proppa. V teh delih ga je najbolj zanimala mitologija, prav posebej she hiperborejski bogovi Leto, Apolon in Artemida. Med tujimi znanstveniki so avtorju Poganstva starih Slovanov po duhu najblizhje predstavniki poljske in cheshke avtohtone shole. Pri preuchevanju Slovanov je Rybakov uporabljal tudi izsledke B. V. Hornunga, ki postavlja zibelko Indoevropejcev na obmochje Donave in Balkana (5. tisochletje BC). Menil je, da je naseljevanje Slovanov potekalo z juga na sever: od gorskih ovir Alp, Krushnih gor in Karpatov do Rena, Labe, Odre in Visle. O Protoslovanih lahko zachenjamo govoriti od konca 3. oz. zachetka 2. st. BC, o Praslovanih pa od sredine 2. tisochletja BC dalje. V zahodnem delu praslovanskega sveta nastane v chasu 13. – 5. st. BC tako imenovana »luzhishka kultura«, ki jo mnogi imenujejo tudi venetska. Luzhishka civilizacija se je razshirjala od Labe do Pripjatja in od Alp do Baltika. Po mnenju Rybakova pa jedra luzhishke kulture niso predstavljali Slovani, ampak »Kelto-Iliri«. She vech, Rybakov meni, da je prav »ta nova, bistveno vishja kultura posrkala polovico tedanjega slovanskega sveta in tako povzrochila izginotje prvotne in prvobitne enotnosti Praslovanov.«

Na etnogenezo Slovanov pa Rybakov gleda kot na mnogoetapni proces. Mnenja je, da so se Slovani v zadnjih dveh tisochletjih razvijali na enem samem podrochju, in sicer od Odre do Poddneperja. Po arheoloshkem shinecko-komarovskem obdobju (15. – 13. st. BC) se prichenja razcvet luzhishke kulture na zahodu in skitske kulture na vzhodu (12. – 3. st. BC). Po njunem zatonu sledita shverska in zarubinska kultura (2. st. BC do 2. st. AD). V chasu rimskega imperija so bili Slovani potisnjeni na evropsko periferijo. Samostojnost so obrzhali le skitski Skoloti, ki jih ima Rybakov za Slovane. Po padcu Rima pa se zachenja novo zdruzhevanje Slovanov in njihovo napredovanje na Balkan in v severovzhodno Evropo. (37)

Jezikoslovno teorijo o izvoru nashih prednikov je predstavil O. N. Trubachov. Podrobno jo je predstavil v monografiji Etnogeneza in kultura starih Slovanov (Moskva, 1991). Znanstvenik objavlja veliko shtevilo jezikovnih virov o etimologiji, onomastiki, toponimiki in brani tezo o prastari naselitvi Indoevropejcev na podrochju Evrope. Praslovanski jezik izvaja neposredno iz indoevropskega jezika v 3. – 2. tisochletju BC in povsem izpushcha balto-slovansko fazo. Slovani so od pradavnine zhiveli na obmochju danashnje Panonije, o chemer govore stari toponimi in kar potrjujejo tudi staroruski letopisi. Ekspanzija Keltov je stimulirala selitve Slovanov na sever od Karpatov, posebno na podrochje Visle, pozneje Podonavja, kjer je nastal ruski etnos. (28) V eni svojih zadnjih knjig Trubachov navaja dodatne argumente k svoji teoriji o jezikovni homogenosti Slovanov. Poskus razlozhiti nastanek Slovanov kot zlitje dveh ali treh etnosov, bodisi baltsko-slovanskega ali pa slovansko-grshko-arijskega, je sam po sebi v znanstvenem smislu nesprejemljiv. (38)

Arheolog V. V. Sedov s pomochjo retrospektivne metode postavlja slovansko pradomovino v obmochje Visle, kjer se je v 5. – 2. st. BC razvila t.im. »kultura podkletenih grobishch«. Iz nje je po njegovem nastala pshevorska kultura, ki je bila pod vplivom keltskih in germanskih plemen. V obmochju Visle je prevladoval slovanski zhivelj, ob Odri pa germanski, kjer pa je bilo tudi veliko slovanskega vpliva. Medsebojni vplivi Slovanov, Germanov, Keltov in Rimljanov so po mnenju Sedova delovali od davnega chasa kot posledica migracij in zhivahnih trgovskih zvez s Podonavjem. Razshirjanje slovanske civilizacije v dobi krshchanstva pa je shlo z zahoda na vzhod, zato nima smisla iskati nekega slovanskega centra v Poddneprovju. Sedov je nasprotnik ideoloshkega shematizma, zato je kritichen do virov in dosledno tochen pri svojih znanstvenih ugotovitvah. V diskusiji o Venetih je znanstvenik pripravljen verjeti antichnim avtorjem, ker »se pod tem imenom dejansko skrivajo Slovani«. Kot enega od argumentov Sedov navaja etnonim Wendi/Windi v severnonemshkih dialektih. To ime se po njegovem uporablja za oznako sosednjih Slovanov, ki she danes zhive v Nemchiji kot etnichna manjshina. (39)

Popolnoma svojo koncepcijo o pradomovini Slovanov pa je razvil zgodovinar A. G. Kuzmin. Avtor vrste publikacij na to temo, pisec popularne biografije V. Tatishcheva, urednik hrestomatije Zlatostruj, stara Rusija 10. – 13. stoletja (1990), Slovani in Rusi: problemi in ideje (1999), je porabil nemalo sil za raziskavo zahodnih Rusov in Rugov v srednjem veku. Kuzmin verjame avtorjem letopisov, ne samo ruskih, ampak tudi tujih, kot so n.pr. Jordanes, Sakson Gramatik, Adam Bremenski. Kuzmin meni, da je bil pradomovina Slovanov Norik, obmochje danashnje juzhne Avstrije, Koroshke, Shtajerske, danashnje Slovenije. V severnem Noriku vidi Rugiland, »domovino Rugov«, katerih ime se je pozneje preneslo na celo Rusijo. (40)

Prebivalstvo severne Rusije je po mnenju Kuzmina izshlo iz baltskih Slovanov, to je Venetov. »Rimske zmage na zachetku nashega shtetja ter v prvih stoletjih,« pishe avtor v broshuri Kdo je v Pribaltiku prvobiten?, so povzrochile selitev cele vrste plemen na vzhod, posebno she keltskih plemen. Tako so Kelti iz Armorike (danashnja Bretanja) zbezhali po morju pred legijami Julija Cezarja; na severovzhod od Alp je odshlo majhno pleme Rurikov (Raurikov), ki so se verjetno poimenovali po reki Ruhr (Raur), ki jim je dala tudi osebna imena Rurikov. Iz roda Rurikov, ki je bilo germano-ruskega ali pa kelto-venetskega izvora, so izshli knezi, ki so ustanovili Novgorodsko in Kijevsko Rusijo. (40)

Do sedaj smo nashtevali avtorje, ki so reshevali vprashanje slovanskega izvora Venetov bodisi pogojno, bodisi nevtralno. Da pa dobimo pravo predstavo, si oglejmo she stalishcha nekaterih avtorjev starejshe generacije, ki imajo do venetskega vprashanja dokaj kritichen pristop.

Predvsem moramo omeniti profesionalna slavista G. G. Litavrina in L. A. Gindina, ki sta avtorja mnogih strokovnih raziskav in pisca dela Zbirka najstarejshih pismenih zapisov o Slovanih (1994). Delo z vzporednimi prevodi in bogatim komentarjem je prvi primer strogo akademske izdaje originalnih antichnih tekstov o nashi temi. O vprashanju Venetov pisca pisheta polemichno in kritichno. Litavin in Gindrin menita, da dosedanji pisci niso imeli dovolj zanesljivih argumentov, da bi Venete lahko imeli za Slovane. V zahodnih Venetih avtorja vidita Germane in Kelte, v vzhodnih pa Ilirce, Italce in Skite. Glavna napaka dosedanjih avtorjev je po njunem mnenju bila v tem, da so nekritichno verjeli podatkom Jordanesa in ruskim letopisom. Njuno konchno mnenje je stroga obsodba: »Identifikacija Slovanov z Veneti pri Jordanesu, cheprav je prishla v zgodovino kot uradna trditev, nima nichesar skupnega z dejansko zgodovino«. (42)

Dolg polemichen chlanek Zgodovina Venetov je napisal znani publicist A. M. Ivanov. Z veliko izobrazhenostjo priznava starodavnost Venetov. Njihova civilizacija izhaja iz unetske kulture 18. st. BC na ozemlju danashnje Cheshke, odkoder se je razshiril antropoloshki tip dolihocefalov. Veneti so zhiveli na obmochju danashnje Poljske in severno-zahodne Italije. Ivanov jih ima za Kelte. Ivanov kritizira mnenje V. Sedova in N. Tretjakova in drugih zagovornikov venetske interpretacije luzhishke kulture: »Slovani so unichili venetsko kulturo v porechju Visle in Odre, toda ker so Veneti tu zhiveli tisoche let, so se sosednji narodi navadili imenovati tudi prishleke z imenom Veneti.« Glede pismenosti Venetov kritik meni, da »niti en lingvist ne prishteva tega jezika k slovanskim jezikom«, veliko pa jih meni, da je bil le narechje ilirskega jezika. Po preprichanju Ivanova je treba odvrechi romantichno gledanje na venetski problem in odkrito priznati »Veneti niso bili Slovani – luzhishka kultura ni bila slovanska kultura, in vse bo spet na svojem pravem mestu«. (43)

Vsi znanstveniki bi hoteli dodati svoj odlochilni prispevek pri raziskovanju tega ali onega vprashanja. Toda tako glede problema pradomovine Slovanov in Rusov, shirshe pa tudi Evropejcev, v znanstvenih razpravah she nikakor ne moremo postaviti pike na i. Pojavljajo se vedno nove najdbe s podrochja arheologije, lingvistike in semiotike. Navedenih dejstev je dovolj ne le za navadnega bralca, ampak tudi za strokovnjaka-zgodovinarja, ki se strokovno dobro spozna na to temo. Zato se sedaj raje posvetimo knjigi treh slovenskih avtorjev.

 

ZAKAJ VENETI?

Znanstvenih del znanstveniki ne pishejo v nekem vakuumu. Njihovo vsebino, stil, jezik in druge znachilnosti opredeljujejo zgodovinsko obdobje, duh chasa, osebnosti avtorjev. Velike stvari se potrjujejo in dokazujejo skozi majhne. Tudi knjiga Veneti, graditelji evropske skupnosti nosi pechat svojega obdobja nastajanja, in to moramo uposhtevati.

Konec 20. stoletja je prinesel celemu svetu globalne spremembe. Po zdruzhenju Nemchije in razpadu Varshavskega pakta in SEV-a se je okrepila tezhnja po ponovneme evropskem zdruzhevanju v vseh mogochih oblikah, predvsem na pobudo Amerike. Kot posledica tega novega svetovnega razvoja je kot prva razpadla umetna evropska tvorba SFR Jugoslavija, ki je po drugi svetovni vojni nastala z blagoslovom zmagovitih zaveznikov, ko sta si obe zmagoviti svetovni supersili razdelili interesna podrochja v Evropi. Drzhava juzhnih Slovanov pod vodstvom komunistichnega diktatorja J. B. Tita je ostala zunaj te delitve.

V burnih 90-ih letih je ta mnogonarodnostna slovanska drzhava razpadla na vrsto samostojnih, neodvisnih nacionalnih drzhav – kot prva se je junija 1991 osamosvojila najzahodnejsha republika Slovenija. Centralna jugoslovanska vlada v Belgradu je odgovorila s tem, da je nad Slovenijo poslala svojo zvezno vojsko, ki pa se je po desetdnevni vojni morala sprijazniti s porazom. Sosednja Hrvashka pri odcepitvi ni imela enako srechne roke, ampak je padla v dolgotrajno in krvavo vojno z jugoslovansko, v tistem chasu zhe pretezhno srbsko vojsko. Najbolj tragichna pa je bila vojna v Bosni in Hercegovini, ki je trajala dolga leta in zahtevala vsaj 200.000 smrtnih zhrtev in 2 milijona beguncev. Dogodki na Kosovu so bili logichno nadaljevanje te tragedije.

Drzhavljani novonastalih drzhav na rushevinah stare Jugoslavije so se nenadoma znashli v novem polozhaju. Kritichno je bilo treba znova osmisliti svojo narodno identiteto in nadomestiti staro boljshevishko jugoslovansko centralistichno ideologijo. Naenkrat je vse staro, kar je v komunistichnem sistemu veljalo za reakcionarno in nacionalistichno, postalo znova aktualno. Nacionalizem je bilo treba v novonastalem polozhaju znova kritichno in realno opredeliti ter mu dati nov, strpen smisel in vsebino. Tako je tudi venetsko vprashanje v Sloveniji zadobilo povsem drugachno tezho, saj proti njemu ni vech nastopala arogantna dogmatichna belgrajska oblast, ki se je ves chas obstoja SFR Jugoslavije trudila, da bi po stalinskem in hitlerjevskem vzorcu naredila iz prebivalcev umetne jugoslovanske drzhave en narod z enim jezikom in z eno samo ortodoksno zgodovino, ki bi seveda slonela na belgrajskih direktivah in interesih.

Slovencem sta tako stara kraljevina Jugoslavija kot njena naslednica, povojna socialistichna Titova Jugoslavija, vztrajno vtepali v glavo, da so tudi Slovenci zashli v svojo sedanjo domovino v 6. stoletju iz zakarpatskih mochvirij, v druzhbi z drugimi Slovani, ki so se v tistem chasu naseljevali na Balkan. Ker so Slovenci pach zhiveli v drzhavni tvorbi z imenom Jugoslavija, je bila tudi uradna logichna razlaga, da so tudi oni kot etnos del juzhnih Slovanov, najblizhji sorodniki Hrvatom, Srbom in Makedoncem. K zahodnim Slovanom je uradna znanost prishtevala Poljake, Chehe, Slovake in Luzhishke Srbe, k vzhodnim pa Ruse, Ukrajince in Beloruse. Kdor bo pogledal na zemljevid Evrope, se bo smejal ob dejstvu, da ta uradna znanost Poljake prishteva k zahodnim Slovanom, v isto skupino pa ne more dati Slovencev, ki so danes najbolj zahodni ostanek evropske slovanske populacije. Pri tem naj zaradi zanimivosti she omenimo, da je sam izraz ”juzhni Slovani”nastal v zachetku 19. stoletja, v chasu avstro-ogrske monarhije, ki je bila zhe sama po sebi pretezhno slovanska, in kjer so bili Slovenci oznacheni kot juzhni Slovani, namrech v okviru meja same avstro-ogrske monarhije, ne pa v evropskem zgodovinskem oz. jezikoslovnem smislu. Te razlage so se pozneje z navdushenjem oprijeli tako nemshki kot tudi panslovanski ideologi, ki jim je ta nova definicija pach politichno dobro rabila.

Ta povsem shematichna in protislovna razlaga zgodovine in etnogeneze Slovencev je bila po svoje zadostna za sholski sistem. Navadnih ljudi pa etnogeneza tako in tako nikjer v svetu v bistvu ne zanima. Toda che je kdo le podvomil o upravichenosti te uradne razlage, so v igro stopili kruti zakoni socialistichne druzhbe in njene marksistichne ideologije. Internacionalizem Titove ideologije, ki so se je jugoslovanski voditelji uchili na Akademiji Dzherzhinskega v Moskvi, je podpiral in krepil centralistichno vlogo Komunistichne partije, ki je v bistvu nadaljevala tezhnjo kraljevine izpred vojne po posrbljenju vse Jugoslavije. Sama partija pa je she iz Stalinovih chasov imela v svojih rokah perfekcioniran sistem politichnega terorja in represije.

Vendar slovenska znanost zaradi tega ni ostajala na mestu. Neodvisni slovenski znanstveniki, ki so preuchevali slovensko zgodovino, so naleteli na vedno nova zgodovinska dejstva, ki so bila v nasprotju z uradno razlago o juzhnoslovanskem poreklu Slovencev. Vsa ta nova dognanja so jasno dokazovala, da so Slovenci avtohton slovanski narod, ki je zhivel v srednjeevropskem prostoru zhe od pradavnine.

Eden od prvih znanstvenikov – »buditeljev« nove shole je bil Jozhko Shavli, ki je v Ljubljani doshtudiral ekonomijo, na Dunajski univerzi pa opravil doktorat. Zaradi svoji disidentskih pogledov je moral emigrirati v Italijo, tja, kjer zhe od davna zhive avtohtoni Slovenci. Raziskovati je zachel zgodovino srednjeveshke slovenske drzhave Karantanije, ki je nastala po propadu rimskega imperija na podrochju danashnje juzhne Avstrije, na obmochju bivshega Norika. Pri tem shtudiju je naletel na celo vrsto zgodovinskih dejstev, ki jih je uradna slovenska in predvsem jugoslovanska znanost nachrtno ali samo prezrla, zamolchala, ali pa namenoma potvorila.

Pokazalo se je, da so predniki Karantacev (pod tem imenom jih omenjajo tudi staroruski letopisi in drugi dokumenti) zhiveli na obmochju Alp zhe dolgo pred rimsko kolonizacijo. Prednike danashnjih Slovencev so poznali antichni pisci, ki so te kraje v svojih spisih imenovali Retija, Norik, Vindelicija. Predniki Slovencev niso bili veja nekih Ilircev, h katerim so do tedaj mnogi znanstveniki pripisovali malo raziskane etnose, ampak potomci Venetov, tega praslovanskega plemena, ki je zhe tisoch let pred nashim shtetjem zhivelo na vsem podrochju srednje in severne Evrope in imelo visoko razvito lastno kulturo in civilizacijo. Veneti so se pojavili v Alpah sochasno z razcvetom luzhishke kulture in kulture zharnih grobishch v 13. – 8. st. BC v vsej Srednji Evropi.

To odkritje, sicer ne popolnoma novo, je povsem obrnilo na glavo dotedanje uradne razlage slovenske zgodovine, potrdilo slovanski izvor Venetov, hkrati pa odprlo celo vrsto novih vprashanj. Senzacionalnih podatkov bi bilo dovolj za celo vrsto zgodovinskih romanov. Toda znanost ne ljubi romantikov in idealistov-fantastov, ampak le preverjena in dokazana zgodovinska dejstva. In te tezhke zahtevne naloge se je lotil Dr. Shavli.

Poglobil se je predvsem v tuje arhive in preshtudiral zgodovino tega vprashanja. V svojem uvodu dr. Shavli pri pregledu znanstvene literature poudarja in razgalja ideoloshko obsedenost progermanske in prokeltske linije, kritizira romantiko in namerna zgodovinska potvarjanja panslavistov. Najblizhja in najrazumljivejsha se mu zdi poljska shola avtohtonistov, ki zagovarjajo izvor Slovanov iz luzhishke kulture. Kakshna je bila ta civilizacija?

V obdobju med leti 2000 do 1700 pred nashim shtetjem, ki sovpada s tretjim neolitichnim obdobjem, sta se v Evropi rashirili kulturi »bojnih sekir in trakaste keramike« ter se zacheli pochasi shiriti s severo-zahoda na vzhod, kjer ju poznamo pod imenom kulture »vrvichaste keramike«. Pod njenim vplivom je nastala kultura "Unetice". Iz nje se je razvila v letih 1300-1100 BC, v chasu sredine bronaste dobe, znamenita luzhishka kultura.

Po podatkih arheologov in antropologov se je prav tu zachela oblikovati praslovanska skupnost. Kljub vplivom Baltov in Ugrofincev na Vzhodu ter Germanov in Keltov na zahodu je bila to samostojna kultura. Prav nasprotno, luzhishka kultura se je prichela shiriti od srednjega toka Visle in Odre ter od gorskega masiva Karpatov vse do obrezhij Baltika. Zanjo je med drugim znachilna svojstvena keramika ter izdelki iz brona in zheleza: mojstrsko izdelane sekire, nozhi, kopja, srpi.

Slovenskega avtorja so podatki o luzhishki kulturi preprichali ne le zato, ker naj bi bili njeni nosilci Praslovani, ampak predvsem zato, ker ta plemena stari antichni avtorji imenujejo Veneti. »Luzhishka kultura je osnova, iz katere so se razvili Praslovani oz. Veneti« zakljuchuje Jozhko Shavli. (45)

Po razcvetu luzhishke kulture se zachenja razshirjati po Evropi prav s tega podrochja »kultura zharnih grobishch«. Njeni nosilci osvajajo nova in nova podrochja, od Baltika do Jadrana, med drugim tudi podrochje Alp in severa Apeninskega polotoka. Kultura pokopavanja v zharah je povezana s sistemom predstave o posmrtnem zhivljenju. Mnogi znanstveniki ishchejo izvor zharnega pokopa v Sredozemlju in ga pripisujejo Ilircem. Tako kot poljski in cheshki znanstveniki pa tudi Shavli vztraja pri trditvi, da izhaja le-ta iz Srednje Evrope. Trdi, da so bili »nosilci kulture zharnih grobishch Veneti oz. Vendi«. (46)

Na osnovi arheoloshkih najdb je dokazano, da so Veneti postopoma osvojili podrochja sedanje Avstrije, Bavarske, Shvabske in vzhodne Shvice. Tu sta prevladala njihova civilizacija in njihov jezik. To niso bili Kelti, ki so v istem chasu ustvarili latensko kulturo na obmochju danashnje Cheshke in Moravske. V Alpah se je tradicija zharnih grobishch ohranila dolgo, ni pa bila edina znachilnost venetske kulture. V 7. – 8. st. BC dosezhe svoj vrhunec v kulturi Villanova, znani predvsem po umetnishkih situlah, obrednem posodju.

Identifikacija Venetov kot Praslovanov ni poenostavila prvobitnega vprashanja etnogeneze Slovencev, ampak je to vprashanje she dodatno zakomplicirala, kajti zgodovinski viri povprek imenujejo raznorazna plemena in etnose po raznih krajih v Evropi z imenom Veneti. Tudi samo ime Veneti vsak razlaga po svoje: eni znanstveniki izvajajo ime iz korena ven, npr. glagolov »vendere« prodajati oz. »vincere« zmagovati ; drugi pa iz keltskega »uindos« - beli; Shavli skupaj z Borom izvaja etnonim iz slovenskega jezika - »slo-ven-t-ci«. Za boljshe razumevanje avtor sistematizira antichne navedbe o Venetih in jih navaja v naslednjem vrstnem redu s svojimi komentarji:

1. Veneti v Paflagoniji (severno obrezhje Male Azije), ki jih v 9. st. BC omenja v Iliadi Homer (852). Pishe, da je vodja Paflagoncev Pilemon, iz roda Enetov (Enetoj) prishel s posebno vojsko na pomoch oblegani Troji. Na to njegovo opombo se sklicujejo vech ali manj neposredno vsi grshki in latinski pisci, ki omenjajo Venete. Imeujejo jih »Henete«, ker grshchina ni poznala znaka »v« in so ga zato Grki zamenjali s chrko »h«, ki pa so jo izgovarjali nekje med b in v.

2. Veneti v Iliriji, v spodnjem toku Donave, ki jih omenja Herodot v 5. st. BC (I. 196). Tudi Herodot jih imenuje "Eneti" in zato ji je vechina poznejshih zgodovinarjev istovetila z Ilirci, cheprav je po 2. svetovni vojni lingvistika dokazala, da gre za dva popolnoma razlichna etnosa.

3. Veneti severnega Jadrana – o katerih prav tako porocha Herodot (V.9). Latinski avtorji jih imenujejo Veneti in s tem v zvezi pishejo, da jih je po padcu Troje sem pripeljal legendarni vojskovodja Antenor.

4. Veneti v srednji Evropi, ki jih v prvi polovici 1. st. AD omenjata Tacit (Ger., 64) in Plinij (IV, 97) pod imenom Veneti, Venethi in Venedi, prav tako tudi Ptolomej (III, 5) z imenom Venedai. Ta omenja tudi Venetski zaliv (danashnji Gdanski zaliv) in Venetsko pogorje (v Mazuriji oz. Vzhodni Prusiji).

5 Veneti v Galiji (Bretaniji), ki jih omenjajo Cezar, Plinij, Strabon, Ptolomej, Kasij Dio in drugi. Ti so se naseljevali tudi v Britaniji, ki so jo imenovali Venedotia oz. Gwineth.

6. Venetus lacus, tako imenuje danashnje Bodensko jezero Pomponij Mela (III, 24) v 1. st. AD. Mozhnost, da bi to latinsko ime utegnilo pomeniti vodo (vanam) ali pa modro barvo (G. B. Pellegrini), je izkljuchena. Ime Bodensko pa je edinole mozhno izvesti iz besede "voda".

7. Veneti v Laciju, ki jih z imenom Venetulani omenja Plinij (Nat. hist. III, 69). Arheologija potrjuje, da je bilo arijsko prebivalstvo prisotno zhe pred tkim. preseljevanjem narodov, ki se navezuje na obdobje kulture zharnih grobishch na obmochju Albanskih gor in Palatina. (37)

K tem navedbam bi lahko dodali she druge omembe in tudi shtevilne zgodovinske in sodobne etnonime, ki vsebujejo koren Wen-, Wend- Win-, toda kako dokazati, da so bili prav ti Veneti Slovani, ne pa kak drug etnos? Znanstveniki zatrjujejo, da je najzanesljivejsha etnichna identifikacija zgodovinska antropologija, ki jo dopolnjujejo izsledki lingvistov. Najti bi morali stara grobishcha in poleg njih pisne zapise. Jasno pa je po drugi strani tudi, da ima chlovek tendenco ohranjati v kolektivnem spominu stare toponime, ki tako prichajo o prvotni populaciji oz. etnosu.

 

KAMNI SPREGOVORE

Zhe dolgo je znano, da na obmochju danashnje Nemchije, Avstrije in Italije mnogi toponimi skrivajo v sebi slovanski koren in slovansko besedoslovje. Ni treba biti kak poseben strokovnjak, da chlovek v imenih, kot so n.pr. Rostock, Dresden, Ruegen, Volin, Breslau, Luben, Luebeck, Torino, Milano, Trst razbere slovansko osnovo. Skeptiki se iz tega le norchujejo, cheprav segajo ta imena v davno zgodovino in ni povsem jasno, odkod to ali ono ime izvira in ali lahko to tudi dokazhemo, che je potrebno.

Sodobna znanost trdi, da je izvor toponimov popolnoma dokazljiva stvar. Posebna veja etimologije, vede o pomenu besed, z dokaj veliko natanchnostjo opredeljuje etnichni koren vsake besede. S tem si je pomagal doktor Shavli pri svoji raziskavi venetskih toponimov tako v Sloveniji kot tudi drugod. Razen imen rek, kot sta v Sloveniji Drava in Sava in pa znamenita gora Triglav, najvishja gora Julijskih Alp, simbol Slovenije, je Shavli nashel v Vzhodnih Alpah celo kopico drugih toponimov, ki se nikakor niso mogli pojaviti na tem obmochju shele v srednjem veku. To so na primer med drugim besede kot n.pr. dol-dolina, mel, preval, pech, stol, sedlo, klin, povodje, pregrade, nizhina, holm in druge. (38) Vse te besede tudi Rus brez vsakrshnega spreminjanja lahko sprejme za svoje, che le zna brati latinske chrke.

V osrednjih Alpah, kjer je danes Shvica, del Avstrije in Severne Italije, se je ohranilo mnogo slovanskih imen, cheprav so bila delno latinizirana ali germanizirana. Takshni toponimi so na primer: Strass-strazha, Pullach-polje, Luss-luzhe, Pogliana-poljana, Jerzens, Isar-jezero, Toll-dol, Laas-laz, Piz-shpik, rog-rog, Scuol-skala, Led-led, Topel-duplo, Bregenz-breg, Noga-noga, Camino-kamen, Celo-celo, Bel-bel, Versail-vrshaj. (49)

Takshna mnozhica podobnosti v toponomiji (navajam pa le majhen del teh imen) ne more biti nakljuchna, kot tudi ni nakljuchna slovanska oblika mnogih venetskih besed. Torej lahko mirne dushe trdimo dve stvari; prvich, da venetski jezik ni prishel v Alpe shele za chasa vojn z rimskim imperijem, drugich pa, da je bil venetski jezik rodni jezik tam zhivechih Slovanov.

In zdaj je chas, da se posvetimo glavni uganki Venetov, njihovi pismenosti. Kajti che nam uspe prebrati spomenike pismene kulture Venetov, ki se jih je do danes nabralo nemalo, bo jasna marsikatera stvar in nam ne bo treba izgubljati chasa z reshevanjem ugank. Dolga leta so zahodni znanstveniki poskushali brati venetske tekste na zharah in drugih izkopaninah s pomochjo latinshchine, nemshchine in stare grshchine, ne da bi pri tem prishli do kakshnega smiselnega rezultata. Objavljene so bile odlichne kopije vseh napisov, prevodi mnogih fragmentov s dolgimi komentarji, vendar so napisi in jezik ostali s sedmimi pechati zapechatena skrivnost. V enciklopedijah in v jezikoslovnih uchbenikih so pisci venetski jezik na kratko odpravili z opombo, da gre za starodavni, zhe davno izumrli samostojni jezik, ki spada v indoevropsko skupino, ki je slovnichno blizu keltskemu, ilirskemu in italskemu jeziku: njegova abeceda je kombinacija etrushchanskih pismenk, katerim so dodane dolochene starogrshke, toda sam jezik je pozneje izpodrinila in zamenjala vulgarna latinshchina. Skratka – tudi za venetshchino je veljalo kot za etrushchanski jezik: Etrusca non legatur – etrurshchine se ne da brati.

Skrivnost izvora venetskega jezika in vsebino tekstov pa je uspelo razvozlati slovenskemu znanstveniku Mateju Boru (1913-1993). Najprej moramo povedati, da gre za izredno osebnost. Bor je bil po osnovni izobrazbi jezikoslovec – slavist (doktoriral leta 1937), med vojno partizanski pesnik, po vojni med drugim chlan SAZU in predsednik drushtva slovenskih pisateljev. Bil je tudi dramaturg glavnega slovenskega gledalishcha, prevedel je kar 19 del Shakespeara v slovenshchino, napisal celo vrsto knjig, pesnishkih zbirk in gledalishkih del. S svojo knjigo poezije Popotnik skozi atomski chas je bil eden prvih osveshchenih ekologov v Evropi in knjiga je bila prevedena v vrsto svetovnih jezikov. Njegovo, sicer she ne povsod priznano, grandiozno in genialno zhivljenjsko delo pa je bilo razvozlanje venetskih napisov in venetskega jezika. Vprashanje Venetov je Bora vznemirjalo vse zhivljenje. Pri tem je v svojem okolju naletel na posmeh, obsojanje, zanikanje, priznanje in tudi odkrito sovrazhnost. Danes so njegovi prevodi in razlage retijskih, venetskih in etrushchanskih napisov – realnost. Mnogi jim she danes ostro nasprotujejo in jih obsojajo kot neke vrste sharlatanstvo, le redkokdo pa more mimo njih brez besed.

Kot pripoveduje v knjigi Bor sam, sta ga venetski jezik in pisava dobesedno obsedla. Posebno se ni mogel odtrgati od tkim. atestinskih tablic, ki vsebujejo najvech teksta na enem mestu, razen tega pa so nekatere med njimi tudi najlepshe ohranjene. V tablicah sledijo pismenke nekemu zakonu simetrije, v njih pa se ponavlja tudi nekaj istih besed. Bor se je leta dolgo trudil, da bi jih prebral s pomochjo knjige o venetskem jeziku, ki sta jo s popolnimi reprodukcijami napisov objavila italijanski znanstvenik G. B. Pellegrini in slavni francoski jezikoslovec Michel Lejeune – vendar brez uspeha. Reshitev je prishla shele po tistem, ko je Bor spremenil transkribcijo nekaterih venetskih chrk in zachel venetske tekste brati po svoje. Pokazalo se je, da gre pri »magichni« besedi AKEO, ki se v tablici pojavlja v navpichni vrsti kar shestnajstkrat (che jo beremo v obratni smeri, namrech od zgoraj navzdol, in ne od spodaj navgor, kot sta jo skushala prebrati oba zgoraj omenjena lingvista, pri chemer sta she samovoljno povsem izpustila chrke v zadnji vrstici napisa), za zapis raznih slovnichnih oblik slovenskega glagola »jekati«. Na podlagi tega genialnega dognanja pesniku Boru ni bilo vech tezhko razvozlati she drugih napisov, pri chemer je treba poudariti, da mu je bilo kot slavistu v veliko pomoch znanje slovenskih dialektov in pa seveda njegova pesnishka intuicija.

Tako je Bor lahko med drugim prevedel tudi naslednji napis:

VIDIJ TI K LIMIN PSHIRSH T BGA
videc ti ki tablice shirish tu boga

Bor k vsakemu »prevedenemu« tekstu dodaja she svoj jezikovni komentar s jezikovnimi paralelami tako v slovenskem jeziku in njegovih narechjih kot tudi predvsem v starocerkveni slovanshchini, pa tudi v sanskrtu in v baltskih jezikih. OSTI JAREJ nam nenadoma postane razumljivo voshchilo – ostani mlad. Vseh venetskih napisov je prek 200, bodisi na tablicah, zharah in drugih votivnih objektih, ali pa tudi na kamnitih ploshchah in gorskih skalah. (51)

Obogaten z izkushnjami, pridobljenimi z venetskimi napisi, se je Bor lotil razlage etrushchanskih napisov. Znanost je zbrala veliko podatkov in razlag o Etrushchanih, ki pa so vsi protislovni. Eni menijo, da so bili Etrushchani narod, ki je prishel na Apeninski polotok iz Male Azije, drugi spet, da je njihov izvor nekje na evropskem severovzhodu.Vemo pa, da so Etrushchani sami sebe imenovali Raseni in da so se naselili na Apeninski polotok znatno prej kot Rimljani oz. Latini. Etrushchani-Raseni, ki jih antichni avtorji imenujejo tudi Pelazgi oz. Tirenci, so imeli v tistem chasu najvishje razvito kulturo (7. – 5. st. BC), bili so znani po svoji metalurgiji, svojih svetishchih in kot odlichni vojaki. V mnogochem so bili uchitelji Italcev, predvsem za chasa vladanja etrushchanske dinastije Tarkvincev.

Mateju Boru je uspelo dokazati, da jezik Etrushchanov vsebuje vse bistvene elemente venetske pismenosti. S pomochjo lastne metode ponuja svoj prevod napisov v jeziku Rasenov, tipoloshko sorodnih venetskim. Med njimi so nagrobni in spominski napisi, razna navodila pa tudi shale. V enem izmed napisov je nagovor k Minervi, ki je poznana tudi pod imenom Tinija, v drugem pa se omenja slavni vojskovodja in vladar Avles Belushkes, v tretjem spet navodilo Rasenom, da ne smejo popivati s Hetiti. V relativno dolgem tekstu na dveh zlatih ploshchah je zapisana zgodovina svetishcha, ki je bilo posvecheno boginji Ashtar, ki so jo Raseni imenovali Juna. Hram je zgradil slavni vladar Veljanas. Svetishche je bilo pricha vojn s pirati in Italci, ki so po konchni zmagi zavladali v dezheli. Napis je izredno pomemben, saj vsebuje etnonime, ki spominjajo tako na »Rasene« kot tudi na »Slovene« (42). Po etrushchanskih napisih se je Bor posvetil napisom v retijskem in mezapskem jeziku. Prvi je blizhe venetskemu, drugi pa ilirskemu. S pomochjo slovanskih jezikov je Bor zlahka prebral retijske napise na lovskih amuletih (ritanim vlka – lovechem volka) in na vrchih (Iliriaj la ziovaj - Ilirijo tu zovi).

Budnemu ochesu Bora pa ni ushlo dejstvo, da se v napisih velikokrat pojavljajo etnonimi in cele besede, ki so blizu baltskim. Npr. imeni Veljanas ali pa Belushkes. Bor je kot lingvist poznal teorije o baltsko-slovanskem sorodstvu v chasu donavske dobe, o katerem prichajo istovetne besede iz danashnje litavshchine in iz danashnjih slovenskih dialektov (dunet-doneti; jemt-jemati; paiest-pojesti; sasalit-zasoliti; vartit-vrteti). Prav tako je Bor vedel za verske stike med raznimi slovanskimi svetishchi prek svetishcha luzhishke Retre, predvsem vidne prek kulture zharnih grobishch od Baltika do Jadrana. Sedaj je Bor lahko z gotovostjo zatrdil, da je ta sorodnost in genetska zveza med baltskimi in jadranskimi Veneti dokazana predvsem na osnovi jezika jadranskih Venetov.

Kakshne sploshne sklepe nam daje slovenski pesnik-znanstvenik-lingvist Matej Bor? Njegova odkritja brez vsakega dvoma potrjujejo avtohtonost Slovencev v Srednji Evropi. Slovenci so avtohtoni prebivalci Alp in Podonavja, kjer so mejili na druga slovanska in pribaltska plemena. Kajti tudi ta plemena so bila Veneti, ki so imeli svojo kulturo in svoj jezik. »Edina razlika med Veneti in Praslovani je v njihovi pisavi« (43), zatrjuje lingvist. Veneti so bili sorodniki Etrushchanov, a Etrushchani so se pomeshali s prvotnim prebivalstvom. Slovnica venetskega jezika, shtevilni toponimi in prastari izrazi vse do danes ohranjajo spomin na zhivljenje Praslovanov v Srednji Evropi, cheprav to trmasto zanikajo zahodni znanstveniki in politiki, ki jih je vzgajala in jih she vzgaja protislovanska ideologija.

 

(Iz rushchine prevedel Milan V. Smolej)

 

Drugi del Veneti: predniki Slovanov v naslednji shtevilki. (Op. ur.)