Revija SRP 55/56

Marko–Mitja Fegush

 

V GRAJSKIH SOBANAH

(glosa)

»V katero vas sem zashel? Ali je tu kak grad?«
»Seveda je, (...) grad gospoda grofa Westwesta.«
»In je treba imeti dovoljenje, che hochesh prenochiti?«
(...)
»Treba je imeti dovoljenje,« se je glasil odgovor...
Kafka, Grad
(1. pogl.)

 

Pozdravni govor, obrazlozhitev vsebine, predstavitev razstavljalcev, mnozhica ljudi, postaja zatohlo vroche, vsi se oddahnejo, ko se govori odvrstijo in ko natakarji zachnejo nositi vino in sok. Znamenje, da se lahko malo ohladimo v predverju in s kakovostnim tokajem poplaknemo zatohlo lepljivi obchutek. Nevarno se je hladiti zunaj na stopnicah, kjer ni varovalne ograje, in che ne gledash pozorno, se zhe lahko zvrnesh na beton dva metra nizhje, me opomni blizhnji sogovornik.

To je Moderna galerija, uvodno dogajanje ob vsaki uradni otvoritvi nove razstave.

Po kozarchku tokaja se vrnem v razstavne prostore med mnozhico zhejnih. In chez nekaj chasa se zachne. Zdenka nekam zgine in se neopazno vrne. Pogledam: v roki stiska kup belih kuvert. Zachne se pomenljivo pochasi sprehajati med obiskovalci, se ustavi, tu in tam pokramlja s pomembnezhi ter tu pa tam izbranim diskretno stisne v roke belo kuverto. Skrbno opazujem dogajanje. Zdenka se nama priblizhuje, s Srechkom namrech veselo opravljava zadnjo postavitev. Njen pogled se naju samo bezhno dotakne, nisva vredna njene besede, kaj shele, da bi nama diskretno izrochila belo kuverto. Kaj si v nemilosti pri Zdenki? potihoma vprasham Srechka. Ta nekaj zamrmra o svojih komentarjih glede naveze Zdenke in NSK pa kako ne mine nobeno leto, da NSKjevci tako ali drugache ne bi sodelovali na vsaj eni postavitvi v Moderni galeriji. She enkrat pogledam naokrog. To pot so zopet nashli svoj kotichek, ne kotichek, ampak celo steno glavne razstavne sobane. Seveda je med obiskovalci vse polno tudi NSKjevcev in njihovih privrzhencev. Morajo pa res biti "svetski" in svetnishko privilegirani ti NSKjevci. Zdenka shvigne mimo in se ustavi pri Majdi in Jozhku. Nekaj trenutkov se malo pogovarjajo, nato odide naprej. Nich ne bo z belo kuverto. Mogoche je pa ne potrebujeta. Zgubim jo iz vidnega kroga. Dogajanje v predverju chez nekaj minut je podobno dogajanju v glavni dvorani. Vsi pijejo, se pomenljivo pogovarjajo, oprezujejo za Zdenko, natakarji dotakajo. Zdenka ishche z ochmi primerne, primerni z upajochimi ochmi pohlevno ishchejo Zdenko. Kup belih kuvert se pochasi in vztrajno tanjsha, pa tudi obiskovalcev je zmeraj manj. Nekateri, predvsem tisti z belimi kuvertami, se zachnejo pomikati proti vhodu v spodnje prostore galerije. Shushlja se, da se bo glavni zhur nadaljeval v spodnjih prostorih in da se tja pride samo z belo kuverto, v kateri je vabilo za izbrance. Po shpijonsko se priblizham vhodu v spodnje prostore, vendar me tam ustavi strazhar in zahteva belo kuverto. Nimam je, imam samo vabilo na otvoritev razstave. Ne bo dovolj. Potrebujete vabilo. Vrnem se nazaj med upajoche chakajoche, da bi le dobil to famozno belo kuverto. Zdenka se she zmeraj smuka okrog "ta svojih". V roki drzhi samo she dve beli kuverti. Eno le dobi moja znanka. Znanka me pomenljivo pogleda, chesh sva le med njenimi izbranimi privilegiranci. Zdenka odda she zadnjo kuverto in se, kot bi mignil, zgubi v spodnje prostore. Natakarji vech ne dotakajo, to je znamenje, da je zabave v zgornjih prostorih konec. Z znanko pomenljivo ponosno pristopiva k vratom v spodnje prostore, varnostniku pomoliva kuverto in sva mimo. Pogledam nazaj. Ujamem par nevoshchljivo otozhnih pogledov. V spodnjih prostorih nova gnecha, na osrednji mizi nekaj hrane in pijache, v sosednji tehno glasba, kjer se zvijajo NSKjevci in njihovi privrzhenci, spet tochijo kakovostni tokaj. Mnogo znanih obrazov, vsi se delajo, kot da so tu zhe od nekdaj in je samo po sebi umevno, da so tu. Opazim tudi nekaj postavljalcev razstave, pomembnezhev in celo same razstavljalce. Spijem kozarchek zhe dokaj toplega tokajca, se pomenljivo prijazno pogovorim z nekaj znanci, da ne bi kdo mislil, da sem tu doli kar tako "brez veze". Zdenkin pogled me samo preleti, ne more doumeti, da sem tudi jaz med njenimi izbranci, saj mi ni dala nobene bele kuverte. Vseeno z menoj ne zgublja chasa. Tudi tu postaja vroche, chas je, da odidem. Svoje sem opravil. Videl sem jih in bil sem viden. In tako bom lahko spokojno chakal na naslednjo otvoritev v Moderni galeriji. Pa cheprav bodo tako ali drugache sodelovali tudi NSKjevci in cheprav vem, da sam ne bom imel te chasti, da bi od Zdenke dobil belo kuverto.

Pa vendar vseeno rad hodim na razstave.