Revija SRP 55/56

Lucijan Vuga

Za zgodovinski spomin

 

SEMITOLOG GIOVANNI SEMERANO – PRIKLICEVALEC DAVNINE

 

 

 

Firence so lepe v vsakem vremenu predvsem zato, ker premorejo neizmerna kulturna bogastva znotraj palach, cerkva in galerij, za katera chloveku zmanjka chasa, da bi si jih ogledal in obchudoval, pa naj si ga za to odmeri, kolikor hoche. Seveda je bilo to vsaj tritisochletno mesto she posebej ocharljivo sredi septembra drugega leta tretjega tisochletja, ko je jesensko sonce le tu pa tam prekril kakshen grozech oblak, toda k srechi je vselej ostalo le pri tem, da se nama z zheno, z mnozhico turistov vred, ni bilo treba zatekati v barchke, bifejchke, kavarnice, restavracije (na kapuchino), trgovinice (s cenenimi, a tudi zasoljenimi spominki), antikvarnice (z bolj ali manj pravimi starinami) ali kar pod najblizhje arkade v tistih presledkih, ko bi se lahko ulilo in ne bi bila pred katero izmed umetnin pod varno streho. Takshnih zatochishch pa bi lahko bilo nich koliko; v kateri od stranskih in osamljenih ulic se chlovek presenechen znajde pred kapelo, v katere notranjosti so chudovite freske enega od mnogih slavnih slikarjev, ne da bi bilo za vstop treba chakati dolge ure kot pred Palazzo d' Uffizi ali Battisterom.

Med temi pohodi po mirnih drevoredih, prometnih ulicah in tesnih ulichicah si je bilo treba vzeti chas za dogovorjena srechanja, ko naj bi tudi osebno spoznal osebnosti, s katerimi sem bil zhe leta povezan s pismi in sem poznal njihov telefonski glas. Zakaj je za chloveka tako pomembno nekoga videti v zhivo, se rokovati z njim? O tem sem se vechkrat vprashal, ne nazadnje vsakich, ko je bil govor o telekonferencah, teleworkingu, tele-nakupih in podobnih medchloveshkih odnosih na daljavo. V banki so mi pred nedavnim ponujali svoje najnovejshe storitve prek rachunalnika, rekoch, da mi tako ne bo treba k njim, vse bom lahko postoril z domachega kavcha. Res. A meni je veliko do tega, da grem ven, da koga srecham in kaj recheva. In v banki vidim usluzhbenca, ki skrbi (kako naivno!) za moje financhne transakcije, nochem brezosebnosti! Srechala se bova tudi s semitologom Semeranom; takshen je bil dogovor. Tako sva se z zheno zhe kmalu po (ne najzgodnejshem) zajtrku odpravila z mestnim avtobusom na drugi konec Firenc. Lahko bi shla tudi pesh, chasa sva si vzela dovolj, toda v nachrtu sva imela, da se popoldne nazaj grede napotiva po enem izmed itinerarijev, ki sva si jih naredila, da bi zgodovinski del mesta nachrtno raziskala po dolgem in pochez; na najinih ogledih po svetu opraviva chim vechji del poti pesh. Zachela sva pri starih mestnih vratih Porta Romana na spodnjem koncu slovitega parka Giardino di Boboli, ki je obkrozhen s chastitljivimi zgradbami Palazzo Pitti, na zgornjem koncu s trdnjavo Forte di Belvedere, z juzhne strani pa sta Museo delle Porcellane in Istituto d'Arte. Avtobus se je prebijal po tesnih ulicah med begajocho mnozhico, med dostavnimi tovornjaki, med kdo ve iz kakshnih razlogov v tem vrvezhu muchechimi se avtomobilisti, che je za motoriste razumljivo, da se bodo hitro (dasi vchasih kar drzno) izvili iz tega blodnjaka. Prek Arna (no da, njegove vode niso vredne opevanja) smo zapeljali nekoliko nizhje od Ponte Vecchia (ki ga noben turist, ki da kaj nase, ne sme izpustiti) po Ponte Santa Trinita ter sem in tja mimo Palazza Strozi, opevane cerkve Santa Maria del Fiore, Galleria dell'Accademia in univerze do ovalnega trga Piazzale Donatello. Od tod naprej sva jo ubrala pesh, ishchoch Via Guerazzi; na vogalu je stal policajski par in kje iskati boljshega informatorja, kot je domachi policaj? Seveda, Via Guerazzi zna biti tule za vogalom, sta razmishljala, kar se nama ni zdelo preprichljivo; toda ni vljudno to rechi prav policaju. Vzela sva v roke karto in preverjala: nemogoche! Dve ulici z enakim imenom! Policaja sta imela in nista imela prav. Po Semeranovem opisu sodech, je bila prava tista nekaj ulic naprej; kot sva kasneje zvedela, so pred leti ono drugo ulico preimenovali, a je she ostal napis in spomin (tudi v policajskih glavah) nanjo. Konchno sva stala pred ne preveliko vechstanovanjsko palacho z iskano shtevilko v tihi ulici, kot bi bila kje na podezhelju, vtis je she stopnjeval urejen park okoli nje, ki ga je od cestishcha lochevala tezhka ograja, vrtnar pa si je spokojno dajal opravka z dolgo cevjo za zalivanje. Pred stanovanjskimi vrati v prvem nadstropju naju je prichakalo drobno dekle azijatskega videza in z znachilnim nasmehom. Naproti nama je prishel razshirjenih rok zhivahen osemdesetletnik, gracilne postave, takshen, kakrshne si predstavljamo gospode profesorje z metuljchkom. Prisrchnost, ki je vela iz njegovih pisem in je zvenela iz njegovega glasu, ko sva govorila po telefonu, se je ob sprejemu stopnjevala z njegovo telesno pojavo. Morda se naju je v svoji starosti razveselil tudi zato, ker sva prihajala iz krajev, kjer je v mlajshih letih sluzhboval, kjer so se mu rodili otroci in je prezhivel srechna leta s svojo, zdaj zhe pokojno, zheno. Takoj po drugi svetovno vojni je bil superintendant javnih knjizhnic za dezhelo Furlanijo-Julijsko krajino, chasi niso bili lahki, burna vrenja postfashistichne restavracije demokracije, prelom z monarhijo in vzpostavljanje republike, gospodarske tezhave povojne obnove in hladna vojna – vse to je otezhevalo zhivljenje, ki ga je sprva blazhilo veselje, da je vojna mimo. Ohranil je nekaj lepih spominov na chezmejne stike z nashimi knjizhnicami, ki so morale na novo vzpostavljati knjizhni fond po unichujochem raznarodovalnem pohodu fashizma.

Semerano prihaja z italijanskega juga, iz Salenta, in se ima delno za Grka. Seveda, tam je bila Velika Grchija in njeni vplivi segajo she po dveh tisochletjih do danashnjih dni, vkljuchno s potomci, ki se she danes shtejejo za Grke in so tam na jugu narodnostna manjshina. Od tod morda dodaten vzgib, da je prek shtudija grshchine in latinshchine prishel do semitskih jezikov. Je morda tudi on Sem-erano, Sem-it? Je to pomembno? Zanj, morda! In je zato s posebno zagnanostjo razvijal svojo metodo – morda bi smel rechi: sistem – za pojasnjevanje izvora velikega shtevila grshkih in latinskih besed, ki v etimologijah nosijo oznako: izvor neznan. Morda je o njegovem rodu mogoche nekaj zaslutiti v predgovoru k drugemu delu v dveh knjigah izdane njegove kapitalne shtudije Le origini della cultura Europea (prvi del, prav tako v dveh knjigah, je izshel 1984, drugi del 1994, skupaj na 1700 straneh, pri Leo S. Olschki, v Firencah): »Najhujsha zla, ki trpinchijo nekatere velike druzhbene skupnosti nashe celine, so posledica bolechega razkroja, ki nas chedalje bolj oddaljuje od izvora nashe omike. Mednje se je ugnezdil celo predsodek genetske vechvrednosti, ki pa ne izvira zgolj iz sebichnosti, ki v teh chasih pridobiva chedalje shirsho domovinsko pravico. Besede so odpornejshe od vsakega jekla, ker so prepojene z neobrabnim bistvom duha, so zanesljive prichevalke nashe davne skupnosti tudi z onimi ljudstvi na Blizhnjem Vzhodu, kjer so cvetele velike in najstarejshe civilizacije...

Z odkrivanjem, prebiranjem in razumevanjem velikega shtevila glinastih ploshchic iz arheoloshkih nahajalishch v Mezopotamiji in drugod na Blizhnjem Vzhodu je bilo v zadnjih desetletjih omogocheno jezikoslovcem obnoviti jezik in omiko davnih prebivalcev tistih ozemelj. Danes zhe dobro preuchena stara akadshchina pomeni neizchrpen jezikovni zaklad in trdno kulturno osnovo za pojasnjevanje razvoja indoevropskih jezikov. Rekonstrukcija domnevnega izvornega indoevropskega jezika, ki je nekoch sprozhala burne razprave med jezikoslovci, je bila pogumen napor, ki pa ji je manjkala preprichljiva zgodovinska podpora. Morfoloshkim sestavinam, ki omogochajo izrazne oblike danashnjih evropskih jezikov, lahko sedaj s pomochjo semitske akadshchine najdemo njihov davni izvor in pomen. A celo do Indije so iz Mezopotamije segle kulturne vzpodbude in vzorci semitske pisave«.

John Huehnergard v svojem obsezhnem delu A grammar of akkadian (Eisenbrauns, Winona Lake, Indiana, 2000) pravi, da je bila akadshchina jezik Asircev in Babiloncev, da njeno ime izhaja iz starega poimenovanja akkadum po she neodkritem glavnem mestu Akkadu, ki ga je dal zgraditi okoli leta 2300 pr. n. sht. kralj Sargon. Nekoch so akadshchino oznachevali tudi kot "asirshchino" in "babilonshchino", vendar je to danes presezheno in prihranjeno le za ti poglavitni narechji. Akadshchina je najstarejshi dokumentirani chlan iz semitske druzhine jezikov; drugi so she arabshchina, aramejshchina, etiopshchina in hebrejshchina. Ni znano, kdaj so prishli v Mezopotamijo predniki ljudstva, ki je govorilo protoakadshchino ali akadshchino. Prvi skromni pisni viri so iz 26. st. pr. n. sht., daljshi zapisi pa iz 24. st. pr. n. sht. Prav tako ni znano, kdaj je akadshchina nehala biti pogovorni jezik, morda nekje sredi prvega tisochletja pr. n. sht., ko jo je nadomestila aramejshchina, cheprav so jo v pisni obliki uporabljali uchenjaki in uradniki vse do 1. st. n.sht.; torej se je ohranila skoraj tri tisoch let! Zato ni chudno, da je spricho politichnih in druzhbenih dogajanj v tako dolgem chasovnem obdobju dozhivljala svoj razvoj in se razvejila v narechja. Celih petnajst stoletij je bila pozabljena in shele v 17. st. so posamezni evropski potniki po Blizhnjem Vzhodu prinashali redke glinaste tablice z nerazumljivimi klinopisnimi znamenji. Shele 1850 so razvozlali pisavo in dognali najosnovnejshi pravopis. Vendar so shele odkritja celih knjizhnic glinastih ploshchic v 20. st. omogochila, da lahko danes rechemo, da akadshchino poznamo dobro, vendar nikakor she ne v popolnosti.

Kljub izredni starosti akadshchine pa ta ni bila prvi zapisani jezik v Mezopotamiji. Na njenem jugu so proti koncu 4. tisochletja pr. n. sht. prvi pisali Sumerci, katerih jezik genetsko ni povezan s semitskimi jeziki, celo z nobenim od nam znanih jezikov. Stoletja so tam zhivela v sozhitju ljudstva sumerske in akadske govorice ter medsebojno vplivala na razvoj, kar je zaslediti v slovnicah in besednjaku obeh jezikov. Akadchani so privzeli sumersko pisavo in si jo prilagodili svojim dokaj drugachnim potrebam. Sumershchina je izginila kot pogovorni jezik veliko pred akadshchino, kdaj, o tem si strokovnjaki niso enotni, vendar velja, da se je to zgodilo med sredino tretjega in zachetkom drugega tisochletja pr. n. sht., vendar pa je she nekaj chasa zhivela med duhovshchino in uradniki, tako kakor latinshchina v srednjem veku.

Izkushnje kazhejo, da je najprikladneje prodirati v skrivnosti akadshchine z izhodishchem v stari babilonshchini, to je babilonska akadshchina, govorjena na mezopotamskem jugu v prvi polovici drugega tisochletja pr. n. sht. in dobro dokumentirana ter razbrana na desettisochih glinastih tablicah iz Babilonije, Kisha, Nippurja, Sipparja, Umma, Ura, Uruka in drugih mest celo 500 km severneje, kot so Susa, Mari in Elam.

Semerano, ki je bil v mladosti delezhen pouka najodlichnejshih helenistov in latinistov, se je dolgo sprasheval, zakaj je nerazlozhljivih toliko latinskih in grshkih besed, in postopoma se je dokopal do spoznanja, da bi lahko bil za dobrshen del kljuch v akadshchini, in to je zachel sistematichno preuchevati. Pri tem se je jasno opredelil do dotedanjih teorij o razvoju indoevropskih jezikov ter se spopadel s slovechimi imeni sodobne etimoloshke shole, z Ernout-Meilletom in Walde-Hofmannom z etimoloshkima slovarjema za latinshchino, s Friskom in Chantrainom za etimologijo grshchine, z Maxom Vasmerom za rushchino; tem oporeka ter zavracha njihove pristope, ki sledijo primerjavam, kakrshna je Mutter v nemshchini, mater v latinshchini in matar v indijshchini ipd., ki omogochajo sklep, da gre za jezike iz istega, indoevropskega debla. Opozarja, da so raziskave zadushene z indoevropsko hipotezo in v krempljih primerjalnih gramatikov, ki ne uposhtevajo shirshih kulturnih in zgodovinskih okolishchin razvoja jezikov. Besede imajo zapleteno in fleksibilno zgradbo s predponami in priponami, ki jih lingvisti jemljejo kot mrtve dodatke brez vsebine, zato jih ni potrebno uposhtevati, marvech le korene, osnove. V resnici pa so to besede s svojo zgodovino, razvojem in pomenom. To je zanj izrednega pomena, che naj izhaja in utemeljuje indoevropske, (ne le ) grshke in latinske besede na osnovi akadshchine, ki ima sicer precej drugachno strukturo, a jo je mogoche zaznati v mnogih indoevropskih besedah. To je obdelal in obelodanil v dveh obsezhnih etimoloshkih slovarjih grshkega in latinskega jezika.

S tem v zvezi se tudi vprasha: Kaj pa je z etrushchino? Odgovor zachenja z opozorilom, da se mora etruskologija predvsem bati ozko jezikoslovnega pristopa ter se lotiti stvari v zgodovinskem kontekstu, torej v duhu historichno-lingvistichne shole. Po njegovem ni dovolj, da na osnovi enega dvojezichnega napisa z vso gotovostjo trdimo, da pomeni clan »sin«. Potrebne so skrbne in natanchne raziskave, ki nas pripeljejo do grshkega klon »kal, klica, poganjek; vir, izvor; vejica«, cheprav bi nekateri radi primerjali z grshkim klao »klati, koljem«. V akadshchini qalum, qallum pomeni »kal(chek), mlad, majhen, klinec«, kar je dobilo tudi pomen »prechishchen, nov«, npr. »prechishcheno srebro« ali tudi akadsko qalum »kaliti, zhgati, rafinirati, prechishchevati«, od koder se je sekundarno razvil latinski calor »toplota, gorkota, zhar, vrochina; vnetost, strast, vrocha ljubezen, vrocha zhenska«. Ne moremo spregledati, da je prav v tem primeru, ki se mu je Semerano posvetil zhe v uvodu, da bi pojasnil svojo metodo dela, najti toliko vzporednic s slovenshchino, slovanshchino, da je kar presenetljivo, pri chemer so latinske oblike sekundarne, izpeljane iz akadshchine prek grshchine, medtem ko so praslovanske oblike primerljive v osnovi.

Zato nas ne presenecha, da posebej opozarja na slovanski glagol pisati, ki mu najde vzporednico v akadskem glagolu paasu, v zhenski obliki paiistu, kar pomeni »vrezovati, razati, raziti, vpraskati«. K temu se mu zdi pomembno dodati, da tudi za besedo knjiga najdemo akadsko osnovo v kaniku »listina s pechatom (documento autenticato; sealed document)«, kar jezikoslovci spregledujejo ali celo zamolchujejo, cheprav je nadvse znachilno; da pa prihaja latinsko liber iz »corteccia, lubje« in angleshko book iz latinskega »fagus, bukev«, nemshko schreiben izhaja iz latinskega scribo, medtem ko angleshko write, nemshko reisen, grshko arasso in saksonsko writan »razati, praskati, vrezovati« izhajajo iz akadskega harasu »raza(ti), raziti«, kar nam spet ne le zveni zelo slovensko, ampak je tudi pomensko tochno (Semerano 1994, str. LXXIV).

Njegova nova knjiga o Etrushchanih Tabulae Pirgy je v pripravi za tisk. Pristop je inovativen, etrushchina je bila v bistvu koine, ne pa pravi jezik. Meni, da kljub vsem poskusom v dvesto letih etruskologije niso uspeli prevesti "ene besede" iz etrushchine; vse so naredili le po intuiciji, ne pa s historichnim poznavanjem jezika. Tako ne gre! Treba je prevajati znanstveno, na osnovi historichne lingvistike. Zadnji klavrn primer sta Agostiniani in Nicosia, ki nista dala nichesar novega s svojo knjigo Tabula Cortonensis, cheprav je pregreshno draga in obilno reklamirana z obeti o najnovejshem velikem odkritju enega najdaljshih etrushchanskih besedil, a ochitno je shlo predvsem za spretno marketinshko potezo, prodali so veliko pregreshno dragih knjig, obetajoch revolucionarna odkritja, a sta avtorju na koncu morala priznati, da jima to ni uspelo. Cheprav je bilo o Etrushchanih zhe zelo veliko napisanega, zgodbe, kot pravi Semerano, ochitno, she vedno ni konec; vchasih se zazdi, da je komu konchno uspelo jasno osvetliti prastaro skrivnost, toda vselej znova sledi razocharanje. Tako je bilo tudi tokrat, ko je prishla na svetlo Tabula Cortonensis, senzacionalno odkritje, ki je veliko obetalo, toda skrivnost je na koncu ostala nerazvozlana in je torej to le she ena, nova etrushchanska uganka. Toda to, kar sta Luciano Agostiniani in Francesco Nicosia, profesorja na univerzi v Perugii, objavila leta 2000 (celih osem let po odkritju!) v knjizhni obliki pod naslovom Tabula Cortonensis, je vseeno vredno vse pozornosti. Gre za novejsho najdbo enega najdaljshih etrushchanskih napisov (poleg zagrebshkega mumijskega povoja, tabule iz Capue in cipusa iz Perugie), glede katerega so se nadejali, da bo bistveno pripomogel pri razvozlavanju enigme prastarega jezika, zlasti spricho nekaj desetin povsem novih besed, ki jih etruskologija doslej ni poznala.

Zhe sama zgodba o tej najdbi je skrivnostna in nerazjasnjena. Che povzamemo po zapisniku karabinjerjev, naj bi se stvari odvijale takole: Na karabinjerski postaji v kraju Camucia pri Cortoni se je 14. oktobra 1992 oglasil tesar Giovanni Ghiotini. Ta je izpovedal, da je nekega vechera med 18. in 20. septembrom istega leta po konchanem delu pri izhodu z gradbishcha opazil na kupu izkopane zemlje nekaj kovinskega. Pobral je nekakshen valjast predmet, pod katerim je bilo she nekaj kosov iz podobne kovine. Vse skupaj je dal v prtljazhnik avtomobila, ne da bi vedel, za kaj gre. Po nekako shtirih ali petih dneh je to omenil prijatelju, ki je précej ocenil, da je to etrushchanska najdba, o kateri je treba obvestiti zavod za spomenishko varstvo. Zato je naslednjega dne o vsem obvestil vodjo gradbishcha in lastnika zemljishcha, ta pa sta o tem obvestila zavod za spomenishko varstvo. Karabinjerji so najditelja ovadili sodishchu, ki pa je (ne)srechnika oprostilo, chesh da si ni nichesar prisvojil in je zadevo prijavil. Toda v razsodbi je zanimiva navedba: »Celotna preiskava primera ni razjasnila edinole tega, kje so bili predmeti resnichno najdeni. Kraj, ki ga navaja Ghiotini, ni pravi. Iz chesar pa ni mogoche sklepati, da si je kaj prisvojil, temvech le, da so najdeni predmeti prishli od drugod, ali pa mogoche, in edinole mogoche, da je bil na mestu najdbe she kakshen drug predmet.«

Ta navedba iz oprostilne sodbe je pomembna zaradi tega, ker je sedaj zhe slovecha napisna bronasta ploshcha (namerno?) razbita na osem dokaj enako velikih delov, od katerih en del manjka. Si ga je kdo prisvojil? Je ostal kje zakopan? Toda kje? Namrech, za gradbenike je prava mora, che morajo zaustaviti gradnjo zaradi kakshne zgodovinske najdbe, k temu jih zavezuje zakon. Zato se ne morejo izogniti skushnjavi, che je mogoche najdbo zamolchati ali jo vsaj za nekaj chasa prikriti, da dokonchajo kakshno gradbeno fazo. Kako je bilo v tem primeru, ni mogoche ugotoviti. Glavni inshpektor ministrstva za kulturno dedishchino je izjavil: »Najditelj lazhe. Kopali smo tam, kjer nam je pokazal, ne da bi nashli kakrshnokoli sled, ki bi potrjevala njegove navedbe. Preprichani smo, da je bila ploshcha najdena na obmochju Cortone in izrednega pomena bi bilo natanchno vedeti, kje je to bilo, saj bi nam to omogochilo morebitne nadaljnje najdbe izredne vrednosti za razvozlavanje preteklosti tega skrivnostnega ljudstva.«

Tako se nam je ohranila le okrnjena bronasta ploshcha, ki so jo za zachetek zelo natanchno preiskali, ali ne gre za kakshen ponaredek, toda izkazala se je kot pristni etrushchanski izdelek. Vse preiskave in preuchevanja so trajala tako dolgo tudi zaradi razvpitosti etruskologije, ki bi ji bil kakrshenkoli prenagljen sklep prej v shkodo kakor pa v korist. Cheprav obstaja strokovno mnenje, da sodi ta najdba med najdaljshe etrushchanske tekste, ki je vrh tega she eden redkih juridichne narave (nekateri so mu zhe nadeli ime: Stoletna pogodba) in ga je zato treba shteti med obvezne referenchne tekste za vsakogar, ki se ukvarja z etruskologijo, pa profesorja zhe v uvodu knjige posvarita bralce, da naj ne bodo razocharani, che so prichakovali zhe tudi prevod besedila. Pristavljata, da bi bil tak prevod nedvomno zelo koristen, vendar je njuno mnenje, da ni zadostnih znanj za kaj takega, kljub temu, da sta pritegnila k sodelovanju vrsto specialistov.

Za razumevanje vsebine Tabule Cortonensis je treba kaj rechi o mestu Cortona, saj je to sloveche etrushchansko mesto Curtum, kar naj bi pomenilo – utrdba, igralo pa je pomembno vlogo zhe v sivi davnini. Giovanni Semerano (Le origini della cultura europea, vol. 38, Leo S. Olschki, Firenze, 1984; str.866) navaja: Cortona, etrushchansko Curtum, pomeni oppidum, utrdba, trdnjava, utrjeno mesto, kot Gyrton, Kyrtone, Gortina: ugaritsko qrt (trdnjava), hebrejsko qeret (mesto), kar kazhe na afiniteto etrurshchine s semitskimi jeziki oziroma na njen vzhodni izvor. V blizhini Cortone so kopali bakrovo in zhelezovo rudo, tam je skrivnostno Trazimensko jezero in she slavnejsha Perugia. V tretjem stoletju pr. n. sht. so Rimljani chez etrushchansko ozemlje pospesheno gradili konzulske ceste: Avrelijo, Klodijo, Kasijo, Amerino in Flaminijo. Pot, ki je vodila iz Rima proti severu, se je vzhodno od jezera Bracciano razcepila na Via Amerina in Via Cassia, ki je skozi Sutrium pripeljala do znamenitega jezera Bolsena, ga obshla po vzhodnem bregu in pripeljala po 150 km do mesta Chiusi, ki lezhi jugozahodno, nedalech od Trazimenskega jezera. Naprej je na njegovi severni obali Cortona, kakshnih 180 km severno od Rima; nadaljevanje bi nas privedlo chez dobrih 30 km do Arezza, ki je ob izvirih Tibere in Arna.

Tabula naj bi bila s konca III. ali zachetka II. stoletja pr. n. sht., ko so Rimljani zhe dodobra obvladovali polozhaj. Tako so 295 pr. n. sht. v Sentinu premagali zdruzheno vojsko Etrushchanov in Galcev, 280 pr. n. sht. so zmagali nad Vulci in Volsini, 241 pr. n. sht. pa so porazili Falerce. Zhe leta 204 pr. n. sht. pa so morala slavna etrushchanska mesta Cere, Populonia, Tarkvinija, Voltera, Arezzo, Perugia, Chiusi in Roselle sodelovati z Rimljani proti Hanibalu.

Napis je na obeh straneh najdene bronaste ploshche, hrbtna stran ni v celoti popisana, obsega 40 vrstic in kazhe, da je delo dveh pisarjev. Raziskovalci ugotavljajo, da vsebina ostaja skrivnost, cheprav interpretirajo, da se verjetno zachenja takole: »Pod magistraturo Larth Cusuja, sina Titineje in Larisa Salinija, sina Auleja...«; celoten zapis ostaja nerazlozhljiv. Od 60 leksichnih enot v besedilu jih je kar 27 takih, kot jih niso zasledili v nobenem dosedanjem etrushchanskem napisu.

Misterij etrurshchine ostaja nerazkrit; kljub temu, da naj bi poznali glasovno vrednost posameznih chrk (ki so grshkega tipa) in so celo izdelali nekakshno slovnico, ne vemo skoraj nich zanesljivega o pomenu posameznih besed, razen tistih, ki se zelo pogosto ponavljajo na nagrobnikih, saj je z veliko verjetnostjo mogoche rechi, da gre za osebna imena in priimke. Zato sta profesorja zapisala, da sta uspela dojeti zgolj smisel zapisa, ki naj bi predstavljal pogodbo med druzhinama gens Petru Scevas in gens Cusu, sklenjeno ob navzochnosti prich in predstavnika oblasti.

Besedilo ploshche vsebuje 17 znakov (epsilon v normalni in zaobrnjeni razlichici), poleg teh pa she znak za lochilo – pika in poseben znak za oznachevanje odstavkov med tekstom, ki ga ni opaziti v drugih etrushchanskih besedilih (znak je podoben tistemu, ki ga dandanes uporabljajo korektorji za oznachitev "napravi odstavek" – to je lomljena chrta, podobna Z). Pri tem je nenavadno, da manjkata chrki heta in phi, ki bi ju prichakovali pri tem tipu alfabeta, to je she posebj obchutljivo pri vprashanju datiranja, cheprav je chrkopis ochitna t. im. reformirana severna inachica, vendar z nekaterimi lokalnimi znachilnostmi. Za phi je zhe znano, da se izredno redko pojavlja v etrurshchini. Manj razumljiva je odsotnost heta (grlni oziroma mehkonebni pripornik – glas med k, g in h, morda nekaj takega, kakor je primorski gh), saj je ta fonem v etrurshchini zelo pogost. Profesorja razlagata, da je odsotnost tega fonema nakljuchna, chesh da se v besedilu ni pojavila nobena taka beseda... Tezhko razlozhljiva je tudi uporaba razlichic epsilona; tisti nazaj obrnjeni (retrogradni) naj bi tudi bil zgolj nakljuchna raba. Vendar so o taki goli nakljuchnosti dvomili zhe ob prej znanih primerih, saj je v besedilu vech primerov take oblikovne rabe, ki se kazhe kot natanchna in namenska; retrogradni epsilon se pojavlja na zachetku zloga ali pa v konchnem zlogu, vendar le, che je epsilon razvojna oblika dvoglasnika "ai". Torej je mogoche izkljuchiti nakljuchnost, menita raziskovalca. Takih nestrtih orehov je v besedilu she vech.

Avtorja sta poskusila interpretirati napisano, vendar sta se pri tem jasno zavarovala z opozorilom, da sta to naredila v luchi njunega domnevanja vsebine. Z zelo zapletenimi primerjalnimi in razlagalnimi postopki sta se trudila, da bi se dokopala do smisla posamezne besede, pri chemer sta navajala tudi drugachna branja, ki jih ponujajo ostali etruskologi. Avtorja gradita na metodoloshkem izhodishchu, da mora hermenevtika (razlaganje tekstov) zaupati notranji zgradbi celotnega besedila in primerjavi z vzporednimi besedili. Zato sta tudi postavila domnevo, da gre v tem primeru za pravno, zemljishkolastnishko pogodbo, in na tej osnovi sta poskushala podati svoje tolmachenje. Toda s primeri pokazhimo, kako dalech sta na tak nachin prishla.

Med besedami, ki so se na Tabuli Cortonensis prvich pojavile, sta tudi: zacinat in priniserac, po vsem sodech, brez mozhnosti primerjave v drugih tekstih, celo oblikovno ter skladenjsko sta dvoumni, saj je mogoche prvo obravnavati tudi kot zacina-t ali zacin-at, s chimer se spremeni njen pomen. Priniserac se prav tako lahko razchlenjuje brez konchnega –c in she kako drugache. Tako ni mogoche dolochiti niti besedne osnove; she tezhje je z mnogimi drugimi besedami.

Znachilen je npr. izraz: tiur, ali tivr, o katerem avtorja menita, da pomeni "luna" ali "mesec" (tudi kot chasovni pojem). V kontekstu, kot se beseda pojavlja, bi lahko obstajal tudi tretji pomen, menita raziskovalca, namrech kot mera za povrshino zemljishcha (kot je bil znan nashim prednikom: jutro zemlje). Vendar tudi sama avtorja dvomita o taki razlagi. Slovenci lahko v tem primeru z zanimanjem pogledamo v Etimoloshki slovar slovenskega jezika akademika F. Bezlaja, ki pod geslom "jutro" razchlenjuje izvor tega pojma, in tam najdemo stare izraze: utr, utra, utrenja, utrina. Z metatezo bi prishli do tura oz. v primeru jutro do tjura. Etruskologa pa omenjata she eno mozhnost: v tem terminu naj bi se morda skrival obichaj, da je imel kupec zemljishcha "en mesec ali shtiri lunine mene" chasa, da bi ugotovil, ali je res dobil s pogodbo predvideno posest. Mesec se z menami obnavlja, predstavlja vrtenje, kar se na novo tvori. Ne nazadnje poznamo tudi tvar - kot predmet, rech, stvar, zadeva, ki smiselno sodi v pravno izrazoslovje.

Potem je tu she beseda cel oz. celtina, ki naj bi pomenila zemljo, zemljishche; ker nas to zanima, pobrskamo po Bezlaju in najdemo, da je celina nezorana zemlja, to je star agrokulturni termin, izpeljan iz korena cel.

Avtorja sta se v uvodu zahvalila: »To delo je nastalo z neshtetimi izmenjavami misli in razprav med avtorjema. Vsak od naju ima seveda svojo znanstveno izoblikovanost in svojsko podrochje, ki ga obvlada. Zato delo izpod dvoje peres, kot je tole, vsebuje nekatera poglavja, ki jim je potrebno jasno dolochiti avtorja.« Iz tega je videti, kako zapletena je ta snov, vedno prepolna iskanja in hipotez, zato je tudi tako mikavna in privlachna; ne nazadnje tudi kontroverzna. Zato se je Semerano spotaknil ob tak pristop.

Semerano bi rad izdal, che mu bo naklonjeno zhiveti, saj jih ima chez osemdeset, she etrushchanski besednjak na novih znanstvenih osnovah. Zanj ima zhe veliko gradiva, vendar bi ga rad izpilil, da bi dal iz rok dovrsheno delo. Eden od tezhkih problemov je npr. ta, da etrushchina ne pozna glasu dzhi, ampak chi, to pa je znachilno za semitshchino; o tem je leta 1977 pisal tudi Nepimodena, vendar to ni bilo vshech Pallottinu, ki je pach pisal tako, kot je bilo vshech oblastnikom v Mussolinijevem obdobju, in je bil nasprotnik teze o semitskem izvoru Etrushchanov. Morda prav spricho tega dopisnik angleshkega The Guardiana leta 1979 za svojo reportazho ni shel k Pallottinu, ampak k Nepimodeni, ki mu je izjavil, da Pallottino ni podal razlage pomena etrushchanskih besed, temvech le svojo intuitivno interpretacijo, o chemer naj se da podrobneje pouchiti prav pri Semeranu. Nato je novinar tri dni zapored prihajal k Semeranu ter v chlanku zapisal: »Ko bodo objavljene raziskave Semerana, bo prishlo do odlochilnega preobrata v etruskologiji.« Njegovo zadnjo knjigo L'infinito je izdal Bruno Mondadori v Milanu in v recenziji izpod peresa profesorja iz Philadelphije je poudarjena Semeranova izvirnost. N. pr.: apeiron je grshka beseda, ki jo prevajajo kot "neskonchno – infinitum", kar pa je napachno, ker izhajajo iz neprave etimologije. Oporo za to najde v Anaksimandru, kjer pishe, da se vsa bitja rode iz apeirona in vse izgine v apeironu, to so doslej prevajali kot apeiron = neskonchnost. Vendar pa je semitsko apar "prah, oprh, prst", akadsko epero "pesek, mivka". Torej, simbolichno: vse je bilo prah in vse se povrne v prah; nikakor pa ne: vse je iz neskonchnosti in vse se bo vrnilo v neskonchnost. Tako priede po natanchni analizi do sklepa, da etrushchina ni izviren jezik, ampak koine, ki je nastal v takratnih okolishchinah v sosedstvu z drugimi ljudstvi. Tako je treba gledati na to etrushchansko enigmo (ob tem sem pomislil na Giovannija Sergija in njegovo teorijo o izvoru latinshchine kot spoja praslovanshchine in jezika Mediterancev...).

O tem je Semerano govoril tudi na mednarodni konferenci, ki ji je predsedoval genetik Cavalli-Sforza, v Milanu oktobra 2000; njegov nastop je trajal tri chetrt ure, aplavz pa chetrt ure...

Na moje vprashanje o njegovi omembi v Le origini, da so ljudstva ob Baltiku znala semitsko ("hanno apreso il semitico"), je razlozhil svoje mnenje, da so v juzhni Rusiji, ob Chrnem morju, zhiveli Skiti, ki so se tam srechevali z Asirci. Prihajalo je do kulturne izmenjave, Asirci so bili na vishji kulturni stopnji, in tako je jezik Skitov dozhivel dolochene spremembe, preden so so umaknili proti severu pod pritiskom Kimerjicev. Potisk, ki so ga dobili Skiti od Mongolov, jih je razsejal naokoli, zato njihov vpliv na Slovane ni le jezikoven, ampak tudi genetski. Ob tem je pripomnil, da je bila Maria Gimbutas sicer dober arheolog, toda slab lingvist, saj je spregledala ta dejstva.

Glede izvora Indoevropejcev (pikro pripominja: Nemci she vedno dosledno uporabljajo Indogermani!) in teorije Colina Renfrewa o njihovem anatolskem izvoru, opozarja v prihodnjem ponatisu svojih Le origini (ki ne bodo izshle pri Olschkiju!), da se je zhe Seneca chudil, kako to, da se v Indiji govori makedonski (grshki) jezik. Aleksander Veliki je sicer prishel do Baktriana, toda jezikovna podobnost ni mogla biti posledica tega osvajalnega pohoda. Kako je torej nastala indoevropejshchina? Zhe konec 16. st. so ugotavljali podobnost besed v Indiji in v evropskih jezikih, toda to ni dovolj, da rechemo, da so jeziki sorodni. Na tej podmeni je razvil novo teorijo, ki je zelo kritichna do zagovornikov o nekoch skupnem indoevropskem jeziku. Tako je treba tudi gledati na razvoj jezikov v Indiji, ki je dobila pisavo iz Mezopotamije ne prej kakor v 8. st. pr. n. sht.

Glede mojega opozorila, da Tim Jepson v vodichu Firence in Toskana (zbirka Svetovni popotnik, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1999 – izvirnik: Explorer Florence & Tuscany – str. 246) pishe: »Etrushchani, njihov izvor je nejasen. Od kod so prishli Etrushchani, je ena izmed velikih zgodovinskih ugank. Sami so bili preprichani, da so prvotno ljudstvo v Italiji. Njihova abeceda pa je podobna abecedi kaldejske grshchine, kar daje misliti, da njihove korenine segajo v Malo Azijo. Motivi v njihovi pogrebni umetnosti nakazujejo stike z budizmom, figure v nagrobnih spomenikih pa imajo izrazito azijske znachilnosti. Etrushchanski kastni sistem in duhovnishka oligarhija sta podobna kot v brahmanizmu 10. st. pr. n. sht. v Indiji. Danes znano znanstveno gradivo kazhe na meshani izvor – na zdruzhitev pomorshchakov in prvobitnih plemen, etnichne vezi z Malo Azijo in trgovske vezi z Grchijo«. Semerano je mnenja, da se to sklada z njegovim lingvistichnim pogledom na etrushchino kot na koine, kar potrjuje, da je treba pri vsem uposhtevati elemente historichne lingvistike. Ko Dionizij Halikarnashki govori o etrushchini kot nerazumljivem jeziku, je treba pomisliti na to, da Etrushchani niso bili etnos. Pelasgi so bili kolonizatorji, niso bili etnos, njihovo ime je generichno in etrushchina je koine iz semitskih jezikov. Dalje, Etrushchani so bili organizirani v 12 mestnih drzhavic, kraljestev, kar je specifika.

Od kod Italci? Od kod Baski? Tega ne bomo morda vedeli nikoli... Hetiti so bili po mnenju rabina Alda Nepimodene nekakshna "avanguardia bionda, plavolasa predhodnica" nekega ljudstva, o katerem govorijo Gimbutasova, Renfrewu in drugih, ki se sprashujejo, od kod Indoevropejci. V Mezopotamiji so imeli 2000 let pr. n. sht. zhe zakone, ki so urejali zhivljenje v druzhbi. Mnogo kasneje Grki she teh niso poznali – imeli so le krajevne shege in obichaje. Zato Semerano v svojih Le origini razvija tezo, da je indoevropejshchina le jezikovni pojav, ne obstaja pa etnos, ljudstvo, narod. Vendar, od kod skupne znachilnosti indoevropskih jezikov? Ko v L'infinito govori o Hetitih, Semerano ne more rechi, ali je to res indoevropski jezik. Nekatere podobnosti she niso dokaz, da gre za jezik s skupnimi osnovami z drugimi indoevropskimi jeziki. Toda z druge strani, na primer, ima akadska pripona -azza- ustreznico v latinshchini in tako pri lupus konchni -s pomeni pripadnost, a prav ta -s izhaja iz izvirnega akadskega -zz-. Takshnih vplivov je zelo veliko. Prav zaradi tega je Gherbini je v 24 ORE zapisal: »Tako ne gre vech; etrushchine se ne da razlozhiti z etrushchino; ploshchice iz Pirgija so znane zhe desetletja, a jih she niso uspeli prevesti, treba je sechi veliko dlje v preteklost, zato Semerano jemlje akadshchino kot mater asirshchine in babilonshchine! Indoevropski jeziki so lokalna tvorba, razvit iz staroselskih jezikov v Evropi pod vplivom kulturnih valov mezopotamskega praizvora. To je stichna lingvistichna tochka s teorijo kontinuitete.«

Ob mojem obisku se je zgodilo she nekaj nenavadnega. Semerano me je presenetil, ko mi je izrochil svojo rokopisno etimoloshko razlago za izraz tribolo, chesh da sem ga prosil zanjo. Vendar se pri vsem naprezanju misli nisem mogel spomniti, ob kakshni prilozhnosti naj bi to storil. Res je namrech, da sem se v zadnjih dveh letih intenzivno ukvarjal s pisanjem nove knjige Davnina govori v luchi teorije kontinuitete Maria Alineija, pri chemer sem kot enega od dokazovalnih izrazov za njegovo trditev o Furlanih oz. Ladincih kot "poslovanjenih Italidih" med nad petsto toponimi obdelal tudi "trebiti", ki sodi med inovativne poljedelske postopke neolitske revolucije. Semeranova razlaga, seveda na akadski osnovi, saj v svojem delu Le origini tega gesla ni obdelal, je naslednja:

Tribolo: greco τρίβολος: nome di varie piante spinose, quindi "spina" che reca do­lore, punge. La voce si trova in alcuni botanici greci come Teofrasto, Dioscoride, Ippocrate. Tribolos, τρίβολος e anche denominazione della "castagna d'acqua" Va ricordato che il frutto della castagna nella fase in cui l'involucro si rompe in quatro valve, appare coperto di lunghi e densi aculei che costituiscono il riccio, e a code­sto frutto della castagna e scorta simile la "castagna d'acqua". L'etimologia di tri­bolos τρίβολος quale pianta spinosa che punge, che reca dolore richiama la base del verbo τείρα, sfrego, logoro, rasso e riripasso su una superficie; in accadico târu (an­dare e venire, zurickkehren).

V prevodu: Tribolo: grshko τρίβολος: ime razlichnih bodechih rastlin, torej bodica, ki povzrocha bolechino, zbada. Ime najdemo pri nekaterih grshkih botani­kih, kot so Teofrast, Diokrit, Hipokrat. Poleg tega je τρίβολος tudi poimenovanje za "vodni kostanj". Ne smemo pozabiti, da je kostanjev sadezh, preden se lupina raz­pre na shtiri dele, pokrit z dolgimi in gostimi bodicami, ki tvorijo jezhico; in temu kosta­njevemu sadezhu je podoben ovoj "vodnega kostanja". Etimologija τρίβολος kot bodeche rastline, ki zbada, ki povzrocha bolechino, nakazuje osnovo grshkega gla­gola τείρα "drgnem, trem, natiram, gulim, brishem, prebrishem neko povrshino": v akadshchini târu (iti in se vrniti, tja in nazaj, sem in tja).

Preiskal sem nekaj literature, da bi dognal, kaj je "vodni kostanj":

Zingarelli – Vocabolario della lingua italiana: tribolo – pianta acquatica delle Enotera­cee con foglie sommerse opposte, fiori ascellari bianchi, frutto coriaceo e spinoso commestibile (Trapa natans). Sin. trapa [da (calci)trapa, variante di calcatrippa, calcat­reppola, comp. di incerta spiegazione]. Pianta delle Enoteracee diffusa negli stagni eurasiatici, con frutto scuro, provvisto di aculei, commestibile (Trapa natans), sin. castagna d'acqua.

Shlenc –Veliki italijanski slovar : trapa bot. (castagna d'acqua) kostanjevec, oreshek, povodni oreh (Trapa natans); tribolo – (bot.) divja detela, skalna detela, mesichnik (Melilotus officinalis); robida, trnov grm; muka, skrb, nadloga.

Slovar slovenskega knjizhnega jezika: (pod: detelja) Melilotus officinalis, medena detel­ja, prijetno dishecha visoka rastlina z belimi in rumenimi cveti v grozdih. Kostan­jevec (bot.), vodna rastlina z rombastimi listi, belimi cveti in rogljatimi plodovi; vodni oreshek.

Pletershnik: kostanjevica, die Wassernuss (Trapa natans).

Josip Valjavec – Italijansko-slovenski slovar: tribolo (bot.) bodljika, trnje; fig. zhalost, tezhava, bridkost.

Campanini-Carboni – Vocabolario latino-italiano: (it.) tribolo, erbaccia spinosa, (lat.) tribulus; ferro con quatro punte; stimulus.

Slovenski pravopis 2001: tribologija, veda o trenju, obrabi in mazanju.

Ker je nedvomno izprichana slovanska etimologija slovenskega izraza trebiti in uposhtevaje vse navedeno, lahko z gotovostjo trdimo, da ima praslovanska osnova treb vzporednico zhe v akadshchini.

Tu bi kazalo navesti Semeranov pogled na genezo Slovanov (Le origini, 1984, str. 685), pri chemer izhaja iz ugotovitve, da ni bila nikoli razjasnjena etimologija imena Slovani. Omenja, da nekateri poizkushajo z razlago slava »gloria, chast«, drugi s slovo »beseda, govor«, kar naj bi pomenilo »govorechi« v nasprotju z Nemci, ki naj bi bili »nemi«, toda naletimo na protislovje, da npr. Masing in A. Stender-Petersen menijo, da so Germani dali Slovanom njihovo ime na temelju *slawoz »nem«, gotsko slawan »molchati«. Tu naj vkljuchim svojo pripombo, da bi morda prav to lahko podprlo domnevo, da je izvirno ime Slovani, po katerih so Germani oblikovali she svoj pojem »molchechi, nemi oz. nerazumljeni«, to pa lahko govori v prid tezi, da so oboji zelo dolgo zhiveli v neposredni blizhini oziroma so bili po­slednji, ki naj bi se lochili iz velike indoevropske druzhine; vseeno pa ostane od­prto vprashanje z nasprotne strani, da so namrech Slovani rekli sosedom ″Nemci″, »nemi«, s chimer je vzpostavljena smiselna korespondenca med obema imenoma, chesar nam germanska teza ne omogocha! Semerano nadalje opomni, da prihaja posploshitev za ljudstva Sklauenoi, Sclaveni iz grshkega in romanskega sveta. V za­chetku 6. st. Sloveninu sicer oznachuje skupino plemen, vendar tega ni mogoche ra­zlozhiti na indoevropski podlagi. Njihov davni kulturni izvor in njihove zelo od­maknjene odnose z ljudstvi mezopotamske omike lahko potrdimo z lingvistichni­mi primerjavami. Tako vzame v precep zhe kar razvpita izraza otok in ostrov, ki so ju tudi drugi uporabljali pri utemeljevanjih svojih teorij. Po njegovem ostrov po­meni »terra delle acque«, akadsko ashru-wu ashru »prostor, podrochje, kraj« + (mu)wu »voda«. Tudi otok pojasnimo z akadshchino: att(u) + agu »naprej v vodi«, pri che­mer pomeni attu »pripadajoch, tichoch se, se nanasha na« + agu »tok, vodni tok, val«. Izraz za choln, ladjo korab, razshirjen ponekod v slovanskem svetu, prav tako izhaja po Semeranu iz akadskega karpu, karpatu »vrch, posoda, zhila, ogredje (za ladjo v gradnji)«; naj tu dodam, da je poznano tudi slovansko »korba, kraba, kosha­ra, ladja«. Pri Bezlaju (ESSJ) najdemo, da to skushajo nekateri po vsej sili spraviti v zvezo z zelo zgodnjo izposojenko iz stare nemshchine, vendar jim drugi jezikoslo­vci odlochno nasprotujejo in trde, da gre le za prasorodnost in izviren slovanski pojem (Bezlaj, ESSJ), kar se dobro ujema s Semeranovim izvajanjem. Dalje Seme­rano navaja Ptolomejevo omembo mesta Calissia, poljsko Kalicz, s praslovanskim korenom kal(u) »blato, mochvirje, kaluzha«, kar se ujema z akadskim kalu »(za)klon, okop, pregrada, jez«. Tudi za rod »rodbina, pleme« najde akadsko vzpo­rednico rutum – »bratovshchina«. Pa za izba »domo(ovanje), bivalishche, prostor«, akadsko ushbu, ashabu »(pre)bivati«; mir (ki v rushchini pomeni »svet«), akadsko mis­ru »ozemlje, obmochje, podrochje« itd. Sklicujoch se na Herodota, ki o Skitih pravi, da se imenujejo Skolotoi, razvije iz akadskega izhodishcha sha (determinativ, dolochni chlen) + kullatu, killatu »vsi, celota« – Skolotoi, od tod Sklauenoi, Slovani. Najmochnejsha severna slovanska plemena Pomorjancev med Baltishkim morjem, Odro, Niso in Vislo so bili Veleti, Veletabi ali tudi Vilzi imenovani, kar pomeni »veliki, velici«, z vzporednico v akadshchini belu »gospod, gospodar«. Ime Venadi, Venede (Ptolomej III, 5, 7: Ούενέδαι), ljudstvo na nordijski obali Evrope, po Pliniju (Nat. hist. IV, 97) zhivechi med Vislo in Finsko v sosedstvu Hirrov (Tacit, German., 46), izhaja iz iste osnove kakor Veneti: akadsko enu, semitsko ain »reka« + adi, adu, edu »voda, vodovje, val, tok«. Enako to velja za izvor imena Anti iz ain.

Ptolomej umeshcha Venede v sosedstvo Peucinov in Fincev; Jordanes (Get., 34) jih postavlja v porechje Visle. Njihovo ime so primerjali s starovisokonemshkim Winida, anglosashko Winidas, srednjespodnjenemshko Wende, danes Winden, Wenden (glej Holthausen, Alteng. atym. Wört: Winedase ter W. Schönfeld, Wört: d. Alteng., str. 281). Prednike Slovanov gre iskati med Skitskimi ljudstvi; npr. Budini, Boudinoi (Herodot IV, 21, 108, 109) so zhiveli na obmochju danashnjega Saratova, na bregovih Dona. Neki arabski geograf iz desetega stoletja opisuje njihovo dezhelo kot gozdnato podrochje. Ime izvajajo iz slovanske osnove voda, kar se sklada z znachilnostjo pokrajine, to pa z akadskim budu »rame, plecha, hrbet« in je zamenljivo s putu »prednja stran, obrnjen k reki« (Semerano 1984, str. 685-687).

Skratka, po Semeranovem preprichanju so Slovani vzpostavljali most med Mezopotamijo in Evropo, za kar najde obilico historichno-lingvistichnih potrditev. Da jih pri tem povezuje s skitskimi ljudstvi, ni nekaj novega, o tem je bilo zhe izredno veliko razprav v preteklih stoletjih, ko se je vechinsko mnenje nagibalo zdaj v prid enih, zdaj v prid drugih. V tem kontekstu nas ne preseneti, ko spregovori o Etrushchanih in se opredeli za t. im. vzhodni izvor. Kot nam je znano, obstajajo tri glavne smeri iskanja njihovega izvora; eni trde, da prihajajo s severa chez Alpe (tem danes pritrjuje prof. Alinei, ki njihovo pradomovino vidi v Panoniji, o chemer bo v kratkem izshla njegova najnovejsha knjiga); druga struja zagovarja njihovo avtohtonost na Apeninskem polotoku; tretja, mednje sodi Semerano, pa je preprichana, da prihajajo z Blizhnjega vzhoda, kjer so se kulturno in socialno izoblikovali in hkrati razvili "etrushchino", kakor jo poznamo(?) danes in o kateri Semerano pravi, da je etrushchanski koine (izraz za skupni jezik Grkov v dobi helenizma ali iz vech narechij nastali skupni jezik starih Grkov). Ugo Di Martino (Gli Etruschi, Ugo Mursia Ed., Milano, 2000; str. 100) je rekel, da opredelitev o izvoru vpliva tudi na razlago njihovega jezika, in tisti, »ki izhaja iz pradomovine na podonavsko-balkanskem podrochju, ishche podobnosti z indoevropskimi in slovanskimi jeziki«; med slednje sodi Mario Alinei. Na tej stichni tochki pa postanejo stvari nadvse izzivalne, che uposhtevamo enega najvechjih italijanskih etimologov Giacoma Devota (Dizionario etimologico, Felice Le Monier Ed., Firenze, 1968; zemljevid I), ki v 2. tisochletju pr. n. sht. postavlja Venete (skupaj s Protolatinci) v Panonijo severno od Donave, nekako na ozemlje danashnje Slovashke oziroma v zahodne Karpate, torej v neposredno sosedstvo s Slovani (pod vzhodnimi Karpati na znanem podrochju pripjatskih mochvirij), vmes vrine v osrednje Karpate le majhno skupinico Trachanov. Germani so bili po njegovem takrat dalech stran od Slovanov, v juzhni Skandinaviji in po obalah zahodnega Baltika. Takshna razporeditev etnosov, pri chemer so po njegovem Tirenci (Etrushchani) zhe takrat na zahodnih obalah srednje Italije, kazhe (che uposhtevamo Alineija) neko predhodno razvojno stopnjo, torej tisto, med katero so se Etrushchani zhe odselili iz Panonije in pustili tam Venete ter Protolatince. Kdaj je to bilo? Morda v tretjem tisochtju pr. n. sht. ali she prej? Devoto postavlja jugovzhodno od Slovanov Ilire v porechju Tise (pod njimi so zhe takrat Grki), vzhodno od njih Arijce in Toharce, severneje pa Balte. Takshen razpored pa omogocha in celo zahteva poseben razmislek. Ali je in v kolikshni meri je mogoche vzpostaviti takshno razlochevanje in razmejevanje, uposhtevaje dolocheno mobilnost, predvsem pa kulturne izmenjave in jezikovne vplive? Zato naj nas ne chudi, che Alinei pravi, da je treba tako Ilire kakor Trachane shteti v shirshi sklop Praslovanov; morda podobno, kakor velja za Balto-Slovane, kar je she posebej pomembno, ker Devoto postavlja to zhe v 2. tisochletje pr. n. sht. Takshna umestitev Venetov v severno Panonijo pa nam logichno prikliche v spomin, da najstarejshi zgodovinski viri postavljajo v pribaltski prostor Venete, ki naj bi bili oznaka za Slovane, torej v neposredno blizhino Devotovih Venetov, zlasti she zato, ker si je dovolil pustiti dokajshen prazen prostor v Karpatih, kjer je zanj bela lisa. Zakaj?! Kaj bi se lahko tam dogajalo, che ne bi ostala praznina?

Che sprejmemo Devotovo izvajanje, ki se izkazhe kot njegovo pristajanje na podonavski izvor Indoevropejcev, je vzpostavljena ozemeljska povezava med baltskimi in jadranskimi Veneti, ki so jo kasneje prekinili Obri in Avari, cheprav zgodovinarji trde, da so se ti takrat vrinili med zahodne in juzhne Slovane, dolochneje med Slovake in Slovence, ki so takshni imeni dobili pozneje. Giuseppe Sergi je tudi zagovarjal severni oziroma chezalpski izvor Venetov, katerih en del se je priselil v severno Italijo med 7. in 12. st. pr. n. sht. In enega od elementov za takshno domnevo najde tudi v nedorecheni povezavi med Etrushchani in Retijci oz. severnimi Etrushchani (kakor jih nekateri imenujejo, chemur pa drugi odlochno nasprotujejo), med katere so na vzhodu prishli (ali so zhe bili tam) Veneti, che Devotovo lokacijo razumemo v kakovostnem smislu, namrech, da je bilo ozemlje nekoliko razsezhnejshe.

Na Slovenskem se zhe dolgo (lahko rechemo najmanj od Trubarja naprej) bije neenak boj med "avtohtonisti" in "migracionisti"; slednji so imeli vselej uradni placet, pa najsi je shlo za Avstro-Ogrsko, kraljevino Jugoslavijo, SFRJ ali samostojno Slovenijo. Zato lahko rechemo, da je teorija o srednjeveshki naselitvi Slovanov na te prostore vselej bila in je she vedno – uradna teorija. S tem pa nochem rechi, da so za to zasluzhni le politiki in oblasti, po mojem mnenju so njeni pomembni zagovorniki in »policaji« univerzitetni profesorji zgodovine, arheologije in jezikoslovja.