Revija SRP 55/56

Lucijan Vuga

Hisha na meji III

HISHA NA MEJI

IV

 

ZHALOSTNA POMLAD

Tudi pri Olivovih se je zhe chutila pomlad, pripraviti je bilo treba za setev. Ljudi se je po zimski chrnogledosti, ker se niso izpolnile njihove nadeje o skorajshnjem koncu vojne, spet lotevalo nekoliko vedrejshe vzdushje, ki ga prinasha zhe sam daljshi dan. V Robichu pa je to she posebej pomembno, saj je spricho osojne lege tik pod strmim Matajurjem od svetega Luke v oktobru do Valentinovega v februarju, torej vech kot shtiri mesece, brez sonca. Tachas se je marsikaj postorilo po hishi, kar je prej dolga leta chakalo, saj je stari Skochir dolgo bolehal, sinovi pa so bili po svetu. Vlado je vmes nashel dovolj chasa, da je svoji mali nechakinji pripravljal presenechenje. Na skrivaj ji je izrezljal vozichek za celuloidno punchko, ki jo je cele dneve prenashala sem in tja po hishi, jo preoblachila in ji poskushala zhe tudi sama kaj seshiti, kot je to videla pri mami; saj se je z 8. marcem blizhal njen zhe shesti rojstni dan. Bila je vsa iz sebe, ko je tistega dne zjutraj dobila ob postelji vozichek, in je kar pozabila na zajtrk, a ga je v dobrshni meri nadomestilo kosilo, ki ga je s posebno skrbnostjo pripravila stara mama Fani, ki ni pozabila niti na orehovo torto s shestimi svechkami, da jih je bilo Bredi zhe kar tezhko upihniti. Potem je polozhila punchko v vozichek in se z njim sprehajala gor in dol po plochniku pred hisho vsem pripovedovala, da ji je to podaril stric Vlado, njega pa so navdajale chrne slutnje. Predolgo je bil vojak, da ne bi ob pozornem spremljanju dogajanja postajal zaskrbljen.

Tiste dni so Nemci na Koredi nad Starim selom zajeli tri kurirje in jih kar tam med pretepanjem zaslishevali, ne da bi od njih kaj zvedeli. Odlochili so se odgnati jih v Kred, toda spotoma je enemu uspelo pobegniti, druga dva pa so spodaj v vasi she naprej muchili. Komandir kurirske postaje Vinko Fratina je bil zhe ves krvav, komaj je she stal na nogah. Tedaj mu je nemshki chastnik ukazal izkopati si grob, toda niso ga takoj pokonchali. Najprej so mu prestrelili levo roko, molchal je. Prestrelili so mu desno nogo, molchal je. Prestrelili so mu desno roko, molchal je. Prestrelili so mu she levo nogo, molchal je. Konchno je dobil rafal v srce. Njegov sotrpin, ki je moral vse to gledati, je ves prebit klonil: izdal je tabor 2. bataljona Brishko-beneshkega odreda v Plazeh za Breginjem in kurirsko postajo P 24/b. Potem so she njega pokonchali.

Naslednjega dne so shli Nemci nad kurirje na postaji P 24/b, obnovljeni februarja istega leta, na Slemenu na pobochju Matajurja nad vasjo Svino, potem ko so prejshnjo P 24/a unichili po "Kobarishki republiki". Strazhar je ob prvem svitu zagledal Nemce, ki so se izvili iz meglice tik pred njim, komaj je she uspel zakrichati: »Nemci, Nemci!« in se je pognal v breg, med divjim streljanjem jim je ranjen ushel. Ostali v shotoru pa niso utegnili niti prijeti za orozhje, ko so jih zhe zgrabili in jim na hrbtu povezali roke z bodecho zhico ter jih spravili v Kobarid. Tam so jih nekaj dni neusmiljeno muchili in konchno za pokopalishkim zidom postrelili.

Veliko huje pa je bilo z onimi v taboru v Plazeh za Breginjem, ki so jih Nemci zhe ponochi obkolili in she v mraku napadli, kar je zadevalo tudi oba moshka pri Olivovih.

Nekaj dni pred tistim tragichnim dogodkom se je v Robichu na poshti ustavila kolesarka, da bi oddala pismo. V poshtni urad pri Olivovih se ni vstopalo naravnost s ceste, za velikimi vhodnimi vrati se je odprla dolga vezha, tlakovana z velikimi kamnitimi, pravokotnimi ploshchami, po katerih je bilo mogoche priti na drugi strani skozi dvorishchna vrata za hisho ali po stopnishchu v zgornja nadstropja, levo in desno pa je bilo she vech vrat. Prva na levo so bila poshtna, desno pa gostilnishka, na isti strani le malo naprej je bila kuhinja, njej nasproti pa velika shramba, kjer so bile tudi vinske posode. Tako je ta vezha predstavljala pravcato krizhishche najrazlichnejshih dejavnosti in v njej so se srechevali oni, ki so prihajali po poshtnih opravkih, kakor tisti, ki so zavili v gostilno. Zato se ni nikomur zdelo chudno, che so pogosto tja prihajali in od tam odhajali ali se tam okoli zadrzhevali ljudje. Tudi kolesarka ni vzbudila nikogarshnje posebne pozornosti; ko je naenkrat zavila na poshtni urad, jo je vsak, ki jo je morda tik pred tem she opazil, naslednji hip pozabil. Stopila je do poshtnega okenca, za katerim je she prejshnjo zimo posedal stari Andrej Skochir, plechat mozhakar modrih ochi in svetlolas, z brki avstro-ogrskega orozhnika, kar je v resnici bil pred prvo svetovno vojno, ko je sluzhboval nad Trstom. Za vedno so se ga prijele navade strogosti in redoljubnosti, to je bilo potrebno tudi pri poshtni sluzhbi. Toda januarja ga je po dolgem bolehanju pobrala huda zima; kar zaspal je, prav tam za pisalno mizo. Sedaj je poshto upravljal njegov sin Branko, ki se je z druzhino vrnil iz Kamnika kmalu po ochetovi smrti. Trenutno ni bilo na poshti nikogar in kolesarka se je nemirno ogledovala naokoli, ko je od zgoraj priskakljalo petletno dekletce, prav tako modrooko in svetlolaso, in pozdravilo: »Dober dan!« To bo Andrejeva vnukinja, je pomislila kolesarka. Deklica je she dodala: »Ochka bo vsak trenutek tu, zhe prihaja. Veste, danes imam rojstni dan, shest let,« se je pohvalila. Hip za tem so se res odprla dvorishchna vrata, skozi katera je prihajal vitek sedemintridesetletnik srednje rasti in kolesarka mu je neuchakano stopila naproti: »Saj ste Branko Skochir, a ne? Tu imam za vas in brata Vlada mobilizacijski poziv. Chez dve uri bodite v Potokih pri vashkem koritu, tam vam bodo povedali, kam naprej.« Izrochila mu je dva listka, kjer je bilo s pisalnim strojem napisano to, kar je pravkar povedala kolesarka, ki je medtem s kratkim: »Nasvidenje!« zhe odhitela.

Branko je obstal tam, kjer ga je doletel ta neljubi obisk, cheprav ni bil neprichakovan, saj so partizani mobilizirali po vsej dolini. Prichakoval je, da ga ne bodo vpoklicali kot druzhinskega ocheta in gospodarja posestva, toda ochitno niso izbirali na tak nachin. Che gre z mano she Vlado, Srechko pa je she vedno v juzhni Italiji, bo hisha ostala brez moshkega, Cvetka bo morala sama skrbeti za vse, kako bo le zmogla? Gostilna, poshta, polja in strah za preostalega otroka, potem ko je umrl nekajmesechni Egon. »Ochka, kdo pa je bila ta gospa?« ga je prebudilo iz premishljevanja vprashanje hcherkice, ki je stala ob njem, se ga oklepala in zbegano opazovala ocheta, ki je naenkrat odsotno in izgubljeno stal sredi vezhe.

»Cvetka,« je nezhno rekel, »noter me klichejo.« Zhena je bruhnila v glasen jok in z njo she mala Breda, ki si ni znala razlozhiti te nenadne materine zhalosti, slutila pa je, da se pripravlja nekaj hudega. Tako lepo je bilo ob njenem rojstnem dnevu. Zhe ves teden pred tem se je veselila, da ji bo nona spekla torto. To je bil v tistih tezhkih chasih za vechino resnichen podvig, tu pa so imeli moko, maslo in jajca k srechi doma, le za sladkor se je bilo treba pomujati, saj kljub racionirani preskrbi, na karte, kot se je reklo, blago ni bilo vselej v trgovini na voljo. Ochka je tistega dne zhe zjutraj shel v Molido po zvonchke, lep shopek ji je prinesel. Vse se je zachelo in odvijalo tako lepo, sedaj pa jok in zhalost v hishi, tega otrok ni mogel doumeti. »In Lada tudi,« je Branko she dodal. Ihtenje se je razlegalo po hishi, da se je tistih nekaj gostov v gostilni spogledovalo. Mati Fani, ki je stregla, se je s trudnimi koraki povzpela po stopnicah in ko je zvedela za vzrok zhalosti, she sama bruhnila v jok: »Kaj bomo same zhenske? Kdo bo pa skrbel za "Hisho", che bodo vzeli vse moshke? Vse naokoli poka in Nemcev je kot listja in trave.«

Branko je razmishljal, kaj storiti. V vsakem primeru se mora javiti tistim, ki ga vpoklicujejo, saj bi sicer lahko prishli z orozhjem ponj in she pred vojashko sodishche bi ga spravili. Pogovoriti se mora she z Ladom: »Kje pa je Lado?« je vprashal. »Pri bushenjaku,« mu je odgovorila mati. Toda ko je prishel na dvorishche, je bil Lado zhe tam; novico je sprejel mirno, privajeno, saj je zhe deset let nenehno v vojski in kar precej chasa tudi na bojishchih, resda pretezhno v Afriki, toda zadnja izkushnja z zaporom v Ljubljani mu je dala misliti in je videval stvari v novi luchi.

»Kdaj pa greva?« je vprashal Lado.

»Chimprej morava biti v Potokih. Od tam naju bodo napotili naprej. Zdi se mi, da bi bilo dobro, ko bi se chimprej zglasila pri poveljniku in mu povedala, kako je doma. Morda bi se lahko dogovorili, da prideva kakshen teden kasneje. Treba je marsikaj postoriti okoli hishe in po poljih.«

Tako sta se zedinila, da se chimprej odpravita in si izprosita, da se kmalu vrneta.

»Mami, ali bosh tudi ochku spekla torto, che gre od doma?« je deklich hodil za materjo, ki je zbegana, brez smotrnega cilja hodila po hishi in ob tem vprashanju silovito zajokala.

Ko sta Branko in Lado shla skozi Kred, sta imela obchutek, da ju gledajo mnoge ochi, cheprav po vasi ni bilo videti ljudi. Toda stene imajo ushesa in okna niso slepa. Zlasti v teh norih chasih je vselej dobro vedeti, kaj se pripravlja in dogaja; morda pride prav za pobeg ali skritje. Nikoli se ne ve, kaj ima kdo za bregom in s kakshnimi namerami prihaja, pa najsi bo takshne ali drugachne barve.

Po poti za cerkvijo in mimo zhupnishcha sta prishla v chetrt ure v Potoke, pod seboj sta videla srebrni trak Nadizhe, ki se je vila med travniki in pri Robichu ostro zavila proti jugu v zadnjo tesno dolino, preden se ji je odprla furlanska ravan. Pri vashkem koritu sta se ustavila, kot da hocheta pochiti. Nikogar ni bilo na spregled, vse je bilo tiho, she psi niso lajali, kot je obichajno, che se hisham blizhajo tujci. Tako sta nekaj chasa postopala, govoriti se jima ni dalo, kaj pa naj bi, oba sta bila zatopljena v svoje misli. Morda je pretekla skoraj cela ura, ko se je z zgornjega konca vasi zaslishal ropot rochnega vozichka, s katerim kmetje pripeljejo od senika krmo k hlevu ob domachiji. Ko je priropotal izza ovinka, sta ugledala nekoga, ki jima je bil sicer poznan, toda ni bil Potochan, Borjanec je bil. Ko je prishel do njiju je takole mimogrede rekel: »Pozdravljena. Pojdita v Breginj. H cerkvi.« In je shel naprej.

Seveda jima ni ostalo drugega, kot da sta vzela pot pod noge, saj je do Breginja poldruga ura dobre hoje. Spotoma nista srechala zhive dushe; ali pach, pred Sedlom se jima je zdelo, da se je nekaj premikalo v gozdu nad cesto, toda lahko bi bila tudi kakshna zhival. Vendar pa je toliko vrhov vse naokoli, da se tod res ni dalo prikriti gibanja. Che je kdo le hotel, in zagotovo je marsikdo hotel, je opazoval gibanje po nadishkih bregeh in po doleh. V Breginju je bilo nekaj otrok na cesti, ki so se igrali, in dve stari mamci sta na glavah nesli vrechi, verjetno koruze. Pri cerkvi pa ni bilo nikogar, toda ni jima bilo treba dolgo chakati, iz nje je stopila mlada zhenska, ju pogledala in vprashala:

»Od kod pa prihajata?«

»Olivova sva iz Robicha. V Potokih sva se spotoma ustavila,« je odgovoril Branko.

»No, in che gresta she malo proti sv. Mariji Snezhnici, bosta she koga srechala,« jima je edinole rekla ter se vrnila v cerkev.

In sta shla do naslednje javke, od koder so ju usmerili na Plazi. Ko sta prispela, spotoma so ju she dvakrat ustavili, se je zhe nagibalo k vecheru. Poveljstvo je sestankovalo in sprejel ju je eden od partizanov, ki je imel nalogo prichakati vpoklicane. Na videz so se z njim poznali, cheprav je bil z Bovshkega, ostali naokoli so chistili orozhje ali pocheli kaj drugega; ni bilo chutiti kakshnega posebnega vojashkega reda, ki sicer vlada vsaj v takshnih okolishchinah, ko so se naokoli pojavljale manjshe ali vechje skupine Nemcev in Turkestancev. Preden je padel mrak, se je zbralo she kakshnih trideset novincev; prishli so z razlichnih koncev Kobarishkega, Benechije, Bovshkega in iz Terske doline. Popisali so novodoshle, razdelili vecherjo, polento z ocvirki, posodo so si mnogi morali sposoditi, ker je niso prinesli s seboj, na koncu pa je sledil she polit-komisarjev navdushujochi nagovor ob tabornem ognju o skorajshnjem zmagovitem koncu vojne, saj je Italija kapitulirala, Nemce pa zhenejo Rusi po ukrajinskih stepah nazaj proti Berlinu in invazija Anglo-Americhanov je pred durmi; to je bilo tisti vecher vse, kar se je dogajalo. Orozhja jim niso razdelili, chesh da ga bo treba she prinesti iz skrivalishch in jih poduchiti, kako ravnati z njim, cheprav je vechina zhe bila prej pri vojakih in jim tovrstne veshchine niso bile neznane.

Branko in Lado sta poskusila priti do poveljnika, toda ta je bil zaposlen s pripravo nachrtov za akcije v naslednjih dneh. Prespali so v senikih tam okoli; k srechi je bilo she kar precej sena, da so se lahko zarili globoko vanj, ampak kljub temu je mnoge od novincev krepko zeblo; tudi Branka in Lada, ki, mislech, da se she isti vecher vrneta, nista vzela s seboj nichesar, kar bi jima rabilo za zhivljenje v naravi. Po jutranjem zboru sta uspela priti do poveljnika, razlozhila sta mu, kako sta se na hitrico odpravila od doma, brzh ko sta dobila poziv, da pa bi prosila, da jima dovoli vrnitev za kakshen dan ali teden, da postorita to in ono, nakar bi se opremljena vrnila v enoto. Dovolil jima je, cheprav je bilo vmes tudi dejstvo, da trenutno ni bilo dovolj orozhja za vse, chez nekaj dni pa je bilo predvideno, da se bodo oskrbeli z njim.

In sta se spet odpravila v dolino.

Tiste nochi pa so Nemci napadli tabor na Plazeh.

Zhe ponochi je bilo slishati po cesti skozi Robich motorna vozila in premike vojashtva. A proti jutru je iz Breginjskega kota prihajal glas tezhkih mitraljezov, minometov, rochnih granat in pushk. Ni trajalo dolgo. Ochitno je bilo napada hitro konec, to je ljudi navdalo z upanjem, da je shlo zgolj za prasko s kakshno izvidnico. Toda zhe chez nekaj ur se je razvedelo, da je bilo partizansko taborishche 2. bataljona Brishko-beneshkega odreda izdano in so ga Nemci presenetili ter pobili enaindvajset mozh. Nekaj se jih je razbezhalo, ostali so se umaknili.

Za Branka in Lada je bilo to slabo znamenje, zdaj eden, potem drugi je z drugega nadstropja hishe oprezal proti Kredu in Staremu selu, ali se priblizhuje kakshna vojashka enota. In res se je proti poldnevu izvila s ceste od Potokov cheta Nemcev. Lado je zavpil Branku in oba sta stekla na vrh stopnishcha, kjer se je gradnja tako zakljuchevala, da je nastal med stenami slep prostor, ki ga ni bilo mogoche zlahka odkriti. Seveda, che bi si kdo vzel chas in bi skrbno premeril celotno zgradbo, bi odkril, da v neki tochki manjka za poldrugi meter v shirino in prav toliko v vishino. Noter se je bilo dvojici mogoche zriniti od zgoraj, che so se deske odmaknile, potem pa ponovno vrnilo na prejshnje mesto, da vhod ni bil viden. Tam sta chepela in pridrzhevala dih, ko so spodaj v vezhi zaropotali vojashki shkornji in je bilo slishati ostro ter ukazovalno nemshko pa tudi slovensko govorico, ochitno so bili z Nemci she domobranci. Razprshili so se po vsej hishi in jo preiskovali, tudi tik njiju dveh v "mishji luknji" so shtorkljali, za kar so si vzeli vsaj pol ure, nakar so odshli. Niso preiskali vseh hish v vasi; ochitno jim je bilo narocheno, katere so sumljive. Seveda so hoteli vedeti, kje so moshki, a so se zhenske sprenevedale, da ne znajo povedati nich dolochenega, le da so po opravkih v Furlaniji zhe nekaj dni...

***

Istega dne, ko sta se odigrali tragediji pod Matajurjem in za Breginjem, je 2. bataljon Brishko-beneshkega odreda, v katerem so bili pretezhno domachini iz gornjega Posochja, Beneshke Slovenije in Rezije, pod poveljstvom Marka Redelonghija in politkomisarja Alfonza Perata napadel letalishche Belvedere, le osem kilometrov severovzhodno od Vidma. Razdelili so se v tri skupine, prva je napadla letalishko poveljstvo, druga bivalishcha pilotov in vojakov, tretja pa je unichevala letala in opremo. Ko so pognali v zrak she skladishche letalskih bomb, je bilo zelo dalech slishati. Ta drzna in neverjetna akcija, ki jo je zasnoval Peter Marcandelli – Mark, je bila kronana s popolnim uspehom, unichili so devet letal, pozhgali so letalishke zgradbe in vozila ter zdesetkali posadko. Napad je mochno odmeval po vsej Furlaniji, na Gorishkem in na Tolminskem, to je bila komaj rahla uteha ob velikih zhrtvah v okolici Kobarida.

...

Hudo preizkushnjo za ljudi pa je predstavljalo shirjenje protikomunistichnega gibanja, s chimer so se krepila medsebojna obrachunavanja med Slovenci samimi. Stalno domobransko posadko je dobil Kobarid konec aprila 1944. Tedaj je polkovnik Kokalj iz Trsta odredil dva chastnika, dva podchastnika in pet navadnih domobrancev »v zvezi sluzhbene potrebe in organizacije slovenskih varnostnih strazh v Kobaridu«. Za njihovega vodjo je bil dolochen nadporochnik Radko Cotich, chetnishki chastnik, ki je ob kapitulaciji Italije zbezhal v Rim, spomladi 1944 pa se je vrnil v Trst in se pridruzhil Kokalju. Zhe 11. maja so ustanovili 9. cheto SNVZ s sedezhem v Kobaridu. Pred tem so zhe februarja v Tolminu ustanovili 6. cheto, ki je imela svoje enote na Grahovem v Bashki grapi ter v Kanalu ob Sochi. Na Kobarishkem pa se dolgo niso mogli usidrati tudi zato, ker so imeli tod Nemci mochno posadko, po okolici pa so se vsiljevali pripadniki italijanske fashistichne vojske marionetne Salojske republike, ki jo je ustanovil Mussolini z nemshko pomochjo potem, ko so ga reshili iz zapora na Gran Sassu. Po Soshki dolini so hodile propagandne kolone iz Ljubljane in Gorice, ki so skushale popularizirati domobranstvo. Nastopali so z zvochniki, delili in trosili letake. Uspeha ni bilo kaj veliko, zato so jim Nemci dovolili prisilno mobilizacijo in nekaj deset fantov odpeljali v rekrutno sholo v Gorico in Trst. Med propagandisti je bil nadvse dejaven narednik Jozhe Lavrenchich, sin pisatelja dr. Jozheta Lavrenchicha, rojenega v Kredu, a zhe dolgo zhivechega v Ljubljani, toda njegov vpliv je bil tod zelo mochan. Nekateri niso niti pretirano skrivali, da so tesno povezani z njim in da ga seznanjajo z vsem dogajanjem v Kotu. Nevarnejshi pa so bili oni, ki so za bele delovali tajno in nihche ni vedel zanje, celo marsikdo od njihovih ne.

Robich je spadal pod Kred, cheprav sta si skoraj kilometer narazen, a je slednji le vechji kraj. Toda Robich je na regionalni cesti iz Furlanije na Tolminsko in naprej na Kranjsko ter proti Bovcu, od tam pa na Koroshko, na pomembni prometnici, spricho chesar so ga v vseh vojskah posebej uposhtevali, poleg tega, da je bil skoraj vso zgodovino obmejni kraj. Tako ni ushel niti pozornosti sedanjih vojashkih poveljnikov, ki so dali budno spremljati vse in vsakogar.

***

V drugi polovici maja 1944 so Nemci obkolili Robich, shli so od hishe do hishe in spravili vse moshke na cesto ter jih odgnali na konec vasi v neko klet; med njimi je bil tudi Olivov Vlado, zbegan je zagledal Branka, ki so ga zhe imeli tam zaprtega. Bilo je takole. Po tistem nesrechnem dogodku za Breginjem sta z Vladom ostala nekaj chasa doma in ju ni bilo na spregled, saj sta slutila, da nekateri iz okolice oprezajo za njima in bi kar najhitreje o njiju obvestili nemshko komando v Kobaridu. Potem sta vsak po svoji strani shla v gozd; Branko je nashel svoje pod Matajurjem na beneshki strani. Vlado pa se je vrnil, ker ni dobil prave zveze. Tako je naneslo, da se je Brankova skupina pred nekaj dnevi spet razkropila, da bi se posamich ali v manjshih gruchah lazhje izvili iz obrocha. Branko je z nekim Benechanom zalezel proti jugu in vech nochi sta prebedela v kopici sena. Zjutraj se je sam, ker si njegov tovarish ni upal in je shel naprej v dolino, le odpravil do osamljene hishe nad Tarbijem, kjer so se ga usmilili in mu poleg hrane, bil je zhe izchrpan, dali she preobleko, da je bil videti spodobneje, nakar se je po glavni cesti napotil proti domu. Spotoma je srechal nekaj nemshkih patrulj, vendar se zanj niso zmenile. Shele pred vstopom v Robich so ga na cestni zapori ustavili in ga zaprli, ne da bi v vasi kdo to zvedel, cheprav je zagotavljal, da je po Benechiji iskal hrano. Tako so imeli na kupu vse moshke iz blizhnjih vasi. Zhensk niso pustili iz hish, s pushkami so jih gnali nazaj, che so se le prikazale na vratih. Po vasi se je razlegal jok. Psi so lajali. Kaj bo z njimi? Jih bodo postrelili? Chez kakshno uro je prihrumel tovornjak, pokrit s platnom, nanj so zgnetli aretirane in jih je ob spremstvu vojashtva odpeljal. Nastala je grobna tishina. Druga za drugo so prihajale iz svojih hish obupane zhenske, ki so se jih oklepali otroci, in se zbrale ob koritu. Kaj bodo naredili z njimi?

»Tisti krejski lumpje so nam pripravili to nesrecho,« je zavreshchala ena.

»Zhe vemo vsi, kdo so ovaduhi; drago bodo plachali,« se je v obupu spozabila druga, cheprav se je zhe hip za tem she bolj prestrasheno ozrla naokoli; kdo ve, ali ni zraven kdo, ki nastavlja ushesa?

Cvetka se je she tisto popoldne s kolesom odpeljala v Kobarid in poskushala pri tem in onem zvedeti, kam so odpeljali mozhe. Kazalo je, da so vozila zavila proti Gorici. To ji je bilo za zdaj dovolj.

Naslednjega dne je zhe navsezgodaj stopila na avtobus in bila sredi dopoldneva v Gorici. Stopila je do sorodnikov v Gosposki ulici ali, kot so jo Italijani poimenovali po prvi svetovni vojni, Via Giosue Carducci, ki je tekla vzporedno z Zhidovsko ulico, preimenovano v Via San Giovanni, tako da je bilo mogoche vstopiti v stanovanjsko zgradbo z obeh strani. Pri njih si je oddahnila, saj ji niso vedeli povedati drugega kot to, kje je policijski komisariat in kje nemshko poveljstvo. Odlochno se je podala na negotovo in tvegano iskanje sledi za svojim mozhem. Poshiljali so jo od vrat do vrat, ponekod ostro, a dostojno, drugod pa so jo kar grozeche nagnali, dokler konchno le ni nashla nekoga, ki jo je bil pripravljen sploh poslushati in je telefoniral na nekaj strani, da ji je konchno povedal:

»Gospa, mozha bodo odpeljali z jutrishnjim transportom v taborishche na Nemshkem. Kaj vech pa ne vem in vam ne morem povedati.«

»Od kod pa bo krenil transport?« je vztrajala Cvetka.

Chastnik je okleval, po premisleku je na kratko odvrnil: »S severne, svetogorske zheleznishke postaje.«

Med tem tekanjem naokoli se je dan zhe prevesil v vecher. Dotlej ni obchutila ne lakote ne zheje. Toda pri sorodnikih se je prav sesedla; velika energija, ki je dotlej obvladovala njeno telo, je poshla. Bruhnila je v krchevit jok, dokler se ni izjokala in sprostila silno notranjo napetost. Najhujshe, kot se je bala, da grozi Branku, pomislila je na talce v Kamniku, ki so jih pobesili na jablane pred hisho in streljanja po vaseh okoli Kobarida, je morda mimo. Taborishche je kljub vsej zloglasnosti vendarle pushchalo vech mozhnosti za prezhivetje. Kaj pa je z Vladom? Chastnik ji o njem ni rekel nichesar. Bodo oba poslali v Nemchijo?

Ponochi je komaj kaj spala, zhe navsezgodaj se je odpravila proti Solkanu do zheleznishke postaje, v upanju, da transport she ni krenil. Srchno si je zhelela, da bi mozha she enkrat videla. Komajda se je zdanilo, na ulicah je srechevala zgodnje tovarnishke delavce, vojake in policiste. Meshchani so she spali, trgovine in urade so odpirali shele med pol deveto in deveto. Hodila je po Pokopalishki ulici, cheprav pokopalishcha zhe petnajst let ni bilo vech tam, premestili so ga na juzhno stran mesta, ker so tod ilovnata tla. Med prekopavanjem grobov so v nekaterih nashli she nerazpadla trupla, ilovica je nepredushno zatesnila rakve in ni bilo zraka, ki bi omogochil njihovo razpadanje. To naravno mumificiranje je razredchilo shtevilo grobarjev, ostali so le tisti z najmochnejshim zhelodcem in jeklenimi zhivci ali pa najvechji lakomnezhi, saj se je dalo pri tem odlichno zasluzhiti. Kadar gre za stvari okoli smrti, ljudje ne vprashajo po ceni, plachajo; nekaj zaradi morebitnih govoric, chesh da niti mrtvemu ne privoshchijo spodobnega miru; nekaj zato, ker se zhivi vedno chutijo nekako krive do mrtvih, chesh da niso dovolj storili, da bi jih ohranili pri zhivljenju ali da so jih za zhivljenja s chim prizadeli; nekaj pa je vmes tudi podzavestnega strahu pred neznanim, onostranstvom, vechnim nichem in s tem povezanimi vrazhami, verovanji in predsodki. Ko je prishla do zheleznishkega prehoda, se je v podaljshku mnozhice tirov in postajnega poslopja naravnost pred njo dvigala Sveta Gora z mogochnim sklopom cerkve, samostana, romarskega doma z gostishchem in zgornjo postajo gondolske zhichnice, stisnjeno na ozkem vrhu. Pokrizhala se je in v mislih pomolila k svetogorski devici Mariji.

Zheleznishka postaja je bila she bolj zastrazhena kot obichajno, in vsakogar, ki se ji je priblizheval, so zhe sto metrov prej legitimirali; vendar ji niso delali tezhav. Nekoliko odmaknjena je chakala dolga vrsta praznih vagonov z zhe priklopljeno lokomotivo, ki je s svojim puhanjem in dimom vnashala v turobno ozrachje nekaj tistega posebnega vzdushja prichakovanja, ki se chloveka poloti pred potovanjem in ga naredi razpolozhenega. Toda Cvetki je vlak vzbujal tudi chrne misli; pozimi pred poldrugim letom se je po dolgih letih emigracije v Kraljevini Jugoslaviji in potem v Velikem nemshkem rajhu vrachala domov z Brankom in s komaj rojenim sinom, ki se je prav na tistem potovanju na smrt prehladil. Sedaj ji bo vlak odpeljal she mozha!

Tedajci je v okolici postaje zavrshalo: Pripeljali so jih! S pokritih tovornjakov so v obrochu vojakov z naperjenimi pushkami skakali she golobradi fantje in sivolasi mozhje, ki so jih potisnili v dvorede, zacheli klicati njihova imena in jih usmerjali k vagonom. Cvetka se je prerinila tik do vojakov, zagledala je Branka, Vlada ni bilo med njimi. Ko so ga poklicali in je shel mimo nje, se ji je nasmehnil, upochasnil je korak, ko mu je z zadrzhevanimi solzami zaklicala:

»Branko, kam te peljejo?«

Hotel jo je opogumiti, kot je v takih trenutkih obojestransko sprejeta igra besed, gibov in dejanj, ki naj olajshajo slovo in ohranijo v spominu drobec poslednje naklonjenosti. Nekaj ji je rekel ali hotel rechi, toda vojak, ki je stal med njima, se je razshiril kot grozecha senca. Od nekod se je pojavil starejshi stotnik in z orokavicheno roko pomignil Cvetki, naj gre z njim. Prebledela je in noge je niso ubogale; bodo tudi njo odpeljali? Pomislila je na hcherko, staro mater in zapushcheno hisho... Chastnik jo je prijel pod pazduho in ji z glavo namignil proti vlaku. Kaj me bodo kar s tem odpeljali? Bo na istem vlaku z Brankom? Bog ve, ali bo lahko z njim, jo je naivno in nestvarno preblisnilo. Toda Nemec jo je le rahlo vodil, nobenega nasilja ni bilo v njegovem obnashanju, dokler nista prikorakala skoraj do vagonov, ki so bili locheni s shpanskimi jezdeci. Branko se je hotel pravkar povzpeti na vagon, ko ga je Cvetka spet poklicala in Nemec mu je pomahal, naj se ji priblizha. Chez bodecho zhico sta se gledala, ujetnika neusmiljenega chasa in krutih okolishchin, cheprav on zhe jetnik, ona navidez prosta.

»Kam te peljejo?« je ponovila prejshnje vprashanje.

»She ne vem. Nekaj govorijo, da bom ostal v Avstriji. Pisal ti bom.« Nemec je naredil znamenje naj konchata.

»Skrbi za Bredico in mamo!« je izdavil.

»Branko, pazi nase!« je bil sicer nesmiseln napotek, saj je bilo njegovo zhivljenje v oblasti mogochnih sil, na katere ni mogel v nichemer vplivati, je pa je odrazhal vso njeno stisko in bojazen za njegovo usodo.

»Vlado je ostal tu!« ji je she zaklical, ko se je mahaje z roko vzpenjal na vagon, kjer se je trudil ostati blizu vhoda, da bi se videla do poslednjega trenutka.

Ko je vlak potegnil, je z visoko dvignjeno roko mahala z robchkom, dokler ni kompozicija izginila za solkanskim ovinkom in zavijugala v Soshko dolino, utesnjeno med Sabotinom in Skalnico.

Vlado se je chez teden dni vrnil domov, potrt in z obchutkom nejasne krivde; kako je mogoche, da so brata poslali v taborishche, njega pa izpustili? Imajo z njim kakshne skrivne nachrte? Branka so prav gotovo zhe dolgo imeli na piki, vse od tistih chasov, ko je emigriral v Kraljevino Jugoslavijo, to je takratna policija skrbno zaznala in skoraj nemogoche je bilo, da ga niso tam vohuni za Italijo ves chas spremljali. Tudi med domachini je bilo kar nekaj takih informatorjev, ki so sproti nosili na uho okupatorja vsakrshno chencho, neredko celo izmishljotino, ki je bila posledica starih ali novih zamer, zavisti ali najnavadnejshe shkodozheljnosti. Toda tudi njemu, Vladu, bi lahko nashteli mnogokaj, ne nazadnje lanskoletno dogajanje in zapor v Ljubljani, o chemer so obstajali zajetni dosjeji, ki so skoraj zagotovo preshli v nemshke roke, che jih niso unichili zaupniki OF v vrstah sodnega in zapornishkega osebja. Kaj pa, che so mu nastavili past in hochejo odkriti njegove sedanje povezave, s kom se druzhi, o chem govori, kaj she ve? Da bi ga kar preprosto pustili, brez najmanjshe obtozhbe, to se mu je zdelo skrajno neverjetno. Tudi dogajanje ob deportaciji Branka in drugih iz okolishkih vasi mu je dalo dovolj chvrsto podlago za domneve, da se tod okoli vlachijo ljudje, ki vohljajo za Nemce in njihove pomagache. Vsaj za enega ali dva iz Kreda bi dal roko v ogenj, da sta nemshka ovaduha.

In tako se je odlochil. Pochakal je le she toliko, da so pozheli in spravili seno, potem se je poslovil od domachih, s tezhkim srcem, vendar jim je razlozhil, zakaj je tako sklenil, saj mu sicer zagotovo preti ponovna aretacija. Partizanski zaupniki so ga spravili chez Tolminski Lom v Chepovan na Trnovski planoti.

Ostale so same zhenske: stara mati, shestletna Breda in Cvetka, ki ji je padlo vse breme "Hishe" na ramena. Hud veter je divjal ves teden. Navzdol z Matajurja so buchale zrachne gmote, lomile drevesa in sprozhale skalne plazine, od katerih so se posamezne vechje skale prikotalile celo do travnikov ob vznozhju. Na trenutke je ljudi zajel strah, da bo po kateri od drch, po katerih so spushchali hlode s posek in so zato bile brez vsakrshnih ovir, prigrmela obsezhnejsha skalina in porushila hishe. Toda najvech shkode je naredil veter na strehah. Vrtinchasti sunki so odnashali korce, da so se na ostreshjih pokazale bele zaplate rebrastega tramovja. Kaj bo, che za vetrom pride dezh? Hishe bo zamochilo od podstreshja do pritlichja, da jih she dolgo ne bo mogoche osushiti; pa she koliko shkode na opremi in premozhenju bo! Kje dobiti moshke, da bodo to chimprej popravili? In chetudi bi jih kje staknili, ni bilo kritine; opekarne so pozimi stale, cheprav tudi poleti ni bilo kaj prida proizvodnje v njih, primanjkovalo je kuriva. Sekanje v gozdovih je bilo tvegano, saj so se na vseh straneh pojavljala sumnichenja, ali gre v resnici za sechnjo ali je to le prikrito zalezovanje partizanov (na kar so pomislili ti) ali pa prikrito sodelovanje s partizani (na kar so pomislili Nemci ali domobranci). Premoga je bilo she manj, zhe v rudnikih je bil izkop nereden, a tudi prevozi so bili negotovi; vechina nakopanega je konchala v vojashkih tovarnah v Velikem rajhu. Cvetka se je zhe v takem vremenu podala po blizhnjih vaseh, da bi nashla koga, ki bi jih priskochil na pomoch, vendar je srechevala le starce, ki so se neradi podajali na strehe, od koder bi zlahka zdrknili. Robich je chez zimo v osojnem podgorju, da se vlaga oprijemlje drevja, grmovja in travja, iz chesar se v mrazu dela ivje, ki ustvarja belo zimsko pravljico, che je chlovek na varnem in toplem, ko pa mu je treba na plano, se pravljica sprevrzhe v nevarnosti, boleche omrzline in muke. Tudi po strehah se v tem chasu naredi tanka plast ledu, in che je treba zaradi zasajanega dimnika ali drugega nujnega opravka nanjo, brez vrvi ne le da ni varno, marvech niti ni mogoche. Ko so se sunki burje polegli, sta prishla mozhaka iz Borjane in se pripravila k najnujnejshemu popravilu, shele na pomlad, morda celo poleti bo mogocha temeljitejsha obnova. Pri hishi je bila vselej skladovnica korcev, pripravljenih za takshne prilozhnosti, kar jima je k srechi omogochilo dokaj dobro prekrivanje, ki bi zdrzhalo tudi mochnejshe snezhenje. Drugache od dezhja je sneg veliko nevarnejshi za zamakanje, saj se snezhna odeja spodaj pri strehi od hishne toplote topi, toda neenakomerno, tako da se ustvarjajo jezerca, iz katerih prenika snezhnica pod kritino. Zlasti pri nepravilno izvedenem kritju ali che korci spolze, zachne kar naenkrat in sredi nochi kapljati spod stropa na posteljo... Cvetka je delavcema pripravila kosilo in sta ravno o pravem chasu konchala. Potem so vsi skupaj posedeli in onadva sta se razgovorila, saj je bil eden od njiju tiste dni v Furlaniji in je prinesel svezhe govorice.

Mrzlega jutra v zachetku februarja 1945 je oddelek italijanskih partizanov GAP–Garibaldi Friuli, pod vodstvom rdechega Maria Toffanina, s partizanskim imenom Giacca, pri stajah v Porchinju napadel poveljstvo belih 1. bigade Osoppo, italijanskih nacionalistov, ki so jih zhe ponochi obkolili. Vztrajno so se shirile govorice, da kolaborirajo z Nemci – ne vsi, vendar vsaj nekateri posamezniki, med katerimi je bila najbolj sumljiva neka mlada zhenska, ki so jo pogosto videvali v razlichnih lokalih po Furlaniji v druzhbi z nemshkimi chastniki. Njenega poveljnika so na to vechkrat resno opozorili, da lahko njeno obnashanje nevarno ogrozi furlansko odpornishko gibanje, vendar se on za ta opozorila ni zmenil. Zato so padli sumi tudi in predvsem nanj, chesh da se je sporazumel z nemshkimi oborozhenimi silami o nenapadanju, da bi tako ohranil svojo postojanko chvrsto in nedotaknjeno chim dlje proti vzhodu, chim globlje na slovenskem narodnostnem ozemlju Benechije.

Pri stajah v Porchinju na Toplem vrhu so trije pripadniki ozopovcev padli takoj, ostalih shtirinajst so postrelili kakshen dan kasneje v gozdichu Bosco Romano.

Porchinj – Porzus je vasica v planinah nad prastarim mestecem Ahten – Attimis, na cesti, ki pelje od Chedada skozi Champej (Campeglio) in Fojdo (Faedis), potem pride Ahten, naprej pa dospe do Nem (Nimis), gre do Chente (Tarcento), Ratenj (Artegna), Humina (Gemona), Pushje vasi (Gemona), Muzhaca (Moggio) in tako pridemo do vhoda v dolino Rezije. Nashteti kraji predstavljajo v grobem najzahodnejsho slovensko narodnostno mejo, od tam naprej zhive Furlani. In ozopovci so se utaborili nalashch tam, da bi si zagotovili nadzor nad tem delom slovenske Benechije.

Tako so se zhe med vojno zachele priprave na obdobje (tu moramo biti natanchni pri izrazhanju) po vojni, kar ni isto kot obdobje miru, slednje naj bi bil chas po vojni, chas brez vojne.

Che je bil she pred dobrim letom osrednji cilj vseh antifashistichnih sil, da zrushijo Mussolinija, se je vsaj med enim delom italijanske politichne elite chedalje bolj krepila nacionalistichna tezhnja po ohranitvi rapallske meje tudi po tej vojni, ki jo je Italija zachela, da bi na rachun Slovencev in Hrvatov she razshirila svoje ozemlje proti vzhodu.

Poboj pri Porchinju je shiroko odmeval, vendar je o njem krozhilo vech razlichic tako med slovenskim kakor italijanskim prebivalstvom. Po eni naj bi bili ozopovci zhrtev nemshkih "protiband" (Gegenbande), ki so se potikale po hribih in gozdovih kot pravi partizani, a so v ustreznem hipu zahrbtno udarile po njih. Drugi so zhe spochetka zagotovo vedeli povedati, da so rdechi pobili bele zgolj zaradi politichnega prestizha. Tretji so "iz zanesljivih virov" slishali, da sta se spopadli med seboj beli struji...

Seveda je bilo takih primerov she nekaj tudi drugod v notranjosti Italije, toda ta v Porchinju je nosil v sebi poseben naboj, ki so ga skushale vse strani izkoristiti za svoje politichne in propagandne namene. In medtem ko so se v odpornishkih vrstah zavedali, da bi bilo za celotno gibanje izredno shkodljivo napihovati ta nesrechni primer ter so ga skushali zgladiti med seboj, so bili na nasprotni strani zlasti dejavni "republikini", pristashi Mussolinijeve Salojske republike. V Vidmu je polkovnik Zuliani ustanovil regiment alpincev, v katerega so vstopali predvsem povratniki zloglasne divizije "Julija", razbite na vzhodu, in pripadniki "Fashistichne milice", vsi izrazito sovrazhni Slovencem. Med najbolj dejavnimi so bile enote "X. flotilje MAS", ki ji je nacheloval "chrni" princ Junio Valerio Borghese in jo je zhe prej vojna mornarica oblikovala za posebne nachine bojevanja s chloveshkimi torpedi, samomorilskimi cholni, polnimi dinamita, s potapljachi za nastavljanje podvodnih min na sovrazhne ladje in podobno. Njeni pripadniki so bili popolnoma predani, fanatichni pripadniki fashizma. Ta flotilja je po srechnem spletu nakljuchij ob razpadu Italije septembra 1943 ostala nedotaknjena z vsemi bojnimi sredstvi v La Spezi in je zato predstavljala prvovrstno silo odlichno izurjenih in discipliniranih enot v novonastali fashistichni vojski. Te enote so se zhe prej proslavile z odmevnimi napadi na angleshke ladje v pristanishchih po Sredozemlju, z razstreljevanjem vojashkih naprav v severnoafrishkih pomorskih bazah, z diverzijami na kopnem in z atentati ter ugrabitvami nasprotnih chastnikov. Cheprav se je princ izgovarjal, da je zvedel za italijansko kapitulacijo iz hreshchechega radia, so mu v resnici iz same admiralitete telefonsko ukazali, naj potopi vsa plovila in unichi vojashko opremo oziroma, che more, naj se umakne na Malto, da flotilja ne bi prishla v roke Nemcem, vendar tega ukaza ni izpolnil, ampak se je prikljuchil Mussoliniju. Nemci so izredno cenili "X. flotiljo MAS", saj so skupaj z njo izpeljali vrsto nevarnih akcij, zato so njenemu poveljniku ponudili poseben dogovor o sodelovanju. Toda princ je bil po drugi strani she vedno nostalgichno razpolozhen do monarhije in mu proglasitev Salojske republike ni bila povsem po godu. Toda v chedalje tezhavnejshih okolishchinah za fashistichno stvar je videl v njej vsaj delno zagotovilo za ohranitev Italije v nekdanjih mejah. Ves njegov sloves pri Nemcih pa mu ni preprechil, da ne bi mislil na chas po vojni, pa najsi bo mir takshen ali drugachen. Mussolini je julija 1944 govoril: »Evropa bo po vojni zagotovo komunistichna in z njo tudi Anglija. Zato sem zhe pred chasom predlagal Churchillu, da skupaj obrnemo orozhje proti Rusiji, a me je zavrnil.«

"Chrni" princ Borghese je konchno dosegel, da so njegove elitne enote poslali na Primorsko in v Istro, namesto na dalech bolj kritichno Gotsko chrto v srednji Italiji, kjer je primanjkovalo sil proti prodirajochim Anglo-Americhanom. S tem je zdruzhil dvoje strateshkih namer: protikomunizem in protislovanstvo. Toda v mislih je imel she nekaj vech, predvsem skritih in dolgorochnih zamisli; ena od teh so bili brezuspeshni tajni stiki s poveljstvom anglo-amerishkih sil v Italiji, da bi mu na tihem priznali nekakshen polozhaj zaveznika in mu zaupali "obrambo" vzhodnih italijanskih meja pred prodirajochimi slovanskimi komunistichnimi tolpami, barbari iz azijskih step. Tudi njemu je bilo povsem jasno, da se vojna blizha koncu, in to ne takemu, kot si ga je tudi sam zamishljal ob njenem zachetku. Trdno se je odlochil pripraviti dobro organizirano, a podtalno organizacijo, ki bo zagotovila povojno preroditev fashizma, vendar ne takega, v kakrshnega se je spremenil v zadnjih letih, ko je Mussolini z neshtetimi kompromisi popolnoma izkrivil temeljna nachela izvirnega gibanja. Predvsem pa bo tudi nova Italija, ki bo zrasla iz vojnih rushevin, moderna kraljevina, ki bo koreninila na tisochletni tradiciji latinske kulture. Preprichan je bil, in na to karto sta igrala tako kot Hitler in Mussolini, da bo neposredno po vojni, che ne celo zhe med njo, razpadla medvojna naveza med zahodnima kapitalistichnima sistemoma ZDA in Velike Britanije ter boljshevistichna Zveza socialistichnih sovjetskih republik. Pripravljal je tajna skladishcha orozhja in druge vojashke opreme, sestavljal strogo tajne skupine iz takih fashistov, ki se dotlej niso prevech izpostavljali, nekaterim je celo narochil, naj se kar se da javno odpovedo svojemu prejshnjemu preprichanju in naj se vkljuchijo v partizanske enote ter z njimi lojalno sodelujejo, da si pridobe njihovo zaupanje za kasnejshi chas; strogo jim je prepovedal, da bi kakorkoli sabotirali, obveshchali ali izdajali, ni jih potreboval za tisti chas, marvech za daljnosezhnejshe cilje.

Kmet poseje njivo za naslednje leto, tudi che mu manjka kruha za sproti. Zheli bomo v miru po vojni. Tako je govoril "chrni princ" Valerio Borghese!

***

_________
* IV – (IV): iz chetrtega dela knjige Lucijana Vuge Hisha na meji.

Hisha na meji V