Revija SRP 55/56

Lev Detela

Neprevedene knjige

 

 
PESNISHKA KRONOLOGIJA HUMANO PRIKAZANIH DOGODKOV IN RAZPOLOZHENJ
 
(Peter Paul Wiplinger: MED POTJO 1966-1996, PRESECHISHCHA 1966-1998, DROBCI 1966-1998, SLEDI 1966-1998, NIKOGARSHNJA DEZHELA 1960-2000; pet pesnishkih zbirk v nemshkem jeziku)
 
 
 
Leta 1939 v Haslachu v Zgornji Avstriji rojeni Peter Paul Wiplinger se zhe dobra shtiri desetletja v pretezhni meri posvecha liriki, cheprav pishe tudi kratko prozo in eseje, poleg tega je umetnishki fotograf. Izdal je vechje shtevilo pesnishkih zbirk, ne le v nemshchini, temvech v izbranih prevodih predvsem v razlichnih slovanskih jezikih, med drugim v rushchini, ukrajinshchini, cheshchini, slovashchini, bolgarshchini, makedonshchini, hrvashchini in srbshchini, za namechek pa she v turshchini, finshchini, romunshchini, shpanshchini, francoshchini, hebrejshchini in angleshchini. V kulturnih krogih avstrijske javnosti po pravici velja za humanistichnim vrednotam predanega graditelja mostov z razlichnimi narodi. Posebej se zavzema za narode na evropskem obrobju, ki so bili v zgodovini velikokrat zapostavljeni ali celo prezrti. V chlankih in esejih, ki jih prilozhnostno objavlja v avstrijskem tisku, vechkrat opozori na duhovno dogajanje na evropskem vzhodu in jugovzhodu, istochasno pa vehementno kritizira domache shovinistichne pojave in hegemonizem Zahoda in tako imenovanih »zgodovinskih« narodov do politichno in socialno zapostavljenega sveta. Pod vprashaj postavi negativno politiko do narodnih in drugih manjshin in do beguncev iz razlichnih diktatur.

Znan je tudi v Sloveniji. Zhe leta 1974 je izshla v Slovenj Gradcu drobna knjizhica njegovih prevedenih pesmi Znaki chasa, leta 1989 pa je v Mariboru in v Celovcu pod naslovom Oporoka chasa sledila she obshirna zbirka njegove v slovenshchino prevedene poezije in fotografij.

Pet pesnishkih zbirk, ki so med leti 1997 in 2002 izshle pri zalozhbi Edition Roetzer v Eisenstadtu in na Dunaju, ponuja zdaj nemshkemu bralnemu obchinstvu na priblizhno 900 straneh karakteristichen presek chez vse poglavitne postaje Wiplingerjevega pesnishkega ustvarjanja.

Njegova poezija nastaja spontano, v stiku s prijatelji in znanci, zaznamovana je z intimnimi osebnimi izkushnjami in z razlichnimi avtorjevimi zhivljenjskimi pretresi, vendar ni ujeta v slonokoshcheni stolp zasebnosti. Usmerjena je namrech izrazito navzven, v druzhbenost, in je pogojena s shtevilnimi aktualnimi politichnimi dogodki.

Wiplinger je pesnik neposrednosti. V kratkih, lapidarnih, skoraj minimalistichno uchinkujochih verzih obkrozha dogodke v malih in najmanjshih strukturah svoje neposredne okolice, vendar jih velikokrat povezuje z dogajanjem v makrokozmosu velikega sveta. Cheprav uporablja v pretezhni meri svobodne oblike, ki niso navezane na rimo in stroga pesnishka dolochila, je istochasno zavezan tradiciji in humanizmu. Vedno znova ponavljajochi se motivi Wiplingerjeve lirike so moralna obremenjenost zaradi tezhke politichne preteklosti in druge svetovne vojne, odnos do soljudi in zhelja po potovanjih. To velikokrat dozhivi kot neuspelo mozhnost bega v vechjo svobodo – iz domachih ozhin in utesnjenosti. S tem je povezano Wiplingerjevo stalno vrachanje domov, v tujstvo domovine in v samoodtujenost. V tem kontekstu se senzibilni pesnik kontinuirano soocha z ljubeznijo in njeno izgubo, z osamljenostjo, samoto in smrtjo.

V ospredju Wiplingerjevih pesnishkih izpovedi so melanholichna razmishljanja o deficitih zhivljenja. Naslov njegove zadnje zbirke (Nikogarshnja dezhela / Niemandsland, 2002) nakazuje proces avtorjeve izgube iluzij. Posamezne tekste lahko beremo tudi kot nekakshne dnevnishke zapise v obliki pesmi, ker so vedno oznacheni z datumom in s krajem nastanka. Zdi se, da dokumentirajo posamezne postaje pesnikovega gibanja v dialektichnem razponu med samim sabo in svetom.

Wiplinger je bil stalno mochno kulturno-politichno angazhiran. To opazimo tudi v vseh njegovih pesnishkih zbirkah. V preprostih verzih se na primer soocha z vojnami in agresivnimi napetostmi na podrochju nekdanje Jugoslavije. V tem kontekstu so med drugim znachilne pesmi Bosna in Hercegovina 1992, Ibrahim Rugova, Vojashko pokopalishche v Sarajevu 2000, Vukovar 1999, Zagrebshke belezhke iz njegove zadnje pesnishke knjige, vendar najdemo podobne tekste skoraj vedno tudi v drugih zbirkah. Istochasno kritichno osvetli avstrijsko in nemshko polpreteklost. Na svojih pesnishkih popotovanjih se vedno znova ustavi na samotnih zhidovskih pokopalishchih in obishche nekdanja nemshka koncentracijska taborishcha (v zadnji zbirki so v tej zvezi znachilni teksti Theresienstadt, Mauthausen I – VIII, Auschwitz, Varshavski geto, Zhidovsko pokopalishche Gattendorf na Gradishchanskem).

Iskanje avtentichnih korenin na osebnem podrochju Wiplinger povezhe s chutom za solidarnost in ljubezen do blizhnjih in najblizhjih, vendar je velikokrat razocharan, ker se njegova idealna prichakovanja ne izpolnijo. Zato pesnik svoje zhivljenje nenadoma obchuti kot pot, ki ne vodi »nikamor«, avstrijska domovina, prepredena z odporom do drugachnega in s shtevilnimi drugimi napakami in blokadami, ki hromijo pozitivni in humani razvoj posameznikov in skupnosti, pa se mu nenadoma razodene kot »Nikogarshnja dezhela«. Pesnik zachuti, da je tujec doma in na tujem, zakaj tudi potovanja v drugachno in, kot upa, «boljsho« tujino, mu ne nudijo zadoshchenja. Zhivljenje se mu nenadoma razodene kot »chrna tochka v nikogarshnji dezheli«.

Na poseben nachin pristopi k ljubezenski problematiki v atomizirani in od primarnega odtujeni potroshnishki druzhbi ob koncu 20. stoletja. Erotichna razpolozhenja, ki ostanejo velikokrat neuresnichena oziroma se razbijejo, opisuje in prikazuje ambivalentno. Marsikdaj ne gre za stanja priblizhevanja in prisvajanja, temvech za trpko izkushnjo razhajanj, lochitev in slovesa, zhalosti in brezupnosti.

Wiplinger je v veliki meri tudi literarni krajinar, kar je paralelno dokazal s svojimi umetnishkimi fotografijami. Vendar njegova pokrajina, predvsem rodni Mühlviertel ob meji s Cheshko v Zgornji Avstriji, ki mu je chustveno kot kraj spominov na starshe in zgodnje otroshtvo posebno blizu, ni nikoli pust, prazen svet, temvech je zhivo poseljena s konkretnimi ljudmi. Avtor se na subtilen nachin spominja svojih starshev. Bralca vplete v svoje humane verze o smrti matere ali ocheta. Nenadoma je tudi bralec vpet in ujet v kronologijo humano prikazanih dogodkov in razpolozhenj.

Wiplingerjevi kratki verzi ponujajo po drugi strani obilico jezikovnega gradiva o ljubezni, upanju, domovini, pokrajini, svobodi, nasilju, zhalosti in smrti. Morda motijo nekatere skorajda pretirano narativne jezikovne banalizacije in na trenutke prevech stopnjevana sentimentalna chustvenost, ki hromi sporochilno moch pesnishkega izraza. Kljub temu Wiplingerjeve poetoloshke izpovedi v petih knjigah potrjujejo avtentichnost njegovega literarnega sporochila.

 

Peter Paul Wiplinger, Unterwegs 1966 - 1996 / Schnittpunkte 1966 - 1998 / Splitter 1966 - 1998 / Spuren 1966 – 1998 / Niemandsland 1960 - 2000.
Pet pesnishkih zbirk, zalozhba Edition Roetzer, Eisenstadt in Dunaj, 1997, 1999, 2000, 2001, 2002, okrog 900 strani.