Revija SRP 55/56

Lev Detela

 

HOMO XEROX
 
 
 
1.
 
ROJSTVO NOVEGA CHLOVEKA
 
Halo, dobri chlovek!
Nasvidenje pod zvezdami!
 
Hvaljena bodi
epruveta tvojega vsevednega laboratorija.
 
Stara tisochletja so zdaj,
ko otroci Herkula
zadihano ustvarjajo
novega Adama in Evo,
brez pomena.
 
Vse poteka
po strogo dolochenih pravilih,
kot so zapisana
v svetih knjigah o stvarjenju
sveta in chloveka
iz rebra in iz gline.
 
Toda ti sholmoshter ali falirani doktor
bi nam rad ugovarjal.
Kljub krasnemu vremenu
se razburjash,
cheprav je vse lepo in prav,
kot se spodobi
za optimistichno obdobje
visoke kemoterapije.
Nashi tehnichni postopki
so popolnoma v redu.
 
Nich hudega torej.
Nova Eva se je z golim pokom
pravkar rodila v normirano
Vechno zhivljenje.
 
Tu na rtu Dobre Nade
ni panike.
 
Sicer zoprniki trdijo,
da so celo oblaki
visoka politika
in da so prishli volkodlakovi chasi,
o katerih razpravljajo
priznani izvedenci za okultna vprashanja.
 
Strashijo nas,
da bo z enim samim zamahom
vsak trenutek nastopil
Princ Jeter, Vranice in Chrevesja,
nakar pride hitra smrt.
 
Neumnosti.
 
Zato razumite,
da so potrebne
te charodejne epruvete
za vstop v vechno zhivljenje.
Amen.
 
 
 
2.
 
KLONOVA TOZHBA
 
Odprl sem vrata
in zagledal
samega sebe,
kako opazuje od zunaj
svoj lastni jaz od znotraj.
 
(Baje ve vse, kar vem tudi sam,
in chuti vse, kar chutim le jaz,
toda ti kruti betonski zid
domnevnega enaindvajsetega stoletja,
ali je to dovolj noro
za mladega starega norca,
nori novi chlovek?)
 
Pravijo, da ima moj spomin?
Ali res?
 
Vse celice so se prebudile,
chas sveta : Ura NICH NICH...
ZERO...
 
Vse pore so razprle pogled
v mojo lastno bit
in zdaj sem tu
zunaj znotraj
podvojen.
 
Vechen?
 
In dobri Bog,
obdan v orgiji novega chasa
s tisocherimi nepotrebnimi penisi
in s kot zarja rozhnatimi
odvechnimi sramnicami svojega Stvarstva,
si v gluhonemem chasu brez poslushalstva
zastonj pripoveduje
svoje preluknjane seksualne zgodbe
in nas skusha preprichati,
da je ustvaril
Moshkega in Zhensko za hiperprodukcijo
sperm in orgazmov.
In za srechno rojstvo in hitro smrt.
 
Novodobni strokovnjak za vechnost
me medtem razburjeno gleda.
Pravkar je izbochil ostre ustnice.
Vi nesrechniki bi torej
radi pocrkali kot muhe,
preklinja v laboratoriju in nam grozi,
cheprav ste zaradi mojih novih iznajdb
lahko vechni in srechni.
Kakshna omejenost!
 
Dobri Bog zhivljenja
medtem obupan krozhi z desettisochkrat povechano
svetlobno hitrostjo iz enega vesolja
v tretje in triinshestdeseto
vse do Neskonchnosti
in od tebe do mene
in od mozha do zhene in
- che hochete - obratno nazaj in naprej.
Je brez mochi ob tem novem pojavu
chloveshke perfidnosti.
 
In vsi stebri Razuma
v tem obdobju strahu
morda ne vedo, da jim
oshkodovanci penetrantno prishepetavajo:
Usmilite se nas!
 
Najlepsha hvala,
ironichno govorijo preostali zhalujochi,
hvala vam, shpekulantski psi Znanosti
iz tezhkega mesa brez dushe in srca,
che v kratkem pride do kake spremembe
usodnega bioritma
v ciklusu za zhensko
in v spolnem aktu za moshkega.
 
Prazne marnje.
Zaman se sprenevedate.
Nihche vas vech ne poslusha.
 
Na vse to se namrech
tisochkrat pozhvizhga Veliki arhitekt
oziroma Glavni mojster za kloniranje
z nabrito genetichno pinceto
na odru poshasti,
ki jih rojeva chloveshki razum.
 
 
 
 
3.
 
HIMNA OSRECHUJOCHEGA OBDOBJA
 
Potem pada prah
na pozabljene melodije
in strehe biopatoloshkega laboratorija
so izgubile zavest.
 
Doktor univerzalnosti
je ustrelil novega kozla.
 
Muze so pozabile
na kontrabas in trobento v umetni travi,
zato ni ob rojstvih
vech nobenega petja
in rajanja.
 
V ogledalu stvarnosti ni
nichesar.
Okameneli svet.
Pogreb brez pogrebcev.
 
Bog sedi na najvishji suhi veji
in je zaprl ochi,
da ne bi videl potegavshchine
pod svojo belo brado.
 
Pravijo sicer,
da je chloveshtvo pred
dvajsetimi stoletji dokonchno izumrlo,
kar pa ni res.
 
Odpri ochi.
Klon vendar zhivi.
Fosil zhe napoveduje fosilu
totalno svetovno megavojno.
Vendar je do konca sveta
she dolga pot.
 
 
_________
Dunaj, januar/ februar 2003