Revija SRP 55/56

Lev Detela

 

TRI ZVEZDE

IV

(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*

 
 
Herman se kljub pozni uri nepotrpezhljivo sklanja nad gosto popisanim pergamentom. Na visokem zheleznem stojalu nad njegovo shiroko glavo utripa z nemirnimi plameni dvajset voshchenk. Ob njem strumno stoji major domus Lovrenc Bernbruch, vishji grajski pisar in hishni nadzornik. Tezhka grofova senca se plazi izpod svechnika na stene temachnega prostora.

Herman dvigne lupo, drsi s steklom chez ostro zarisane chrke.

»Paglav, Paglav, kdo je to?«

Bernbruch se skloni k velikemu grofu, nemochno obvisi v zraku.

»Ne vem,« reche. »She nisem slishal.«

»Nikoli ne vesh,« se nejevoljno zarezhi stari grof. »Poklichi patra Konrada. Morda mi ta pismouk pomaga naprej!«

Pod grofovimi ochmi zamigotajo shtevilna imena. Frfotajo kot neprijetni metulji mimo njegove osivele glave, kot sitne ose brenchijo nad svechami. Nato letijo po sobi in padajo kot netopirji v noch in pozabo.

Kohorta resnichnih ali izmishljenih (?) imen... Sama imena... Predniki ali kaj!

Shtevilka 5, grofica Zofija Orlamünde, umrla 1244, praprababica (?) Siegfrieda III. Orlamündskega. Sorodstvo? Shtevilka 23. Ernest, sin grofa Lamberta II., pranechak Volodarja, kneza Minska... in Pomorja, daljnega potomca slavnega Rurika. Albreht Medved, Medojed ali Mesojed. Zares? Ima shtevilko 33. Tu je tudi Valdemar, kralj Danske. Prednik Zofije(?), umrl 1182. Nemogoche!

»Poklichi Konrada!«

Helga ali Olga, shtevilka 77. Gospodarila na zvijachen nachin. S silo. Srdorito in strahovito. Uboji. Rihard s trdo(?) roko. Ne! Rihard z zhelezno roko. Shtevilka 88.

Ozhje sorodstvo: Gebhard I. Savinjski, Leopold II., Leopold III. Zhovneshki, Ulrik I., Friderik I.

In Friderik II., tudi Kontromanići, poljska kraljevska hisha, Danci itd. itd.

In konchno slavno Rimsko cesarstvo in njegovi premilostljivi vladarji:

Vzhod: Basileos I. Makedonec, njegov sin Leon VI., filozof, njegov sin Konstantin VII. Porfirogenetos (»Shkrlatni«), pisatelj in enciklopedist, njegov sin Romanos II., in Ana, pozneje zhena Kazimirja I. Poljskega.

Zahod.: Karel Veliki. Oton Veliki.

In najvazhnejshe. Herman se nasmehne. Sigismund Luksemburshki, kralj mnogih dezhel in, kot kazhe, kmalu cesar, ko mu papezh v Rimu na svechan nachin posadi na glavo sveto krono. Njegov koristni zet. Z najvechjo tezhavo, vendar tudi s posebnim namenom za chast in slavo rodbine, mu je daroval za zheno najljubsho in najmlajsho hcherko Barbaro.

Krog je torej sklenjen.

Rodovni lok, rodovnik, slavolok.

Da ne bo rodbina ostala praznih rok.

Zato je tast sicer v marsichem nepremishljenega vladarja, ki se ukvarja tudi z nepotrebnimi stvarmi. Na primer s posebnim privilegijem za cheshke Zhide. Dovolil jim je vesoljno prodajo gosjega in drugega perja urbi et orbi za postelje in pernice v imperiju. Ha, ha!

Sigismund kot svetovni vladar po milosti bozhji. A tudi zaradi njegovega, Hermanovega, junashtva. A vseeno predvsem zaradi bozhje pomochi in zashchite. Bo Bog zdaj pomagal she njemu in njegovim? Kdaj si bo rod Celjskih pridobil krono in zasluzheno veljavo?

Zapre ochi. Spet je v spominu sredi usodne bitke pri Nikopolju 28. septembra anno Domini 1396. V njem se prebudi pozabljena mladostna sila. Nora radost pa tudi predrznost, ki skochi chez vodo, kjer je most. Tista mlada sila, ki radostno rushi vse ovire. Ki je kos najhujshi turshki nevarnosti. Kobilicam v chloveshki podobi, z znamenjem zloveshchega srebrnobelega polmeseca na rdechih banderih.

Huda preteklost, ko mladi Sigismund zbere shestdeset tisoch do zob oborozhenih mozh, med njimi mochno shtevilo trdo preizkushanih krizharjev. Sami pogumni mozhje v tezhkem zhelezju, z oklepi, ki zazvenijo kot svarilni zvon, che nanje udari ukrivljena turshka sablja. Nekateri med njimi v umetelno polepshanih opravah, na primer s krizhem svetega Shtefana na chez zhelezo ogrnjenem dragocenem plashchu. Bogu in kralju v chast in slavo.

Toda turshki sultan Bajazit napade s stotisochglavo vojashko silo.

Pred krutim bojem poklekajo trume vitezov pod praporji iz chudovite svile, na katere so z mojstrsko roko vshiti grbi najpomembnejshih krshchanskih mogochnikov sveta. Ob spremljavi pobozhnih ochetov franchishkanov molijo pod zastavicami s svetimi krizhi in podobami Jezusa, svetega Petra in svetega Pavla, presvete device Marije in drugih svetnikov, ki se naj usmilijo Bogu vdanih kristjanov v tej najhujshi stiski. Molijo in prosijo za srechni izid bitke, ki naj za vechno potepta v prah pozabe bogokletno zeleno zastavo Prerokovo, obshito s pregreshnimi verzi iz korana. Ko prevzvisheni gospod shkof podelijo blagoslov, se zaslishi iz tisocherih grl vdana priproshnja molitev, ki postopoma preide v pobozhno petje in bogosluzhno chashchenje.

Kot da spet jasno zaslishi grozotni grom bitke. Rezke zvoke trobent in svarilno bobnanje sredi trushcha oklepov, razbijajochih se ob podlih sovrazhnikovih naskokih. Razcefrani prapor s svetim krizhem, sredi stoka umirajochih, ob odsekani vitezovi glavi, v prahu iz groze in krvi. Tisto zloveshche zamolklo bobnenje tisocherih konjskih kopit. Nenaravno nevarni zven zheleza. Treske sabelj, sulic, verig, shchitov in kijev, nabijanje zheleza ob zhelezo, ki ga she danes, desetletja po dogodku, vrzhe iz hudega sna, da v starem gradu trepeta sredi nochne tishine in se mu kljub navideznemu miru, ki ga obdaja, dozdeva, da ves svet zahrbtno grmi, hreshchi, doni, bobni do preklete vechnosti. Pod njegovimi nogami poka kamenje. Pokrajina trza kot mucheni chlovek v chudnih zvokih, kot ob zahrbtnem potresu. Zdi se mu, da se odpira zemlja, ki bo, mokra od groze in krvi, vse zhivo poteptala in zakopala pod seboj. Potem zagleda prestrashene ochi zbeganih kmetichev pred umazanimi kochami iz ometanega blata, dalech stran od bitke, za sedmimi ali desetimi grichi... Tudi tam, v daljavi, treska neprizanesljivi ropot vojne. Kri. Potoki krvi...

Prevech mochno zachuti davni potres pod nogami. Trzanje zemlje ga zachne zloveshche metati sem in tja. Poki zheleza in rezki kriki na pomoch, v prahu in blatu, med razmesarjenimi trupli in odsekanimi udi in glavami, pomeshani z rotenjem vseh svetnikov in zalomljenimi glasovi umirajochih. Trenje kosti in mesa. Divje rezgetanje ranjenih konjev. Razbite lobanje, preklane hrbtenice, rezko sladki vonj po krvi in smrti. Groza na potnih sragah vitezov in na razgretih konjih, ki se zariva she zdaj, po toliko letih, v grofovo staro meso in kosti kot ostra rezila turshkih nozhev in sabelj takrat v bitki v telesa mladih krshchanskih bojevnikov. Zapre ochi... Ve, da je zhe ves svet poshkropljen s krvjo kristjanov in s krvjo krivovercev...

Toda tam zgoraj visoko na nebu, nad mrachinami zloveshchih zemeljskih oblakov zagleda v duhu isto bitko kot veliko prispodobo vechnega boja med dobrim in zlom. Kot poskus vedno prisotnega hudicha, da bi nas preizkusil in pogubil. In kot preizkus vsemogochnega Boga, ki nalozhi greshnemu chloveku tezhko nalogo in chaka, ali bo zmagalo dobro in pravichno. V tej luchi se mu nenadoma bitka pri Nikopolju v spominu zarishe kot velichastna homerska alegorija, v kateri pripade njemu, Hermanu, posebna chastna vloga. Spodaj divja boj zemeljskih vojakov z okrvavljenimi mechi in sekirami, toda zgoraj kraljuje sredi angelskega petja podoba s krizha vstalega Jezusa z zmagoslavno rdecho vstajensko zastavico kot simbolom zmage nad smrtjo. Sredi onostranske glorije je obdan z nebeshkimi vojshchaki, s shtevilnimi krepostnimi angeli in shtirimi mogochnimi nadangeli Mihaelom, Rafaelom, Gabrijelom in Arielom z velikanskimi belimi perutnicami in zlatimi bridkimi mechi, ki jih vihtijo nad temnimi turshkimi demoni. Ti se premagani bedno zvijajo v prahu pod njihovimi srebrnimi shkornji in zlatimi ostrogami. Potem zachuti Jezusov pogled, ki ga prebode do dna dushe. Chuti, kako Krizhani opazuje obupni boj vitezov proti brezbozhnemu zlu tam spodaj na zemlji, v tej veliki dolini solz. Zachuti Jezusov odlochni pogled in ve, da mu je zdaj nalozhil posebno nalogo...

Kljub turshki premochi se bojna srecha zachne nagibati na krshchansko stran. Herman vidi, kako Sigismund dvigne mech za zadnji odlochilni in zmagoslavni naskok... Toda prav zdaj, v tem usodnem trenutku, se za hrbtom ob boku pojavi izdajalski srbski knez Stepan Lazarević s pet tisoch do zob oborozhenih konjenikov. Kot divja zver, zhejna krvi, planejo na sveto krshchansko vojsko.

Tehtnica usode v rokah mogochne Fortune se v trenutku premakne na turshko stran. V Sigismundovih vitezih in najemnikih se prebudi neznanski strah, ki jim ohromi dushe in razum. V trpki grozi padajo kot zrelo zhito pod udarci sabelj in mechev. Utrujeni in razbiti ostanki krshchanske vojske se neurejeno umikajo proti Donavi. Nekateri, ki jih je popolnoma zapustil razum, bezhe z blazno razshirjenimi zenicami naravnost v rechne valove, ki pozhirajo mozhe in njihovo zhelezo, kot da bi to bila najboljsha hrana in pijacha za nekega starodavnega poganskega vodnega boga.

Sigismund je nenadoma brez vojske in skoraj brez zashchitnega spremstva, obdan samo s peshchico mozh. Toda Herman tudi v tem obupnem trenutku, ko se vsem priblizhuje hitra smrt, ne izgubi treznosti in poguma. Izpelje nalogo, ki mu jo je nalozhil vsemogochni Bog. Z mochno voljo prime uzdo Sigismundovega konja in z naglo kretnjo potegne poznejshega vladarja Rimskega cesarstva iz najhujshe nevarnosti. Ta Hermanovega dejanja ne pozabi do smrti. Celjskemu grofu podari v zahvalo mesto Varazhdin ter gradova Vinico in Vrbovec, njegovi rodbini dodeli she dodatni chastni dedni naslov grofov Zagorskih. Kmalu si zasluzheno pridobijo tudi lepo mesto Zagreb.

Ob tem spominu se veliki grof za trenutek nasmehne. Toda takoj zatem se vanj spet vgnezdi slabost. V lobanjo se mu zarezhe ostra bolechina. Pod nogami se premochno trese zemlja, v glavi mu odmeva zahrbtno grmenje polpreteklega chasa, sveche v sobi zachenjajo nevarno utripati. Zazdi se mu, da je ves svet ogenj in nevihta. Z roko se zgrabi za srce in hoche vstati.

»Milostljivi gospod, ali je njihovi milosti slabo?« zakrichi grajski pisar in skusha starega grofa podpreti z obema rokama.

Ta samo nejevoljno dvigne glavo.

»Pusti, pusti. Saj ni nich. Samo star spomin... Poklichi zhe vendar patra Konrada, da vidimo, kako je s temi predniki.«

***

 

Tik ob prepadih in skozi tesne soteske nas vodi pot sredi nashega nesrechnega chasa, v katerem gospoduje med od Satana zapeljanimi greshniki toliko krvolochnosti in zlobe. Samo Njegovi premilostni dobroti se imamo zahvaliti, da she nismo strmoglavili na pogubno dno vechne teme. Kako dolgo bo vsemogochni Bog she imel potrpljenje s tem pokvarjenim chloveshtvom?

Saj je zapisano v Razodetju: Odvezhi chetvere angele, ki so privezani pri veliki reki Evfrat! In odvezal je chetvere angele, ki so bili pripravljeni na uro in dan in mesec in leto, da pomore tretjino ljudi... In prishel je eden izmed sedmerih angelov: Pridi, pokazal ti bom obsodbo velike hotnice, ki sedi na mnogih vodah, ki so z njo nechistovali zemeljski kralji in so se z vinom njenega nechistovanja upijanili prebivalci na zemlji... In videl sem zhensko, sedecho na zveri, ki je bila rdecha kot shkrlat, polna bogokletnih imen, in je imela sedem glav in deset rogov... Imela je v roki zlato chasho, polno gnusob in nechednosti svojega nechistovanja... In na njenem chelu je bilo zapisano ime, skrivnost: Veliki Babilon, mati nechistnic in gnusob na zemlji. In videl sem zhensko, pijano od krvi svetih in od krvi prichevalcev Jezusovih... In videl sem nebo odprto: in glej, bel konj in jezdec na njem, ki se imenuje Zvesti in Resnichni ter pravichno sodi in se vojskuje... In zgrabljena je bila zver in z njo lazhni prerok, ki je delal znamenja pred njo, s katerimi je preslepil tiste, ki so sprejeli znamenje zveri ter molili njeno podobo. Zhiva sta bila vrzhena oba v ognjeno jezero, kjer gori zhveplo. In ostali so bili pobiti z mechem, ki je prihajal iz ust njega, ki je sedel na konju; in vse ptice so se najedle njihovega mesa.

Velechastiti gospod knezoshkof se premakne na oblazinjenem stolu in bridko zavzdihne. Ko narekuje strogo zaupno in posebno pismo, se mu glas trese od jeze in zhalosti. Resno gleda proti tajniku in njegovemu po pergamentu shkrtajochemu pisalu, ker mora o tezhavah in sramotah na skrajnem jugu vindijske Shtajerske, tam v nesrechni Sklavoniji, porochati kar samemu papezhu.

Naj mu Njihova Svetost oprostijo te skromne vrstice, ki jih pishe z najvechjo ponizhnostjo in odgovornostjo. Toda chuti dolzhnost, da Svetemu ochetu sporochi vse tisto najhujshe, kar se zaradi grofov Celjskih zdaj dogaja v dolini solz med Dravo, Savinjo in Savo, tam, kjer bi na cvetochih pashnikih, plodnih njivah in v mogochnih gozdovih lahko vladale pobozhna krepost, mir in srecha. Pred temi nasilnimi grofi nima namrech nihche miru, she najmanj pa zhene in hcherke njihovih podlozhnikov. Mladi grof Friderik zanemarja svojo zakonsko zheno in zhivi z neko mlado prilezhnico, toda pred njegovo pohoto in pred pohoto njegovega ocheta niso varne tudi vse druge zhenske v dezheli, kot niso bile nekoch pred groznim rimskim poganskim cesarjem Gajem Julijem Cezarjem Germanicom, imenovanim Caligula (»Vojashki shkorenjchek«), niti zhene njegovih prijateljev in soproge razlichnih prvih imen Imperija. Ti naduti celjski gospodje so namrech preprichani, da svet pripada njim in ne vsemogochnemu Bogu, ki ga je umno ustvaril. Preprichani so, da odlichniki lahko nekaznovano greshijo, deset bozhjih zapovedi pa velja le za neuko podlozhno ljudstvo. Sicer je stari grof Herman, ki je po visoki rasti in telesni mogochnosti skoraj enak svojemu sinu, nekoliko boljshi, saj ga, da bo pravici in resnici zadoshcheno, duhovno celo prekasha, in je, kar pa je bila njegova stanovska dolzhnost, sezidal Bogu v chast in slavo kljub svojim hudim pregreham in nechistovanju imenitne samostane. Kljub temu in she bolj, ker gre pri tem verjetno le za zvito in zlonamerno varanje in zaslepljevanje pobozhnih, pa mora zato najponizhneje opozoriti Njihovo Svetost tudi na pohlepnost teh gospodov po zemlji in imetju drugih, kar je mogoche she bolj obsojanja vredno kot strast po tuji zhenski. Nich jim ni sveto. Vsakemu skushajo odvzeti vse tisto, kar mu po postavi in drugih pravicah pripada. Z veliko nevoshchljivostjo streme po ozemljih najblizhjih pa tudi oddaljenih. Rovariti skushajo celo na gospostvih mogochnih Habsburzhanov, ki jim po zaslugi lenih in nesposobnih drzhavnih volilnih knezov ni pripadla krona Svetega Rimskega Cesarstva, kot bi se spodobilo, temvech so jo dali nekemu Luksemburzhanu. Sicer pa Njihova Svetost sami dobro vedo, na kako trhlih nogah stoji ta greshni svet. Njihova Svetost se jasno zavedajo, kako spolzka so prva mesta v Svetem Imperiju in celo v jedru bozhjega namestnishtva na tej bedni, tezhko preizkushani zemlji, na sami Sveti skali, v Patrimoniju svetega apostola Petra, in kako hitro odleti krona najvishjega odlichnika v koprive in med plevel. Nashe potrpljenje je sicer neizmerno in ljubezen do blizhnjega je prva zapoved. Toda v nashem primeru, pri teh pohotnih gospodih, zhejnih krvi, v resnici sovrazhnikih chashchenja bozhjega, vdajajochih se pozhreshnosti in pohoti, osovrazhenih pri vseh sosedih, hudi nevarnosti za vse zhene in dekleta, je potrpljenje lahko le kratko. Tudi za celjske grofe bo slej kot prej nastopil chas pokore in sodbe.

Shkofu zastane glas.

»Tako. Povedal sem. Kakshen svet! O tempora, o mores! Le kam smo zabredli?«

Kot pravijo, si francoski kralj zakonske postelje ne deli le s svojo legitimno soprogo, temvech tudi z dvema kraljichnama, tremi princesinjami in shestdesetimi izbranimi prilezhnicami, ki jih njegovi zaupniki stalno nabirajo po dezheli. Pa tudi mnogi drugi knezi niso boljshi.

Z rutico si brishe potno chelo in zavzdihne: »Fiat iustitia! Naj bo zadoshcheno pravici! Finis!«

Utrujeno pogleda proti tajniku in reche: »Za konec pa dostavi v porochilu za Svetega ocheta vse chastitljive in obvezne vljudnosti in nashe skromne in ponizhne pozdrave, potem pa mi pergament prinesi, da ga lastnorochno podpishem in zapechatim. Hvala.«

***

 

Veronikine ponovne muchne sanje. Prividi? Duhovi? Posebne prikazni? Predpodobe pekla, zhe tu na zemlji? Hudich ne chaka. Hudich nas vedno preizkusha.

Sredi polja spet gorechi voz sena. Plameni, ki ogrozhajo ljudi in zhivali. Stiska se k tlom, skusha zbezhati, vendar se ne more premakniti. Nebo se preprede s temnimi oblaki. Zachne na chrn nachin dezhevati. Nato zapiha muchen veter. Odpro se nekakshna vrata. Znajde se v temachnem prostoru, polnem sena in slame. Po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. Netopirji? Nekaj leti po zraku, golo, na metli. Zaslishi zasoplo dihanje. Skozi ozko shpranjo nad vrati pade pramen svetlobe proti sredini sena. Zagleda kup nagnetenih prikazni. Povesi ochi. Na senu je divja prijateljica Johana, vsa razzharjena in razgaljena. Ob njej lezhita dve goli poljubljajochi se zhenski, z rokami globoko med stegni nad njunimi prsmi zasoplih vrochekrvnezhev. Ko Veronika spet odpre ochi, vidi, kako Johana razpre noge in zajaha mochnega moshkega. Polne prsi ji poskakujejo sredi naslade, toda ob njej so she druge prijateljice, gole, v razdrazhenem poskoku nad svojimi moshkimi, ki silijo v njihovo odprto meso in si ga zasoplo prilashchajo. Charovnice? Nenadoma se Johana dvigne, stopi k Veroniki in ji reche: Zdaj si godna za te stvari, s polnimi prsmi se bosh predala mojemu moshkemu. Temu z zakrivljenim udom. Kriva sablja, najboljsha sablja. Taka, ki najbolj ostro zarezhe v zhensko rezho. Sleci se, da ti bo odvzel nedolzhnost. Prime se za od strasti napete prsi in se prostashko zasmeje. Takoj nato spet zapiha hud, vroch in chrn veter. Vse izgine v dimu in v temi...

»Ja, ta mi je vzel nedolzhnost, ta! Takrat na skednju, pri sedemnajstih letih.«

Veronika se vzpne na postelji in joche.

«Kaj je to?«

Kdo je rekel kaj?

Nihche.

Govori tema?

Vidi, da je okrog nje le gosta noch. Pekel. Nikjer nikogar. Noch duhov.

Sama v mrzlem svetu.

Zarije se v blazine in skusha spati.

***

 

Friderik gre sam po stopnishchu s prizhgano svetilko v roki. Stopa zelo previdno, da ga ne bi slishali. Kljub temu od chasa do chasa na hladnem hodniku zashkrtajo izdajalski udarci njegovih chevljev po kamnitem tlaku. Po visokih obokih trepeta zverizhena senca zarotnishko premikajochega se chloveka.

Grof se za trenutek ustavi. Poshkili po prostoru. Upa, da ga nihche ne vidi. Leni sluzhabniki tako in tako spijo dolgo spanje pravichnega ali kratko spanje krivichnega. Sicer pa jih vse skupaj nich ne briga. Grajske skrivnosti!

Spodaj pred vrati zhe chaka, kot dogovorjeno, italijanski Zhid.

»Si prinesel?« zadihano vprasha.

»Tu, v steklenichki, milostni gospod,« reche Zhid in se prikloni.

»Nich, milostni gospod,« reche grof. »Kaj ti nisem zabichal, da se ne poznava..? To je stvar, ki sva jo zhe pozabila, preden sva se srechala, ker se nisva srechala. Nihche ne ve za najin dogovor in za ta pomenek.«

»V redu, gospod!«

»No, saj se razumeva... Kako uchinkuje?«

»Zelo omamno... Chudovite vonjave...«

»Ja... In?«

»Tri kaplje na blazino pred spanjem, che hoche kdo mirno in trdno spati...«

»Dobro... Dobro... So she kaki drugi uchinki?«

»Sedem ali osem kapelj v zhlahtno pijacho, pred spanjem...«

»Pred spanjem?«

»Ja, pred spanjem, toda za vechno spanje...«

»Se potem vech ne prebudish?«

»Na tem svetu ne... Na onem drugem, mogoche...«

»Prepustiva to modrovanje menishichem in njihovemu papezhu ...«

»Ja, ja, gospod!«

»Ne pusti kakih sledov?«

»Brez skrbi. Sploh se nich ne pozna. Manj nevarno ... kot che te opraska machka.«

»Kje si dobil ta vrazhji napitek!«

»Dalech, dalech, gospod. V Benetkah. In grozno drago, strashno drago...«

»Ja, koliko?«

»Dvajset zlatnikov...«

»To je prekleto drago...«

»Che gospod nochejo, spet odnesem...«

»Zhe dobro... Zaradi vas Zhidov bom prishel she na berashko palico...«

Friderik se skloni, zagrabi za moshnjo ob pasu, shteje denarje.

»Tu imash! Nastavi roko. Na roko!«

»Tisochkrat hvala, gospod.«

»Zhe dobro. Toda zapomni si, nikoli se nisva videla ali srechala.«

»Tako je, gospod.«

»Zbogom!«

»Zbogom!«

***

 

Gospa Elizabeta prezhdi ure in ure pri ognju v kaminu. Vchasih sedi pri oknu. Z okamenelim obrazom, kot da bi bila mrtva, strmi v daljavo.

Zdi se ji, da se po megli pri gozdu premikajo chudne postave. Besi, vedomci, shkopljeniki, shkrati in hudirji pleshejo nevarni ples teme. Pleshejo visoko v zraku, na glavi, z navzdol obrnjenimi votlimi ochmi, zato je jasno, da njihov ples ni pravi...

Sluzhabnici Mariji se njena gospa zazdi pod vecher voshcheno bleda, bolna in utrujena od tezhke notranje zhalosti. Na mizico ji z rahlim nasmeshkom postavi vrchek toplega chaja. Chaka, da jo bo grofica nagovorila.

Ta pa se ne meni za zunanje stvari. Tiho sedi v svoji sobi, oblechena v modro svilo, s chipkastim belim pokrivalom na glavi. V roki neprestano krchevito drzhi verizhico z zlatim krizhcem in pregiba ustnice. Morda izganja privide in roti ali prosi Boga za pomoch.

Spet misli, da se po sobi premikajo temne sence. Iz zidov bolshchijo demoni. Zli duh shkrta v podnicah, se plazi proti oknu. V lesu zhdi temna groza. Prezhi v zasedi. Chaka na njeno smrt.

Nenadoma se premakne, kot da bi se prebudila iz hudih sanj. Z vrochichnimi ochmi se zazre v strezhnico in jo nekaj chasa nepremichno gleda. Njena sloka postava uchinkuje ob mladem, polnem, zdravem dekletu she bolj koshcheno. Chez napudrani obraz se ji je zarezala guba. Grajska nesrecha je vseprisotna.

Dvigne roko in se skusha nasmehniti.

»Zhe dobro, Marija. Hvala za vse. Toda dovolj za danes!«

»Ali si milostljiva gospa nichesar vech ne zhelijo?«

»Nichesar vech,« reche grofica z zhalostnim glasom. »Pa kaj bi... Chas je za pochitek. Naredi si lepo.«

»Ja, che tako zhelijo njihova milost.«

»Pojdi v posteljo. In sladke sanje.«

»Hvala, premilostljiva gospa...«

Elizabeta obmolchi. Vidi temne zareze v zidu. Razpoke se vechajo. Nevarnost se neizprosno priblizhuje.

V poltemi zagleda svojega mozha Friderika. Stoji kot senca sredi sobe. Zdi se ji, da jo neprizanesljivo motri. Potem vidi, da je njen mozh brez obraza. Samo mrk privid. Senca brez ust in ochi. Senca brez dushe in brez telesa. Tiho zajoka. Strahovi so vsepovsod.

Spet nepremichno obsedi ob pechi in v tihi molitvi premika ustnice.

***

 

»Samo, da so te izpustili,« reche Friderik in nezhno pritisne Veroniko ob svoje razburjeno telo.

»Tvoj oche je krut.«

»Vem, ampak zdaj si na svobodi.«

»Spet si bo izmislil kaj hudega.«

»Ne bova mu pustila.«

»Kako? Saj je vsemogochen.«

»Ni preljubi Bog, da bi delal vse tisto, kar bi rad.«

»Ampak...«

»Nich, ampak.«

Friderik vzdigne svetlolaso dekle k sebi na konja. V hitri jezhi zdirjata do blizhnjega skrivalishcha sredi gozda. Friderik ga pozna zhe iz otroshtva. Na strmini, porashcheni z nizkim grmichevjem, so ostanki gradishcha. Z vejami zakrita odprtina vodi dalech v globino, kjer so kleti in votline. Njegov oche jih je hotel uporabiti v posebne namene, a je na nachrt ochitno pozabil zaradi drugih nujnih nalog.

»Vhod!« reche in razjaha s konja.

Na hitro odstrani vejevje. Prizhge leshcherbo in prime dekle za roko.

»Pridi!«

»Ti najprej!«

Previdno stopata po spolzki stezi navzdol v temo. Nenadoma se rov razshiri v prijazno votlino, prepredeno s shtevilnimi rdechkastimi kapniki.

»Tu sva!«

Veronika zagleda ljubeznivo urejen kotichek z mizico in dvema stoloma. Zadaj je nisha s posodami in vrchi, s steklenicami in drugimi predmeti. Ochitno se je njen ljubimec hotel posebno potruditi, ker na drugi strani opazi nenavadno lezhishche v obliki dveh src.

Imeniten locus amoenus. Skrivni kotichek za ljubljenje.

Spredaj stojijo tri stojala s svechami, ki jih Friderik na hitro prizhge. Ves prostor preplavi topla svetloba.

»Ugaja mi,« reche in se zasmeje. »Presenetil si me.«

Friderik stopi k posodam in prinese k mizi dve chashi in vrch rdechega vina.

»Na najino zdravje!« reche in ji napolni chasho.

Z obema rokama jo objame okrog pasu.

Veronika se zdrzne. Skusha vstati.

»In Elizabeta? Kaj bo rekla Elizabeta?«

Te besede se zarezhejo v Friderika kot ostra bodala. Mlada zhenska zachuti, kako njen grof, neprijetno prizadet, na mah odreveni.

Kamen. Kamen spotike. Kamen nesreche.

»Ja, Elizabeta,« she enkrat skoraj zlobno ponovi z zvishanim glasom.

»Nich,« se Friderik obotavlja. »Elizabeta je bolna. Zelo bolna. Ne bo vech dolgo.«

»Kaj?«

»Ne bo vech dolgo zhivela.«

»Ne verjamem,« se rezko zasmeje. »Kopriva nikoli ne pozebe. Prezhivi tudi tiste, ki si domishljajo, da so zdravi kot ribe...«

»Kaj govorish,« reche Friderik. Na hitro ji razpne gornji del obleke in jo skusha poljubiti na prsi.

»Pusti to,« reche Veronika skoraj surovo in ga prime za roko. »Ta tvoja plemenita zhena nas bo vse prezhivela...«

In joka.

»Ne bo,« reche Friderik. »Nabavil sem posebno tekochino.«

»Tekochino?«

»Brez skrbi. Poseben lek, ki pomaga na drugi svet...«

»Strup?« se Veronika zdrzne.

»Ja, strup, che hochesh tako rechi. Pa je tudi zdravilo. Saj tako in tako noche vech zhiveti.«

»Ne vem, ali je prav.«

»Za to zdaj ne gre. Midva morava biti srechna.«

»Ja!«

»Tudi ti si vedno tako hotela. Ali se vech ne spomnish?«

»Pa ni nevarno..? Mislim, za tebe? Che kaj odkrijejo?«

»Popolnoma brez sledov. Je rekel Zhid, ki mi je stvar prodal. Ni se ti treba bati.«

»Ah, Friderik, jaz imam tako hude slutnje ... in tako grozne sanje... Tvoj oche ne bo dal miru...«

Obupano ga pogleda. Potem se premakne. Skloni glavo in zavzdihne. S pochasno, premishljeno kretnjo si nenadoma kar sama zachne odpenjati preostale dele obleke. Mehko, shelesteche blago pada kos za kosom, kot cvetje v vetru, z njenega vitkega belega telesa, ki se mu zdaj razgaljeno ponuja sredi sija prizhganih svech.

»Daj, poljubi me!«

Zgrabi ga za roko in mu jo potisne na svoje nemirno telo.

»Ljubi me! Poljubi tukaj, na prsi!«

Ko se priblizha z ustnicami njeni od strasti in soja svech razzharjeni lepoti, zachuti, kako privzdignjeni konici bradavic narasteta in otrdita kot zrela popka. Vzburjena prsna vrshichka potem skoraj nasilno obkrozhi in ovlazhi z jezikom. Nezhno ju z ustnicami privzdigne k sebi, a takoj zatem na videz izpusti, kot da se ni nich zgodilo.

»Kaj chakash?« zastoka mlada zhenska. »Poljubi.«

Prsi se ji zatresejo kot zreli plod, ki se pravkar odpira. Moshki v nasladi zagrabi Veronikino desno dojko, ki se mu, prevech bela in polna, skoraj brezpogojno ponuja. Z roko sezhe v vlazhno gubo pod dekletovimi prsmi in njihovo mehko meso z dlanjo pochasi privzdigne k sebi. Pokonchno izstopajochi prsni vrshichek zadrgeta v siju svech kot bleshcheche omamen rozhnat cvet. S hitro kretnjo nato obkrozhi she drugo ponujajocho se mu dojko. Strastno pobozha obe napeti konici bradavic in ju spet ponese k ustnicam.

Zhenska zastoka pod Friderikovimi poljubi.

»Ne tako hitro!« reche zadihano.

»Ti moja divja kraljica!« strastno shepeta, ko jo poljublja po drgetajochem telesu.

»In druge kraljice?« skusha ugovarjati.

»Druge so le podlozhnice in pod-lezhnice!«

»Tudi Elizabeta?«

»Ja, tudi Elizabeta.«

Z na pol razprtimi usti se vsesa v Friderikov vrat in plecha, vendar se takoj zatem zaustavi. V njej se ponovno prebudi stari strah.

»In che strup ne bo deloval?« reche zadihano.

»Bo,« reche Friderik.

»In che ne bo... Daj ji dvojno mero... Da bo zhe enkrat mir... Da bova srechna.«

»Kakor zhelish.«

»Brez nje bova srechna.«

Z nasmehom na ustnicah se mu ponuja v dar.

»S tabo bi se rada omozhila. Zhelim si, da bi imela otroke, same majhne grofiche Celjske...«

»Ja...«

Chuti, kako se Friderikova roka pomakne vedno globlje navzdol v njene razdrazhenosti, ki se v zadrzhevanem prichakovanju nenadoma odprejo kot nabrekel rdech cvet.

»Daj ji pravo merico strupa, ja, da bo dovolj in prav!« zaihti.

Skloni se k svojemu moshkemu in se ga krchevito oprime z obema rokama. Chez grofa spolzita kot dve nenasitni razdrazheni shpichasti zhivali trda vrshichka obeh njenih hrushkasto izbochenih dojk.

»Zhelim se te!« zastoka in se prime za prsi.

Friderik jo zagrabi za obe roki in potegne navzdol.

»Kako si mochan!« krichi in se ga oprijema, kot da bi se utapljala na sladkem otoku sreche sredi chrnih pogubnih valov drugachnega, nevarnega sveta.

»Vzemi me vso, rada te imam.«

***

 

Stari grof pripotuje na sam praznik Marijinega vnebovzetja zhe zgodaj dopoldne v svojo novo veliko kartuzijo. Sezidati jo je dal v zavetju samotne zaprte doline ob potoku sredi bujnih gozdov pod Gorjanci. Ve, da so Pleterje, ta »prestol presvete Trojice«, pomemben temelj za duhovno rast celotnega podrochja. Po drugi strani bodo v veliko korist celjski rodovini, ki se tudi z ustanavljanjem samostanov zachenja uveljavljati med vodilnimi evropskimi knezi. V tej zvezi se je povezal z avstrijsko kartuzijo Gaming pri Dunaju, od koder so prishli prvi menihi. Ti bodo poskrbeli za vse potrebno. Samostanu je zhe podelil nujno potrebno dotacijo in mu namenil dohodke od svojih dveh shtajerskih gosposhchin v Vuzenici in v Zhlemberku. Istochasno pa se trudi za duhovno in gospodarsko moch obeh drugih starih kartuzij, Zhiche in Jurkloshter, ki se prav tako nahajata na njegovem gospostvu.

»Bog naj blagoslovi njihovo milost,« reche eden od menihov in se prikloni pred grofom.

»Bog daj,« reche Herman, ko stopi z voza.

»Ponizhno vprashamo po pochutju in cenjenem zdravju,« spet reche redovnik.

»Mora biti, kljub starim kostem, kaj hochemo!«

»Bog bo pomagal njihovi milosti.«

Ob desetih se veliki grof z imenitnim spremstvom pojavi pri sveti mashi. Med buchnimi pozdravi podlozhnikov se usede na visok, svechano izrezljan sedezh v blizhini glavnega oltarja. Sedi v s cvetjem in zelenjem praznichno okrasheni cerkvi pod mogochnim slavolokom z umetelno oblikovanimi krizhnimi loki pod debelimi oboki, za steno, poslikano z imenitnimi barvnimi prizori pouchnih zgodb iz Svetega pisma, obdan s pobozhnim petjem in Bogu vdanimi molitvami menihov in ljudstva.

Zachuti, da to lepo petje prihaja od srca. V utripu svech in ob vonju bogosluzhnega kadila se mu zazdi, da je vse ljudstvo ob njem kot ena sama pobozhna dusha. Tudi njega, starega grofa, v shtevilnih bojih preizkushenega vojaka, sorodnika kraljev in cesarja etc. etc., nenadoma prevzame char nenavadno poglobljene pobozhnosti. Za trenutek zasluti, da je bilo njegovo dosedanje zhivljenje zares vprashljivo. Bojevanje, prepiri med knezi in vitezi, vojne in kaos, zhenske, pretirano usklajevanje rodbinske politike. Res nekoristno prenapenjanje. Svoj zemeljski chas bi lahko prezhivel na drugachen nachin.

Marija, otroci tvoji
k tebi zdaj techemo,
bodi nasha pomochnica,
v tebi imamo upanje!

Toda takoj zatem ga pobozhno petje zachne utrujati. She bolj ga vznemiri pridiga.

Duhovnik s povzdignjenim glasom pravkar govori o poslednji sodbi. Da bo vsakdo pred Bogom odgovarjal za svoja dejanja.. Za pregrehe. Za naglavne grehe. Zakaj vam ni za zgled nedolzhnost device Marije? Ve, slabe zhene, ki nechistujete s slabimi moshkimi, zaradi mesene naslade boste strmoglavile v peklensko brezno, kot tudi vi pohotni mozhje, ki ste zhivljenje zapravili pri tujih prilezhnicah, cheprav bi morali zvesto izpolnjevati zakonsko dolzhnost pri svoji zheni... Vsi boste za vechno pogubljeni...

Hermanu se zazdi, da ga duhovnik gleda naravnost v obraz. Kot da meri prav na njega.

Vos ex patre diabolo estis, et eius opera vultis perficere! Od ocheta hudicha ste in zhelje tega svojega ocheta hochete izpolnjevati!

Iz sten in vseh kotov cerkve izstopajo rezke zareze, gnusne spake, pike, chrne misli in ga udarjajo v srce. Pred ochmi se mu skoraj stemni, ko zatem pomisli na sina in njegovo mlado prilezhnico, ki je njegovega dedicha ochitno popolnoma zasvojila. Jezno izbochi cheljusti in se srepo ozre proti menihom pred oltarjem.

***

 

Herman zhe ves popoldan nemirno krozhi po sobanah in sobah obshirnega gradu. Za trenutek stopi k snahi Elizabeti, ki spet negibno, kot ugasla svecha, lebdi pri oknu.

»Ali jim ni dobro?« zaskrbljeno vprasha.

»Saj ni nich, bo zhe,« reche grofica, ne da bi se premaknila.

Z neprijetnimi obchutki se umakne v svoje prostore, vendar se ne more pomiriti.

Tista charovnica!

Kljub bolechinam v kosteh se premika iz sobe v sobo.

Uboga Elizabeta! Kaj bo s Friderikovo legitimno zakonsko zheno?

Razdrazheno krozhi po hodnikih.

Zanj je kot pribito, da se njegov sin sme zdruzhiti le s princesami, kneginjami. Che bo shlo tako naprej, ga bo razdedinil.

Spet se spusti v nizhje prostore. Iz Elizabetine sobe se shiri tih, turoben jok.

Na hitro odpre vrata in se priblizha osamljeni snahi.

»Morda jim lahko pomagam?«

»Ah, hvala. Res ni potrebno. Za vse nujno imam tu pomochnico, ki mi ves chas pozhrtvovalno strezhe. Ne rabim veliko.«

Z robcem si obrishe solze in tiho obsedi v polmraku, sredi shtevilnih strahov in prividov.

»Kakor zhelijo.«

Obda ju zamolkel strah.

Potem zagleda zanimivo dekle v chedni svetli obleki, ki pravkar na pladnju prinasha chaj in pecivo.

Z ostrimi ochmi starega lovca se zasadi v mlado zhensko in se vznemiri. V njem se kljub vsemu na hitro prebudi nasilna strast. Kako, da je zhe prej ni opazil? Jezno se zavleche v svoje prostore.

Misli na Veroniko in si jo predstavlja golo v svojem objemu. Zavzdihne in s spolzko mislijo skoraj istochasno oplazi Elizabetino sluzhabnico v svoji neposredni blizhini.

Pod vecher se splazi do prostorov s sluzhinchadjo. Za stebrom prislushkuje shumom v dekletovi sobi. Vidi, kako mlada zhenska stopi na razsvetljeni hodnik po opravilih. Stoji pri oknu, ne da bi ga opazila, prikupna, z mochnimi, vznemirljivimi prsmi, nekoliko zalita v bokih in v pasu. Njene posebno temne ochi z dolgimi trepalnicami takoj pritegnejo njegovo pozornost in verjetno, kot pomisli, pozornost vsakega moshkega. Neodlochno se kot pajek plazi po dolgih hodnikih v blizhnjo noch.

Usede se na stol in shteje ure, ki se leno, kot prepochasni polzhi, plazijo po temi. Potem sanja, da se je vsa vesoljna zemlja na ukaz nekega neznanega peklenskega demiurga spremenila v usodne zhenske prsi z velikimi jagodastimi bradavicami na njihovi bohotno beli najvishji vzpetini... Neznana nenaravna svetloba se, kot da bi prihajala iz pekla, meche po toplem mesu napetega pobochja pod bradavicama... Skusha se jim priblizhati, toda prsi postajajo vedno shirshe, neizprosne. Z najvechjim naporom pleza po belem gladkem pobochju strmo navzgor, da bi dosegel vrh mochnih tezhkih dojk, ki izzivalno in kruto visita tik nad njim... Usoda! Zheli ju zagrabiti, ljubkovati, imeti v sebi, toda kot zakleto je brez mochi. Zdi se mu, da postaja vedno manjshi, prekleti shkrat, bedni pritlikavec, stari norec. Nenadoma se boleche nabrekla seska na prsih neposredno nad njim nevarno odpreta. Iz por se v mochnih curkih pocedi belo mleko slasti. Zaman se skusha upirati valovom nasilja, ki ga izpodnesejo na spolzkem vlazhnem pobochju, da pade strmo navzdol. Zhe strmoglavi v brezno brez dna... Tej zhenski se ne more priblizhati...

***

 

Ob ponovnem obisku kartuzije Pleterje se veliki grof v opatovi sobi zadovoljno namrshchi. Facta loquuntur! Dejanja govore! Njegova ustanova, Bogu v chast in slavo sezidana cerkev! Obkrozhena z menishkimi hishicami in z glavnimi in stranskimi poslopji, za goste in za gospodarske dejavnosti, porojena z vdano priproshnjo, naj mu Vsemogochni odpusti pregrehe in se usmili njegove dushe!

Z nekakshnim ponosom z ochmi preleti podolgovati prostor in njegovo opravo: zidana kredenca, shtirioglata miza, pri oknu dolga miza z majhnim oltarchkom, Mariji v slavo, pri tezhkih hrastovih vratih she ena mizica s svechnikom in stojalom za pisanje, v kotu postelja in dve skrinji. Na drugi strani, pod majhnim, z reshetkami zavarovanim okencem posebna, z zhelezom okovana skrinja. Opat pove, da se v njej nahaja samostanski zaklad. Velika vrecha groshev iz chistega zlata. V zidu je posebna nisha z vgrajeno omaro. V njej je spravljen srebrni pribor za svechane prilozhnosti, poleg je she nekaj srebrnikov in drugih novcev, tudi to, podobno kot zlato v vrechi, v poseben namen, kot zavarovanje za kritje morebitnih potreb v chasu stisk in nevarnosti.

Oche Hartman se nato s ponosom obrne proti majhnemu oboku ob stranski, nekoliko ukrivljeni steni. V posebni vdolbini, zavarovani s tezhkimi zheleznimi vratci, se nahajajo razlichni samostanski dokumenti, pravne pogodbe in tako imenovane actiones, torej dogovori med razlichnimi strankami, zraven so nalozheni papeshki cerkveni privilegiji in bule, tudi urbarji in razlichne odlochbe posvetnih gospodov. Poleg stoji velika furnirana skrinja, napolnjena s posteljnim perilom in z nekakshnimi zavesami, zgoraj, na levem robu se nahaja celo pozlachen shkropivchek in krasen, s srebrom okovan pas.

Potem stopita na hodnik, ker mu menih zheli razkazati celotno kartuzijo. Tu se je pod obokom ob oknu znashla tezhka skrinja, napolnjena z razlichnimi redovnimi oblekami, med njimi so skrite tri helebarde, ukrivljeno turshko bodalo in dve stari sablji.

»Tudi sablje,« se zachudi Herman.

»Saj njihova milost vedo, da je nevarnost vseprisotna.«

»Ja, ja,« reche grof.

V blizhnji dvorani se poleg velike podolgovate mize nahajata lepi omari z velikimi predali, v katerih so spravljene svete knjige in razni latinski in staronemshki rokopisi. Pod je prekrit z rdechimi in zelenimi bosenskimi preprogami, vendar so nekatere zhe nekoliko obrabljene in raztrgane. Na stenah visi shest velikih kvadratnih slik s portreti celjskih grofov in grofic, nad vhodom opominja k pobozhni zbranosti velika podolgovata oljnata slika z Jezusom in dvanajstimi apostoli. Poleg nje visi sveti krizh, pod njim se nahaja posodica z blagoslovljeno vodo.

Nato oche Hartman pokazhe Hermanu velike obokane shrambe, kjer menihi hranijo polne mernike pshenice ter vech sto stotov jechmena in rzhi, v manjshi meri tudi ajdo, proso in oves ter seveda sorzhico, grah in lecho. Na stari mizi je dvaindvajset hlebcev sira pa tudi petnajst velikih kosov slanine.

V hlevu rezgeta sedem jezhnih in shtirje vprezhni konji. Na drugi strani pochiva lepo shtevilo krav, bikov in volov, zadaj na kokoshjem dvoru se poleg tega pasejo kure in debeli kopuni, godni za zakol.

»Za njihovo milost smo izbrali najdebelejshega,« reche Hartman in se prijetno nasmehne. Herman se ob teh besedah neprijetno zarezhi, ker ga bolj zanima klet s shtevilnimi velikimi sodi rdechega terana pa tudi raznih shtajerskih vin. Zraven stojijo manjshi sod z jabolchnim kisom, sod domachega zhganja in sod pristnega jabolchnika. Vse za dobro pochutje krshchanskih ljudi in Bogu v zahvalo ter v chast in slavo!

Potem zhe nekoliko utrujeno stopata skozi mizarsko delavnico, kovachnico, orozharno in chevljarno, se na kratko pomudita v kapeli, kjer zmolita ochenash za uboge dushe v vicah, ter se na koncu vsa zadihana ustavita v posebnem poslopju za goste z veliko okroglo sobo za odlichne gospode kavalirje, kjer visi nad dvema posteljema slika golega Amorja, ki si z roko zakriva svojo moshkost in istochasno pozheljivo zalezuje ob potoku dve bujni rdechelichni nimfi z na pol razkritimi prsmi, ki se pravkar kopata. Ob steni je miza, na katero kavalirji pred pochitkom odlozhijo obleko, nad njo na steni krizh, spredaj she shtirioglata miza za razlichne namene in vech udobnih naslonjachev. V manjshi kamrici pred vrati stoje chebri za umivanje in pokrite posode za nujne potrebe gospodov in gospa, ki jih bratje strezhniki po potrebi pridno chistijo in zamenjavajo.

Zraven se nahaja manjshi prostor za spremstvo gospodov ter majhna lepo opremljena zhenska sobica za plemenite soproge odlichnih gostov, morda diskretno tudi za razne prikljuchene dame, spletichne in strezhnice, ki vechkrat potujejo z gospodi inkognito, kdo ve kako in zakaj in kaj hochemo, konchno je tako na tem svetu in vsi smo greshniki, ki potrebujejo bozhje usmiljenje! Vendar je tudi res, da nas hudich neprestano preizkusha in nikoli ne chaka! In pekel je blizu!

»Jasno je namrech, da so se zlati chasi, ki so nekoch sijali, proti vecheru spremenili v zhelezne, pomeshane z ilovico... Aurea que quondam splendebant secula mundi vespera vergente ferrea mixta luto progenuere...« reche menih.

»Dalech, dalech je izgubljeni raj... Saj vsi vemo... Od vsepovsod se plazi sovrashtvo... Visoki vratovi otekajo... Alta tumescunt colla... In, Bog se usmili... Vorax mundus errat in hoc trivio... Pozhreshen svet blodi po tem slabem krizhpotju... In pravichnosti seveda ni nikjer vech...«

Menih se zhalostno nasmehne.

»Zato pa molite, molite,« reche grof utrujeno. » Da bo svet postal boljshi.«

»Ja, to se mora zgoditi!«

»Lepo, lepo,« reche grof in se nasmehne.

Konchno se, po vizitaciji svojega samostana, lahko nekoliko odpochije med samotarskimi menihi. Ko sedi v veliki jedilnici ob pechenki in bokalu vina, se mu opat she enkrat zahvali za vse dobrote, ki so jih samostanu izkazali plemeniti celjski gospodje.

»Kot nasledniki nashega ustanovitelja, svetega Bruna, smo zadolzheni, da zhivimo samotarsko in po mozhnosti ubozhno v posameznih celicah in stranskih hishicah po pravilu Moli in delaj! To pomeni, da moramo dober del nashega chasa posvetiti razmishljanju pa tudi delu. Smo neke vrste pushchavniki, povezani v menishki skupnosti. Vzor nam je homo faber. Sami skrbimo za polje in hlev, nekateri bratje pa se v potu svojega obraza trudijo kot mizarji ali chevljarji za bozhji blagor in mir med ljudmi. Nashe zhivljenje bi naj bilo za zgled drugim, ki nam she ne sledijo.«

»Dobro, dobro,« reche Herman in zamahne z roko. »Poznam pravila. Ugajajo mi. In hvalezhen bi vam bil, ko bi molili za mojo dusho. Med vami bi rad nashel tudi svoj zadnji pochitek in mir, ki ga nisem imel med ljudmi. Kljub temu se trudim. Naj vam povem, da pravkar ustanavljam kot zagorski grof samostan v Lepoglavi na hrvashkem Ogrskem.«

»Dobra dela in zhelje njihove milosti so nam vsem v chast. Zgodi se naj, kot njihova milost zhelijo!«

Herman jih zadovoljno pogleda, vendar jim ne odgovori.

***

 

Marija si pred spanjem razpusti krasne vranjechrne lase, da ji padejo dalech chez rame. Potem zachne zbrano moliti za mir in ljubezen med ljudmi. Rada bi pregnala shtevilne slabe misli, ki lebdijo, kot se ji zdi, skupaj z zlimi duhovi med starim grajskim zidovjem. Misli na gospo Elizabeto, ki je ne ljubi, vendar chuti njeno osamljenost in zhalost. Morda se v gradu dogajajo hude, celo prepovedane rechi. Tiho moli in premishljuje. Nato hitro zaspi...

Sredi nochi jo prebudi nenavaden shum. Vzpne se na lezhishchu in prislushkuje.

Vidi, kako se vrata v njeno kamrico narahlo odpro. Priblizha se ji velika tezhka postava z leshcherbo v roki.

»Kdo je tu?« skusha zavpiti.

Prestrasheno razshiri ochi.

Stari grof jo rezko pogleda.

»Kaj hochejo?« zastoka.

»Nich nochem,« reche.

Elizabetina strezhnica povesi ochi.

»Lahko bi bila moja hcherka,« reche in jo pobozha po gostih laseh. »Pa kaj bi tarnal... Ali ti ni pri nas samotno?«

»Ne, njihova milost,« reche in zardi.

Nejevoljno privzdigne dekletovo srajco.

»Kaj si skrila tu spodaj?«

Svetloba iz leshcherbe pade na njeno polno meso. Iz posteljnih blazin se mu ponujata dve zajetni okroglini s privzdignjenima brstichema, z dvema zamolklo izzivalnima popkoma sredi obeh temnorjavih stozhchasto nabreklih prsnih kolobarjev. Dva mochna zrela sadezha s trdo navzgor shtrlechima temnima pecljema na polnem vrhu.

»Nich se ne boj,« reche.

S trdo roko jo polozhi na posteljo.

»Lezi,« ji ostro zapove.

Na zachetku si jo zheli samo nekoliko ogledovati, kot zanimivost in lepoto. Toda potem se v njem prebudi stari zadrzhevani gnev.

Vsega je kriva tista prilezhnica! Ki je zacharala njegovega sina! Te charovnice z izzivajochimi chari! Gole in razdrazhene! Na metlah sredi poleta na nevarni Klek in na peklensko zborovanje!

Zdrzne se. Prevech ga prebodeta obe izzivalni Marijini bradavici sredi vidno napetih temnorjavih kolobarjev, ki se dvigata iz polnih, bohotno shirokih dojk.

Charovnice!

Ki te zvabijo v mochvirje in v pogubo...

»Lezi,« she enkrat trdo reche in jo pritisne na posteljo. Nato jo zachne, vso odrevenelo od groze in sramu, slachiti in poljubljati po telesu.

Klek.

Je tudi njemu nastavila nogo?

Ga je zvabila v past?

»Kaj toliko hlipash?« reche. »Saj ni tako hudo!«

»Sveti krizh bozhji, ne!«

»Nehaj s krizhem!«

Polzi chez polno mehko meso in ga bozha z obema rokama.

Nenadoma se jezno zaustavi.

»Kaj je to? Kaj she nisi imela moshkih?«

Nejevoljno se skloni k gostemu temnemu puhu pod trebuhom in na hitro razkrije njeno med sramnicami skrito, po spolnosti disheche zhensko jedro.

Jus primae noctis!

Konchno ima pravico do prve ljubezenske nochi svojih podlozhnic!

Svojo slabo vest pri tem na hitro prezhene z mislijo, da je pach greshnik med greshniki sredi bednega, zhalostnega, golega in nevarnega sveta.

Skoraj nasilno se priblizha tej drugi zhenski, na kateri bo kaznoval nesramnost sinove mlade ljubice, te ochitne charovnice!

Razdrazheno ji privzdigne oblo zadnjico in jo potegne k sebi.

»Ne, prosim ne!«

Na pol omamljena od sramu in strahu, vidi, kako grozni moshki odvrzhe nochno haljo in se skloni proti njenemu trebuhu, ji privzdigne noge, ji s prsti razpne mehke kozhice, da bi se s svojimi mesnatimi ustnicami dotaknil zhenskinih sramnih ustnic... S shpichastim koncem raskavega jezika zhe sili med tesne shpranje v njeni topli, kiselkasti rezhi... Kot zhe tolikokrat prej, pri drugih nekdanjih devicah, lizhe, tipa in pregleduje... Mlada zhenska se zdrzne, ko s konico jezika objestno spolzi dalje med predkozhice, gube in zareze mednozhja, vse do varovalne pregrade njenega devishtva. Tu se za trenutek previdno zaustavi, da bi jezik srbljivo zaobrnil proti nevarno shibki tochki pod sramnicama... Zhenska razdrazheno zadrgeta, ko jo z jezikom na opolzek nachin zadene naravnost na razdrazhljive gube pod shchegetavchkom... Kot da jo je oplazila hudobna zhgocha zhival, grda, omamna zvodnishka kacha, ki se je nagnusno prisesala na njeno notranje meso... Potem jo nasilnezh she mochneje potegne nase. Z rokama zadihano drsa in pritiska pod okroglinami njene polne, izstopajoche zadnjice, tipa po bokih in hrbtu, polzi po razgretem mehkem trebuhu in z rokama grabi po drgetajochi belini njenih prsi... Zhenska she ne ve, da se bo moshki takoj zatem, ko jo bo dodobra ovlazhil s svojo slino, na hitro zravnal, da bi ostro glavico nabreklega uda strokovnjashko previdno vtaknil v njeno temnordecho vdolbino... Ne ve, da bo nato svojo pohoto potisnil samo za malenkost globlje med njeno mokro meso in se tam dodobra namestil za - odlochilni sunek...

Cheprav se she skusha upirati, Marija nemochna razburjeno zachuti, kako moshki neprizanesljivo pochasi nevarno vdira med tesno tkivo njene notranjosti. Omamljena od groze in bolechin, prenasha grofovo pohoto, ki grabi po njenem drgetajochem mesu in ga neusmiljeno grize in lizhe. In je na poseben nachin razburjena. Pozhelel si jo je sam mogochni gospod! Zdaj ji naj Bog pomaga!

Ob stiku z njenim toplim upirajochim se mesom Hermana dokonchno prevzame nasilna strast. Zadrgeta in z enim samim sunkom prebije dekletovo svilnato devishko kozhico. Potem v tezhkem, neusmiljenem ritmu, kot da bi bil v boju, naskakuje njeno zdaj zhe raztrgano nedolzhnost.

Z roko grabi po dekletovih prsih in se meche, kot da bi bil bozhjasten, po ostro, kot dve temni bodici izstopajochih bradavicah sredi nemirno drgetajochih dojk.

Nenadoma ga udari rezka bolechina. Srce ali kaj drugega?

Preklete charovnice!

Vseeno noche odnehati.

Mlada zhenska spet zachuti pritisk njegove surove roke pod toplimi oblinami svoje zadnjice, zgrozi se, ko z dlako porasli koshcheni prsti posiljevalca ishchejo kot strupena stonoga strmo navzdol med njena od razburjenosti potna drgetajocha stegna in potem nesramno navzgor med tesne vlazhne gube pod tezhkimi plastmi kopastih prsi, zhe zaduha kiselkasti znoj zasoplega ostarelega moshkega shpichasto ostro nad mehkimi okroglinami svojega telesa. V grozi in v prichakovanju zadrzhuje dih, medtem ko posega njegova trda razdrazhenost vedno globlje v njeno temnordecho krvavo ranjenost. Zapira ochi, ko ta podivjani moshki, kot tezhak nagrobni kamen, vedno usodneje pritiska v njeno telo in ga posiljuje. Zdi se ji, da zasaja grofov zdaj zhe skrajno nabrekli moshki ud, ki ga vidi prvich v zhivljenju, sam hudich v spolzko sluzasto vdolbino med njenimi sramnicami. Peklenski nozh v njenem telesu! Prepovedana in tisochkrat prekleta nechistost! Nechistovanje! Osupla in omamljena trpi bolechino, ki se je vgnezdila globoko v shpranjah in zarezah njenega srama. Kaj bo? Ta sramota... Kaj bo rekla plemenita gospa, che izve... Ah, spet zachuti njegovo roko globoko pod stegni... Ah... Zavratno, srbeche nasilje se nesramno ostro zadira v njeno meso, ki se skeleche odpira in zapira pod sunki in udarci... Ljubi Bog! Kaj bo? Ko bi le imela od tega kakshno korist... Ah, zdaj, ko se je zgodilo... Korist in zashchito pri velikem grofu... Ah... Spet... Ko bi... Ah, ne! Rezko jo zaboli, ko se posiljevalec zadihano vzpne chez temni vrshichek njene nevarno razdrazhene dojke in ga pozheljivo popade z zobmi... Ah, ne! Rada bi se mu iztrgala iz peklenskega objema, v katerega jo je ujel, in zbezhala ven, stran, v prostost, toda grozni chlovek jo drzhi s tezhkimi trdimi rokami in potiska v blazine, medtem ko debela konica njegovega trdega uda, ta ogromna gnusna stonoga, vedno nesramneje vdira v zadnje vdolbine njenega mednozhja, rezko, nasilno in drazhljivo vse do usodnega dna... Potem samo she polzavestno obchuti grozno dogajanje v razkritih globinah svojega telesa. Zadrhti in zapre ochi...

Medtem se nevarno debela stonoga she bolj neusmiljeno zadere v dekletovo meso. Zhenska zaradi bolechin in zaradi skeleche nesramnosti rezko zakrichi. Herman zachuti, kako se njena prebodena notranjost pod njegovimi naglimi sunki zdaj vedno bolj razdrazheno razpenja in nabreklo vdaja. Na hitro se vidno odpre in svojo moshkost krichavo izlije v Marijino razgaljenost.

Neprijetno presenechen se zaustavi zaradi njenega joka.

»Saj ni bilo tako hudo,« reche, ko s pogledom izzivalno drsi chez Marijine posebno velike in zdaj pahljachasto razprte, boleche nabrekle, chez mednozhni temni puh kot krvav cvet objestno viseche shkrlatnordeche sramnice. Iz njene na shiroko odprte mokre rezhe polze drobne srage devishke krvi, pomeshane z grofovim odlochnim semenskim izlivom.. »In ne cmeri se. Saj nisi otrok... Kako lepo cvetesh med nogami...Ko sem te tako dobro zadel... Ne moresh biti vechno devica.«

»Ah, gospod!«

»Ne bom pozabil,« reche skoraj usmiljeno. »Priskrbim ti dobrega zhenina.«

Pobozha jo po od poljubov in ugrizov razdrazhenih dojkah. Marijina izstopajoche polna prsa mu jemljejo sapo. Zazdi se mu, da jo bo moral she enkrat vzeti.

Toda ne! Ne zdaj! Mogoche pozneje!

Takoj nato se zave. Z mrkim obrazom se ozre proti mladi zhenski in naglo, skoraj kot tat, zapusti kraj posebnega dogodka.

***

 

Sredi dvorane stoji dolga grobo otesana miza iz hrastovine. Na visokih stolih s podstavki za izmuchene noge vitezov v tezhkih shkornjih iz najboljshega usnja chemi mnozhica mrkih mozh. Pred njimi stoje bokali odlichnega vina.

Tu in tam se kateri od vojshchakov lakomno zasmeje. Od ust do ust krozhijo mastne shale o deklinah, vmes pa izreche ta ali oni tudi kaj resnega.

Zadaj pod oboki so se v temnem kotu pri dveh mizah, na kateri bodo prinesli glinaste vrche z vinsko kislico in jabolchnikom ter sklede s preprosto jedjo, ponizhno zbrali hlapci in sluzhinchad. Sposhtljivo in molche strmijo proti vhodnim vratom.

Vsi chakajo na prihod grofa Hermana. Ko se ta s spremstvom in s krdelom velikih popadljivih psov pojavi v dvorani, strumno vstanejo, da bi ga pozdravili.

Herman samo zamahne z roko in z mochnim glasom zavpije: »Jejte in pijte in Bog vam zhegnaj!«

To je znamenje za nastop strezhnikov in strezhnic, zakaj glavna vrata na koncu dvorane se na hitro odpro. K mizi prihite sluzhabniki v razlichnih oblachilih z ogromnimi pladnji, ki se shibijo pod gorami mesa, pechene svinine, pishk, shtajerskih in kranjskih domachih klobas ter podobnih dobrot. Vse to prinesejo najprej k velikemu grofu, ki se je usedel na chastno mesto na sredini. Mogochni gospod takoj z rokami prime veliko mastno gnjat in jo zachne z naslado obirati.

Eden od Hermanovih razdrazhenih psov pozheljivo zacvili. Grof zagrabi kos svinine in mu jo vrzhe pred noge. To zdaj vznemiri she druge pse. Z odprtimi gobci se drenjajo ob gospodarju, ki dvigne kos pechene kokoshi in jo zazhene na sredo prostora. Psi se kot pobesneli zapode z divjim lajezhem proti plenu. Popadajo se med seboj, dokler najmochnejshi s svarilnim renchanjem ne zmaga. Medtem ko se zmagovalec polasti mesa, se drugi cvileche dobrikajo gospodarju. Eden od psov plane proti Hermanu, se vzpne proti mizi in proseche zalaja.

»Mir, Sultan!« zavpije mogochnik in jezno plane s stola. Ker pes she vedno ne da miru, ga brcne v zadnjico, da se zhival zakotali proti steni. Rezko se zasmeje in se spet usede k mizi.

Z roko zagrabi vrch z vinom in pije.

»Gospodje!« reche. »Vedno moramo biti budni in paziti, da nas podrepniki ne presenetijo. Habsburg se spet repenchi na nashih mejah. Toda naj se zaveda, da smo samostojni gospodarji na nashih posestvih, grofje v cesarstvu in knezi v dezhelah krone svetega Shtefana, bani in gubernatorji. Naj pazi, da ne bo shel predalech. Rod Celjskih ne bo hlapcheval pred nikomer. Pride chas, ko nas bodo vsi poslushali in sposhtovali.“

»Bog zhivi njihovo milost!«

Mozhje vstanejo, dvignejo chashe in mu nazdravijo.

»Stvar je taka,« reche Herman. »Slishal sem, da Habsburzhani zbirajo vojake pri Dunaju in na Tirolskem. Kdo ve, zakaj. Morda proti Turkom ali husitom na Cheshkem. Ali pa proti nam. Na vsak nachin moramo biti pripravljeni.«

Eden od mozh, vitez Soteshki, povzdigne glas s pripombo, da je proti Habsburgu mogoche takoj poslati grofovsko vojsko, ki shteje dva ali tri tisoch mozh.

»Zhe, zhe,« reche grof. »Toda za zdaj pochakajmo, da vidimo, kako se bodo stvari razvijale. Saj se Habsburzhani, razcepljeni na razne rodove, prepirajo in vojskujejo tudi med seboj.«

»Naj se kar pobijejo med sabo. Potem bo vsaj mir!« se zarezhi eden od vitezov.

Grof vstane, si polozhi desnico na srce in se prikloni.

»Gospodje, hvala za pomoch. Tega ne bom pozabil. Zato vas bom nagradil.«

Dvigne chasho v chast in slavo svojega celjskega rodu in v veselje vseh navzochih, ki mu s smehom in ploskanjem pritrjujejo.

***

 

Opolnochi je noch najtemnejsha. Opolnochi utonejo sanje v nenavadni megli neba. V daljavi zaskovika sova. V korito na dvorishchu pada voda. Opolnochi se prebudijo duhovi zemlje, vode, ognja in zraka, silvani, salamandri, undine, nimfe, gnomi, shkrati, pasjeglavci... V temi krozhijo po zraku in po vodi. Strashijo v ognju in v trdi zemlji. Pred njimi ni miru ne doma in ne na polju in v gozdu. Svet se potopi v nepredushno temo. Veronika zastoka sredi tezhkega sna. Zapira ochi, ker noche zagledati nochi. Stiska se v blazine. Chaka. Prislushkuje. Nato umirjeno sanja, da je otrok in spet doma. Vse okrog nje postane zhivahno in veselo, zato noche odpreti ochi, ki bi zagledale nekaj drugega, morda neprizanesljivo strashnega...

____________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003)
* Tri zvezde V