Revija SRP 55/56

Lev Detela

 

ZAPISI O NOVIH SLOVENSKIH KNJIGAH NA KOROSHKEM

 
 
 
SPOMINI IZ TEMNIH DNI
 
Tone Jelen: HOJA ZA MAVRICO
Zalozhba Drava, Celovec, 2002

Novembra 2002 je mednarodno uveljavljeni pisatelj Peter Handke v zahvalnem govoru ob prejemu chastnega doktorata celovshke univerze omenil tri literarne prichevalce slovenskega koroshkega protinacistichnega odpora, Karla Prushnika – Gashperja (Gamsi na plazu), Lipeja Kolenika (Mali ljudje na veliki poti) in Andreja Kokota ( Ko zori spomin). V ta seznam pa bi mogli brez pomisleka prishteti tudi nedavno natisnjeno knjigo dunajskega odvetnika dr. Toneta Jelena, ki je pod naslovom Hoja za mavrico – Spomini iz temnih dni prichakovanja izshla pri celovshki slovenski zalozhbi Drava.

Ta koroshki Slovenec iz Gornjih Libuch v Podjuni in po drugi svetovni vojni znani odvetnik na Dunaju je nekaj dragocenih utrinkov iz svojega zhivljenja objavil zhe pred chasom v celovshkih chasopisih Slovenski vestnik in Nash tednik ter v Dunajskih valovih, glasilu slovenskega pastoralnega centra na Dunaju. Njegove zapise o polpreteklih dogodkih lahko odkrijemo tudi v knjigi Spurensuche / Iskanje sledi, v kateri so zbrana prichevanja koroshkih Slovencev, ki so jih nacionalni socialisti preganjali med drugo svetovno vojno. Najznachilnejshe dogodke iz svojega zhivljenja ponuja zdaj v strnjeni obliki v zhe omenjeni knjigi Hoja za mavrico. Pishe o razmeroma malo znanem dogajanju v koroshki slovenski narodni skupnosti in njenih strukturah po razpadu avstro-ogrske monarhije. Istochasno postavlja svoja razmishljanja v shirshi kontekst. Pri tem prihaja do izraza njegova samosvoja osebnost. Tudi po drugi svetovni vojni namrech skusha kljub razmejevanju med »progesivnimi levimi« in »katolishko konservativnimi desnimi« deli slovenske narodne skupnosti ostati zvest tistim narodnoozaveshchevalnim prizadevanjem, ki povezujejo razlichne chlene koroshkega slovenstva.

Jelenova samosvoja drzha je dobro razvidna tudi iz njegove zhivljenjske zgodbe, ki jo pripoveduje v prichujochi knjigi. Jedro te zgodbe tvorijo tezhke in zhivljenjsko nevarne preizkushnje, ki jih je dozhivljal na lastni kozhi po sholanju v celovshkem Marijanishchu in shtudiju prava v Innsbrucku. Po prikljuchitvi Avstrije k Hitlerjevi Nemchiji pobegne septembra 1939 v tedanjo Jugoslavijo. Tu je za uradno in Nemchiji naklonjeno politiko dokaj motecha oseba. Zato lahko le z najvechjimi tezhavami in ob podpori nekaterih v Ljubljani zhivechih koroshkih rojakov nadaljuje svoje v Avstriji zachete shtudije. V tem chasu pride v osebni stik s pozneje ubitim profesorjem Ehrlichom, ki bi ga rad vkljuchil v svoj idejno-politichni svet, in z drugim pomembnim koroshkim rojakom, shkofom Rozhmanom, ki po Jelenovem prichevanju v tej knjigi pred okupacijo Slovenije dokaj nesebichno pomaga ljudem v stiski, ne glede na njihovo morebitno usmerjenost. V chasu druge svetovne ostaja Jelen zvest slovenskim idealom, kot jih zastopa Osvobodilna fronta. V italijanskih chistkah ga leta 1942 aretirajo in poshljejo v taborishche Gonars, od tam pa, vklenjenega v verige, v zloglasne nemshke jeche v Begunjah. V procesu v Celovcu obsodijo Toneta Jelena in njegovega brata zdravnika Stanka zaradi »premishljenega sabotiranja sluzhenja vojske v chasu vojne« na deset let tezhke jeche z odvzemom drzhavljanskih pravic. Kazen prestaja v veliki kaznilnici Stein ob Donavi, kjer pride ob koncu vojne do dramatichnih dogodkov, ki konchajo v pokolu okrog sheststo ujetnikov, a tudi nekaterih nemshkih policistov in vojakov, ko prevzame upravo jetnishnice direktivam iz Berlina zvesta SS. Jelen si ohrani zhivljenje samo zaradi lastne razsodnosti in srechnih nakljuchij. Po koncu vojne se s pomochjo Rusov prek Madzharske, Beograda in Slovenije vrne na Koroshko. Povezhe se z aktivisti Osvobodilne fronte, cheprav je predvsem slovenski domoljub, ki nasprotuje prizadevanju, da bi jugoslovansko »ljudsko-demokratichno diktaturo« prenesli tudi na koroshka tla. Pred aktivisti poudarja, »da je treba uposhtevati chutenje, zhelje in mnenja nashih zavednih ljudi«, ti pa »razen redkih izjem niso... pristashi komunizma«. Ta Jelenova kritika naleti na nezaupanje, vendar ga pokrajinski odbor Osvobodilne fronte skusha uporabiti za svoje namene, med drugim bi naj postal urednik novega glasila Slovenski vestnik. Januarja 1947 ga poshljejo na Dunaj, kjer postane poslovodja tedanje dunajske podruzhnice Jugoslovanske knjige, vendar po opravljenem odvetnishkem izpitu v Innsbrucku odpre leta 1955 na Dunaju lastno pisarno in se porochi. Tu pa se Jelenovi spomini kar prehitro konchajo, saj je znano, da je bil v dunajski slovenski skupnosti zelo aktiven in prizadeven. Brezplachno je pomagal pri raznih iniciativah, med drugim tudi pri gradnji slovenskega kulturnega sredishcha Korotan. V spominskih odlomkih, ki jih je objavljal v Dunajskih valovih, se je na primer na zanimiv nachin razpisal o stanju v na pol porushenem Dunaju takoj po vojni, s smislom za humor pa je znal zabelezhiti tudi trenutke iz vsakdanjega zhivljenja, kar je sploh znachilnost njegovega kljub tegobam v osnovi optimistichnega zhivljenjskega sporochila. Cheprav se nam mavrica odmika, je vseeno vredno stopati za njo in upati in prichakovati...

 

 

SHOLE ZHIVLJENJA
 
Reginald Vospernik: SHOLE MOJEGA ZHIVLJENJA
Mohorjeva zalozhba v Celovcu, 2002, 255 strani

Pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu je izshla spominska knjiga Shole mojega zhivljenja, ki jo je napisal dolgoletni ravnatelj celovshke slovenske gimnazije dr. Reginald Vospernik. Avtor prikazuje v skrbno oblikovani publikaciji koroshko stvarnost iz dveh zornih kotov. Od zunaj, v stiku s konkretnimi javnimi dogodki in praktichnimi druzhbenimi in druzhabnimi povezavami, ter istochasno tudi od znotraj, iz dushe manjshinskega koroshkega Slovenca, senzibilizirane za narodna in jezikovna vprashanja. Knjiga bo predvsem nagovorila ozhje koroshke rojake. Vendar je zanimiva tudi za bralce izven Koroshke. Ti marsikdaj ne vedo veliko o Slovencih na severni strani Karavank, she manj pa o sholskem sistemu v Avstriji, ki se precej lochi od sholske ureditve v Sloveniji.

Takoj opazimo, da je knjigo napisal sholnik z vechdesetletnim stazhem. Publikacija, ki obsega 255 strani, je namrech pravi »uchbenik« internega zhivljenja na celovshki slovenski gimnaziji, a tudi s tem povezanih prijetnih in neprijetnih dogodkov v shirshi koroshki skupnosti v okviru avstrijske drzhave.

Pisec na zachetku kljub temu na kratko posezhe tudi v svoje otroshtvo v chasu druge svetovne vojne. Rodil se je namrech leta 1937 v Podravljah v blizhini Beljaka. Tu so v gostilni njegovega deda Janeza in matere uprizarjali ljudske igre in pripravljali razlichne kulturne prireditve. V tej zvezi omeni svojega ozhjega rojaka, ljudskega dramatika Jako Shpicarja, ki v svojih spominih porocha o avtorjevem dedu, da je v gostilni uredil dvorano. V njej so igrali Divjega lovca ali pa Miklovo Zalo. Med drugo svetovno vojno so nacionalni socialisti v zhelji, da bi v celoti ponemchili Koroshko, tudi Vospernikove izselili na podrochje danashnje Poljske v blizhino Stettina. Avtor na zanimiv nachin opishe svoje sholanje po drugi svetovni vojni v cerkveni gimnaziji in malem semenishchu na Pleshivcu pri Gosposvetskem polju. Tu se je pred ustanovitvijo celovshke slovenske gimnazije v dokaj shpartanskih pogojih izobrazhevala nezanemarljiva vrsta poznejshih slovenskih intelektualcev. V nasprotju z Lipushem in s prav tako tamkajshnjim nekdanjim uchencem Handkejem pa je Vospernik tolerantnejshi do tedanjega vzgojnega sistema, ki je kljub tezhkim pogojem vendarle omogochal oblikovanje narodne identitete in samozavesti. Ta je samorastnishko zorela tudi s pomochjo Kresa, internega »glasila katolishke slovenske dijashke druzhine v marijanishchu na Pleshivcu«, ki je kot nekakshen predhodnik poznejshega Mladja zachel izhajati leta 1952.

Avtor pa se zares razzhivi shele ob pojavu celovshke Zvezne gimnazije za Slovence. Svoja vrata je odprla jeseni 1957, Vospernik pa je na njej zachel pouchevati takoj po dokonchanem shtudiju na dunajski univerzi v chasu obeh prvih ravnateljev dr. Joshka Tishlerja in dr. Pavleta Zablatnika, ki ju je v njuni funkciji kot ravnatelj nasledil v letu 1978.

Z natanchnostjo dolgoletnega pedagoga in upravitelja se morda obchasno prevech poglablja v interne obrobnosti in podrobnosti na gimnaziji, vendar po drugi strani pregledno predstavi vse glavne znachilnosti in bistvene poteze dogajanja do svoje upokojitve v letu 2000. V knjigi je omenjenih skoraj 500 oseb, predvsem slovenskih Koroshcev in za sholsko politiko pristojnih nemshkih Avstrijcev, nekaj malega pa izvemo tudi o stikih z matichnimi Slovenci in Slovenijo, cheprav je ta v prvem delu Vospernikovega gimnazijskega delovanja she sodila v sklop komunistichnega sistema.

Predvsem pa se pred bralchevimi ochmi zvrstijo naporna leta boja koroshkih Slovencev za ustanovitev gimnazije. Srechamo se z njenimi ravnatelji, profesorji in uchenci, a tudi s tistimi odlochujochimi avstrijskimi politiki, ki so pripomogli, da je ustanova lahko zazhivela. Najprej she v utesnjenih pogojih v »gosteh« v poslopju nemshke realne gimnazije ob zgolj popoldanskem pouku, dokler se Slovenci leta 1975 niso preselili v lastno moderno poslopje na Janezhichevem trgu.

Vospernik je posebej ponosen na nekatere znachilnosti in posebnosti celovshke slovenske gimnazije, na vzgojo v slovenskem jeziku in na vzorno vechjezichnost. Ta se kazhe v tako imenovanih »Kugyjevih razredih«, kjer poteka pouk v slovenshchini, nemshchini, italijanshchini in angleshchini. To bi lahko bil pravi vzorec tolerantne vechjezichnosti nove Evrope in Evropske unije.

V posebnem razdelku avtor prepusti besedo tudi absolventom gimnazije, ki na razlichne nachine razmishljajo o svojih sholskih letih. Sedanja zdravnica dr. Liza Zikulnig na primer meni, da je bilo za »izoblikovanje njene identitete vazhno, da je v sholi spoznavala slovensko kulturo in zgodovino«, diplomirani inzhenir Anton Werner Novak pa je optimistichno preprichan, da se »slovenska gimnazija odpira svetu in ima ogromen potencial osebnosti po vsem svetu«. To v nekem smislu tudi drzhi, saj je Gimnazijo za Slovence doslej obiskovalo okrog 2500 uchencev in zakljuchilo 1500 maturantov, zdaj velikokrat zhe uspeshno v poklicnem zhivljenju.

Za namechek Vospernik spregovori she o svojih drugih shtevilnih in s Slovenci v Avstriji povezanih dejavnostih, med drugim v Federalistichni uniji evropskih narodnih skupnosti in v Narodnem svetu koroshkih Slovencev ter v urednishtvu kulturne revije Celovshki zvon.

 

 

HANDKEJEVA LUCIE
 
Peter Handke: LUCIE V GOZDU Z ONETI
Mohorjeva zalozhba v Celovcu, 2002, 77 strani

Poetichno zgodbo Lucie v gozdu z oneti mednarodno znanega avstrijskega pisatelja Petra Handkeja so chlani zhirije sicer uvrstili v zvrst mladinske literature in ji leta 2000 podelili avstrijsko nagrado za otroshko in mladinsko knjigo, vendar je ta tekst predvsem subtilna pripoved o samohodstvu in samosvojem popotovanju skozi stvari zhivljenja, o tujstvu in ljubezni ter iskanju sreche in miru sredi nemira chasa. Zhe zaradi shtevilnih za Handkeja znachilnih lirizmov, manirizmov, metafor pa tudi tezhko razlozhljivih sofizmov je pripoved manj dostopna mladim bralcem. Toda Handke je pri oblikovanju zgodbe o deklici Lucie, njenem chudnem in odsotnem ochetu in mochni, dominantni materi – policistki uporabil strukturo arhaichne pravljice. To mu omogochi bogat vnos mitoloshkih podob in asociativnega gradiva, ki v bralcu prikliche spomin na figure in motive iz nekaterih znanih pravljic, na primer na Carrollovo Alice v chudezhni dezheli ali Grimmovo Rdecho kapico in na skrivnostno nevarnost volkovega gozda in istochasni vznemirljivi char vilinskega gaja.

Handkejev vechsmerni, asociativno komplicirani tekst , ki je v nemshkem izvirniku nastal v letih 1998 in 1999, je zdaj izshel pri celovshki Mohorjevi zalozhbi tudi v slovenskem prevodu Zdenke Hafner – Chelan in s spremno besedo dvojezichnega koroshkega pesnika Fabjana Hafnerja.

Kot v sanjah ali pravljicah se zgodba razvija nelogichno, asociativno. Toda to je istochasno »pravljica iz novih chasov« z dokaj eksperimentalno strukturo, ki vnasha v ta zhanr mochne inovativne elemente. V ospredju so posamezne podobe in besedni sklopi, s katerimi avtor na mojstrski nachin prichara posebno atmosfero. To je njegov znani nachin literarnega sporochanja, ki ga uporablja tudi v daljshih proznih tekstih in v dramah.

Zdi se, da Handke tudi v tekstu Lucie v gozdu z oneti uporablja besede kot poseben sporochevalni ritual. Z njimi opisuje druzhinsko zgodbo, naravne pojave, pokrajinske posebnosti in dogajanje v shirshem svetu. Poleg tega se naslanja na melodije in pesmi novodobnih in starih pevcev, na Johna Lennona in Dzhalala al Din Rumija in oba citira zhe kar na zachetku. Tudi mati glavne junakinje obchasno poje – in celo kralj zlozhi dokaj babilonsko pesem Glas mi postaja veter v gozdu pri lovu na najljubshe jedi, kar je za Handkeja, kot svojevrstno zapishe, znak »pravega kraljestva«, namrech kraljestva poezije in literature.

Glavna junakinja zgodbe zhivi s svojim ochetom in materjo v hishi ob gozdu na hribovitem obronku ogromne prestolnice s pogledom na morje globoko spodaj. Handkejeve figure so stalno na potovanju. Ishchejo pomiritev in odreshenje, solidarnost in ljubezen v svetu, v katerem samovoljni oblastniki sodijo in obsojajo na smrt. Tudi deklichinega ocheta v nashi zgodbi obsodi nepravi kralj v smrt. Oche je namrech »drugachen«, grd, prishel je od drugod, verjetno je emigrant, v prejshnjem zhivljenju mu je bilo ime »Trepetalec«. Klati se po gozdovih, zbira odvechne grde predmete onete, ki spominjajo na suhe veje in smeti. Ali pa so morda gobe ali celo – palchki? Vsekakor se zgodba proti koncu prevesi v pravo gobarsko pesem o hrastovi zrashchenki, pechurki, shtorovki, trepetlikovem turku, kostanjevki, zlatobetni cantarelli, borovem glivcu, zholchastem gobanu.

Konchno se v zgodbi pojavi poleg napachnega kralja she pravi ljudski kralj. Lucie ga takoj zazna, saj nosi navadno obleko, na kateri manjka gumb. V koshari mu deklica prinese onete iz gozda, ki »so bili pravo nasprotje granatam ali podobnemu« in »najboljshi mozhni dokaz nedolzhnosti«, nakar se izkazhe, da so kraljeva najljubsha jed. Zato takoj pomilosti ocheta in zaukazhe takojshnjo izpustitev vseh, ki so v celici chakali na smrt. Luciejino mater – policistko, ki se nenadoma pojavi v »polnochno modri obleki v njihovem krogu«, pa srechni kralj razglasi za »kraljico za en dan«. Ochitno je, da vsebuje Handkejev tekst tudi ironichne poteze, saj avtor zapishe, da »se je tako povsem nenadejano uresnichila materina ambicija, da postane politicharka«.

Zakljuchek je poseben in zares handkejanski. Zadnja beseda namrech pride iz sosednjega vrta. Izreche jo Vladimir, deklichin prijatelj, fant z najbolj golega Visokega Atlasa v Severni Afriki. Glasi se »Labajka!«, kar v arabshchini pomeni: Tu sem!

Je to neke vrste Handkejevo sporochilo predvsem za odrasle otroke?

Tu sem! Pisatelj za zakljuchek she pristavi: »In naslednje poletje je Lucie sedela na gozdni jasi v travi in brala svojo zgodbo.« Kot da je zaslishala tisti drugi oddaljeni glas: Tu sem! Vzemi in beri! Morda Handke v prichujochi navidezni pravljici ishche ljubezen in mir v charobnosti in avtentichnosti poetichne besede? Je torej Handkejev tekst nekakshen nadomestek za tista vzvishena odreshenjska religiozna dozhivetja, ki jih je sveti Avgushtin zachutil v svojih Confessiones? In je ta narobe pravljica, napisana v preoblikovanem nachinu, ki spominja na literarni eksperiment Americhanke Gertrude Stein v njeni posebni pravljici Svet je okrogel, Handkejevo iskanje metafizichnosti s pomochjo specifichnega literarnega sporochila?

 

 

KRIMINALNI ROMAN IZ KOROSHKE
 
Marianne Gruber: ZATISHJE
Prevod: Andreja Haberl – Zemljich
Mohorjeva zalozhba v Celovcu, 2002, 202 strani

Roman Zatishje, ki ga je napisala avstrijska avtorica Marianne Gruber, se dogaja sredi poletja na Koroshkem. V vasi ob jezeru, ki se v chasu sezone pretvori v turistichno naselje, zhivijo tudi Slovenci. Pisateljica jim v tem romanu s kriminalistichnim ozadjem dolochi posebno vlogo. V ospredje postavi umor Marje Zelich, mlade natakarice iz slovenske koroshke druzhine. Njeno truplo odkrijejo v podrastju ob jezeru. Z umorom se ukvarja komandir tamkajshnje policijske postaje Pirker. Ta zaradi dolochenih obremenilnih okolishchin pripisuje storjeno dejanje v vasi zhivechemu podjetniku Prattu, ki ga je s pokojnim ochetom umorjene vezalo in obremenjevalo dozhivetje iz druge svetovne vojne. Tedaj so ga namrech dodelili posebnemu nemshkemu oddelku, ki je po gozdovih zasledoval partizane. Nenadoma se je sam s pushko v roki srechal s petnajstletnim partizanom Zelichem: »Pushka je bila zavarovana in cev je bila usmerjena v tla. Ni je dvignil...« . Namesto tega mu je namignil, naj zbezhi.

Oba protagonista omenjenega dogodka muchijo po vojni obchutki krivde, vendar sta vsak po svoje navezana drug na drugega. Poleg policista tudi Prattu umor ne da miru, z njim se spopada vedno znova celo na »filozofski« nachin – in to she posebej, ker ga sumijo, da je kriv: »Ni popolnega umora... So nerazchishcheni umori, nakljuchja, spregledane stvari, izgubljena pisma, neurja, ki brishejo sledove, ni pa popolnega umora in ni popolnega nachrta.«

Marianne Gruber v svoj »domovinski kriminalni roman« spretno vplete reminiscence na vojne dogodke, ki she dalech po njenem koncu obremenjujejo starejsho generacijo. V tekst postavi ljudi iz razlichnih taborov, med drugim tudi profesorja Böllberga, Prattovega in Pirkerjevega zhidovskega prijatelja, ki se je po vojni naselil v koroshki vasi. Kljub tezhavni polpreteklosti so v povojnih letih nashli nekakshen skupni imenovalec in se kljub obremenitvam in razlichnostim druzhijo med seboj. Na plastichen nachin je poleg tega predstavljena pokrajina, lepa, svetla dezhela, toda s senchnimi chrtami: »Komur koli drugemu bi rekel: Prijazna dezhela..., poleti se lahko tukaj kopash, pozimi smuchash; prenochitvene shtevilke ostajajo visoke ali rastejo, hvala bogu; to je nekakshno predmestje sonchnega juga, vremensko ne ravno prevech stabilno, ampak zaupljivo...« Toda jezik je velikokrat tisto, kar lochi ljudi: »Jezik je bil tisto, kar ga je obsodilo ter ga z obljubo reshitve gnalo v njihovo smer, na koncu pa spet obsodilo. Zaslishal je zmes zvokov, samoglasnikov, klicev iz otroshtva, ki so se porajali v njem...«

Razmeroma lahko berljivi roman s tako problematiko, ki se dogaja na dvojezichnem koroshkem ozemlju, je zanimiv tudi za slovenske bralce. Verjetno je tudi zaradi tega zdaj izshel v slovenskem prevodu Andreje Haberl – Zemljich pri celovshki Mohorjevi zalozhbi. Vendar Zatishje Marianne Gruber ni pravi kriminalni roman. Pravzaprav sodi v shirshi sklop podobnih romanov novejshih avstrijskih avtorjev s kriminalistichno tematiko sredi razvejenega druzhbenega dogajanja. Avtorica z njim ni hotela opisati le kriminalnega dogodka, temvech je zhelela povedati vech. Napisala je s filozofskimi reminiscencami pretkano knjigo, v kateri njeni protagonisti ishchejo odgovore na vprashanja o smislu zhivljenja in smrti. Poleg smrti ob jezeru, umorjene Marje Zelich, se bralec srecha z umiranjem in smrtjo starega profesorja Böllberga, ki ga je zadela kap. Podjetnik Pratt je nesrechen v zakonu, njegova zhena Katharina se vdaja alkoholu, s sinom, ki se je izselil v Ameriko, zhe dolgo ne najde vech pravega stika, hcherka zhivi v Italiji. V njem so she skrite nekakshne sanje o drugachnem zhivljenju, povezane z romantiko in iluzijami. Zdi se, da je bolan in da v osamljenosti morda razmishlja o samomoru.

Nezanemarljivo vlogo odigrajo tudi druzhbene in politichne razmere, predvsem vse obvladujocha prevlada kapitala in shpekulacij z njim. Umorjena si je hotela postaviti hisho ob jezeru, pri tem je izgubila veliko denarja, poleg tega so jo prevarali z obljubami, ker se je ochitno izkazalo, da velja za juzhni breg jezera prepoved zidanja.

Leta 1944 rojena Marianne Gruber vodi na Dunaju znano Avstrijsko druzhbo za literaturo, napisala pa je tudi vech romanov in krajshih proznih del. Navezana je na avstrijsko literarno tradicijo, zlasti na zvrst razvojnega in druzhbenokritichnega romana s humanistichnim sporochilom. Pishe zhivahno in neposredno, vendar pripoved obchasno prevech obremeni z filozofskimi razmishljanji in modrovanjem.

 

 

POEZIJA KOROSHKEGA SAMORASTNISHTVA
 
Andrej Kokot: KOROSHKI ROZHNI VENEC, Izbrane pesmi
Izbral: Matjazh Kmecl
Mohorjeva zalozhba v Celovcu, 2001, 127 strani

Andrej Kokot velja za posebno znachilnega predstavnika koroshkega slovenskega pesnishtva po drugi svetovni vojni. Zhe v prvi pesnishki zbirki Zemlja molchi (Celovec,1969) mu je uspelo v svobodnem verzu z nekaj potezami prikazati geografsko in socialno tipichnost svojega izvora na danashnjem skrajnem severu slovenskega govornega obmochja. V Zgornji vasi pri Kostanjah nad Vrbskim jezerom leta 1936 rojeni avtor je tudi v naslednjih zbirkah ostal zvest samemu sebi. Intimna razpolozhenja in bolechino in jezo ogrozhenega rodu, kateremu pripada, izpoveduje zhe dobra tri desetletja v shtevilnih knjigah z znachilnimi pesnishkimi pristopi. Najbolj preprichljiv je tedaj, ko se subtilno priblizha ranjenemu, a vseeno trdozhivemu idiomu koroshkega ljudskega slovenstva v konfliktni druzhbeni, politichni in nacionalni situaciji.

V deseti pesnishki zbirki Koroshki rozhni venec, ki jo je izdala celovshka Mohorjeva zalozhba ob avtorjevi petinshestdesetletnici, se Kokot she enkrat predstavi kot avtor refleksivne lirike na meji med tradicionalno ruralno literaturo in novimi poetichnimi pristopi. Knjiga je, kot pove njen podnaslov, izbor iz avtorjevega dokaj obsezhnega opusa (avtor izbora je Matjazh Kmecl). Je presek skozi Kokotovo zhivljenjsko delo, ki je zaznamovano z radostjo in s trpljenjem slovenskega chloveka na severni strani Karavank. Bolj kot v avtorjevih drugih zbirkah je tokrat opazna dvopolnost njegovega mochno chustveno obarvanega pesnishtva.

Koroshki rozhni venec je namrech razdeljen na veseli, zhalostni in chastitljivi del. Takoj na zachetku se zvrstijo dokaj shegavi verzi v domachem narechju iz njegove edine »vesele« zbirke Pastirjevi rajmi (Celovec, 1996). Podobno kot nekdanji bukovniki hudomushno razpolozheni avtor nas v preprostem slogu, okleshchenem nepotrebnega leporechja, seznani z glavnimi znachilnostmi svojega rojstnega kraja in nam v kratkih, plastichnih portretih predstavi dobre in slabe lastnosti prebivalcev.

V drugem, zhalostnem, delu zbirke so objavljena besedila v knjizhni slovenshchini, ki so dolgo chasa veljala za glavno potezo Kokotovega pesnishtva. Zachetni hudomushni zagon se zdaj umakne v umetnishko izpoved zapostavljenega, trpechega chloveka, ki se ob stalnih pritiskih na slovenstvo chuti potisnjenega na rob. To je poezija samote in samorastnishtva. Melanholichna misel na smrt je povezana z zamiranjem slovenske besede. Pesnikova resignacija je odsev negativnega politichnega stanja in zgodovinskih travm.

Zadnji, chastitljivi, del je rezultat avtorjevih osebnih dozhivetij in razpolozhenj, ki postopoma rastejo v razpoznavni povzetek njegovih osnovnih spoznanj. Spomini na mladost se prepletajo z ljubezenskimi motivi, toda pesnikov kredo ima she dodatno konotacijo, ki ni tiha in zasanjana, temvech marsikdaj jezna in upornishka zaradi razocharanj in krivic. Na koncu – pred spremnim esejem M. Kmecla o avtorju – je natisnjena kot Magistrale she miselno izpovedna pesem In naposled ostanesh sam, s katero se ta veselo – zhalostni pesnishki Koroshki rozhni venec bridko in poantirano zakljuchi.