Revija SRP 55/56

Just Rugel

 

SVET NA PRAGU TRANSFORMACIJE

 
 
 
V Zahodni Evropi in njegovem potomcu chez luzho prevladujejo trije etnosi – francoski, nemshki in angleshki. Ko so ti zacheli ustvarjati svoje drzhave, so na ozemljih, kjer so se te drzhave oblikovale, zhiveli mnogi etnosi – keltski, ilirski, baltski, britski, slovanski, v Severni Ameriki indijanski itn. V teku stoletij so bili vsi zradirani s povrshja zemlje. Ni skrivnost, da prevladujochi del toponimike v Franciji, Veliki Britaniji in Nemchiji ni francoski, angleshki in nemshki. Che bi si Nemci nekoch zmogli za daljshi chas podrediti podrochja vzhodno od reke Nemen, bi od Estoncev, Latvijcev in Litovcev v najboljshem primeru ostalo samo ime, kot je od Prusov ostalo samo ime pokrajine, od Britov pa ime drzhave. Prav zato so glavne drzhave Zahoda, v nasprotju z Rusijo, mononacionalne. Obenem pa Zahod nesramno uporablja dvojne standarde za evrazijsko Rusijo, ki jo je poimenoval celo "jecho narodov"*. S popolnoma isto logiko lahko Zahod imenujemo "pokopalishche narodov", tako da nam preostane samo izbrati, kaj je "boljshe" – jecha ali pokopalishche. Ali sploh pretiravamo, che se nam dozdeva, da nam, Slovencem, grozi dolgorochno samo posmrtna "toponimska" slava ali slava etnichnega relikta (Luzhishki Srbi), ko se brez uposhtevanja zgovornih zgodovinskih dejstev mechemo v objem "zlate milijarde", pozlachene predvsem na rachun iztrebljanja in izkorishchanja staroselcev in sveta zunaj "zahodne ojkumene", she zdalech pa ne samo zaradi vrhunske kulture dela? Svojo komfortno neobchutljivost za mejo med dobrim in zlom ta sebichna zdruzhba zdaj prek svojih agentov vplivanja prenasha tudi k nam. To je mozhno shele v nashem chasu, ki ga je vodilni sodobni ruski filozof Aleksander Panarin imenoval "epoha skrajne pokvarjenosti chloveka".

Pritisk na Vzhod se je she posebej okrepil od XVI. stoletja naprej pod geslom boja katolicizma proti pravoslavju; napad nacizma na boljshevizem, razshiritev Nata na vzhodno Evropo – to so le zgodovinsko–konkretne oblike vechstoletnega pritiska pod raznimi gesli... Po drugi strani pa je Rusija vechkrat reshila evropsko civilizacijo pred unichenjem...

ZDA so leta 1941 z morsko blokado Japonske onemogochile njeno oskrbovanje z energetskimi viri in jo prisilile v samomorilno akcijo, kar je "Pearl Harbour" vsekakor bil, saj Japonska iz ekonomskih razlogov ni mogla premagati ZDA. Poraz pa je dozhivel britanski imperij, namrech po porazu Japonske je "britanska dedishchina" preshla v sfero ekonomskega in vojno–politichnega vpliva ZDA, podobno tudi bivshe kolonije Francije in Holandije. Nemchija, Japonska in Italija so prizadejale smrtni udarec britanskemu imperiju (v ekonomskem smislu) in le–ta je po drugi svetovni vojni razpadel. Geopolitichni tekmec Zdruzhenih drzhav je izginil, majhna Anglija pa je de facto postala amerishki protektorat. Nemchija, she en mozhni tekmec ZDA, pa je bila unichena tudi zaradi zmage Rusov. Po drugi strani, pa so Nemci prizadeli grozovito shkodo Sovjetski zvezi.

Predsednik Roosevelt je vnaprej vedel za napad, kot je vedel, da prav taka, brutalna akcija zagotavlja spremembo domachega javnega mnenja iz izolacionistichnega v intervencijsko. Tudi sedanji amerishki predsednik je vnaprej vedel za nachelne naklepe teroristov in ravno tako ni ukrenil nichesar, kot ni pred 60 leti Roosevelt, da bi preprechil japonski "zahrbtni" napad. Ali je potem pretirana domneva, da so ZDA v obeh primerih napada na svoje ozemlje dejansko s svojo osupljivo brezbrizhnostjo pravzaprav v teh napadih de facto sodelovale? Naj nas nihche ne preprichuje, da so polpismeni assassini, oborozheni s kuhinjskimi nozhi, samostojno izvedli 11. september. Kje je logika v amerishkem angazhiranju VSE lastne in delno Natove vojashke mashinerije za opustoshenje suverenega in pregovorno bednega Afganistana na podlagi domnevne krivde, dokazi, vsaj posredni, o vpletenosti te drzhave in Bin Ladna niso bili predstavljeni niti neposredno po 11. septembru niti danes, po letu in pol. V tej globalni zhaloigri smo Slovenci zhal le nem pesek, s katerim zhelijo svetovni mogochnezhi posipavati razna svetovna zharishcha. Izjava nashega ministrskega predsednika v tem smislu, da smo zdaj, ko se Nato dobrika Rusiji, toliko bolj za vkljuchitev, je bila skrajno naivna, saj je bilo jasno kot beli dan, da Amerikanci Rusije niso poskusili povsem dotolchi zato, ker jo pred tem she hochejo "ponucati" za zadrzhevanje Kitajske in ohranjanje zachasnega statusa quo v Evraziji. Na dan X naj bi lokalni konflikti na prostorih Evrazije, nabrekle od epohalnih problemov, prerastli v vojno, ki bo zdesetkala narode Evrazije, na pogorishche pa bo prishel Zahod, da bi tam vladal na vechne chase.

Izjava britanskega zunanjega ministra Jacka Strawa po podpisu "zgodovinskega" dogovora med Nato in Rusijo o skupnem boju proti nevarnostim v postenajstseptembrskem obdobju, da je Rusija postala "nash prijatelj in zaveznik", je preprichljiva samo za tiste, ki so se odlochili, da na svet bolshchijo skozi medije in so gluhi in slepi za najochitnejsha dejstva. Dogovor med Nato in Rusijo je zhe dobil vzdevek "pogreb hladne vojne". Rusije ne imenujejo vech "glavni sovrazhnik Nata". Che je res tako, kakshen je potem namen ogromnega vojashkega stroja te zveze? Nobenega vzroka ni vzdrzhevati in ohranjati ta stroj zaradi protiteroristichnega boja in vzdrzhevanja miru. Che ne bo uporabljen proti Rusiji, zakaj ta predvidoma ne bo sodelovala v vojashkih odlochitvah Nata? In zakaj se Nato shiri na vzhod, che tam na obzorju ni nobenega sovrazhnika? Odgovor je na dlani: skladno z ekspertnimi ocenami apostolov globalizacije tradicionalna ruska civilizacija in pravoslavje "zavirata modernizacijo".

Rusija je tudi danes odlochno proti shiritvi Nata na vzhod in ne zheli vstopiti vanj. "Svet stoji na pragu transformacije, ki bo po svojih zgodovinskih in chloveshkih posledicah bolj dramatichna kot tista, ki sta jo izzvali francoska ali boljshevistichna revolucija", obljublja, na primer, klasik globalizma, Zbigniew Brzezinski. Prerokuje, da bosta Robespierre in Lenin v primeri z revolucionarji globalizma priznana le kot "mehka reformatorja".

 

___________
* Ta izraz je "lansiral" v svoji knjigi Rusija v letu 1839 (izd. 1843) markiz Astolphe de Custine (1790–1857), francoski literat, monarhist, ki je na povabilo carja Nikolaja I. obiskal Rusijo. (Op. avt.)