Revija SRP 55/56

Jovan Duchić

 

TOPOLI

 

 

 

Zakaj nocoj topoli le shumijo

tako strastno, chudno? Le zakaj tako?

Zholti mesec za griche, ki chrnijo

kot slutnje se v daljavi, izginil bo;

 

 

in v tej mrtvi nochi so sanje trudno

legle v vodo, sivo kot svinec, v mraku.

Samo topoli tam visoko v zraku

drhtijo k svodu in shumijo chudno.

 

 

Sam, ob mirni vodi, v nochi, zdaj stojim

kot chlovek prihodnjih chasov. Pred mano

na zemlji moja senca. Nocoj bojim

se sebe, trepetam pred senco znano.

 

 

(iz srbshchine prevedel Ivo Antich)

 

 

 

Jovan Duchić, najvechji srbski lirik, pripadnik moderne, »chudezh« umetnosti (in) zhivljenja: v pesnishtvu je zarisal lok od epigona srbske tradicije (zlasti V. Ilića) do »kneza srbskih pesnikov« (v zvezi z mozhno etimologijo priimka: dux, ducis – lat. knez, voditelj; Duchići so tudi naselje pri Podgorici), v biografiji pa od napol sirote (smrt ocheta v hercegovski vstaji) v turshki provinci (rojstni kraj Trebinje v vzhodni Hercegovini, rojen 5. 2. 1871; datum ni zanesljiv) prek trgovskega pomochnika in uchitelja do shtudenta filozofije in prava v Zhenevi in Parizu ter diplomata Srbije/ Jugoslavije in smrti v emigraciji (Gary, Indiana, ZDA, 7. 4. 1943; posmrtni ostanki pokopani pri Trebinju okt. 2000). Naslova njegovih prvih zbirk sta kljub stereotipnosti »simbolichna«: Pjesme (Mostar, 1901), Pesme (Beograd, 1908); sprva je namrech pesnil v hercegovski ijekavshchini (»bosanshchini«, »hrvashchini«). Z razgledom po francoski parnasovsko-simbolistichni poeziji je njegovo pesnishtvo v vztrajnem in zanesljivem vzponu doseglo evropske razsezhnosti. Srbski vezani stih je izbrusil do briljance in ustvaril celovit opus valéryjevske dovrshenosti (brez Valéryjeve delitve na »poésie pure« in »poésie brute«). Ochitali so mu vse mogoche: maniristichno stihotvorstvo, medlo vsebino, parvenijstvo, prochetnishtvo itd. – vendar danes, v chasu »postmodernizma«, po 60 letih od smrti, v pesnishtvu stoji kot klasichna gora. Seveda ga je tezhko predstaviti z eno samo, »najbolj tipichno« pesmijo; morda ustrezajo Topoli kot hladno rafinirana avtorefleksija samotarja, ki je sam sebi »usoda« (verz izvirnika je aleksandrinec, dvanajst zlogov s cezuro na sredi; prevod je v »lazhjem« enajstercu, ki je v slovenshchini bolj obichajen). (Op. prev.)