Revija SRP 55/56

Ivo Antich

 

VPRASHANJE O LEKTORIRANJU

 
 
 
V chlanku z naslovom Uzakoniti polpismenost ali opismenjevati? v reviji Sodobnost 2003/ 1 je avtorica Barbara Lenarchich zastavila vprashanje o lektoriranju (tj. jezikovnem popravljanju besedil pred objavo) na Slovenskem. Pri zachetku chlanka je recheno: »Popravljati besedilo pisatelja, chloveka s posebnim darom za pisno izrazhanje in z izrazitim chutom za jezik, katerega poslanstvo je z besedami slikati zhivljenje, spoznanja in stvaritve domishljije, je neke vrste svetoskrunstvo. /.../ Si sploh moremo predstavljati, da bi bila dela nashih nekdanjih pisateljev lektorirana?« (cit. str. 12). V predzadnjem odstavku pa: »Che bi se polpismeni pisci in prevajalci nehali skrivati za lektorji, bi jezik nedvomno trpel manj kot zdaj...« (cit. str. 16). Na koncu je opomba, da chlanek ni bil lektoriran; zhe v citiranem bi bilo namrech namesto »katerega« bolje »chigar«... Gre za dilematichnost zadevnega vprashanja: »svetoskrunstvo« lektoriranja je ochitno potrebno, che obstajajo, po avtorici, kljub njihovemu posebnemu daru za izrazhanje, »polpismeni pisci in prevajalci«. Posegi popravljalcev v dela starejshih pisateljev so bili najrazlichnejshi, tudi pri najvechjih mojstrih slovenske besede. Npr.: v izvirniku Preshernovega Krsta je formulacija: »spustiti zhnabel zhnabla noche«; Slodnjakov popravek: »spustiti ustno ustna noche« (cit. Poezije, 1946); pri tem je Slodnjak »pozabil«, da slovenska negacija zahteva predmet v genitivu; malo dalje v istem tekstu je Slodnjak tudi popravil Preshernov »brez da« v »ne da bi vero, brate osvobodil.« Presheren je tudi pisal npr. »vstavi« (Krst); popravek v »ustavi« bi povechal shtevilo zlogov v verzu... She novejshi primer: na zachetku Strnishevega Odiseja, ene najpomembnejshih slovenskih pesnishkih zbirk, je verz: »po okroglem stolpu mozhgan« (pravilno: mozhganov); morda gre za namerno »licenco« zaradi sozvochja z besedo »sanj« v nadaljevanju. Obchutljivost tovrstnih posegov v poezijo pozna, recheno mimogrede, pisec teh vrstic tudi iz lastne izkushnje: zaradi poudarka na zhivosti nezhivega zavestno uporabljeno sintagmo »hishina jadra« mu je lektor chrtal iz pesmi, ker nasprotuje pravilu, da tovrstna svojilna oblika pridevnika ni mozhna pri oznakah za nezhive predmete (kljub odstopanjem: nozheva konica, lunin mrk, lunine mene, mesechev kolobar, pushkino kopito, zdrobova juha...). Besedna komunikacija je posebna oblika »prometa«, vsak promet pa neizogibno potrebuje pravila. Lektorska praksa tako ali drugache ustvarja dolocheno »rangiranje napak«: najvechja toleranca je mozhna pri poeziji (s t.im. svobodno interpunkcijo), potem so bolj ali manj sprejemljivi spodrsljaji in naposled nedvomna krshenja »prometnih pravil« ali norme knjizhnega jezika ter funkcionalne razumljivosti. Ne nazadnje obstaja tudi starodaven poduk o »usodnosti« vejice: ibis redibis...

V Sodobnosti 2003/ 3 je vech odzivov na chlanek Lenarchicheve; v zvezi s tem se je piscu prichujochih vrstic (kot lektorju Revije SRP) zdelo zanimivo posvetiti nekaj pozornosti tistim primerom v omenjeni shtevilki, ki jih pravopisna norma odsvetuje (kot vplive iz srbohrv.). Citat, stran, v oklepaju alternativa: »chim je«, 333 (brzh ko); »izgledalo je«, 354 (kazalo je); »posredi«, 371 (vmes); »zatajijo«, 396 (odpovejo); »v pristojni...druzhini«, 397 (dostojni); »v toliko, v kolikor«, 414 (toliko, kolikor); »govora je o«, 419 (govor je o); »ki polaga«/ izpit, 421 (ki ga opravlja); »za razliko«, 431 (v nasprotju); »preprichani v«, 453 (preprichani o); »vse skupaj izpade kot«, 466 (vse skupaj je videti kot); »doprinos, doprinesla«, 466 (prispevek, prispevala); »srzh«, 472 (strzhen, jedro)...