Revija SRP 55/56

Ivo Antich

 

PROFESOR ARHITEKTURE – MOJSTER STRIPA

(Ob 80-letnici rojstva Marijana Amaliettija)

 

Ob Mikiju Mustru (1925) in Sashu Dobrili (1922) je Marijan Amalietti tretji pionir slovenskega stripa, iz iste generacije, rojene kmalu po prvi svetovni vojni in ustvarjalne zlasti po drugi. Amalietti se je rodil 19. 7. 1923 v Ormozhu v druzhini furlanskega porekla, ki sta ji obe svetovni vojni prinesli izgnanstvo: prva s Primorskega na Shtajersko, druga iz Slovenije v Srbijo. Marijan je v Shumadiji hodil v gimnazijo, tam je bil tudi partizan. Po vojni je bil v Ljubljani plavalec, vaterpolist, karikaturist pri Pavlihi, shtudent arhitekture na Tehnishki fakulteti (FAGG), na kateri je leta 1954 diplomiral in od leta 1957 tudi poucheval (izredni prof. 1978, redni prof. 1985) arhitekturno risanje ter osnove projektiranja in kompozicije. Njegov obsezhni opus poleg arhitekture zajema tudi slikarstvo, ilustracijo, karikaturo in strip.

Na podrochju arhitekture sta njegovi najbolj znani stvaritvi prenova hotela Union v Ljubljani (1968) in projekt prizidka k njemu (1970), pri chemer je v nachelni funkcionalizem vpletel tudi dekorativne elemente. Svoja olja na platnu je sam oznacheval kot »fantastichni realizem«; pojem je danes aktualen zlasti v literaturi, Amaliettijeva likovna dela pa so zmeraj vsebinsko opredeljena, she posebej blizu literaturi tako v ilustracijah kot v karikaturi in stripu. Ilustriral je shtevilne, zlasti mladinske knjige, posebne dosezhke predstavljajo npr. ilustracije Boccacciovega Dekamerona (1977) in Tolstojeve Vojne in miru (1979). Kot karikaturist je najvech sodeloval v Pavlihi; desetletja je v vsaki shtevilki objavil vech karikatur (v zachetku s podpisom AMMA, pozneje IN), s katerimi je razvil svoj anatomsko zanesljivi, mojstrski stil s kombinacijo debelejshih in tanjshih linij. Za karikaturo je dvakrat prejel Tomshichevo nagrado, tedaj najvishje priznanje na podrochju novinarstva.

Karikatura tako rekoch mimogrede prehaja v strip tudi pri Amaliettiju: najprej v obliki enopasichnih shal ali »gagov«, ki jih je do stripa nezaupljiva »rdecha oblast« v prvih povojnih letih she najlazhe tolerirala. Tako se je poleg tovrstnih epizodistichnih stripskih karikatur (Profesor Trchek, Jaka Nasedezh, Pepe Smola) izpod peresa drugih avtorjev v Pavlihi 9. 12. 1950 (sht. 24) prvich pojavil she Amaliettijev junak Gregor Tisiglavca (prva epizoda: Zadnje vesti s Koreje); ta je potem obchasno izhajal v glavnem enopasichno, vchasih pa tudi v dveh ali vech pasicah vse do leta 1960 in se tako v tedaj dokaj omejenih mozhnostih za satiro popularno uveljavil z izvirnim imenom, odlichno risbo in s prepoznavno karakterizacijo t. im. malega chloveka kot »spretne nerode« (od tu sta potem intenzivneje nadaljevala, oba od 1960 do 1968, Marjan Bregar s Petrom Mozolcem in Milan Maver z Jako Sulcem). Gregor Tisiglavca je za slovenski strip zgodovinski pojem, poleg Mustrove zhivalske trojice Zvitorepec, Trdonja, Lakotnik prvi stripski lik z daljsho navzochnostjo v populistichnem mediju. Sicer pa je Amalietti ostal zvest stripu tako rekoch do konca: obchasno je stripe objavljal v revijah Zvitorepec (izvrstna Pika Nogavichka, 1971, knjizhna izdaja 1990), Kurirchek, PIL, pa tudi v dnevniku Delo pod psevd. Drago Strmec (slednje v realistichnem stilu). Za zhivljenjsko delo na podrochju stripa je dobil jugoslovansko nagrado Andrija (1987), posthumno (umrl je, po dolgi bolezni, aprila 1988) pa je bil januarja 1989 njegov strip Pet ocheva Neninog deteta, objavljen v beograjski reviji NON, nagrajen kot najboljshi strip v Jugoslaviji za leto 1988. Ta strip je izshel kot album leta 1989, naslednje leto pa she Vesele pochitnice; oba pomenita vrh avtorjevega stripskega ustvarjanja, saj sta nesporni mojstrovini tako po vsebinski kot po likovni strani (v osnovi realistichna stilizacija z briljantno ekspresivnimi karikiranimi poudarki).