Revija SRP 55/56

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE:
MIT OCHISHCHE(VA)NJA
 
 
 
AVTOPORTRET (TVS 1 - 1. 2. 2003). Prva v novi seriji oddaj voditelja Maria Galunicha po ukinitvi njegove oddaje Mario z dolgoletno predhodnico V nedeljo zvecher. Mario je znachilen fenomen slovenske tv, zanimiv ne le v »ozhje« medijskem, ampak tudi v shirshem socialno-etnopsiholoshkem smislu. V »divjih devetdesetih« na ozadju balkanskih vojn je na t.im. nacionalni tv vodil glasbeno-pogovorno oddajo (s »humoristichnimi« vlozhki), s katero je v »druzhinskem« ozrachju vsako nedeljo ob dvajsetih zbral tranzicijsko demoralizirano »nacijo« v studiu in pred ekrani. Shlo je za nekakshno slovensko varianto hollywoodske formule »briljantnega povprechja«, v katerem naj bi tako rekoch vsak gledalec nashel vsaj shchepec skupnega imenovalca »za zabavo« (samopozabo). Cheprav za pisca teh vrstic zadeva v glavnem ni bila gledljiva vech kot pet minut, je bila nedvomno po svoje funkcionalna. Zakaj je bila ukinjena, ko je bila tako rekoch na vishku, niti ni bistveno; verjetno je prishlo do praznega teka v prezasichenju, ko se pojavita dve mozhnosti izhoda: preskok v novo kvaliteto ali umik. Prvo bi bilo zalogaj onkraj zmozhnosti konteksta: v novem, vishjem krogu delovanja bi bilo treba »osvojiti Evropo in svet«, se pravi oddajo trendovsko globalizirati; najprej bi to pomenilo angleshchino kot (glavni) pogovorni jezik oddaje, potem seveda she marsikaj drugega (tudi preseganje »jugonostalgichnega« uvoza edinih tujih gostov z onkraj Kolpe). Kakorkoli, v rezultatu se je voditelj umaknil (ali je bil umaknjen) iz karnevalskega populizma v komornejsho in elitnejsho oddajo, kamor je prenesel svoj rutiniran nastop, znachilen po medijsko funkcionalno dozirani kombinaciji neposrednosti in elegantne distance, nujne tudi za vzdrzhevanje pregleda nad dogajanjem, z energijo, tokrat usmerjeno le v sogovornika, ki se »avtoportretira« na slikarskem platnu. Shlo je torej za umik »v zatishje«, vzporeden in »podoben« Drnovshkovemu, kar je lahko tudi »slovo na obroke« (long goodbye), vsekakor pa je proces dolochenega (samo)ochishchevanja od prahu prvih linij mnozhichnomedijske fronte. Prvi Avtoportret je potrdil voditeljev specifichni perfekcionizem in nadaljnjo usmeritev: z igralko Mileno Zupanchich medijske tarche pravzaprav ni mogoche zgreshiti. (Vrednost tistega, kar je »nadomestilo« Mariove nedeljske vechere, pa je seveda le v sploshno aktualni »simboliki« naslova: Chlovek, ne jezi se; v tej »zabavni oddaji« se namrech, sodech po prvih vtisih, bebavost sploh ne zastira vech z nikakrshno obrtno tanchico...)

ROKOMET (2. 2. 2003). Svetovno prvenstvo v rokometu v Lizboni: Hrvashka po zmagi nad Nemchijo (34 : 31) postane svetovni prvak (shportno merjenje enega od slovanskih »stranskih rokavchkov« s prvo evropsko drzhavno silo, do katere ima hrvashka identiteta izrazito shizofren odnos kot do »rodovnega sovrazhnika« in hkrati »zashchitnika« v smislu »Danke, Deutschland«). She ena »balkanska« senzacija (po srbski v kosharki) v zhogometnem shportu (zhoga je sicer globalni »simbol« odsekane glave). Spet prilozhnost za ekstazo hrvashkega kolektivnega ega, ki mu v neveseli zgodovini in v skrajno tesnobnih razmerah, pravzaprav v smislu nekakshnih »ekscesov«, vendarle obchasno uspe, podalpskim sosedom v zavist, kakshen »veliki met«, dotik zvezd (Nobelova, Marshal, oskar, Eurosong, tenis, nogomet, kostelićevska »jamajska« smucharija...), ki naj bi deloval »ochishchujoche« in osmishljujoche za vztrajanje v brezperspektivnosti. Vchasih se pach zgodi, da tu pa tam kakshen »David« premaga »Golijata«, ko pa se mu ohladi glava, ga chaka bolj kislo spoznanje, da je she zmeraj »David« in da pravzaprav sploh ne ve, kakshno resnichno korist bo imel (zlasti po dolochenem chasu) od zmage. Seveda je po svoje prav, da se »folk« ne meni za tovrstno (malodushno) skepso obstrancev.

PRESHERNOVA PROSLAVA (TVS 1 – 7. 2. 2003). Ob vsaki obletnici Preshernove smrti si slovenska javnost »zastavi vprashanje« o kulturi na nachin nujnosti »gala« obredja kot oblike kolektivnega samopotrjevanja in nagrajevanja zasluzhnih, uspeshnih s t.im. Preshernovimi nagradami, ki so »velike« in »male«. Seveda tedaj to vprashanje ni postavljeno naravnost, radikalno, temvech gre bolj za konvencionalen, ceremonialno odmevajoch odgovor na zamolchano »pravo« vprashanje o Kosovelovi »slovenski kulturni lazhi« (citat iz pesnikovega dnevnika 1925, parafraza po Krlezhevi »hrvatski knjizhevni lazhi« iz 1919; Kosovel pravi: »Adijo odlikovanja in simpatije! Treba je graditi z nirvanskim mirom v dushi. – Nashe pozitivno delo bo absolutno zmaga nad slovensko kulturno lazhjo. – Kraj in chas. Slovenski pisatelji, se ga li zavedate?«; cit. ZD III, 1, str. 702). Kosovelu se je kazal ustrezen odgovor v smislu Cankarjevega »ochishchenja in pomlajenja« na domachih, slovenskih tleh: »Tam se bo rodil nov narod, ki pojde skozi zharecho pokrajino chlovechanstva ochishchen na pot do zmage. /.../ To je za nas kulturno poslanstvo slovenstva.« (cit. chlanek Napake slovenstva, ibid., str. 61). Presheren in Kosovel sta najbolj mitologizirana lika v slovenski kulturno-literarni zgodovini, vendar ne moreta biti relikviarno nedotakljiva za kritichno »dekonstrukcijo« v luchi njune chasovno-prostorske dolochenosti. Njun pomen je pach izrazito lokalen, zgolj iz slovenske perspektive, o kakshni shirshi veljavi je brezpredmetno govoriti; isto velja za slovensko kulturo-literaturo, ki naj bi utemeljila narod, in s tem tudi za Preshernove nagrade. Tako je naposled »vseeno«, che je Presheren na proslavi pod njegovim imenom (tokrat v povsem neprimerni unionski dvorani) potisnjen »v ilegalo« tudi s tem, da je njegova »velika« (literarna) nagrada dodeljena gradbenishkim in igralskim sposobnostim. Sicer pa res radikalno vprashanje o kulturi ne more spregledati dejstva, da je kultura »alibi« tako zatiranih kot zatiralcev (najbolj prirochno sredstvo za zator drugachnosti).

 

DJINDJIĆ (12. 3. 2003). »Srbske ide«: pri Rimljanih so bile ide sredina vsakega meseca (13. ali 15. dan). »Boj se marchevih id!« - to opozorilo Cezarju (umorjen 15. marca 44 BC) bi bilo lahko aktualizirano ob uboju srbskega premiera Zorana Djindjića sredi Beograda, sredi belega dne, sredi marca; tudi »srbski Kennedy«, kot ga je zhe pred leti »usodno« oznachila neka srbska igralka, zhivecha v Hollywoodu, je bil namrech vechkrat opozorjen, da nanj pripravljajo atentat. Zgodilo se je skoraj natanko sto let po umoru srbskega kralja Aleksandra Obrenovića; 29. maja ali po »vzhodnem« koledarju (ki tudi izvira iz Rima, pach od Julija Cezarja) 11. junija 1903 je skupina oficirjev njega in njegovo zheno najprej prereshetala s kroglami, nato pa s sabljami razsekala na kose in pometala skozi okna beograjske kraljevske palache. Shlo je za »ochishchenje«, saj so morilci krichali: »Ni vech tirana!« Djindjić je bil po lastni oznaki »adut Zahoda« (filozofijo je doktoriral v Nemchiji, spravil je Miloshevića in Sheshlja v Haag), chlani Miloshevićeve druzhine pa so v Rusiji (brat, zhena, sin). Od vsega zachetka, zlasti potem, ko so leta 874 sprejeli krshchanstvo iz Bizanca, so Srbi lavirali med Zahodom in Vzhodom, Stefan Prvovenchani (13. stol.) je dobil kraljevsko krono od papezha, od Bizanca pa samostojnost srbske pravoslavne cerkve, zhe med vstajo proti Turkom na zachetku 19. stol. so se stareshine delili na »rusofile« in »avstrofile«, ki sta jih naposled »predstavljali« dinastiji Karadjordjevićev in Obrenovićev (po vodji prvega »ustanka« Karadjordju Petroviću in vodji drugega Miloshu Obrenoviću, oba podezhelska trgovca, slednji je prvega dal obglaviti, glavo pa je poslal sultanu v Carigrad kot dokaz lojalnosti; leta 1903 umorjeni Aleksander se je kot njegov izrazito prozahodno usmerjeni oche Milan opiral na Avstro-Ogrsko, ki je tedaj podpirala Srbijo, ker so za Bolgari stali Rusi). Srbska manija »ochishchevanja« (v 19. stol. jim je nedvomno uspelo Srbijo »ochistiti« od Turkov, ki so se pach »pobrali«, podoben nachrt glede Albancev v 20. stol. se je izjalovil) je tako rekoch prishla do paroksizma med balkanskimi vojnami v 90-ih letih 20. stol., ko so razlichne srbske enote pustoshile po Hrvashki, BiH in Kosovu. Sile, ki so organizirale atentat na Djindjića, so zhelele Srbijo (ostanek YU s ChG) ochistiti od »zahodnih podrepnikov«, Djindjić je nachrtoval ochishchenje od »miloshevićevcev« in »mafije« (zveze kriminalcev, raznih »specialcev« in politikov; nasploh stik kriminala in patriotizma ni redek, kriminal je pach operativen, »vzorchna« sicilska mafija naj bi nastala kot protifrancoska gverila), njegovo geslo je bilo »POSHTENO«, ob hkratni izjavi: »Komur je v politiki do poshtenja, je zgreshil. Naj gre raje v cerkev.« Nekateri so menili, da je bil prebogat (kot poslovnezh), da bi bil povsem »chist«. Atentatu je sledilo izjemno ochishchevanje: za zapahi se je znashlo na stotine »politichnih kriminalcev« ali »kriminalnih politikov«. Koliko so take kampanje chistilcev zoper chistilce zgolj »pobozhne sanje«, se bo verjetno she videlo.

VOJNA V IRAKU. Globalna medijska »poslastica«: predsednik ZDA Bush je v sredo 19. marca 2003 zvecher (zachetek pomladi) po tv objavil zachetek napada na Irak; prve rakete naj bi menda treshchile v bagdadsko bivalishche irashkega predsednika Sadama, ki naj bi bil po »izhlapelem« Osamu svetovni terorist sht. 1. Razlogov za akcijo proti Iraku je bilo toliko, da je bilo nemogoche, da do nje ne bi prishlo; bistveni seveda uradno niso bili povedani (Blizhnji vzhod kot naftno sredishche sveta je bil zhe cilj nemshkega »Drang nach Osten« s Hitlerjem na chelu, ZDA zhelijo onemogochiti vsako, zlasti rusko konkurenco na tem podrochju in hkrati zagotoviti varnost Izraela, izgubljenega v bioloshko in ideoloshko ekspanzivnem arabskem morju, pri chemer je Izrael oborozhen z vsem tistim, zaradi chesar je kaznovan Irak, po drugi strani pa ZDA potrebujejo B. vzhod tudi v dolgorochnem geostrateshkem smislu, deloma za izolacijo Rusije, deloma zaradi vse mochnejshega kitajskega »zmaja«, ki v primeru, da mu iz bioloshko-demografske nuje »popustijo zhivci«, nima udariti drugam kot prek oslabljene Rusije proti B. vzhodu za vzpostavitev zveze s protizahodnim islamom). Schreiberjeva teza v Svetovnem izzivu (1980), da je nafto mogoche »presechi« z rachunalniki, je danes modificirana s spoznanjem, da tehnoloshka doba tako kot »prejshnja« industrijska ne more brez nafte. Sicer pa je amerishko ochishchevanje sveta od terorizma, za zdaj islamskega (na drugi strani je na obzorju tudi S. Koreja kot »podruzhnica« kitajskega komunizma), po svoje na mitoloshki liniji kontinuitete globalnega germanskega gospostva, utemeljenega z Anglezhi, ki so S. Ameriko ochistili Indijancev (ti so ob svojem prihodu ochistili predhodne praprebivalce, izvirajoche verjetno iz Avstralije) in na britanskem otochju zrinili (katolishke) Kelte na irski otok in v shkotske hribe. Anglezhi so neposredno »navdihovali« tudi Hitlerja, ki je v vseevropski zaroti »ochistil« evropsko judovstvo (dejstva te eliminacije ne spremeni nikakrshno naknadno »spravno« obzhalovanje in opravichevanje; zadnje Hitlerjeve besede so menda bile: »Bistveno sem pa le dosegel...«); ob polemikah, kdo je zachel s konclagerji – boljsheviki ali nacisti, so se le redki spomnili, da so jih »izumili« Anglezhi (ok. 1900, v J. Afriki, med bursko vojno). Nekateri menijo, da bi imel (sedanji) Bush »vech razumevanja« za Miloshevićevo chishchenje islamskih Albancev in Boshnjakov kot Clinton ter da bi zato Slovenija tezhe uresnichevala samostojnost; vsekakor so se Slovenci znebili Srbov po spletu okolishchin, kot so se nekoch tudi Srbi Turkov. Vojna (zaradi popolne nebogljenosti domorodcev bolj neokolonialistichna »kazenska ekspedicija«) v Iraku je bila konchana tik pred veliko nochjo zahodnega krshchanstva, ki ga zdaj vodijo angloamerishki protestanti, papezh pa (seveda zgolj formalno) obsoja njihovo »krizharsko vojno«. Krizharske »metafore« je namrech uporabil vrhovni poveljnik Bush (po svoje »napovedan« z neokonservativistichno filmsko agitko Forrest Gump, 1994), ki je bil iz ozadja »programiran« za zmago na volitvah. Tudi njegovo »gumpovstvo« je seveda le medijska manipulacija; kdor ga je podcenjeval, se bo prej ali slej opekel.

REFERENDUM (23. 3. 2003). Lokalna medijska »poslastica«: za EU-natofile dopolnitev plebiscita o samostojnosti (1990), za EU-natofobe »ponovitev« pristopa k trojnemu paktu. Spremljajocha »gverilska vojna« z ljubljanskimi grafiti (skoraj kot v chasu OF): tematika izkljuchno »levicharska« od napadov na glavne akterje pridruzhevanja Zahodu (Rupla, Grizolda...) do »Sadam, resist!« Generalni sekretar Nata Robertson v zachetku marca v Ljubljani: predreferendumska agitacija z manjshim poudarkom na Shkotovem »lokalpatriotizmu«, ki naj bi godil Slovencem (po izjavi enega od domachih politikov naj bi bila dokaz Robertsonove shkotske zavesti njegova malce shkotsko obarvana, sicer pa povsem oficialna angleshchina; kaj je s keltsko shkotshchino, ga seveda nihche ni vprashal). Dajal je vtis, da niti med nastopom v slovenskem parlamentu ni chisto preprichan, kje se nahaja – v Sloveniji ali v Slovashki... Izid referenduma triumfalen za EU-natofile. Poleg »trasiranja« iz centrov mochi je k takemu rezultatu gotovo prispevala tudi sploshnejsha tendenca »ochishchevanja od Balkana«, in sicer na aktualnem ozadju beograjskega atentata kot manifestacije srbske protievropske agresivne kontinuitete in nedavno izrechene »zamisli« predsednika Mesića o hrvashko-italijanski delitvi Jadrana, pri kateri bi Slovenija (tochno po Tudjmanu) dobila nekakshen »neshkodljiv izhod« na morje (zaradi zapore Slovenije in Kopra, konkurenchnega Reki, v pomorsko drugorazrednost je za Hrvashko, ne glede na strankarstvo, dragocen vsak centimeter morskega stika z Italijo). Prispevek k izidu je mozhen tudi v kontekstu nedavnih, medijsko odmevnih polemik o gradnji dzhamije v Ljubljani; protiturshki zgodovinski spomin in poenajstseptembrsko sploshno nezaupanje do islama se tu prepletata z dejstvom, da so (boshnjashki) muslimani v kratkem chasu dveh desetletij postali druga najshtevilnejsha verska skupnost v Sloveniji in da se bo Slovenija prav ob uradnem vstopu v Evropo slikovito »balkanizirala« s »turshko« obogatitvijo svoje krajine (prim. dolgoletne zadrzhke v EU do vstopa Turchije; islam vztrajno stopnjuje svojo navzochnost v Evropi in tako znova postaja simptomalni izziv za njeno identiteto). Slovenski strah visenja v praznem brez EU-Nato?

TV DNEVNIK (TVS 1 – 14. 4. 2003). Premik in raztegnitev (ob 35-letnici prvega tv dnevnika v slovenshchini, 15. 4. 1968). Kljub naknadnim razlagam v stilu »to ni to, kar naj bi bilo to, kar je« dejstvo: nich vech polurni dnevnik ob pol osmih, ampak enourni ob sedmih. Uradno nepriznana konkurenchna »kontra« nacionalke zoper komercialko (sochasnost 24 ur na POP TV). Vtis ekstenzivnosti. Za pet minut »pravih novic« eno uro zreti v enolonchnico, zachinjeno z reklamami in z brezpredmetnim dvospolnim »zvezdnishtvom« voditeljev? Tudi barvno (rdeche) ochishchenje od dolgochasne preteklosti? Najbrzh za marsikoga konec dnevnika na TVS.

SMRTONOSNA SHUNKA. V slovenskih medijih odmevna novica, da je na veliki petek (18. aprila) v novomeshki bolnishnici zaradi zastrupitve z nepravilno doma susheno shunko umrla 53-letna zhenska, njena brata pa sta v kritichnem stanju. Znachilno je, da so simptomi botulizma ali zastrupitve z mesno hrano (pljuchnica, tezhave z dihanjem) deloma podobni globalno aktualni »kitajski pljuchnici« (t.im. sars), ki naj bi jo povzrochal nekakshen »koronavirus«, izvirajoch iz zhivine na kitajskem podezhelju. Spet vprashanje ochishchevanja... Za judovstvo in islam, krshchanstvu »bratski« religiji, je svinina izrazito »nechista« in prepovedana, v krshchanstvu pa je eminentna praznichna jed (skupaj s trdo kuhanimi jajci, zhgochim hrenom in skrajno neekonomichno, tezhko pripravljivo in takoj izsusheno potico tvori »avtotorturni paket«, ki na zhelodec deluje kot »cement«, povzrocha zgago, ozhilje pa natlachi s holesterolom).

VESOLJE, TAM SEM JAZ DOMA (TVS 2 – 25. 4. 2003). Portret Gregorja Strnishe. Ponovitev dokumentarca, posnetega leta 2000 ob 70-letnici pokojnega pesnika. Ne posebno inventivno, vendar korektno in dovolj povedno delo (rezhija Brane Bitenc) z montazhnim prepletom spominskih izjav znancev, pesnikovih recitacij lastnih pesmi in nekaterih avtorskih filmskih »asociacij«. Osvezhitev spomina na eno od velikih imen slovenske literature (gotovo sodi v vsak njen »top ten« izbor). Strnisha je epohalno, odmevno po vsej tedanji YU, nastopil s svojima prvima zbirkama pesmi Mozaiki (1959) in Odisej (1963). Tretja zbirka je zhe z naslovom Zvezde (1965) nakazala nadaljnjo smer neosimbolistichnega »samoochishchevanja« vsega zemeljskega v vesolju; zbirke, ki so sledile, so to usmeritev utrjevale s formalno ciklichno shablono petih trikitichnih pesmi, z vse bolj okornim in zatikajochim se jezikom, vchasih blizu ljudski poeziji, s pravljichno-satirichno fantastiko in fabuliranjem. Zajeten (blizu 300 strani) primer intelektualno superiornega »chudashtva« je zbirka Oko (1974) s podnaslovom Oris transcendentalne logike kot upesnjeni »pendant« Kantove filozofije (v knjigi je vech tiskarskih napak). Po drugi strani se je Strnisheva pesnishka pisava tako rekoch regenerirala z dramatiko: tudi tu so njegovi dosezhki vrhunski. Zaradi dolochenih kritichnih nerazumevanj njegove dramatike se je nazadnje posvechal prozi. Vrhunski dosezhek she v tej zvrsti je ostal nedorechen.

DAN UPORA PROTI OKUPATORJU (prenos proslave, TVS 1 – 26. 4. 2003). Ob referendumu »EU-Nato« so se nekateri spet spomnili patetichnih Cankarjevih fraz o slovenskem »hlapchevstvu«. Verjetneje gre za dolocheno nujno previdnost shibkejshega organizma. Bolj kot hlapci so namrech Slovenci sosedom videti kot majhen, a potuhnjeno agresiven etnos, s katerim se vsi tuji rachuni naposled izjalovijo. Izgon okupatorja in zator glavnine domache desnice sta bila po letu 1945 uradno razumljena kot (kosovelovski) prispevek k slovanski »odreshitvi« chloveshtva, kot slovensko (avtotorturno) »ochishchenje in pomlajenje«...