Revija SRP 55/56

Ivo Antich

 

KAFKA V LUCHI DOKUMENTOV

 
 
 
Znana francoska revija Magazine littéraire je decembrsko shtevilko za leto 2002 (osrednja rubrika Dosje) posvetila Franzu Kafki pod naslovom Kafka – upornik. Brez posebnih formalnih poudarkov je tako napovedala »Kafkovo leto«, v katerem se dopolnjuje 120-letnica rojstva tega, po mnenju mnogih najvechjega pisatelja v svetovni literaturi 20. stoletja. Bistvena znachilnost te predstavitve je nakazana v kratkem uvodnem tekstu, kjer je recheno, da je presezheno »eksistencialno« branje Kafke kot genialnega napovedovalca strahot stoletja, saj da ga najnovejshe biografske raziskave odkrivajo kot zhivega, dinamichnega, zaljubljenega, upornega, kljubovalnega chloveka (zlasti odnos do avtoritarnega ocheta); poudarek je torej na premiku od »filozofije« h konkretni osebnosti v dolochenem prostoru in chasu. Tudi za »fenomen Kafka« naj bi bila namrech bistvena njegova prostorsko-chasovna identiteta: prashki Jud, zhivech na prelomnicah 19./ 20. stol. in A-O/ CHSR, avtor vizionarno-fantastichne proze v nemshchini (perfekcionist, ki od prijatelja zahteva sezhig rokopisne zapushchine), doktor prava v 23. letu, uradnik v zavarovalnici (strog, unichujoch urnik, deset ur na dan), tuberkulozni bolnik, samotar z dokaj zhivahnimi druzhabnimi in ljubezenskimi odnosi, popotnik, ishchoch zdravja po Nemchiji, Shvici, Danski, Italiji, Franciji...

Kafkov tematski blok zachenja intervju z nemshkim literarnim zgodovinarjem Reinerjem Stachom, ki je po vechletnem raziskovanju pripravil pisateljevo biografijo na okoli 2000 straneh v treh knjigah, od katerih vsaka obravnava znachilno obdobje, zamejeno z letnicama: prva 1883 – 1910, druga 1910 – 1915, tretja 1915 – 1924 (izshla je druga z vech kot 600 strani, ostali dve naj bi sledili v tem desetletju). Stach, ki je odkril mnoge nove vire, se nachelno odmika od vsakega spekulativizma in vztraja pri minuciozni zvestobi dokumentom, zanika psihopatoloshke »razlage«, saj po njegovem Kafka ni nikoli potreboval psihiatra, zavracha Brodovo videnje Kafke kot izrazito religioznega pisca v kontekstu judaizma in sionizma ter poudarja, da je za razumevanje pisatelja potrebno predvsem poznati »objektivno resnichnost dobe«. V smislu tega neopozitivizma mu gre za natanchno analizo srednjeevropskega prostora v chasu Avstro-Ogrske, cheshke vkljuchenosti vanjo in potem osvoboditve, ozrachja Prage z medetnichno konfliktnostjo (Chehi, Nemci, Judi) in antisemitizmom, Kafkovega »plahega« odnosa do zhensk (vech »zarochenk«), materialno-zdravstvenega stanja... Intervjuju sledi izchrpna, s fotografijami opremljena kronologija Kafkovega zhivljenja od rojstva v premozhni judovski druzhini v Pragi leta 1883 prek sholanja (oche, uspeshen povzpetnik, ki je vse zhivljenje bolje znal cheshko kot nemshko, v druzhini so govorili cheshko, je Franzu usodno namenil nemshke shole) do upokojitve leta 1922, bivanja v povojni berlinski inflacijski revshchini (propad prihrankov) in smrti v dunajskem sanatoriju zaradi raka grla v 41. letu zhivljenja (1924) v navzochnosti »zadnje prijateljice«, dvajsetletne vzgojiteljice Dore Diamant (cheprav je tezhko govoril in jedel ter je tehtal le 49 kg, je do zadnjega pisal in korigiral, lezhech v postelji; dokler je bil kolichkaj pri mocheh, se je izognil vsaki tesnejshi zvezi, na smrtni postelji pa se je bil pripravljen porochiti z zhensko, ki je bila v primeri z njim »otrok«, a ga je njen oche, star zagrizen hasid, zavrnil...).

V ostalih prispevkih je Kafka s podobnih biografsko-dokumentaristichnih vidikov osvetljen she kot med domachijstvo in tujstvo razdvojeni ljubitelj Prage (prijatelj Urzidil: »Kafka je bil Praga in Praga je bila Kafka«), kot »potohodec« po Parizu, kot obiskovalec gledalishch, kinematografov, gostiln in zlasti kavarn z njihovimi literarnimi krogi, kot »obchudovalec« Amerike, ki jo je v romanu z izvirnim naslovom Der Verschollene (Zgubljeni – asociativna mozhnost izginotja v Ameriki kot izguba srednjeevropske identitete?) opisal z »realistichno« preprichljivostjo, cheprav ni bil nikoli tam, kot junak romanov, ki so jih napisali o njem, kot v francoshchino prevajani avtor (v prvem prevodu znamenite novele Preobrazba leta 1938 ok. 800 besed izvirnika ni prevedenih, ok. 700 jih je dodanih, ob tem je she ok. 60 napak pri glagolskih oblikah), kot obchudovani avtor v ocheh sodobnih cheshkih pisateljev (Ivan Klima, Vaclav Jamek), kot nadarjen risar (karikaturist), kot nesentimentalen opisovalec nagonskega »erotichnega univerzuma«, kot pisemski »ljubimec na daljavo« (o tem trzhashki pisatelj Claudio Magris) in na koncu kot zapisovalec lastnih sanj v dnevnikih in pismih (65 Kafkovih sanj v osvetlitvi filozofa Félixa Guattarija). In za povrh kot kuriozum: Kafka je razmishljal, da bi se preselil »v Slovenijo« (namrech v Trst, kjer je bil sedezh zavarovalnice, v kateri je sluzhboval – zhelja, da bi se iz zadushljive Prage »prezrachil« v mediteranskem pristanishchu?).