Revija SRP 55/56

Ivan Iljin

Chlovekov razvoj 

 

KAJ RAZKOSANJE RUSIJE PRINASHA SVETU

 

I

1. Vsak zaveden ruski domoljub mora pojasnjevati, ko se pogovarja z tujci, da Rusija ni nakljuchen skupek teritorijev in plemen, pa tudi ne umetno koordiniran "mehanizem oblasti", temvech zhiv, zgodovinsko odrasel in kulturno utemeljen ORGANIZEM, ki ne sme biti izpostavljen samovoljnemu razkosavanju. Ta organizem je geografska enota, katere deli so medsebojno gospodarsko povezani; je duhovno, jezikovno in kulturna enota, zgodovinsko povezujocha ruski narod z njegovimi nacionalno mlajshimi brati – z medsebojnim duhovnim razumevanjem; je drzhavno-strateshka enotnost, ki je svetu dokazala svojo voljo in svojo sposobnost za samoobrambo; je absolutna utrdba evropsko–azijskega in zato tudi svetovnega miru in ravnotezhja. Njegovo razkosanje bi bilo primer politichne avanture brez precedensa v zgodovini, posledice za chloveshtvo pa pogubne in dolgotrajne.

Razkosanje organizma na njegove sestavne dele nikoli ni dajalo in nikoli ne bo dalo ne ozdravitve ne ustvarjalnega ravnotezhja ne miru. Nasprotno, zmeraj je bil in bo bolech razpad, proces razpada, vrenja, gnitja in vsesploshne okuzhbe. V nashi epohi bo v ta proces vpet ves svet. Teritorij Rusije bo vzkipel od brezkonchnih razprtij, kolizij in drzhavljanskih vojn, ki bodo stalno prerashchale v svetovne spopade. To prerashchanje bo absolutno nepovratno, ker bodo vse svetovne drzhave (evropske, azijske in amerishke) vlagale svoja sredstva, svoje trgovske interese in svoja strateshka prichakovanja v novo nastale drzhavice; med sabo bodo tekmovale, stremech po prevladi in ustanovitvi "opornih tochk", she vech, vmeshali se bodo imperialistichni sosedje, ki bodo poskushali odkrito ali potuhnjeno "anektirati" shibke in nezashchitne nove formacije (Nemchija bo shla nad Ukrajino in Pribaltiko, Anglija* bo posegla po Kavkazu in Srednji Aziji, Japonska po daljnovzhodnih bregovih itn.). Rusija se bo spremenila v gigantski Balkan, v vechni vir vojn, v ogromno zharishche nemirov. Postala bo svetovno kvasilo, v katero se bodo vlivali socialni in moralni odpadki vseh drzhav ("infiltranti", "okupatorji", "agitatorji", "obveshchevalci", revolucionarni shpekulantje in "misionarji") – vsi kriminalni, politichni in konfesijski avanturisti sveta. Razkosana Rusija bo neizogibno postala nezaceljena rana vsega sveta.

2. Naj takoj povemo, da razkosanje Rusije, ki ga pripravlja mednarodno zakulisje, nima samo po sebi niti najmanjshih vzrokov, nikakrshnih duhovnih ali realno–politichnih razlogov, razen revolucionarne demagogije, nesmislenega strahu pred zdruzheno Rusijo in zastaranega sovrashtva do ruske monarhije in vzhodnega pravoslavja. Vemo, da zahodni narodi ne razumejo in ne trpe ruske posebnosti. Zanje je Rusija ovira za njihovo trgovinsko, jezikovno in osvajalno razshiritev. Pripravljajo se razdeliti zedinjeno rusko "metlico" na vejice, prelomiti vsako vejico posebej in z njimi razvneti pojemajochi ogenj svoje civilizacije. Razkosati morajo Rusijo, jo izenachiti z Zahodom, jo "razvezati" in na ta nachin unichiti: nachrt sovrazhnosti in pohlepa po oblasti.

3. Napachno se pri tem sklicujejo na veliko nachelo "svobode"; nacionalna svoboda naj bi zahtevala "politichno samostojnost"... Nikoli in nikjer ni plemenska delitev narodov sovpadala z drzhavno. Vsa zgodovina je temu zhiv in preprichljiv dokaz. Vedno so obstajali majhni narodi, nesposobni drzhavne samostojnosti: preshtudirajte tisochletno zgodovino Armencev, naroda temperamentnega in kulturno–samobitnega, vendar nedrzhavnega; vprashajte, kje je samostojna drzhava Flamancev (4,2 milijona v Belgiji, 1 milijon na Nizozemskem) ali Valizhanov (4 milijoni). Zakaj niso suvereni welshki Kimri in shkotski Gali (0,6 milijona)? Kje so drzhave Hrvatov (3.000.000), Slovencev (1.260.000), Slovakov (2,4 milijona), Vendov (65.000), francoskih Baskov (170.000), shpanskih Baskov (450.000), Romov (do 5 milijonov), shvicarskih Lorikov (45.000), shpanskih Kataloncev (6 milijonov), Gallegosov (2,2 milijona), Kurdov (nad 20 milijonov) in mnogih drugih azijskih, afrishkih, avstralskih in amerishkih plemen?

Plemenski "shivi" Evrope in drugih celin torej ne sovpadajo z drzhavnimi mejami. Mnoga majhna plemena so se reshila zgodovinskega izginotja ravno s pripojitvijo k vechjim narodom, drzhavnim in tolerantnim: odcepiti ta majhna plemena bi pomenilo, ali predati jih novim osvajalcem in na ta nachin spodkopati njihovo samobitno kulturno zhivljenje ali unichiti jih dokonchno, kar bi pomenilo duhovni zdrs, gospodarsko shkodo in drzhavnishko kratkovidnost. Spomnimo se zgodovine starodavnega rimskega imperija – neshteto narodov, ki so pridobili pravice rimskega drzhavljanstva, ohranili svojo samobitnost in se zavarovali pred vpadi barbarov. Kaj pa sodobni britanski imperij? Prav taka je tudi kulturna naloga zedinjene Rusije.

Ne zgodovina ne sodobno pravoznanstvo ne poznata pravila: »Kolikor plemen, toliko drzhav«. Ta novodobna iznajdba je absurdna in smrtonosna doktrina; v nashem chasu jo povzdigujejo prav zaradi razdelitve Rusije in unichenja njene samobitne duhovne kulture.

 

II.

4. Dalje, naj nam ne govorijo o tem, kako so bile ruske nacionalne "manjshine" zatirane s strani ruske vechine in njenega suverena. To je nesmiselno in lazhno fantaziranje. Imperatorska Rusija nikoli ni denacionalizirala svojih majhnih narodov, v nasprotju, recimo, z Nemci v Zahodni Evropi.

Potrudite se in poglejte na zgodovinsko karto Evrope v chasu Karla Velikega in prvih Karolingov (768–843 AD). Videli boste, da so skoraj prav od Danske, po Elbi in za Elbo (slovanska "Laba"!) prek Erfruta v smeri Regensburga ter po Donavi – zhivela slovanska plemena: Abodriti, Ljutichi, Heveli, Redariji, Ukri, Pomorjanci, Sorbri in mnogi drugi. Kaj je ostalo od njih? Bila so osvojena in podrejena. Izkorinjena ali popolno denacionalizirana s strani Nemcev. Taktika osvajalca je bila naslednja: po vojashki zmagi je bil vodilni sloj premaganega naroda priveden v nemshki stan; ta aristokracija je bila neposredno tu vsa pobita; potem je bil obglavljeni narod podvrzhen prisilnemu krstu v katolicizem, nesoglasni, teh je bilo na tisoche, so bili pobiti; ostali so bili prisilno in nepovratno germanizirani. "Obglavljanje" premaganega naroda je stara nemshka metoda, ki je bila kasneje uporabljena tudi proti Chehom, v nashem chasu pa spet proti Chehom, Poljakom in Rusom (zato so tudi bili v Rusijo infiltrirani boljsheviki z njihovim terorjem vred).

Je kaj takega, vsaj podobnega, znano iz ruske zgodovine? Nichesar in nikdar! Kolikor malih plemen je dobila v zgodovini Rusija, toliko jih je tudi ohranila. Res je odbirala zgornje sloje pripojenih plemen, vendar le zato, da jih vkljuchi v zgornji sloj svojega imperija. Rusija se nikoli ni ukvarjala s prisilno krstitvijo, z izkoreninjanjem, s porusenjem. Nasilna denacionalizacija in komunistichna uravnilovka sta se pojavili shele pri boljshevikih.

Dokaz: nemshko prebivalstvo je pogoltnilo neshteto plemen s pomochjo neusmiljene denacionalizacije do stopnje vsenemshke enorodnosti, v Rusiji pa je popis prebivalstva sprva nashtel nad 100, potem pa skoraj 160 razlichnih jezikovnih plemen in do trideset razlichnih verovanj. Gospodje razkosovalci pozabljajo, da bo politichno razkosanje, ki ga nachrtujejo, omogochila prav imperatorska Rusija s svojo plemensko sestavo.

Spomnimo se vsaj zgodovine nemshkih kolonistov v Rusiji. Ali so bili v 150 letih podvrzheni denacionaliziciji? Preselili so se na obmochje Volge in v juzhno Rusijo v drugi polovici XVIII. stoletja in kasneje (1765–1809) v shtevilu 4050 tisoch. Na zachetku XX. stoletja je bil to med najbolj bogatimi sloji ruskega kmetstva in je shtel priblizhno 1.200.000 ljudi. Vsi so ohranjali svoj jezik, svoja verovanja, svoje navade. Boljsheviki so jih s svojim izkorishchanjem prisilili, da so se mnozhichno zatekli nazaj v Nemchijo in Nemci so osupli zaslishali iz njihovih ust izvirne golshtinske, vjurtembrske in druge dialekte. Vsa porochila o prisilni rusifikaciji so bila s tem ovrzhena in osramochena.

Vendar pa se politichna propaganda ne zaustavlja niti pred ochitno lazhjo.

5. Dalje, velja vedeti, da je razkosanje Rusije teritorialno nereshljiva naloga. Imperatorska Rusija ni gledala na svoja plemena kot na drva, ki jih premeshchash z mesta na mesto; nikoli jih ni gonila po drzhavi ad arbitrium. Njihova poselitev v Rusiji je bila stvar zgodovine in svobodne naselitve: to je bil iracionalen proces, ki se ni vklapljal v nikakrshne zemljepisne razmejitve; bil je proces kolonizacije, odhoda, preselitve, razkropitve, zdruzhevanja, meshanja, asimilacije, razmnozhevanja in izumiranja. Odprite dorevolucijsko etnografsko karto Rusije (1900–1910) in videli boste neverjetno pestrost: ves nash teritorij je bil pokrit z majhnimi nacionalnimi "otochki", "rokavi", "ozhinami", "kanali" in "jezeri". Dobro poglejte na to plemensko meshanico in uposhtevajte naslednje pridrzhke: 1) vse te barvne oznake so pogojne, kajti nihche ni oviral Gruzincev zhiveti v Kijevu ali Peterburgu, Armencev v Besarabiji ali Vladivostoku, Letoncev v Arhangelsku ali na Kavkazu, Cherkezov v Estoniji, Velikorusov kjerkoli zhe itn; 2) zato vse te barve na karti ne oznachujejo "izkljuchno", ampak le "pretezhno" plemensko naseljenost; 3) vsa ta plemena so se v zadnjih 200–300 letih krvno pomeshala, otroci iz teh meshanih zakonov pa so s tem nadaljevali; 4) uposhtevajte she dar ruskega duha in ruske narave za neprisilno in neopazno porusenje ljudi druge krvi, kar dobro ponazarja juzhnoruski pregovor: »Papa – Turok, mama – Grek, a ja ruski chelovek«; 5) razshirite ta proces na ves ruski teritorij... in razumeli boste, zakaj je spodletel boljshevistichni poskus paradne razdelitve Rusije na nacionalne "republike".

Boljshevikom se ni posrechilo dodeliti vsakemu plemenu njegovo posebno ozemlje, ker so vsa plemena razkropljena in razprshena, krvno in zemljepisno premeshana.

S politichno izolacijo si vsako pleme seveda lasti tok "svojih" rek in kanalov, plodno zemljo, podzemna bogastva, pashnike, donosne trgovinske poti in strateshke obrambne meje, che pustim ob strani glavni "masiv" svojega plemena, ne glede na to, kako majhen je lahko ta "masiv". Che pa si odmislimo majhna in razkropljena plemena, kot so: Votjaki, Permjaki, Zirjani, Voguli, Ostjaki, Cheremisi, Mordvinci, Chuvashi, Izhorci, Talishinci, Krizci, Dolgani, Chuvanci, Aleuti, Laki, Tabasaranci, Udini in druga – in pogledamo samo na nacionalno gnecho Kavkaza in Srednje Azije, bomo zagledali naslednje:

Poseljenost vechjih in pomembnejshih plemen je v Rusiji taka, da je bila vsaka osamosvojena "drzhavica" primorana oddati sosedom svoje "manjshine" in vkljuchiti v svojo sestavo obshirne tuje "manjshine". Takshno je bilo stanje na zachetku revolucije v Srednji Aziji z Uzbeki, Tadzhiki, Kirgiz–Kajsakami in Turkmeni; poskusi politichne razmejitve so tu izzvali le silovito konkurenco, sovrashtvo in nepodrejanje. Enako je bilo na Kavkazu. Zastarelo nacionalno sovrashtvo med azerbejdzhanskimi Tatari in Armenci je zahtevalo strogo teritorialno delitev, ta pa se je pokazala kot povsem neuresnichljiva; do izraza so prishla bolna teritorialna vozlishcha z meshanim prebivalstvom, in le navzochnost sovjetske vojske je preprechevala medsebojno klanje. Podobna bolna teritorialna vozlishcha so se pojavila pri razmejitvi Gruzije in Armenije, zhe zato, ker so v Tiflisu, prestolnici Gruzije, Armenci predstavljali skoraj polovico prebivalcev, in to najbolj premozhno. Pod krinko "nacionalne samostojnosti" so boljsheviki, ki so razumljivo zheleli izolirati, denacionalizirati in internacionalizirati ruska plemena, reshevali vse te naloge na diktatorski nachin, za katerim se je skrivala partijsko–marksistichna logika.

 

III.

6. K povedanemu velja dodati, da je vrsta ruskih plemen vse do danes zhivela v stanju duhovne in drzhavno–politichne malokulturnosti: med njimi so takshna, ki se v religioznem smislu nahajajo v najboj primitivnem shamanstvu; vsa "kultura" je zreducirana pri mnogih na primitivno obrt; nomadstvo she zdalech ni prezhiveto; ker nimajo naravnih meja svojega ozemlja, ne glavnih mest, ne svojih pisnih znamenj, ne svojih srednjih in visokih shol, ne svoje inteligence, ne svojega nacionalnega samozavedanja, ne drzhavnega obchutka za pravo in red, so bila ta plemena (kot je bilo znano ruski imperatorski vladi in kot se je potrdilo pri boljshevikih) nesposobna najbolj elementarnega politichnega delovanja, da ne govorimo o razreshitvi zapletenih nalog sodnih postopkov, narodnega predstavnishtva, tehniki, diplomaciji in strategiji. V boljshevistichnih rokah so bila ta plemena politiche "lutke", nataknjene na "prste" boljshevistichne diktature: kot so se ti prsti premikali, tako so te nesrechne lutke migale, se priklanjale in pokorno zhlobudrale partijsko-marksistichne vulgarnosti. Demagogija in prevara, ekspropriacija in teror, razdejanje religije in vsakdana so bili prikazani kot "nacionalni razcvet" ruskih manjshin, na Zahodu pa so se nashli bedaki in prodani novinarji, ki so peli slavospeve "osvoboditvi narodov".

Neizogibno vprashanje: kdo bo zavladal tem plemenom – po razkosanju Rusije? Katera tuja drzhava jih bo pretentala in stiskala iz njih zhivljenjske sokove?

(...)

8. Ne glede na vse, moramo biti pripravljeni, da bodo razdelitelji Rusije poskushali izvesti svoj sovrazhni in absurdni nachrt tudi po padcu boljshevizma, in to pod krinko zmagoslavja "svobode", "demokracije" in "federalizma"; za ruske narode in plemena bo to poguba, za avanturiste, ki hlepijo po politichni karieri in si zhelijo propada Rusije, pa bo nastopil praznik. Na tak razplet moramo biti pripravljeni prvich zato, ker je nemshka propaganda vlozhila prevech denarja in sil v ukrajinski (in morda ne le v ukrajinski) separatizem; drugich zato, ker je psihoza navidezne "demokracije" in navideznega "federalizma" zajela shiroke kroge porevolucijskih ambicioznih karieristov; tretjich zato, ker svetovno zakulisje, ki se je odlochilo razkosati Rusijo, ne bo odnehalo, dokler dokonchno ne propadejo njegovi nachrti.

 

IV.

Po padcu boljshevizma, ko bo svetovna propaganda vrgla v vseruski kaos parolo »Narodi nekdanje Rusije, razdruzhite se!«, bosta v ospredju dve mozhnosti:

ali bo znotraj Rusije vstala ruska nacionalna diktatura, ki bo vzela v svoje roke krepke "vajeti upravljanja", pogasila pogubno parolo, povedla Rusijo k enotnosti in preprechila vsa in vsakrshna separatistichna gibanja v drzhavi;

ali pa take diktature ne bo in v drzhavi se bo zachel nepredstavljiv kaos migracij, vrnitev, mashchevanj, dezintegracije gospodarstva, nezaposlenosti, lakote in brezvladja.

(...)

11. Da bi si nazorno predstavili Rusijo v stanju tega dolgotrajnega brezumja, je dovolj, che si predstavimo usodo "Samostojne Ukrajine".

(...)

Obe sosednji drzhavi (Belorusija in Rusija – op. pr.) bosta vedeli, da se Ukrajina opira na Nemchijo in da je njen satelit, ter da se bo v primeru nove vojne nemshki napad zachel od Kurska na Moskvo, od Harkova na Volgo in od Bahmuta in Mariupolja na Kavkaz. To bo pomenilo novo strateshko situacijo, v kateri bodo tochke do zdaj maksimalnega nemshkega napredovanja postale njene izhodishchne tochke. Lahko si je predstaviti, kako se bodo v novi strateshki situaciji obnashale Poljska, Francija, Anglija in Zdruzhene drzhave; hitro bodo dojeli, da priznanje "Samostojne Ukrajine" pomeni oddati jo Nemcem (in torej priznati poraz v obeh svetovnih vojnah!) in ji omogochiti ne le dobavo juzhnoruskega kruha, premoga, zheleza, temvech ji tudi odstopiti Kavkaz, Volgo in Ural.

Tu se lahko zachne streznitev Zahodne Evrope od "federacijske" vrochice in vseruske razdelitve.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel 

 

 

 

 

Ivan Aleksandrovich Iljin (1883–1954), ruski filozof, politichni mislec in publicist. Avtor vech kot 30 knjig o filozofiji, religiji, kulturi, problemih drzhave in prava. Leta 1922 izgnan iz Rusije. Profesor Ruskega znanstvenega instituta v Berlinu. Gornji prispevek je iz Iljinove knjige O bodochi Rusiji, Moskva, Vojennoje izdateljstvo, 1993. (Op. pr.)

* Danes je to predvsem njen "potomec" chez veliko luzho, ki je od Anglije prevzel vodilno vlogo v svetu. (Op. pr.)

____________

Pomembno je poudariti, da Iljin govori o razkosanju Rusije zhe leta 1950 (leto izida izvirnika). Lahko bi rekli, da je vizonar dogodkov vech kot pol stoletja, preden so se zgodili, ali pa, da razpravlja o strateshkih interesih tedanjih imperialnih sil. Danes, ko smo seznanjeni z novejsho zgodovino, mu lahko marsikaj oporekamo, npr.: vemo, da so Slovenija, Hrvashka, Slovashka in she mnoge druge drzhave vendarle pridobile status samostojnih drzhav, cheprav nekatere le zachasno; da Iljin ochitno zastopa velikoruske tezhnje; pri razpadu Sovjetske zveze tudi ni mogoche spregledati notranjih antagonizmov (npr. gospodarskih, delezha muslimanskih nabornikov v ruski vojski...). Pa vendar je njegovo razmishljanje in uvidevanje imperialnih iger naj-sistemov v razvoju chloveshtva ali v delitvi sveta, kot smo temu vchasih rekli, nadvse pouchno in tudi danes aktualno. (Op. ur.)