Revija SRP 55/56

Frane Goljevshchek

 

KAKO NAJ TE IMENUJEM?

 
 
 
Kako naj te le imenujem,
po toliko dneh,
po toliko dneh in nocheh,
ki v letih so se nabrale.
Takrat, v dopoldanski rosi
sem z zharki ljubezni
dotaknil drhteche se zemlje.
In takrat se je vzdramila kal.
Potem sem odshel, in sem shel,
ne da bi videl drazhestno rast,
ne da bi videl cvet, ki brsti,
ne da bi videl sad, ki zori,
ne da bi slishal imena tvojega zven.
Kako naj te zdaj imenujem
ti rozha na polju dehtecha,
ti cvet z bolechino in srecho,
s sledovi neviht in topline,
ti rozha dishecha,
kako naj te le imenujem?
 
 
 
 
ODSHLA SI ONKRAJ
 
Odshla si onkraj mojih polj
chez temno brezno, ki lochuje.
V menishki kuti shla si
blagoslovljena
z mirom ognja pogashenega in
z masko
nasmeha pozno popoldanskega.
Do tja raztezajo se zdaj mochvirna tla,
z umrlim zadnjim cvetom,
z odtisi lica, rok in nog,
z odtisi dushe in srca,
podob resnice z znamenji,
ki sonce jih je izzhgalo v kromosome.
Odshla si onkraj mojih polj
in dalech tam oko te jasno jasno vidi.