Claudio H. Martelli
MIRNA ZAVEST
Kot galebov pretrgani let
ta tvoja nenadna smrt,
ta neverjetna burka.
Bil si neizpolnjena obljuba,
petje, ki je utihnilo na vecher,
odlomek pesmi.
A obstaja neka gotovost:
odkriti zadnjega dne
tvoje malo nezhno oblichje.
*
Odplul si
po drugachnih morjih
mali Paolo
ki si risal ladje
pa otoke in vulkane.
Tvoje shaljive oklepnice
nimajo vech topov
niti solz moje ochi
oziroma le bolj poredkoma
ko spuhti vsaka tolazhba
in se chas znova povrne
v bridki igri.
Mirna zavest
da se je smrt zachela
tudi za nas
si je zhe utrla pot.
*
Kot se prva zvezda prizhge na nebu
in vse druge ji po vrsti
sledijo
tako si nam prvi od nas
zachrtal pot:
v tezhkem chasu ne da bi podleglo
zhivljenje.
V lebdechem trenutku pred spanjem
ponochi
spet vidimo nash vcheraj in danes
vendar si ne povemo
v grenkem preblisku
da se s smrtjo
vse koncha,
tudi ljubezen.
*
Tiha ljubezen je
to jesensko morje
ali chisto steklo v reki
kot zaporedje
valovitih gozdnih grichev.
Visoko lastavichje spreletavanje
dobri vonj po domachijah.
Vas na vrhu gore.
Taka je moja vechna ljubezen:
zate chas kot bezhne sanje.
Tedaj resnichno smrti ni.
*
Spushchala sva se po Galerijski ulici
jaz na stopnichki sin
ti na cesti oche.
Se spominjash
tistih pomladanskih dni
(o Veliki nochi?)
ko po dolgih odsotnostih
si odpiral charobne kovchke
in se razgovoril o daljnih krajih
o Smirni Pireju Limassolu?
Leta minevajo
in zdaj te gledam s stopnichke
ker mi je zhivljenje dalo
prevech ohole brezbrizhnosti.
Bilo bi lepo v tej zimski nochi
zachutiti tvojo raskavo roko
v mojih dlaneh.
Chas je skopushen
nenehno nas muchi.
Resnichna chustva
nosimo v sebi
kot skrivne bolechine
iz sramezhljivosti
ali iz usmiljenja.
Iz cikla: Mirna zavest
Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich
Claudio H. Martelli je trzhashki knjizhevnik, publicist, novinar, umetnostni kritik, rezhiser, zalozhnik in lastnik-direktor revije Trieste-Arte & Cultura (Trst-Umetnost & Kultura), ki izhaja v mestu v zalivu zhe dobrih pet let in daje she kar velikodushno svoje strani na razpolago tudi Slovencem. Po chetrtstoletnem pesnishkem prostovoljnem molku - drzhal se je pach Schoenbergovega izreka, da poeziji ne preostane nich drugega kot molchanje ali tishina -, se je po tehtnem premisleku, spricho sveta, ki nevarno drsi ali ga "Veliki bratje" namerno pehajo v najbolj brezizgledno poplitvenost in potroshnishtvo, preprichal, da pesniki vsekakor morajo ponovno dvigniti svoj glas, in tudi sam letos izdal pri trzhashkih Edizioni del Tomasole svojo chetrto zbirko z naslovom Il nemico dei sogni e altre poesie (Sovrazhnik sanj in druge pesmi). Leta 1965 pa Lamento per un cuore di pietra (Tozhba za okamnelo srce), leta 1970 Poesie per Alexi (Pesmi za Alexija) in shtiri leta kasneje, to je leta 1974, La quieta coscienza (Mirna zavest) – izbor iz te zbirke je pesnik ponatisnil v letoshnji zbirki, jaz pa prevedla za prichujocho shtevilko Srpa. Izdal je tudi tri esejistichne knjige, in sicer: Artisti Triestini Contemporanei (Trzhashki sodobni umetniki), 1975, Artisti Triestini del Novecento (Trzhashki umetniki dvajsetega stoletja), 1979, in Dizionario degli Artisti di Trieste, dell'Isontino, dell'lstria e della Dalmazia (Slovar trzhaskih, pososhkih, istrskih in dalmatinskih umetnikov). Pisal je tudi izvirne igre za gledalishche in prirejal za oder knjizhevna dela.
Jolka Milich