Revija SRP 55/56

Claudio H. Martelli

 

MIRNA ZAVEST

 

 

 

Kot galebov pretrgani let

ta tvoja nenadna smrt,

ta neverjetna burka.

Bil si neizpolnjena obljuba,

petje, ki je utihnilo na vecher,

odlomek pesmi.

A obstaja neka gotovost:

 

odkriti zadnjega dne

tvoje malo nezhno oblichje.

 

*

 

Odplul si

po drugachnih morjih

mali Paolo

ki si risal ladje

pa otoke in vulkane.

Tvoje shaljive oklepnice

nimajo vech topov

niti solz moje ochi

oziroma le bolj poredkoma

ko spuhti vsaka tolazhba

in se chas znova povrne

v bridki igri.

Mirna zavest

da se je smrt zachela

tudi za nas

si je zhe utrla pot.

 

*

 

Kot se prva zvezda prizhge na nebu

in vse druge ji po vrsti

sledijo

tako si nam prvi od nas

zachrtal pot:

 

v tezhkem chasu ne da bi podleglo

zhivljenje.

V lebdechem trenutku pred spanjem

ponochi

spet vidimo nash vcheraj in danes

vendar si ne povemo

v grenkem preblisku

da se s smrtjo

vse koncha,

tudi ljubezen.

 

*

 

Tiha ljubezen je

to jesensko morje

ali chisto steklo v reki

kot zaporedje

valovitih gozdnih grichev.

Visoko lastavichje spreletavanje

dobri vonj po domachijah.

Vas na vrhu gore.

Taka je moja vechna ljubezen:

zate chas kot bezhne sanje.

Tedaj resnichno smrti ni.

 

*

 

Spushchala sva se po Galerijski ulici

jaz na stopnichki sin

ti na cesti oche.

Se spominjash

tistih pomladanskih dni

(o Veliki nochi?)

ko po dolgih odsotnostih

si odpiral charobne kovchke

in se razgovoril o daljnih krajih

o Smirni Pireju Limassolu?

Leta minevajo

in zdaj te gledam s stopnichke

ker mi je zhivljenje dalo

prevech ohole brezbrizhnosti.

 

Bilo bi lepo v tej zimski nochi

zachutiti tvojo raskavo roko

v mojih dlaneh.

Chas je skopushen

nenehno nas muchi.

Resnichna chustva

nosimo v sebi

kot skrivne bolechine

iz sramezhljivosti

ali iz usmiljenja.

 

 

Iz cikla: Mirna zavest

Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich

 

 

 

Claudio H. Martelli je trzhashki knjizhevnik, publicist, novinar, umetnostni kritik, rezhiser, zalozhnik in lastnik-direktor revije Trieste-Arte & Cultura (Trst-Umetnost & Kultura), ki izhaja v mestu v zalivu zhe dobrih pet let in daje she kar velikodushno svoje strani na razpolago tudi Slovencem. Po chetrtstoletnem pesnishkem prostovoljnem molku - drzhal se je pach Schoenbergovega izreka, da poeziji ne preostane nich drugega kot molchanje ali tishina -, se je po tehtnem premisleku, spricho sveta, ki nevarno drsi ali ga "Veliki bratje" namerno pehajo v najbolj brezizgledno poplitvenost in potroshnishtvo, preprichal, da pesniki vsekakor morajo ponovno dvigniti svoj glas, in tudi sam letos izdal pri trzhashkih Edizioni del Tomasole svojo chetrto zbirko z naslovom Il nemico dei sogni e altre poesie (Sovrazhnik sanj in druge pesmi). Leta 1965 pa Lamento per un cuore di pietra (Tozhba za okamnelo srce), leta 1970 Poesie per Alexi (Pesmi za Alexija) in shtiri leta kasneje, to je leta 1974, La quieta coscienza (Mirna zavest) izbor iz te zbirke je pesnik ponatisnil v letoshnji zbirki, jaz pa prevedla za prichujocho shtevilko Srpa. Izdal je tudi tri esejistichne knjige, in sicer: Artisti Triestini Contemporanei (Trzhashki sodobni umetniki), 1975, Artisti Triestini del Novecento (Trzhashki umetniki dvajsetega stoletja), 1979, in Dizionario degli Artisti di Trieste, dell'Isontino, dell'lstria e della Dalmazia (Slovar trzhaskih, pososhkih, istrskih in dalmatinskih umetnikov). Pisal je tudi izvirne igre za gledalishche in prirejal za oder knjizhevna dela.

Jolka Milich