Revija SRP 55/56

Boris Gabrshchik
 
 
 
HVALEZHEN SEM TREM HISHAM

 

Prvi, Perlesovi hishi na Chopovi, kjer sem prezhivel zgodnje otroshtvo, razpet med prashnim dvorishchem shivalnice Elite in chudezhnim podstreshjem z najmanj milijonom mishk.

Zhiveli smo v ogromnih sobanah z grozljivo visokimi stropi, ki so se odpirale druga v drugo. Prav na koncu pa je bila spalnica omice in dedka, z oknom v jashek, kamor ni nikoli posijalo sonce. Staro, chrno pohishtvo in prav na sredi chrna pisalna miza z mnogimi predali, ki jih nisem smel nikoli odpreti. Bili so polni skrivnosti: kemikalij, laboratorijske steklovine, uporov, kondenzatorjev in retort. Tu je bila she chudezhna beseda: analiza.

Ob nedeljah smo obiskovali drugo omico na Poljanski, v starem stanovanju prav pod streho. Oma, prava Dunajchanka, je zhivela s svojimi bleshchechimi spomini, starim pohishtvom, slikami, nostalgijo, porcelanom, srebrnim jedilnim priborom in obvezno belo kavo.

In dolge pochitnice v Opatiji: stara vila, sredi z bambusom zarashchenega vrta, v poznem popoldanskem soncu, z dolgimi sencami, in teta Bachich z rechmi iz daljnjih dezhel, ki sta jih prinesla brata - mornarja.

Minila so leta, vsi so davno odshli. Ostali so predmeti. Vechkrat smo se selili; ostala je chrna pisalna miza in - analiza, Nekaterih rechi nisem znal nikoli fotografirati, druge pa se kar same nezmotljivo postavijo v chrni red, kot v predalu mojega dedka in kredenci moje dunajske ome. Najbrzh ni bilo nobene charovnije, le "To ni za otroke!". In ti moji predmeti nosijo v sebi spomine na vse te chudovite Ijudi in tri hishe mojega otroshtva. Preprichan sem, da je chisto malo njihovih usod tudi v mojih slikah, saj je konchno vse le - kemija.