Revija SRP 55/56

Andrej Lutman

 

ZAPISI O KNJIGAH

 
 
 
ZACHETNE TEZHAVE?
 
GLAS (Antologija sodobne shkotske kratke proze)
Uredil: Andrej E. Skubic
Prevod: Tina Mahkota in Andrej E. Skubic
Oblikovanje in oprema: Jadranka Ivachić
Izdalo in zalozhilo: Drushtvo Apokalipsa, Ljubljana, 2002, 198 strani

Drushtvo Apokalipsa je z urednikoma Primozhem Reparjem in Jurijem Hudolinom v zbirki Pretoki odprlo novo mozhnost seznanjanja slovenskih bralcev in bralk s sodobno svetovno knjizhevnostjo. Pobudnik antologije sodobne shkotske kratke proze Andrej E. Skubic v predgovoru zapishe: Sam sem si zhelel pripraviti zbirko, ki bo morda sicer nekoliko bolj »urednishka«, kot se spodobi, vendarle pa bo prinesla izbor odlichnih besedil, ki ustvarjajo celovito podobo tistega vidika sodobne shkotske proze, ki se mi zdi najpomembnejshi. To je zavezanost glasu kot osnovnemu izrazilu posameznika, izrazilu druzhbene perspektive, izrazilu kulture posamezne skupine in hkrati shkotske druzhbe kot celote v shirshem okviru britanske druzhbe; in dalje: Pripravil sem izbor, ki, kolikor mi je to pach uspelo, uchinkuje kot zhivzhav disharmonichnih glasov, kakrshni sestavljajo tkivo danashnje etichno, druzhbenoslojno, religiozno, spolsko in ideoloshko pestre, pogosto tudi konfliktne industrijske shkotske druzhbe.

Izbral je osemnajst imen, ki naj bi ustrezala omenjenim merilom. Na koncu knjige se lahko seznanimo tudi s podatki o izbrancih in izbrankah. Ti podatki so za nekatere nepopolni, morda celo zavajajochi (je bila Agnes Owens res rojena leta 1926 – morda leta 1962?). Na tem mestu naj omenim, da so knjigo denarno podprli: Scottish Arts Council iz Edinburgha, British Council iz Ljubljane ter Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo. S tem v zvezi izpostavljam, da je oprema in izdelava knjige precej revna: vezava komaj vzdrzhi prvo branje, videz je pust in odbojen. Tudi sama besedila bi potrebovala she kakshno skrbno branje, saj sta skladnja in jezik, ki ju uporabljata prevajalec in prevajalka, precej raznolika in ne nujno sledecha ustaljenim slovnichnim vzorcem ali pravopisu, pa se tako ob prebiranju pojavljajo motechi dvomi: je napaka ali ustvarjalni presezhek.

In naposled k sodelujochim, h »glasnikom« in »glasnicam« ter njihovim prispevkom. Bernard MacLaverty se predstavlja z besedilom Jezik, resnica in izpah cheljusti. Zelo preprichljivo opishe, kaj se dogaja z jezikom, ko ga izgovarja v pogovoru z zobozdravnikom, ki mu ruje zob, in po tem. V antologiji irske kratke proze Kri in voda se nam je zhe predstavil. James Kelman v pripovedi Ne ne dokler socialna, ki je brez dvogovorov in se zachne, vzpostavlja ter koncha zelo nedolocheno, sredi stavka, poda stanje gnusa do vsega, kar ga proti njegov volji obkrozha in krizha. Alasdair Gray objavlja 5. poglavje romana 1982 Janine; slikoviti opisi razocharanj in temu primernih odzivov. Janice Galloway se nam je tudi zhe predstavila, in sicer s prvenecem Dihati morash, to je vsa skrivnost. Zgodbo Kri je (tudi) navdihnil obisk zobozdravnika. A. L. Kennedy se predstavlja z zgodbo Nochna geometrija in vlaki v Garscaden (ali Garscadden?) in je ljubezenske sorte. Duncan McLean z zgodbo Postelja iz osata popelje v svet zapijanja in temu primerne spolnosti. Irvine Welsh, znan po romanu in filmu Trainspotting, z besedilom Kanon prichara vzdushje pred samomorom. Alan Warner se predstavi z zgodbico Mozh, ki hodi – lik, ki ga pozneje razshiri v roman. Agnes Owens z besedilom Lopa, ki je v glavnem sestavljeno iz pogovora, izvaja nekakshno vajo v pisanju. Jeff Torrington z zgodbo Boagova galerija preprichljivo soochi s tovarnishkim vzdushjem. Paul Reekie z besedilom Prispevek spretno spleta razlichna dushevna stanja, jezikovne tvorbe in pripovedne nachine. Candia McWilliam nas sezani, kaj se dogaja na kopalishchu oziroma Na produ. Kamaljit Sangha nas zadene Naravnost v srce. Ron Butlin v pisanju Kaj pomenijo barve razgrinja plasti jezika in (njegovih) barv. Alison Grove v zgodbi Sokrivka razkrije svoj odnos do umrle babice. Anne Donovan na zgledno kratek nachin izpove Testiranje nosechnosti. Suhayl Saadi, ki je pakistanskega porekla, z gosto zgodbo Devetindevetdeset poljubogramov stke bogato besedilo, ki spominja na vzhodnjashke preproge. Antologijo koncha Donal McLaughlin s pisarijo Alergija na drzhavne himne, ki v angleshchini she ni bila objavljena, in smeshi ljudsko hlapchevstvo. Skupaj z Janice Galloway je v Edinburgh Rewiev uredil sklop prevodov sodobne slovenske knjizhevnosti.

Ta zapis sklepam z zheljo, da bi bili naslednji Pretoki pre-tochnejshi.

 

 

KDO ZHALUJE IN KAJ OBJOKUJE
 
Darja Shterbenc Erker: QUID LACRIMIS...: Rimska zhenska pred oblichjem smrti med 2. stol. pr. nsh. in 2. stol. n. sht
Oblikovanje: Rajko Vidrih
Zalozhba: /*cf., Ljubljana, 2002, 276 strani

Pri zalozhbi /*cf. je v Oranzhni zbirki izshla mochno predelana doktorska disertacija, ki jo je Darja Shterbenc Erker zagovarjala na Fakulteti za podiplomski shtudij v Ljubljani. Kot she pojasni v Zahvali na zachetku knjige, so misli, zbrane v tej knjigi, zorele sedem let, delo pa so ji denarno omogochile mnoge slovenske in tuje ustanove. Posebej izpostavlja parishko Center za primerjalno raziskovanje antichnih druzhb, kjer si je prizadevala raziskovati antiko s pogledom socialne antropologije.

Glavna naloga raziskave, ki se ji je Darja Shterbenc Erker popolnoma predala, je ugotoviti, kakshno druzhbeno vlogo so imele v antichnem Rimu zhenske ter njihovo podrejenost moshkim. S tem v zvezi se osredotochi na pogrebne dejavnosti, ki naj bi zhenskam dajale pomembno mesto v takratni druzhbi. S svojim delom in raziskovanjem kar se le dá podrobno razchleni in ovrednoti dosedanje znanstvene poglede na to podrochje, izvede svoje zakljuchke in odpre nove mozhne razlage. Tako vzpostavi shiroko polje pogledov na obrede, navade in obichaje, ki se vlechejo tudi v danashnji chas, saj smo mnoge od njih bolj ali manj na silo prevzeli od zgodovinskih in sodobnih zavojevalcev slovenskega ozemlja in ljudi. Tu seveda mislim na vplive Rima oziroma Vatikana.

Knjiga je razdeljena na shtiri poglavja. Prvo z naslovom Zhalovati nekoch, zhalovati danes vzpostavi celotno vsebino knjige in trditev, da zhenske v antichnem Rimu niso bile zapostavljene, ampak celo nasprotno, saj so imele pravzaprav kljuchno vlogo tako pri rojstvu kakor pri smrti ter pri obredih, ki so spremljali oba pojava. Tu potegne primerjavo z danashnjim chasom, kjer je ukvarjanje s smrtjo potisnjeno na rob, ceni pa otroshkost in mladost. Prav tako izpostavi nash dandanashnji odnos do joka in zhalovanja. Vsaj glede joka smo precej sramezhljivi, v antiki pa naj bi jok razumeli celo kot uzhitek (navajam): »Grshki in rimski stoishki filozofi, ki so pridigali umirjenost, vzdrzhnost in hojo po srednji poti med dvema skrajnostima, so svarili pred negativnimi uchinki predajanja solzam. Ihtenje je bilo zanje vir uzhitka, ki se lahko sprevrzhe v chezmerno uzhivanje.« Pomemben je tudi sam odnos do zhalovanja. V antiki so z objokovanjem pokojnih izkazovali chast in se zapovedanih pogrebnih obredov kar najbolj mnozhichno udelezhevali ter najemali poklicne zhalovalke, danes pa je pogrebni jok izraz iskrene zhalosti ob izgubi, pogrebni obredi pa so najbolj cenjeni, che se odvijajo v ozkem druzhinskem krogu. Nihche si danes vech ne puli las ali brade, zhenske si vech ne razgaljajo dojk in se ne bijejo po njih, ne uporablja se mnozhice obredno dolochenih gibov, ki so morali biti popolnoma natanchni in vedno isti. Nad to natanchnostjo so bili zachudeni zhe krshchanski preuchevalci antichnih obredij, ki kar niso mogli razumeti, da lahko en napachen gib skazi celoten obred. Darja Shterbenc Erker v tem poglavju posebej opozori na razliko med krshchansko in pogansko usmeritvijo glede stika z bozhanstvom (navajam): »'Poganska' komunikacija z bogovi je bila zunanja, predvsem pomembna je bila materialna stran obredov, gibi in molitve, medtem ko so za krshchansko vero pomembni ponotranjeno verovanje, intimna komunikacija z bogom in kesanje v posameznikovi notranjosti.« Poglavje zakljuchuje z grobim prikazom dopolnjevanja moshkih in zhenskih vlog pri obredih, povezanih s smrtjo.

V drugem poglavju z naslovom Moshke in zhenske naloge v ritualih ob rojstvu in ob smrti Darja Shterbenc Erker zavidljivo natanchno in poglobljeno razchleni vse dostopne vire o tej tematiki. Pomembno se mi zdi omeniti antichno pojmovanje rojstva in smrti, saj sta to dve nasprotni plati istega dogajanja. Pomemben je bil stik novorojenega otroka in umrle osebe z zemljo. V obeh primerih so novorojeno ali umrlo telo polozhili na tla. Glede vloge zhenske pri vsem tem pa navajam: »Rojstvo so Rimljani razumeli kot prihod iz dezhele senc, medtem ko je bila smrt odhod v dezhelo senc. Primerjava med rojstvom in smrtjo v tem poglavju bo pokazala, da je posredovanje zhensk nujno pri obrednem prevajanju obeh bioloshkih dogodkov v druzhbeno realnost. Edino zhenske so lahko obredno ochishchevale onesnazhenje, povezano s prehodom med obema svetovoma.« S tega izhodishcha nato skozi celo poglavje Darja Shterbenc Erker primerja obrede, njihova besedila in gibe, ki so spremljali novorojenega otroka in pokojno osebo, ter tako pokazhe na kljuchno vlogo zhenske.

V tretjem poglavju z naslovom Zhalovanje in ochishchevanje sta zhenski druzhbeni nalogi se lahko seznanimo s tankochutnimi prijemi, ki so bili v veljavi v antichnem Rimu pri ravnanju s trupli. Tu bi izpostavil vlogo narekanja in narekavic, ki (navajam): »... jochejo, krichijo in si pulijo lase na tujih pogrebih«. Izpostavljam tudi dejstvo, da so bili vsi postopki, ki so bili potrebni, da se je truplo izrochilo ali ognju ali pokopu, zgolj v domeni zhensk. Moshki so imeli zgolj drugotno vlogo, a seveda prav tako pomembno. V grobem: ochishchevanje po rojstvu in po smrti je bilo zhensko opravilo. Tu velja poudariti, da je bilo pomembno, da se zazhivi v tem svetu kot ochishcheno bitje, in prav tako je potrebno zapustiti ta svet v ochishcheni obliki. V tem poglavju Darja Shterbenc Erker znova vzorno obdela razlage, vire in teze o antichnih posmrtnih pochetjih zhivih. Dosledno in preprichljivo zavrne dvomljive dokaze, ki so jih izpostavljali predvsem moshki raziskovalci te snovi. Prav tako pokazhe svoje shiroko poznavanje tako antichne druzhbe kot tudi znanstvenih obravnavanj tega podrochja. Pokazhe na vlogo zhensk kot svechenic in na pomembnost obsmrtnih slovesnosti za celo rimsko druzhbo in druzhabnost.

V chetrtem delu z naslovom Moshke in zhenske druzhbene vloge strne svoja dognanja. Predvsem je pomembno, da osvetli polozhaj zhensk, ki je skozi predvsem moshke druzhbene vloge postal obroben in zanemarjen, pri tem pa vlog moshkih ne zmanjsha, ampak jih dopolni in celoviteje ovrednoti. S prevlado krshchanstva je pach pogreb postal predvsem naloga duhovnika, zhenske pa so zgolj nekakshne chistilke in okrashevalke.

Naj za zakljuchek navedem konec dosledne, bogate in zavidljivo berljive razprave: »Z razkrajanjem ritualizma, ki je tradicionalno priznaval razliko med moshkim in zhenskim delom, so zhenske izgubile vir svoje mochi – moshki so prevzeli tudi tista simbolna opravila, ki so zhenskam tradicionalno zagotavljala avtonomijo in moch. Zato so si moderne zhenske pridobile oblast predvsem tako, da so posegle na podrochja, ki so bila tradicionalno moshka.«