Revija SRP 55/56

Andrej A. Golob

 

OBISK

 

Tistega lepega dne sem vstal zhe zgodaj zjutraj. Zelo zgodaj zjutraj. Ob osmih.

Bil je to namrech poseben dan. Dan za poseben obisk. Kakrshen pach ni vsak dan.

Hitro sem pricapljal v dnevno sobo, se na vso moch pretegnil in tako uchinkovito konchal svoje jutranje razgibavanje.

Potem sem strumno pridrsal v kopalnico. Ne mislim opisovat, kako sem opravil tisto stvar, pa se umil, pa obrisal, pa si opral zobe, pa se preoblekel, pa... Ne, ne, o tem ne mislim pisat. O tem raje kdaj drugich.

Potem sem shel zbudit svoje privrzhence. "Vstanite, oj, vstanite, druzhina moja!" sem zavpil. In vsi so v hipu vstal kot eden, saj so vedel, da se s poglavarjem druzhine, ki poskusha podpirat en vogal hishe, pa she pri ostalih treh skor nich ne pomaga, pach preprosto ni shalit. Hop, dva, hop, dva , hop, dva je shiroko zaprtih ochi vsak opravil svoje.

Potem smo zajtrkoval, si opral zobe (ja, tud jaz), se oblekl, pripravil darila, pregledal stanovanje, che smo vse ugasnil, che je vse, kot mora bit, pa goro stvari, kot da gremo na dopust, spravil v avtomobil in potem she sebe spravil v avtomobil, pa se spomnil, da morda nismo ugasnil rachunalnika, pa smo ga, saj ga sploh vklopil nismo, pa smo shli nazaj v avtomobil, pa se vrnil po darila, jih komaj stlachil v prtljazhnik, pa smo shli preverit, che smo zaklenil vrata hishe, spet sta bila otroka kriva, da je bilo odklenjeno, pa smo torej zaklenil ta presneta vrata, pa smo shli nazaj v avtomobil ...

In potem so vsi napeto chakal, kaj jim bom povedal. Le kam gremo danes?

"Dans, lubi moji," sem slavnostno zachel svoj velepomemben nagovor, "gremo k ludem, ki jh mam tud jest najrajsh, sej so men narbol pudobn!"

In smo se odpeljal. Na turnejo. Obiskat moje klone...