Revija SRP 53/54

Yves Bonnefoy

 

ZMERAJ ISTI GLAS

 

 

 

Kot kruh sem, ki ga bosh prelomil,

kot ogenj, ki ga bosh prizhgal, kot chista voda,

ki te bo spremljala po dezheli mrtvih.

 

Kot pena,

ki je zate dozorila svetlobo in pristan.

Kot vecherna ptica, ki zaslanja obale,

kot vecherni veter, naenkrat bolj hiter in hladán.

 

 

 

 

(IN NE OSTANE)*

 

In ne ostane, v plitvini

zgoraj nad svetom,

nich drugega kot lepota ognja,

ki je bil znamenje.

 

_____

* v originalu brez naslova (op. prev.)

 

Iz francoshchine prevedel Ivo Antich

 

 

 

 

O AVTORJU

Yves Bonnefoy, najpomembnejshe ime francoske poezije v drugi polovici XX. stoletja. Kot dolgoletnegea (neuspeshnega) kandidata za Nobelovo ga je mogoche prishteti med "odpisane nobelovce", med njimi pa med tiste, ki niso (kot nekateri sicer nagrajeni) "odpisani" zaradi neaktualnosti in pozabe, marvech med tiste, ki niso dobili nagrade, cheprav sodijo v najozhji krog bistvenih avtorjev moderne evropske in svetovne literature. Rojen 1923 v Toursu, shtudiral matematiko in filozofijo, od 1943 zhivi v Parizu, kjer se je spochetka druzhil z nadrealisti, a je kmalu krenil po svoji poti pesnika, zgodovinarja umetnosti in prevajalca (zlasti Shakespeara). Leta 1947 je objavil zbirko pesnishko-proznih zapisov Anti-Platon, druga zbirka O gibanju in nepremichnosti Douve (1953) pa pomeni “veliki met”, zgodovinsko dejanje: z njo je inavguriral svojo poezijo kot specifichno (her/m/etichno) nagovarjanje “ideala” v esencialni liniji francoske poezije od trubadurjev in Mauricea Sceva prek Baudelairovega kroga (simbolisti) do Valéryja. Njegov “ideal” je konchna tochka te linije, neujemljiva “ideja”, poimenovana po reki Douve z vso vechpomenskostjo te besede (med drugim: vodni jarek okoli trdnjave). Njegova poezija je vechinoma pisana v prostem verzu, vchasih z rimami; leta 1986 pa je izshla zbirka Tam, kjer dolbe veter, sestavljena iz nerimanih kvartin, med katerimi so nekatere kot samostojni “poetichni aforizmi”. Sicer pa gre, ne glede na obliko, za “zmeraj isti glas” - tako glas pesnika kot glas sredishchnega toka francoskega (in sploh evropskega) pesnishtva. (Op. prev.)