Revija SRP 53/54

Tomazh Kosmach

 

BRUNARICA

 

Z Brunotom nihche ni maral delati. Bil je prevech tog. Paznost je uganjal na gradbenem podjetju. Tam so itak vsi pametni. Vsak ima v glavi meshalec, ki se mu ga po shihtu ne da sprati. Zlagoma se meshalec vse pochasneje in vse glasneje vrti, dokler ne opere samo lopate za vsak naslednji dan.

Pokonchen in krepak kot kakshen oficir, me je prichakal pri prvi predaji. Chrva od shtudenta je uvajal v varovanje firme, predvsem pa v znachaj, ki si ga je sam izgradil na kmetiji. Rekel je:

"Luchi prizhgesh ob petih!"

"Zakaj? Saj je takrat she dan."

"A me bosh ti uchil? Si she premalo polente pojedel!"

Chemurkoli nisem pohlevno prikimal, je padla pripomba.

"Lahko si skuhash kavo na mojem reshoju," je nadaljeval z uslugami.

"Ne pijem kave."

"Ah, seveda! Nash shtudentek je prefin, da bi si mazal uchene rochice z delavskim priborom."

Imel me je za shtudenta. Shtudenti pa smo bili lenuhi. Moral me je trpeti celo noch. Vsako uro sva spokala na obhod. Malo sem se uprl:

"Saj je vse isto!"

"Ponochi je treba opraviti vech obhodov!"

"A niso shtirje dovolj?"

"Ne bo te pobralo, che se malo pretegnesh."

Zato mu je vsa zhlahta ushla, shtudent pa je moral za mozhakom, ki se je bal teme. Premikala sva rit v prazno. Sam si ni upal. Bal se je. Zato je tudi delal samo popoldanske shihte in prizhigal reflektorje ob petih popoldne. Zgovarjal se je na barvno slepoto, starost pri petinshtiridesetih in podobna za lase privlechena opravichila. Sicer pa nisva imela kaj govoriti, zato sem kar rad migal z repom. Se vsaj nisva trudila z molkom. Radia nisva smela poslushati, ker bi naju ponochi lahko usekal kakshen valski shum.

Njegov sluzhabnik sem moral biti she naslednje popoldne. Firma zjutraj ni potrebovala varnostnikov. Obstajale so sluzhbe, ki so poskrbele, da noben gost ni mogel neopazheno sklizniti mimo pisarn. Delavci so se itak pasli na terenu in se vrnili malo pred drugo. Folk se je zlival mimo Brunota v zapushchanju osemurne dnine. Vsi so ga uposhtevali kot kmechko grcho. Med ta trdi zhivelj sem torej padel jaz. Shla sva si na kurac, vsak je mislil svoje o drugem, vztrajala sva in se vse bolj navezovala. Pravzaprav je bil kar prijazen in jaz nisem bil vech shtudent.

Za kratek chas je hodil zajebavat bosance. Bosanci so bili vsi prishleki iz YU republik.

"Imash dovolilnico?"

"Molim?"

"Nich ne moli, daj papirje," se je rezhal spod brka, pa sem se she jaz.

Naj se mu zamerim? Komaj sva navezala stik. Bosanci so natovarjali vreche cementa na tovornjak.

"Pa shto zajebavash?"

"Dovolilnica!"

Bil sem tiho. Vechkrat me prime taka groza.

"Zakaj?" sem vprashal, ko ga je ozhigosal nazaj v tlako.

"Da bo vedel, kdo je tu glavni in kdo pritepenec! A drzhish z njimi?"

"Ja, misli si!"

"Prav! Ker drugache bi lahko kar shel od Varnosti!"

Prevech sem si zhelel sluzhbe, da bi kaj zinil. Tiho sem odcapljal za komandantom.

Popoldne si je torej krajshal chas z jebanjem chrncev, zvecher je bil pa takoj panichen, che sem zamudil pol minute. Pet pred deseto je zhe klicaril inshpektorja. Peter Klepec z devetimi gorami in mishicami na bikovskem vratu, ki se je bal teme. Ponochi je ushel med kovtre in se pokrival chez uhlje, da ni slishal nevihte. Ob pol dveh je vsak dan prikorakal kot shvicarska ura do sekunde tochno jebat gnile bosute.

Nekoch smo se zagovorili s kontrolorjem. Hotel je videti stanje v podjetju. Brunota je najbolj skrbelo, kako bo prishel domov.

"Jaz te bom peljal," mu je vsaj shtirikrat ponovil nadzornik.

Med pregledom smo klepetali. Na nadzornega so se pichke lepile in zmeraj so ga bile samo babe, babe in babe. Hkrati je rad zbadal ljudi. Tokrat si je privoshchil Brunota.

"Drkash?" ga je drazhil. "Saj ni nich takega, ti kar povej. Sami smo. Kaj te bo sram pred shtudentom? Nich ne bo trosil naokoli. Zhe ve, zakaj," me je diskretno opomnil na pizdarije s prejshnje delovne pozicije. "Ali ti usuje med rjuhami?"

Bruno je silil na kmetijo. Nobenega avtobusa ni bilo vech. Bil je obsojen na shikaniranje. Prav privoshchil sem mu. Naj vidi, kako se pochutijo chefurji, ko jih ponizhuje. Obenem se mi je smilil.

"Povej, no," je bil kontrolor neizprosen. "Si ga gonish na shihtu?"

"Ti zhe vesh, kako jemljem delo!"

"Zakaj nimash nobene babe?"

"Nimam!"

"Pomagala bi ti na kmetiji. Kakshno bi rad? Ti jo jaz zrihtam."

"Ni treba."

"Se jih bojish? Povej mu, kako je z zhenskami," se je ozrl name, in sam nadaljeval: "Vse dajo za kurca, ko ga enkrat obchutijo."

"Kdo mi bo plachal nadure, ker sedim tukaj?" je usekal Bruno.

"To te skrbi, babe pa ne?"

"Zhe prevech skrbijo tebe!"

Do enih zjutraj sta se jahala. Navsezadnje je Bruno klonil:

"Che bi zhe rad vedel: rad bi grdo babo v cunjah, s krilom chez kolena in z ruto na glavi!"

Mislil je povsem resno. Kontrolor je dosegel svoje. Ne vem, kaj sta imela med sabo, da ni odnehal. Hotel je pojasnilo. Brunotu se je trgalo, udariti pa ga ni upal. Kljub vsemu je bil njegov nadrejeni.

"Da se ne bi gonila naokoli! Evo, zakaj! Da se ne bi gonila naokoli..."

Nadrejeni ga je zvozil na dom. Tri tedne sva se she izmenjavala z Brunotom. Nich vech ni bil trd. Celo na plebejske boskurje je pozabil. Mene skoraj ni ogovoril. Predal je sluzhbo, mi pokimal in se speljal domov. Chetrti teden ga ni bilo vech. Obesil se je v kamri in pustil poslovilno pismo, v katerem je nekaj jamral o osamljenosti.