Revija SRP 53/54

Silvo Torkar

 

KDO JE LEV NIKOLAJEVICH GUMILJOV?

 

Lev Nikolajevich Gumiljov se je rodil leta 1912 v Carskem selu, v druzhini pesnikov “srebrne dobe” ruske poezije – Nikolaja Gumiljova in Ane Ahmatove. Ker je bil njegov oche leta 1921 ustreljen z obtozhbo, da je sodeloval v kontrarevolucionarni zaroti in ker pesnishko ustvarjanje njegove matere ni bilo vshech oblastem, je zhe zaradi teh okolishchin imel v zhivljenju velike tezhave. Leningrajsko univerzo (zgodovino) je dokonchal kot taborishchnik shele leta 1946, disertacijo kandidata znanosti je zagovarjal leta1949, prvi doktorat je dosegel leta 1961, drugega (iz geografije) pa leta 1974. Poleg desetih knjig (Hunnu, 1960; Odkritje Hazarije, 1966; Staroburjatsko slikarstvo, 1974; Tisochletje okrog Kaspika, 1991; trilogiji Huni na Kitajskem, 1974, Stari Turki, 1967, Iskanje izmishljenega cesarstva, 1970, ter Etnogeneza in biosfera Zemlje, 1989, Stara Rusija in velika stepa, 1989, Geografija etnosa v zgodovinskem obdobju, 1990) je objavil she okoli dvesto znanstvenih chlankov in pesnishkih prevodov iz orientalskih jezikov.

V taborishchu je do leta 1956 prezhivel skoraj petnajst let. Umrl je leta 1992, ker se mu je odprla stara taborishchna rana na zhelodcu.

Svojo teorijo etnogeneze je predstavil v svoji drugi trilogiji, za katero vechji del svojega zhivljenja ni imel upanja, da jo bo kdaj videl natisnjeno. Knjiga Stara Rusija in velika stepa je leta 1990 prejela Drzhavno nagrado.

Akademik Lihachov, strokovnjak za starorusko knjizhevnost in kulturo, je upravicheno poudaril, da se je pri branju “etnogenetske” trilogije Gumiljova treba otresti shtevilnih ustaljenih predstav. Pogled Gumiljova na rusko zgodovino izvira iz evrazijske koncepcije, ki jo je v dvajsetih letih tega stoletja razvijal ruski intelektualni (emigrantski) krog, katerega vodilni predstavnik je bil knez Trubeckoj. Zhe s svojo knjigo Iskanje izmishljenega cesarstva je Gumiljov povzrochil med ruskimi zgodovinarji pravi shkandal. V njej je trdil, da mongolsko zavojevanje Rusije ni pomenilo katastrofe. Rushenja in zhrtev ni bilo vech kot pri razprtijah med knezi, surovost pa da so Mongoli kazali le pri kaznovanju konkretnih prestopkov, npr. pri umoru poslanikov. Verska strpnost je omogochala knezom, da so z Mongoli sodelovali. V sistem obdavchitve ruskih ozemelj so bile vgrajene iste olajshave, kot so jih imeli Kitajci (davek od hishe in ne od dushe). Leta 1262 je kan Berke prenehal poshiljati v Mongolijo denar, zbran na ruskih ozemljih. Torej je shlo za osvoboditev Vzhodne Evrope izpod mongolskega jarma, cheprav se je zgodila pod zastavo kanov.

O zgodovinskih virih je bil Gumiljov mnenja, da ne sporochajo vsega in je bil do njih zelo kritichen. Branje spominov o Ani Ahmatovi (njegovi materi) mu je dokonchno vzelo zaupanje v prichevanje ochividcev. Prednost je dajal rekonstrukciji dogodkov na podlagi zakonov etnopsihologije, ki jo je definiral kot “znanost o impulzih vedenja etnichnih celot, tj. narodov”. Po Gumiljovu ima kljuchno vlogo v nastanku in evoluciji etnosa pasionarnost. Pasionarni “sunek”, tj. nakopichenje zadostnega shtevila pasionarnih osebnosti na nekem ozemlju, naj bi povzrochil formiranje narodov. Pasionarne so osebnosti, ki so se sposobne navdihniti z neko idejo.

Etnos nima skupnega izvora. Ni etnosa, ki ne bi bil izshel iz razlichnih prednikov. Velikoruski etnos je nastal z meshanjem Slovanov, Ugro-Fincev in Tatarov. “Zmagovati smo zacheli v tistem trenutku, ko smo se premeshali.”

Gumiljov ni ustvaril vseobsegajoche teorije, ki bi pojasnjevala zakone zgodovinskega razvoja narodov. Zasluga Gumiljova je v porushenju starih shem: evrocentrichnega in marksistichnega (bolje recheno, psevdomarksistichnega) pogleda na zgodovino chloveshtva. Z izbiro sloga razlaganja je avtor zavestno zavrgel akademski kanon in z zhivahnim jezikom brez zmanjshanja znanstvene verodostojnosti povechal stopnjo dostopnosti in lahkotnosti dojemanja.

Che je Marx ustvaril svojo teorijo, uposhtevaje le eno chlovekovo strast, strast po denarju, pridobitnishtvu, je Gumiljov v svojih razmishljanjih izhajal tudi iz spremenljivosti same sposobnosti chloveka za kakrshno koli strast. To sposobnost je oznachil s pojmom chloveshke pasionarnosti. Tudi sam je bil osebnostno zelo mochan, pasionaren chlovek, saj sicer ne bi prezhivel svojih rabljev in tudi ne bi bil kos svoji lastni teoriji.