Revija SRP 53/54

Rajko Shushtarshich

 

O VERBALNEM DELIKTU KASNEJE IN DANES
(Avtorjeva spremna beseda k elektronski izdaji knjige Raziskava o raziskovanju)
 
 
 
 
Izdala: Revija SRP, edicija Pogum Revije SRP (na internetu)
Ljubljana, januar 2003
i.a. http://www.revijasrp.si
 
Dvajset let je dovolj dolgo obdobje za posameznika, da lahko oceni svoje nekdanje prizadevanje, npr. nekoliko nenavadno raziskovalno porochilo — knjigo, ki je takoj po izidu postala corpus delicti, avtor pa obtozhen verbalnega delikta. Naj povem she to, da je bila zasnovana v letih 1980 - 1982, izshla pa v marcu 1983 v takrat sorazmerno veliki nakladi (okoli 600 izvodov) in bila razposlana po raziskovalnih oddelkih in knjizhnicah v Jugoslaviji, en izvod pa celo v Avstrijo. To je bilo posebej obremenilno dejanje na procesu, saj sem tako "blatil ugled institucije Radiotelevizije Ljubljana doma in v svetu". Zaradi prevelike obsezhnosti je bila Raziskava o raziskovanju III (Izvirno gradivo — izbrani dokumenti o dejstvih) le v nekaj izvodih (20) v arhivu Sluzhbe za shtudij programa, na voljo morebitnim interesentom. Naslednji Bilten Sluzhbe za shtudij programa (SShP "54)": Raziskava o raziskovanju IV(Eksamen avtonomne propagande znanosti; V januar 1984!) pa je bil seveda zaplenjen v tiskarni Radiotelevizije. Vanj sem na hitro dodal, bolje recheno, zmashil dokumente o internem procesu zoper raziskavo oz. raziskovalca v instituciji (na disciplinski komisiji, komisiji delavskega sveta, pa centralnega delavskega sveta), ki je bil le v uvod v kasnejshi pravi proces na Sodishchu zdruzhenega dela v Ljubljani, pa vishjem sodishchu itn.
 
Moram rechi, da se svoji predrznosti, posebej izzivalnemu izrazhanju, po dvajsetih letih le malo chudim. She vedno pa mislim, da je bila raziskava — objavljena knjiga dobra, in si zasluzhi, da jo po dvajsetih letih objavim v elektronskem viru, tj. v knjizhnici Revije SRP. Po relativno zapleteni strukturi vsebine — v njej se prepletajo fragmenti, opombe in razlage — je Raziskava o raziskovanju celo primernejsha za objavo v elektronskem mediju kot pa v knjizhni obliki. Domnevam, da je ostal komaj she kak izvod knjige.

 

Morebitnega kasnejshega bralca bo gotovo zanimalo, kaj meni avtor po dvajsetih letih. Za kaj je po njegovem pravzaprav shlo?

Svojega mnenja nisem oziroma ga she tudi po dvajsetih letih nisem bistveno spremenil. Takole telegrafsko recheno, shlo je za upor raziskovalca kot individuuma. Ali drugache recheno, konflikt na vrednotni relaciji hierarhe — anarhe. Nich posebnega, razen da je bil to dokumentiran upor, ki je imel ambicijo zabelezhiti za zgodovinski spomin nekaj dejstev o utripu nashega takratnega bivanja. Z vidika institucije — sistema pa je po mojem mnenju shlo predvsem za red, nujno reagiranje hierarhije institucije na nedisciplino individua — upor posameznika oz. krnitev ugleda hierarhije, ki ga le-ta mora sankcionirati; bolj za zgled morebitnim drugim krshiteljem, kot pa da bi se toliko ukvarjala zgolj z enim posameznikom.
Posebnost spora in raziskave dolocha dejstvo, da je bila Radiotelevizija – RTVL institucija mnozhichnega medija — medija mochi, sporni posameznik Rajko Shushtarshich pa raziskovalec medijev in she posebej vrednot in vrednotnih orientacij. Institucija — sistem obvladuje dejstva zapisnishke stvarnosti, v nashem primeru tudi raziskave, raziskovalne rezultate, metodologijo raziskovanja, skratka, gre ji za "pravilne rezultate o nashi stvarnosti". Uradno pa se je temu reklo ali skushalo zreducirati na problem(chek) reorganizacije neke raziskovalne enote in problem nediscipliniranega krshitelja istitucionalnih norm.
O takem problemchku bi se tudi sicer nabralo veliko zabelezhk — dejstev zapisnishke ali administrativne stvarnosti. V tem primeru sem jih le sistematichno zbiral (ta dejstva, tj. zapisnike, pravilnike, porochila, dekrete ipd.), vse, ki so se nanashali na omenjeni raziskovani oz. urejevani problem. Vsi dokumenti mi seveda niso prishli v roke. Nekatera, praviloma pomembnejsha dejstva, odlochitve ali sklepi pa so bili zaupni, ti sploh niso bili zapisani. Skushal sem jih rekonstruirati z interpretacijo. Iz gore dokumentov sem torej izbral le del njih, med njimi dovolj takih, ki po mojem mnenju osvetljujejo bistvo problema oz. konflikta, kakor hochete; pomembnejshe pa sem dokumentiral, tj. objavil v "prichujochi" raziskavi v celoti.
Danes si take raziskave v instituciji mochi — mnozhichnem mediju posameznik ne bi mogel niti zamisliti. Javnomnenjske raziskave v sistemu so odkrito v funkciji ne raziskovanja, marvech kreiranja javnega mnenja. Pa tudi samoupravne romantike sistema ni vech, ta je namrech dopushchala vztrajnemu posamezniku velik manevrski prostor, ko se je naivno skliceval na samoupravne vrednote in tudi dobesedno na samoupravne norme o medsebojnih razmerjih v zdruzhevanju dela in sredstev (vkljuchujoch avtonomnost raziskovanja, metodologijo stroke in podobno.)
Propagandni uchinek vseh mojih prizadevanj (ponatisov v propagandne namene) je bil seveda nichen. Glede mojih kasnejshih opomb v porochilih in chlankih pa moram rechi, da se mi zde nekatere iskre she vedno zanimive. A teh je vedno manj. Potemtakem bi lahko she malo pochakal, bi dejal kak hudomushen bralec.

 

Podobno, le nekoliko bolj prizadeto sem izpostavil zhe leta 1984 v uvodu k Trem premislekom, tj. v chlanku, objavljenem v reviji Problemi in deset let kasneje (1993) she v Reviji SRP.
 
"Kako se je pravzaprav zachelo to, chemur bi lahko rekli upor nekega raziskovalca ali shirjenje avtonomne propagande znanosti?"
...
"Pa ne gre le za neko raziskovalno enoto, le za neko institucijo, le za znanost pri nas, ampak za nekaj, kar je odlochno vech kot vse to. To je avtonomna vrednotna orientacija znanosti. Odlochilen je torej princip znanosti; v odnosu do tega principa so vsi trenutni rezultati akcije smeshno nepomembni in z akcijo je treba kdaj pa kdaj pochakati na pravi trenutek. Nam se pravzaprav ne mudi.
 
Vendar ima tudi institucija svojo vrednotno orientacijo - svoj princip. V imenu tega principa je morala raziskovanje ukiniti za vsako ceno. She tako tehtni argumenti, sklicevanja na zakone, sporazume, so v primeri s principom hierarhije nichni. Che pa je tako, potem je bil konflikt obojestransko principialne narave in samo v tem primeru je konflikt vreden svojega imena. Rezultat (oziroma izid) pa je dolochen vnaprej, konflikt je torej predvidljiv. Med ustvarjalci in administratorji ali med malimi ustvarjalci in velikimi administratorji je ustvarjalni konflikt oziroma vechni administrativni spor. To dvoje je eno in isto, le eni in drugi protagonisti spora ga razlichno poimenujejo. Lahko rechemo: ko bi nekaj raziskovalcev pravochasno pristalo na vech "krizhanj" (ustaljen izraz za enostavno statistichno tabeliranje), po nashe pa na krizhanje znanosti, bi oddelek she danes obstajal in izrachunaval delezhe gledalcev in poslushalcev, in to narobe, namrech po metodologiji, s katero ni mogoche zadovoljivo opraviti niti seminarske naloge v prvem letniku fakultete. Chemu bi morali plachati tako ceno za eksistenco nechesa, chemur navadno pravimo strokovno sharlatanstvo in gospodarski kriminal? Tako bosta sedaj dva raziskovalna oddelka, eden na radiu in eden na televiziji, ne bosta v razvidu raziskovalnih organizacij, za interno znanost pa to tako ali tako ni pomembno. In kot vse v tej zgodbi bodo po principu negativne selekcije tisti, ki jih dolzhimo, da so odgovorni za propad neke raziskovalne enote, dobili ponovno prilozhnost, da ponovno padejo na izpitu. Nismo prijatelji, pa vseeno vam, ukinjevalcem in tistim, ki ste se solidarizirali z njimi, se sprijaznili z interno domacho ali gospodinjsko znanostjo, rade volje odstopim nasvet:
 
En sam raziskovalec, ki bi resno jemal svojo raziskovalno vlogo (to pomeni le, da bi vztrajal pri tem, chesar se je nauchil), bi povzrochil ponoven spopad v enoti, razpad na uradnike na eni in raziskovalce na drugi strani, na tiste, ki delajo, in tiste, ki ne delajo, ampak le raziskujejo. In zgodba bi se ponovila. Pri tem temperament in stil delovanja posameznika nista toliko pomembna. Pomembno je dejstvo, da se lahko konflikt med raziskovalno in administrativno vlogo aktualizira (che je le kaj na sociologiji) zhe, che se pojavi en sam raziskovalec. Pomembno je tudi vzdushje, raziskovalno vzdushje je kuzhno zhe po svojem izvoru. Raziskovalna okuzhba je neizogibna in v dolochenih razmerah so se okuzhili tudi na videz imuni, zhe preizkusheni administrativni raziskovalci. Skrajshano pa se nasvet glasi takole:
 
Pazite, da se vam v institucijo ne vtihotapi niti en raziskovalec. Ostanite pri krizhanjih. Kopichite podatke o gledalcih v preglednice in v nedogled. Merite obchinstvo v tisochih in kritike oddaj v kvadratnih metrih (m2). Delajte! Kdor dela, ta ne misli! A ne recite, da je to raziskovanje, sicer vas bo bolezen popadla od zunaj. Imejte diskretne interne raziskovalce.
 
Odlochilnim, kljuchnim ali koordinativnim dejavnikom institucij sistema pa bi svetoval shirshe: Mogoche je spraviti raziskovanje na nivo uradovanja (brez raziskovalne avreole ali z njo), lazhje ga je ukiniti. Resnichno raziskovanje nikoli ne bo administrativno dovoljeno!
(Kot vidite, sem bil zelo jezen, ko sem to pisal.) Ukinitev t. im. formalne raziskovalne vloge mi je visela nad glavo kot Damoklejev mech shtirinajst let. Ukinjali so raziskovalno organizacijo Inshtitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani, ukinjal sem se she dodatno ali posebej sam, dvakrat sem hote ali nehote prekinil raziskovalno vlogo v isti znanstveni instituciji. Lahko samo rechem: "Hvala vsem ukinjevalcem, ker ste me ukinili". Cheprav sem zopet pokazal tradicionalno nehvalezhnost, to je konchni protest DS DO RTVL ali razglas o alternativnem raziskovanju. Bilo je dovolj te osebne in formalne prizadetosti. Iz prevelike prizadetosti se rodi upor. Ker pa raziskovalec kljub prizadetosti ne more ne misliti, in ker spoznanje samo po sebi nima mochi, raziskovalec spoznavanju doda she akcijo ali akcijsko intrigo, che hochete. Tako so nastali trije premisleki o mochi (v Raziskavi o raziskovanju) in she chetrti (za morebitno drugo izdajo knjige Traktat o svobodi ali vrednotni sistem).
 
Vse to pochetje pa je bilo mozhno le v totalitarnem sistemu, ki si je nadel krinko humanega, socialnega samoupravnega sistema. Danes si kljub izbruhu demokracije takega pochetja ne bi mogel niti zamisliti. Zhe po prvih nekaj spisih bi konchal med tehnosloshkimi vishki institucije, sistema.

 

Zabelezhka o nekaterih nasprotnih protagonistih v igri mochi na instituciji RVLT:

Tov. Lado je postal eden od uglednih chlanov v vodstvu organizacije vojnih veteranov – naslednice ZB NOV. Vse doker ga niso neka domnevna neprijetna obrekovanja povezovala s povojnimi poboji (v Slovenski Bistrici), in se je od njega javno distanciral sam predsednik Dolnichar. Tov. Milan pa je vse do upokojitve ostal neomadezhevani ugledni gospod univerzitetni profesor, zgolj udelezhenec NOB. Domnevno neznani avtor prispevka Nizka izobrazbena struktura v nashi DO (Krichach, glasilo delavcev RTV, februar 1983) naj bi bil menda sam tov. Janez V., gen. dir. RVLT; in shef Chira B.; diskretno se je umaknil iz javne politike; ko pa je bil na vishku mochi, so ga poznavalci republishke hierarhije – politichne avantgarde – prepoznali kot "chetrtega mozha v republiki". Vida bo dochakala upokojitev kot vodja javnomnenjskega radijskega raziskovalnega oddelka na RVLT. (V raziskavi sem v opombah k Izginotju samoupravne dimenzije zapisal: “Posebna moch nashe kolegice V. Shrot je ves chas poudarjena. Njena "ekspertna" in njena "samoupravna" moch sta primer heteronomnega izvora mochi, sta posledica preprostega dejstva, da je zhena pomochnika generalnega direktorja.” Po reorganizaciji je bila zhena le pomochnika direktorja radia.) Tovarishica Mira je postala ugledna "gospa ministrica". Tovarish Boris, predsednik delavskega sveta RVLT (in prejemnik Ugovora sklepu DS zavoda o razpustu raziskovalne enote in RAZGLASA), in drugi pomembni protagonisti pa so samo napredovali do konchne namestitve (po Petrovem nachelu) ali pa so se samo dokonchno namestili v vrhu hierarhije nacionalne RVLT.

O "vrhovnem admanistratorju" tov. Ferdu, tov. Iveku in nekaterih drugih pomembnih protagonistih v igri mochi na instituciji RVLT pa – nekdanji raziskovalec – kasneje nisem zasledil in zabelezhil nobene opazke, kot da so izginili iz javnega zhivljenja oz. tiho izstopili iz igre mochi.

O pach, o Iveku – glavnem protagonistu v Malem finalu – sem zabelezhil, da je bil edini, ki je raziskovalcu ob nekem srechanju po konchanem procesu dejal, da sedaj (takrat) meni, da niso ravnali pravilno, da bi morali pustiti raziskovalnemu oddelku dolocheno, tj. raziskovalno avtonomijo, "da raziskujejo v miru, in eskalacije konflikta ne bi bilo". To pa je pomembno priznanje.

Che bi me danes vprashali: Kaj mi raziskava osebno pomeni, kako jo razvrshcham med svojim pisnim prizadevanjem?

Rekel bi takole: Avtorji navadno izberejo eno od knjig, ki jim osebno najvech pomeni. Tega sicer ne maram, lahko pa jo uvrstim med tri svoje izdelke, ki so mi najbolj ljubi. Kot urednik Revije SRP bi jih razvrstil po treh vrednotnih orientacijah individuuma. Pod R: gnostichni tekst Janezovo razodetje, pod S: Traktat o svobodi, pod P: Raziskavo o raziskovanju. Vchasih pa se mi zazdi, da sem bil z Raziskavo o raziskovanju le prevech konkreten, da sem zashel na nivo ukvarjanja z malenkostmi in tako postal malenkosten.

 

_________
O Raziskavi o raziskovanju v Reviji SRP:
TRIJE PREMISLEKI IZ RAZISKAVE O RAZISKOVANJU; Revija SRP 1/2
[TRIJE PREMISLEKI IZ RAZISKAVE O RAZISKOVANJU; Problemi, sht. 5, 1984, Ljubljana, p.112]
MEDIJ NOCHE VEDETI, PROPAD MASTODONTKA ALI LE KRIZA NACIONALNEGA MEDIJA; Revija SRP 11/12
IZ RAZGLASA; Revija SRP 1/2
IZ ARHIMEDOVEGA ZAKONA; Revija SRP 1/2
OSEBNI POGLED NA CHASE, KO JE BILO RAZPUSHCHANJE POLITICHNA MODA, Alenka Puhar, Revija SRP 1/2
SAMO ZA PRIMER: RAZISKAVA NA SODISHCHU; Revija SRP 1/2
ODGOVOR NA VLOGO UDELEZHENCA — KRSHITEV UGLEDA RTV LJUBLJANA, Matevzh Krivic, Revija SRP 1/2
UVERTURA V POGREBNI RITUAL BILTENA SShP; Revija SRP 7/8