Revija SRP 53/54

Rajko Shushtarshich
Za zgodovinski spomin

 

OBETI SLOVENSKI KULTURI
(JAVNI INTERES V KULTURI)

 

BELA KNJIGA MK RS: "ANALIZA STANJA NA PODROCHJIH KULTURE IN PREDLOG PREDNOSTNIH CILJEV"

Slovensko Ministrstvo za kulturo nas je te dni obdarilo z obsezhno belo knjigo, ki jo gospa ministrica v spremnem dopisu skromno imenuje broshura, z naslovom: Analiza stanja na podrochjih kulture in predlog prednostnih ciljev [uredil in koordiniral dr. Urosh Grilc]. Analiza je podlaga za oblikovanje strategije nacionalnega programa za kulturo. Kot je tudi sicer navada, nas prizadete vljudno vabi k podrobnemu branju in konstruktivni razpravi o prihodnjem razvoju slovenske kulture. To sem tudi storil, a sem se vsaj za zdaj omejil predvsem na podrochje zalozhnishtva, tj. na eno od shtirinajstih podrochij, kjer nas stanje zadene (oz. zadeva) predvsem pri nadaljnjem trmastem prizadevanju za izdajanje Revije SRP in knjig v ediciji Pogum. Tudi doslej sem – upam, da konstruktivno – razpravljal s kulturnim ministrstvom v Odprtih zaprtih pismih MK RS I-VII, od Revije SRP 37/38, junij 2000 do Revije SRP 51/52, oktober 2002, in nekatere sestavine teh razpravljanj bom povzel, ker se nanashajo na obravnavano tematiko.

Dovolite mi torej, da najprej povzamem oz. nekoliko skrajsham in [v oklepajih] povezhem uvodne besede v analizi gospe Andreje Rihter, ministrice za kulturo:

"Zadnji trije meseci [pred izidom] so bili za vse zaposlene na Ministrstvu za kulturo in za zaposlene v njegovih organih v sestavi izredno naporni. Rezultat teh naporov, vlozhenega truda, strokovnosti, znanja in vizij so teksti, katerih skupni koren je analiza stanja. /.../ Gre torej za analizo stanja, ki pa je izrazito usmerjena v razvoj umetnosti in kulture in ki zato odkrito pove, kje smo, ter daje predloge o tem, kam hochemo priti. In che je ta analiza za nami, kaj je potemtakem pred nami?" [Odgovor sledi takoj za tem.]

"Upam, da bo konec trnove poti do nacionalnega programa za kulturo, tistega, ki ima podlago v 'Zakonu o uresnichevanju javnega interesa na podrochju kulture' in tudi v predlogu novega krovnega zakona." [Sledita torej she dva zakona in konchno nacionalni program za kulturo. Mochno se bojim, da ste na enega pozabili, namrech na 'Zakon o rabi slovenshchine', ki bo moral imeti vsaj en chlen, namrech: Kako se slovenshchina pishe? Glej: Odprta vprashanja II – Slovenskemu parlamentu, Ob predlogu Zakona o rabi slovenshchine kot uradnega jezika, Revija SRP 45/46, 200, p. 154.]

Vendar je prichujochi dokument vech kot to.:

"Kar imamo pred seboj, je torej veliko vech kot le analiza stanja. Je tudi predlog vizije razvoja kulture, ki na realnih temeljih in tudi z vidika uresnichljivosti predlaga dolochene prioritete." ... [prioritete oz. cilje navajam skrajshano]:
– tesnejshe navezovanje na izobrazhevalni sistem,
– vzpostavitve partnerskih odnosov z gospodarstvom,
– podrochje informatizacije, ki zhe terja zelo premishljene odlochitve,
– da kultura /.../ postane vladna kategorija in zato stvar vseh (vladnih) resorjev.

Ni torej nakljuchje, da omenjeni cilji ishchejo stichne tochke s temeljnima razvojnima dokumentoma vlade, Strategijo gospodarskega razvoja in Drzhavnim razvojnim programom. /.../ Smo torej pred nalogo, da oblikujemo strategijo nacionalnega programa za kulturo."

[Na koncu uvoda nas gospa ministrica, nekatere she posebej, vabi k premisleku:]

"Vabim vas torej – she posebej to velja za skupine in posameznike, ki jim je drzhava zaupala posebno poslanstvo na podrochju kulture, in strokovno javnost – k resnemu in poglobljenemu branju ter k premisleku o tem, kako tudi v prihodnje zagotavljati pogoje za ohranjanje in razvijanje kulturne identitete nashe dezhele."

Ko berem (upam, da z razumevanjem) tovrstne dokumente, se mi odvije spomin na prejshnje chase (leto 1975 ali 1976), ko mi je drzhava pomotoma zaupala posebno poslanstvo in sem bil na oddelku za raziskovanje in nachrtovanje pri Kulturni skupnosti Slovenije, torej na drugi strani – med tvorci podobnih dokumentov. Takrat smo udejanjali srednjerochni Samoupravni sporazum na pdrochju kulture SRS (priblizhen naslov po spominu). Udejanjali smo dokument, s katerim smo zdruzhevali in samoupravno razdeljevali sredstva za kulturne dejavnosti v Sloveniji po podrochjih (teh je bilo le nekaj manj kot danes, nas, umotvorcev dokumenta, pa precej manj, kot je danes nashih zanamcev), in predlagali razrez sredstev med republiko in 60-imi obchinami. Seveda se v enem letu samoupravnega sporazumevanja nikakor nismo uspeli dogovoriti, posebej ne z obchinami. Izdelali smo kakih osemdeset inachic osnutkov nepopolnega teksta sporazuma. Pripombe so dezhevale, tekst se je pilil, krchil. Konchno smo prishli do predloga sporazuma. A temu je nekaj malega manjkalo, bistvo namrech. Nekega dne sem moral na zagovor na skupshchino SRS. Beno Zupanchich in Dragana Kraigher sta me povprashala to, kar sta zhe tako vedela, namrech kaj delamo in kdaj se bomo zhe vendar sporazumeli. Bil sem zhe vsega sit, nejevoljen in precej predrzen, bolj kot danes, in dejal sem, da nikoli. Da to niti teoretichno ni mogoche. Zato, ker se nikakor ne moremo samoupravno dogovoriti, kako razdeliti 30 parov chevljev med skoraj shestdeset bosih. Skoraj vsi se ne strinjajo, da bi nosili eni samo leve, drugi samo desne. Da bi jih bila polovica obutih, drugi pa bosi, pa se jih ne strinja skoraj polovica. Malo sta se spogledala in Beno je dejal: "Che je tako, bomo pach prisiljeni sprejeti Druzhbeni dogovor" (kljuchni dokument o razrezu sredstev namrech). Z malo popravki, kot vedno, smo vstavili manjkajoche bistvo (shtevilke) v samoupravni sporazum in slovenska kultura in umetnost sta bili prioritetno oskrbljeni za prihodnjih pet let. Bistvo vseh takih dokumentov je torej vedno isto: prioritete ali hierarhija dejavnosti, diferenciacija kulturnih ustanov na tiste posebnega druzhbenega pomena in tiste brez njega, ali (raz)rez omejenih sredstev, ali enostavneje povedano, komu kaj vzeti, da bi drugemu nekaj malega dali. Vechina sredstev pa je bila tako ali tako rezerviranih za enostavno reprodukcijo zhe omenjenih institucij posebnega druzhbenega pomena. Drzhava je poskrbela za svojo kulturo. Razdelila je sredstva zdruzhenega dela oz. sredstva, ki so jih ustvarili neposredni proizvajalci v temeljnih in sestavljenih organizacijah zdruzhenega dela. Ne samo sredstva, vchasih tudi slavo, prestizh ali samo dolzhno priznanje. To je bila temeljna razvojna naravnanost slovenske kulture in umetnosti v samoupravni druzhbi. Razvoj je namrech modaliteta sistemske vrednote hierarhija. Red mora biti! Tudi v drugih kulturah ni dosti drugache. Vendar se je chlovek vseeno vprashal, chemu toliko papirjev, analiz, izrachunov, utemeljevanj, pa neskonchnih dogovarjanj, upov, prichakovanj, ko pa sredstva, ki so na voljo, po svoje razrezhejo kljucharji sistema. Naj ponovim, ne samo sredstva, tudi nagrade, priznanja, izlochitve ali vchasih tudi prenehanje kake posamezne kulturne aktivnosti.

Danes vem, chesar takrat nisem vedel, da najbrzh ne bomo nikoli nashli zadovoljivega dogovora, vsaj takega ne, ki bi kazal na minimalno soglasje med protagonisti, upravljavci kulture na eni in avtorji, ustvarjalci na drugi strani, ker prvi kulturo, umetnost in kulturnike, umetnike omogochajo oz. onemogochajo, slednji pa kulturo – umetnost zgolj udejanjajo. Pa vseeno obchasno poskushamo. Shirshe gledano, zadevamo ob skrivnostnost vrednotenja slovenske kulturne ustvarjalnosti. (Odprto zaprto pismo MK RS II, Revija SRP 39/40, oktober 2000, p. 162)

Glede vizije me v beli knjigi posebej zanima, kako le-ta kazhe vrednotno orientacijo ali sistemsko naravnanost kulture – vizija se pogosto omenja, a ni nikoli dovolj jasno izrazhena. Poskusham jo nekako izlushchiti iz enigmatichnih delov teksta o zalozhnishtvu. Zdi se, da je zdaj v modi surogat vizije javni interes (v kulturi). Karkoli zhe ta modna novorechna skovanka danes pri nas pomeni, ne gre je podcenjevati. Lahko nas drago stane. Gre namrech za drzhavni interes v kulturi. Torej:

Javni interes (na podrochju kulture) = domena kulturne politike
V nashem primeru – na podrochju zalozhnishtva – je to (navedeno skrajshano):
– del zalozhnishtva, ki spada v domeno kulturne politike;
– ozhji kulturni vidik zalozhnishtva, za katerega je pristojen resor za kulturo
("dejavnost shestnajstih zalozhb je bila povsem skladna z javnim interesom v kulturi");
– del zalozhnishva, ki spada v domeno treh javnih politik
("ki ga skupaj sofinancirajo kultura, znanost, sholstvo in ni sposoben komercialnega prezhivetja, npr. del znanstvene in strokovne periodike ter knjizhnih izdaj s podrochja humanistike in druzhboslovja, mladinska periodika").
– del podpornih dejavnosti v zalozhnishvu (projekti bralne kulture, promocije knjig in avtorjev, raziskovalnega dela, informacijske podpore, distribucije ...)
Javni interes v kulturi = uresnichevanje treh kulturnopolitichnih nachel:
– ta so: kvaliteta, raznovrstnost, dostopnost
– "del zalozhnishva, ki je skladen z javnim interesom v kulturi, predstavlja najkvalitetnejsho in najzahtevnejsho produkcijo znotraj dejavnosti in prav ta del najbolj transparentno razkriva ustvarjalno in duhovno potenco naroda."

Bomo konchno spregledali, kam pes taco moli? Ta skrajno samozavestna trditev oz. taka opredelitev javnega interesa v kulturi – oz. kulturne politike bo gotovo delezhna dvomov in kritik. Kazhe namrech, do kod sezhejo ambicije botrov kulture. Che nich drugega, bi me prav takshno pojmovanje javnega interesa vzpodbudilo k njegovi razchlenitvi.

Tako kot se v obdobju usklajevanja samoupravnih interesov nashi protagonisti niso mogli uskladiti, danes npr. "zalozhniki niso znali definirati skupnih interesov in uresnichiti nekaterih skupnih strateshkih ciljev (predvsem glede distribucije in prodaje) /.../ Zavedajoch se specifichnosti knjige kot kulturnega blaga, gre pa tudi za ustrezno kadrovsko strukturo. /.../ Ker slovenski zalozhniki vse do danes niso zmogli definirati skupnih interesov, je aktivnejsha vloga drzhave v tem pogledu pogoj izboljshanja (financhnega) stanja." [Poudaril R. Šh.]

Zdaj je torej v modi trzhna naravnanost kulturnih dejavnosti – kulturna politika po zgledu Evrope, vendar je aktivnejsha vloge drzhave neizogibna.

Kratek povzetek vrednotne utemeljitve dominantnih podsistemov v sistemu:

Kapitalski sistemi so tisti, v katerih je ekonomika predominantni (prevech prevladujochi) nachin vrednotnega utemeljevanja sistema. Dominantni subsistem (gospodarstvo) je torej v sistemih predominanten – v odnosu do drugih podsistemov (vkljuchujoch kulturo). Njegov nachin vrednotnega utemeljevanja je vrednostni – t.j. vrednote pojmuje kot vrednosti, vrednotne sisteme pa kot vrednostne sisteme. (Knjiga je zgolj kulturno blago.)

Politokratski sistemi – sistemi predominantne politichne mochi – t.j. vrednote pojmuje skrajno relativistichno, edina vrednota, ki shteje, je vrednota mochi. S kulturo se dichi, kulturnike obilo kadrira, vchasih pa v kakem sistemu izvede tudi kulturno revolucijo. (Knjiga je agitacijsko-propagandno sredstvo, prosperira mnozhichna ali pa, nasprotno, elitna umetnost. Kakor kdaj in kakor kje. V nashi beli knjigi: "knjiga je po svoji naravi vladna kategorija".)

Religijski sistemi – sistemi teokratske vrednotne utemeljitve – t.j. vrednote pojmuje absolutno (brez)prizivno, sklicujoch se na boga kot abs. vrednoto, tako pouzhije vse druge vrednote. Posebej umetnost prosperira, che je v sluzhbi cerkve. (Nekatere knjige so svete, izrazito brezbozhne dajo na index, nekatere skurijo.)

Zdaj moram rechi, da so sistemi med seboj neprimerljivi oz. so primerljivi samo po enem od nachinov vrednotnega utemeljevanja. Vsak od njih bo dal svojo hierarhijo sistemov in ljudi, in tako imamo tri medsebojno neprimerljive in nepomirljive nachine razvoja sistemov in njihove hierarhizacije. Med njimi ima vrednostna ali ekonomska hierarhizacija, kot vse kazhe, dolocheno prednost, ne le zato, ker je najbolj razshirjena – zgodovinsko gledano je ravno zdaj njenih pet minut – ampak tudi zato, ker vrednote, premenjene v vrednosti, spravi na skupni imenovalec. (Od atomske bombe do sreche porabnika, od statusa do kljuchnih polozhajev v sistemu in suprasistemu, skratka vse artikle tega sveta in vse vrednote, ki jih je sistemski chlovek institucionaliziral. Naj ponovim: "knjiga je blago".)

Glede zalozhnishkih programov in ukrepov ter sploshnega vtisa o beli knjigi moram ponovno izrechi ne domnevo, temvech trditev, in jo she in she ponavljati. Tako kot se bleshchech zalozhnishki program ne more meriti z udejanjeno kulturno dobrino (npr. knjigo, revijo), nam tudi she tako chudotvorna "bela knjiga" ne more zgladiti sporov, ki so se nabrali med osnovnimi protagonisti, in pricharati boljshih razmer v slovenski kulturi. Dejansko stanje v slovenski kulturi, ki ga udelezhenci obchutimo neposredno, namrech meche senco nanjo. Korenine tega stanja so globlje. Lepo pa je, da namerava kulturno ministrstvo v prihodnje pomagati nekaterim zalozhbam, knjigarnam in knjizhnicam ter navsezadnje tudi nekaterim zalozhnikom. Le pishochi avtorji v "beli knjigi" bolj redko nastopajo, razen tistih prominentnejshih, ki tvorijo (indeksirajo) globalni indikator uspeshnosti slovenskega zalozhnishtva. Dejstvo pa, da se nekateri ubadajo z prezhivetjem, seveda ni omenjeno. Veriga nastajanja knjige namrech ni sklenjena tako, kot si to predstavljajo na slovenskem ministrstvu za kulturo, namrech na poti od avtorja prek zalozhnika, knjigarne, knjizhnice do bralca. Kupljena in izposojena knjiga she nista prebrani knjigi. Veriga pa je sklenjena, ko se berochi, cheprav le peshchica berochih, uvrste med pishoche. To ni majhna premena, kot bi kdo shel v drug kino ali zamenjal stranko. Vendar prav ti bistveno vplivajo na obcho raven pismenosti v svoji dezheli. (Vsekakor bolj, kot bo nanjo vplivalo MShZSh, ko bo npr. ustanovilo Komisijo za pripravo smernic za razvoj podrochja pismenosti, "ki bo poskushala oblikovati strokovne podlage za aktivnejsho politiko branja in opismenjevanja".)

Zato je tudi pomen po vashem mnenju obrobnih revij in knjig vechji, kot si predstavljate na ministrstvu. Kultura hira, tak je prevladujochi vtis med njenimi udelezhenci, tαko je tudi shifrirano sporochilo, ali pa se je takσ, verjetno nakljuchno, poigral printer na strani 169, ravno pri poglavju financhni potencial zalozhnishtva. Shalo na stran, moj vtis je, da ste zaznali krizo v slovenski kulturi, vechjo kot ste pripravljeni priznati, in se lotili ukrepov, ki jo bodo she poglobili.

Glede trzhenja knjige, skladnega z javnim, tj. drzhavnim interesom seveda, pa veliko pove tale stavek: "Ni pa samoumevno, da zalozhniki, ki znajo delati 'dobre knjige', razpolagajo tudi z vednostjo in sposobnostmi glede tega, kako knjigo 'dobro prodati'." – Saj vendar ni skrivnost, kakshne knjige se pri nas najbolje prodajajo, tj. z najvechjim profitom. Zalozhniki pa navadno knjig ne delajo, kvechjemu kako dobro knjigo zalozhijo. Nespodbuden je tudi zakljuchni odstavek o tehnoloshki viziji zalozhnishtva: "Trend zalozhnishtva v EU namrech kazhe, da so elektronske oblike konkurenca predvsem revijam in chasopisom, medtem ko pri knjigi ne gre za konkurenco (oziroma to velja le za izrazito majhen del, denimo slovarje, leksikone itd.), temvech za dopolnjevanje in posledichno za nove mozhnosti. Seveda pride to v poshtev le za omejeno shtevilo revij. Enako velja za internetno knjigarno, ki bi glede na aktualno stanje v knjigarnishki mrezhi lahko predstavljala zanimivo alternativo."

Kratek komentar: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije v tem pogledu mochno zaostaja, interneta in elektronske knjige she vedno ne jemlje resno.

She kljuchni odstavek iz odgovora ge. Andreje Rihter Reviji SRP, kot posebej dragocen dodatek:

"S prehodom na programsko projektni del je Ministrstvo storilo velik korak v smeri dinamichnega in, che hochete, tudi pravichnejshega sofinanciranja kulturnih projektov in programov. Osnovi za sofinanciranje sta lahko le dve: kvaliteta in kvantiteta realiziranih programov in projektov ter kvaliteta prijavljenih projektov. Ministrstvo za kulturo je odgovorno za distribucijo prorachunskih sredstev na podrochju kulture, ki je v javnem interesu, zato je dolzhno razviti mehanizme, ki bodo zagotavljali korektno, kvalitetno in v razvoj kulture usmerjeno odlochanje o sofinanciranju izvajalcev. Glede na to, da je zalozhnishtvo med drugim tudi trzhna dejavnost, zalozhniki seveda niste vezani na subvencije Ministrstva, zato se od nikogar ne prichakuje “udinjanje nashim kriterijem”." (Odgovor na odprto pismo VII, Revija SRP 51/52, oktober 2002, p.202.)

Neizogibni komentar: Udinjamo naj se torej: che ne politiki (strankam in politichnim mogochnezhem), pa gospodarstvu (trzhishchu in/ ali sponzorjem), che pa she tega ne zmoremo, she huje, che nochemo, potem nam tudi sam bog ne bo pomagal.

Nikar: Revija SRP ima svojsko vizijo. Doslej se je izkazala za daljnovidnejsho, predvsem pa fleksibilnejsho od vizije vsakokratne kulturno-politichne elite.

Knjiga po svojem bistvu ni bila nikoli zgolj blago in tudi ne vladna kategorija. Reprodukcijski krog zanjo ni zakljuchen, ko je prodana, tudi she ne, ko je (pre)brana, ampak shele tedaj, ko knjige 'vchlenijo' novega ustvarjalca. Zgolj tehnoloshko pa je prihodnost knjige v elektronski knjigi. Tudi listali jih boste lahko, che se vam bo to zahotelo, po zgornjem ali spodnjem robu. Sicer pa smo uporabljali tablice prej kot papir(us). Tudi ko bo izumrl zadnji Slovenec, bodo morda njegovi asimilirani potomci, razumljivo, le redki med njimi, iskali svoje korenine, svojo nekdanjo identiteto, ki so jim jo lahkotno zaigrali njihovi umni predniki, ravno v knjigi (elektronski seveda).

Nanizal bom nekaj dejstev, ki jih skorajda ni mogoche spregledati, Vam to spregledovanje dosledno uspeva. Posledichno izhajajo iz nashe, povsem drugachne vizije zalozhnishtva. Natanchneje, gre za povsem drugachno utemeljitev smisla individuumovega literarnega prizadevanja. Pravite, da so to zgolj utvare. Vseeno.

She najbolj se razhajamo v pojmovanju identitete. Zdi se, da z identiteto dezhele mislite na podobo Slovenije v svetu – image Slovenije; to je prenapihnjen balon, ki ga odnese, iznichi zhe prvi pish vetra. (Dezhela namrech nima identitete, temvech tako chislano prepoznavnost.)

Identiteto ima lahko samo subjekt. Poznam dva subjekta, eden je individuum, drugi je narod. Zanima me torej identiteta subjekta naroda Slovencev. In te ni brez identitet individuumov. (She nedavno tega je bila pri nas partija politichni subjekt, in edini subjekt. A pustimo zdaj to.) Identitete narodu niti mochna politika ne more dodeliti. Tudi individuumov ne morete ne zgraditi ne hierarhizirati. Posameznike da, te lahko razvrshchate v vechje ali manjshe mnozhice, ne pa individuumov. Zlasti kulturna politika jih rada razvrshcha po ugledu, prestizhu, statusu, po individualnosti jih ne more. Lahko pa govorimo tudi o identiteti bolj sproshcheno, manj strogo. Takrat raje uporabljam izraz svojskost. To bi vam najlazhe ilustriral na primeru Revije SRP, pa ne bo potrebno, ker to stori revija sama zase. Neko posebnost, neko svojskost ji boste zhe morali priznati, prej ali slej. Od drugih revij se po njej lochi, od njih razlikuje. In to je za vsako revijo bistveno. Ne pa vasha hierarhizacija. Vsaj po nekaterih zunanjih znamenjih je ochitna. Npr.:

– Knjizhnica Revije SRP je globalno dostopna, in lahko jo bero, che le hochejo, Slovenci na vseh kontinentih, zahvaljujoch novodobni ali posodobljeni bohorichici.
– Nash princip sodelovanja temelji na spontaniteti individuumov, avtorji se nam sami pridruzhijo, che se vidijo v podobni vrednotni orientaciji.
– Seme je torej posejano, SRP pa ne bo nikoli zhel obilno. Tega sploh nochemo.

"A ni shkoda dreves?" je dejal neki "ljubitelj" Revije SRP. To naj bi bil poglavitni argument glede shkodljivosti te revije. She bomo morali nizhati naklado, tudi zaradi "ekoloshko chutechih" nebralcev in umnih promotorjev ter koordinatorjev slovenske kulture. Kar se mene tiche (in prosim, da tega osebnega stalishcha ne posploshujete na sodelavce, ker ima tudi glede tega vsak svoje mnenje, stalishche), bi mi zadoshchal en sam bralec v prihodnosti, tak, ki bi mu moje pisanje dalo vsaj delchek tistega, kar so dali meni sogovorniki zunaj chasa. (Traktat o svobodi ali vrednotni sistem, Lumi 1992, Ljubljana, (1. izdaje knjige): Iz vsebine traktata, Sogovornikom zunaj chasa.)

 

P. S.: Udelezhil sem se torej razprave o novi hierarhiji v slovenski kulturi. Rad pa priznam, da opisani svojski pristop k literaturi (kulturi in umetnosti) ni recept za reshitev tezhav institucionalne kulture, niti v slovenskem zalozhnishtvu, ravno zaradi svojskosti je neponovljiv. Vendar bi se chlovek vseeno vprashal, ali je tαko skorajda bedno stanje potrebno, ali ni tudi kazalnik, da je nekaj narobe vsaj s slovenskim kulturnim interesom, ki spet shari po kulturi. Ob takih pretresih in pretresljivih dokumentih gre vedno za novo hierarhizacijo (v kulturi). Besedo razvoj mirno zamenjajte z besedo hierarhija, nich bistvenega ne boste spremenili. Ni torej chudno, da z ministrstvom za kulturo ne moremo dosechi niti minimalnega soglasja glede meril in kriterijev za vrednotenje kulturne ustvarjalnosti. Just Rugel mi pishe iz Moskve: "Dragi Shus, en pameten Rus je rekel: Zakaj obstaja umetnost (ali kultura)? Da se ljudje ne bi poprashichili. Chlovek, ki ne ustvarja, je zato poprashichen dvonozhec. Ko vidim seznam vseh teh avtorjev v SRP-u, mi je malce lazhje pri dushi."

(Glej: Odprta zaprta pisma MK RS I-VII) in dva simbolichna odgovora, na prvo in sedmo – zadnje. (Glej: Majda Shirca: Odgovor na odprto zaprto pismo I, Revija SRP, 39/40, p. 160; Andreja Rihter: Odgovor na odprto pismo VII, Revija SRP, 51/52, p. 202)

V slednjem resnichno pogresham odgovor na zastavljeno vprashanje, namrech: koliko bi stali ministrstvo, che bi nas financiralo kot javni zavod [to je drzhavni zavod], po merilih in kriterijih slovenskega kulturnega ministrstva? (Odprto zaprto pismo MK RS VII, Revija SRP 51/52, oktober 2002, p. 198)

 

Priloga: V zahvalo za brezplachen izvod Analize, in da ste me spodbudili k she enemu premisleku o obetih slovenski kulturi, vam na Ministrstvo za kulturo RS poshiljam za zdaj skromno Knjizhnico Revije SRP tudi na CD-ju.