Revija SRP 53/54

Primo Levi

 

RAD BI VEROVAL

 

25. FEBRUARJA 1944

 

Rad bi veroval v nekaj vech,

onstran smrti, ki te sesuje v nich.

Rad bi povedal, kako silno

sva si takrat zhelela,

oba zhe odplavljena,

da bi she enkrat lahko

svobodno hodila pod soncem.

 

9. januarja 1946

Pesnikova opomba: Glej Dantejev Pekel III, 57; Vice V, 134, in T. S. Eliota The Waste Land: "I had not thought deuth had undone so many"*

 

 

 

 

PO R. M. RILKEJU **

 

Chas je, Gospod, vino zhe kipi.

Prishel je chas, da si uredimo dom,

ali da ostanemo dolgo brez doma.

Prishel je chas, da nismo vech sami,

ali da bomo zelo dolgo sami: ure

in ure bomo presedeli pri knjigah,

ali pa pisali pisma dalech,

dolga pisma iz samote;

in nemirno hodili gor pa dol

po alejah,

medtem ko bo listje odpadalo.

 

29. januarja 1945

Opombi prevajalke:

* 63. verz pesmi Pokop mrtvih (The Burial of the Dead), ki je prvi del Puste dezhele.

** Levija je navdihnila, kot sam v knjigi opozarja bralca, Rilkejeva pesem Jesenski dan iz Knjige slik, ki jo tu navajam v prevodu Kajetana Kovicha iz zbirke Pesmi (DZS 1977): “Chas je, Gospod. Poletje je zashlo. /Zagrni z dolgo senco sonchne ure, /vetrove zakotali chez zemljo. /Ukazhi, naj dorase zadnji sad: /nakloni she dva sonchna, juzhna dneva, /da se dopolni vse, kar dozoreva, /in pade v tezhko vino zadnji slad. /Kdor nima hishe, vech je ne zgradi. /Kdor je zdaj sam, she dolgo sam ostane, /nad pisma sklonjen, knjige neprebrane, /in ko v alejah listje porjavi, /bo shel nemirno tavat med platane.”

 

 

 

 

LASTNI ZHIVLJENJEPIS

 

"Nekoch sem bil zhe fant in dekle, grm,

ptich in molchecha riba, ki shvigne iz morja."

(Empedoklov fragment 117, 112 ss.)

 

Star sem kot svet, jaz, ki vam govorim.

V temi prazachetka

sem gomazel po slepih morskih globinah,

prav tako slep, a zhe takrat sem hlepel po luchi,

ko sem se na dnu valjal po trohnobi.

Nauzhil sem se soli skozi tisoch drobcenih grl;

bil sem gibka in spolzka riba. Izogibal sem se zased,

pokazal sem svojim mladichem postrani premike rakovic.

Vishji od stolpa, sem zasramoval nebo,

ob udarcu mojega koraka so se gore tresle

in moja gromozanska postava je mashila doline:

Skale vashega chasa nosijo she vedno

neverjetni pechat mojih lusk.

Mesecu sem pel vodeno krastachjo pesem,

in moja potrpezhljiva lakota je prevrtala les.

Zaletav in bojech jelen, sem tekal

po danes zhe upepeljenih gozdovih, vesel svoje mochi.

Bil sem pijan chrichek, pretkan in ostuden pajek,

in mocherad in shkorpijon in enorog in gad.

Okusil sem bich,

trpel vrochino in mraz in grozo jarma,

nemo vrtoglavico osla, ki poganja mlinsko kolo.

Bil sem dekle, ki si ni upalo na ples;

zemljemerec, raziskoval sem skrivnost kroga

pa zanesljive poti oblakov in vetrov;

poznal sem jok in smeh in neshteto lepotic.

Zato ne zasmehujte me, ljudje iz Akraganta*,

che so se v to staro telo zarezali chudni znaki.

 

12. novembra 1980

Opomba prevajalke: * danashnji Agrigento na Siciliji

 

 

 

 

DAJTE NAM

 

Dajte nam kakshno stvar, da jo unichimo,

cvetno chasho, miren kotichek,

somishljenika, magistrata*,

telefonsko govorilnico,

chasnikarja, renegata,

shportnega navijacha nasprotnega moshtva,

cestno svetilko, pokrov za jashek, klopco.

Dajte nam kakshno stvar, da jo poshkodujemo,

omet, Giocondo,

blatnik, nagrobni kamen.

Dajte nam kakshno stvar, da jo oskrunimo,

sramezhljivo dekle,

vrtno gredico, nas same.

Ne zanichujte nas: glasniki smo in preroki.

Dajte nam kakshno stvar, ki peche, rani, rezhe,

dno izbije, umazhe,

ki naj nam da chutiti, da smo.

Dajte nam zhilavko ali pushko nagant,

dajte nam brizgalko ali motor suzuki.

Sochustvujte z nami.

 

30. aprila 1984

Opomba prevajalke: * v Italiji sodniki, pretorji itd. so magistrati

 

 

 

 

ARAHNA

 

Stkala si bom drugo mrezho, nich ne de.

Moja potrpezhljivost je dolga in pamet kratka,

osem nog imam in sto ochi,

a tisoch predilnih bradavic,

postiti pa se sploh ne maram,

ker so mi muhe vshech in samci.

Pochivala bom shtiri, sedem dni,

zarita v svoji luknji,

dokler mi zadek dodobra ne nabrekne

od lepljive, lesketajoche se in dobre niti,

in spredla si bom drugo mrezho, podobno

oni, ki si mi jo ti, popotnik, strgal,

v skladu z vtisnjenim nachrtom

na drobchkenem traku mojega spomina.

Usedla se bom v sredo

in chakala, da pride samec,

rahlo nezaupen, a ves omamljen od pozhelenja,

da mi obenem napolni

zhelodec in plodilo.

Brzh ko se stemni, okrutna in prizadevna,

naglo naglo, vozel za vozlom,

si bom stkala drugo mrezho.

 

29. oktobra 1981

 

 

 

 

STARI KRT

 

Ali je kaj chudnega? Neba nisem maral,

zato sem se odlochil, da zhivim sam in v temi.

Naredil sem si spretne roke za kopanje,

konkavne, ukrivljene, a obchutljive in krepke.

Zdaj nespechen potujem

potihcema pod travniki,

kjer ne chutim nikoli mraza in ne vrochine,

ne vetra dezhja dneva nochi snega

in kjer sploh ne potrebujem ochi.

Kopljem in najdem sochne korenine,

gomolje, gnil les, gobje hife,

kadar mi pa skala zapira pot,

jo obidem, mukoma, a brez naglice,

ker vem vedno, kam sem namenjen.

Najdem dezhevnike, lichinke in mocherade,

enkrat gomoljiko,

drugich modrasa, dobra vecherja,

in skrite zaklade od kdove koga.

Nekoch davno sem zalezoval samice,

in ko sem katero zaslishal praskati,

sem si izkopal pot do nje:

zdaj nich vech; che se prikazhe, krenem drugam.

Ampak o mlaju malce le ponorim,

in tedaj se zabavam tako, da na vsem lepem

prilezem iz krtine in preplashim pse.

 

22. septembra 1982

 

Pesnikova opomba: Stari krt. Cfr. Hamlet, Prince of Denmark,

prvo dejanje, tretji prizor ("old mole").

 

 

 

 

MISH

 

Prilezla je mish, kdove iz katere luknje;

ne potihoma, kot je njihova navada,

pach pa domishljavo, oshabno in bombastichno.

Bila je zgovorna, odrezava in grandomanska;

priplezala je na vrh police

in mi drzhala pridigo, sklicujoch se na Danteja:

Da ne smem zgubljati chasa,

bla, bla, ker chas teche in nich ne reche,

in ura zamujena, ne vrne se nobena,

in chas je denar,

in kdor ima chas, naj se ne obira,

le umetnost je dolgotrajna, zhivljenje pa prav kratko,

in da sluti, kako se bo vsak hip zaletel v moj hrbet

ne vem kakshen krilat ali srpast voz.

Kakshna nesramnost! Kakshna nadutost!

Kar na zehanje mi je shlo od dolgochasja.

Se mishi o tem sploh kaj sanja? Ve, kaj je chas?

In zdaj ga zgubljam prav

zaradi njenih nezaslishanih ochitkov.

Je mish? Naj gre pridigovat mishim.

Prosil sem jo, naj se mi spravi izpod nog:

Jaz zelo dobro vem, kaj je chas,

saj nastopa v neshtetih fizikalnih enachbah,

v nekaterih primerih celo na kvadrat

ali z negativnim eksponentom.

Zase bom zhe sam poskrbel,

ne potrebujem tujega vmeshavanja:

Prima caritas incipit ab ego.

 

15. januarja 1983

 

 

 

 

AGAVA

 

Nisem koristna in niti lepa,

nimam veselih barv in ne vonjev;

moje korenine grizejo cement,

in moji listi, obrobljeni s trni,

me strazhijo, ostri kot mechi.

Nema sem. Govorim le svojo

rastlinsko govorico,

tezhko umljivo zate, chlovek.

Govorica je nenavadna,

eksotichna, ker prihajam od dalech,

iz neprijazne dezhele,

polne vetrov, strupov in vulkanov.

Dolgo let sem chakala, preden sem izrazila

ta svoj visoki in obupani in grdi in leseni

in trdi cvet, ki pa se steguje k nebu.

Me takole krichimo, da bom

jutri umrla. Si me zdaj razumel?

 

10. septembra 1983

 

 

 

 

POLZH

 

Chemu hiteti, kadar smo dobro zavarovani?

Kateri kraj je boljshi od drugega,

che ni pomanjkanja vlage in trave?

Chemu tekati in se spushchati v pustolovshchine,

Kadar je dovolj, da se zapremo in imamo mir?

Ko mu postane vesolje sovrazhno,

se zna tiho zapechatiti

za svojo belo apnenchasto tanchico

in se odtegniti svetu.

Ko pa je travnik ves rosen,

ali je zemljo umiril dezh,

vsaka stezica je njegova glavna cesta,

tlakovana z lepo in svetlo slino,

most od lista do lista in od kamna do kamna.

Plove previdno, gotovo in skrivnostno,

s telepatskimi ochmi ishche pot,

ljubek, ogaben, logaritmichen.

Lej ga, nashel je druga-druzhico

in drhte okusha,

hrepeneche iztegnjen iz svoje hishice,

neizrekljive chare dvospolne ljubezni.

 

7. decembra 1983

 

 

 

 

SLON

 

Kopljite: nashli boste moje neverjetne

kosti v tem zasnezhenem kraju.

Bil sem truden od hoje in tovora

in pogreshal sem toploto in travo.

Nashli boste punske novce in orozhje

pod plazovi: nesmisel, nesmisel!

Nesmiselna je moja zgodba in zgodovina:

Figo mar mi je bilo Rima in Kartagine!

Zdaj moja lepa slonovina, nash ponos,

zhlahtna in srpasta kot mesec,

lezhi zdrobljena med prodom studenca.

Nisem bil ustvarjen zato, da bi luknjal oklepe,

pach pa da bi izkopaval korenine in ugajal samicam.

Mi se tepemo samo za samice,

in pametno, brez prelivanja krvi.

Hochete mojo zgodbo? Kratka je!

Prebrisani Indijec me je privabil in ukrotil,

Egipchan me je zavezal in prodal,

Fenichan me je prekril z orozhjem

in mi na hrbet nalozhil stolp.

Bilo je nesmiselno, da sem prav jaz, stolp iz mesa,

neranljiv, krotak in strashen,

prignan na te sovrazhne gore,

zdrchal po tem vashem, prej neznanem ledu.

Ko pademo, za nas ni reshitve.

Shkilav pogumnezh mi je dolgo

iskal srce s konico kopja.

Na teh od zahoda pomodrelih vrhovih

se je razleglo moje odvechno

in umirajoche rjovenje: “Nesmisel, nesmisel!”

 

23. marca 1984

Pesnikova opomba: Shkilav pogumnezh je Hanibal, o katerem je recheno, da je obolel na ocheh, ko je shel chez Alpe.

 

 

 

 

POHLEVNI*

 

Figo pohlevni vol. Pohleven po sili,

pohleven proti svoji volji in naravi,

pohleven zaradi Arkadije in zadelj leporechja,

Kakshna predrznost, da me nekdo proglasi

za pohlevnega in mi celo posveti sonet.

Pohlevni ste kvechjemu vi, profesor,

strokovnjak v grshchini in latinshchini, Nobelov

nagrajenec, ki trkate na zaprta okenca s cvetlichnimi

vejicami, v pomanjkanju chesa boljshega,

medtem ko se jaz shibim pod jarmom, si lahko

/predstavljate kako veselo.

Ko bi bili zraven, ko so me delali pohlevnega,

bi vas minila volja, da pishete verze,

opoldne pa, da jeste kuhano govedino.

Mar mislite, da ne vidim, tukaj na travniku,

svojega celega in mogochnega pa vzkipljivega brata,

kako z enim samim sunkom ledij

osemeni mojo sestro kravo?

Oy gevalt!** Kakshno nezaslishano nasilje

je bilo nasilje, da me naredijo nenasilnega.

 

18. maja 1984

 

Op. prevajalke: *Gre za bridko parafrazo znane kmechkoidilichne pesmi Vol (Il bove) italijanskega pesnika Giosueja Carduccija (1835-1907), ki se zachne naravnost vzneseno: "T'amo, o pio bove..." Ljubim te, o pohlevni vol (ali krotki ali ponizhni ali celo pobozhni). V slovenskem prevodu Alojza Gradnika (Lirika, Mlad. knjiga 1970) je emfaze sicer pol manj, saj se zachne zdalech bolj umirjeno: "Zhival si draga mi, o vol..," a nekaj je je vseeno zaznati.

**Gewalt pomeni v nemshchini moch, sila, nasilje, vendar je v jidishu rabljena le kot vzklik skrajnega in obupanega protesta.

 

 

 

 

DROMEDAR

 

Chemu toliko tozhb, sporov in vojn?

Svetujem vam, da me posnemate.

Nich vode? Shajam tudi brez nje,

a zadrzhujem sapo, da se mi grlo ne izsushi.

Nich hrane? Zajemam jo iz svoje grbe:

ko so chasi za vas ugodni,

poskrbite, da zraste tudi vam.

A che je grba mlahava,

mi je dovolj nekaj suhljadi in slame;

zelena trava je poltenost in nechimrnost.

Imam zoprn glas? Saj skoraj vedno molchim,

che se pa oglasim, me nihche ne slishi.

Sem grd? Moji samici sem vshech,

nashim nasploh ugajajo korenjaki

in dajejo najboljshe mleko dalech naokrog;

zahtevajte tudi od vashih zhensk enako.

Seveda sem hlapec, a pushchava je moja:

ni sluzhabnika, ki bi ne imel svojega kraljestva.

Moje kraljestvo je vsa ta zapushchenost,

ki nima meja.

 

 

Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich

 

 

 

O AVTORJU

Italijanski pisatelj, esejist in pesnik Primo Levi je bil rojen leta 1919 v Turinu in je umrl (samomor) 11. aprila 1987 prav tam. Diplomiral je iz kemije in opravljal poklic kemika do upokojitve. Med vojno je bil najprej partizan, nato so ga ujeli Nemci in ga poslali v lager Manowitz-Auschwitz. To ga je zaznamovalo do tragichnega konca. Po vojni je napisal veliko knjig in prejel zanje tudi shtevilne nagrade in priznanja. Omenila bom le pomembnejsha dela: La tregua (Premirje), 1963, nagrada Campiello; Storie naturali (Prirodoznanstvene zgodbe), 1967, nagrada Bagutta; Il sistema periodico (Periodichni sistem), 1975, nagrada Prato; preveden tudi v slovenshchino; La chiave a stella (Kljuch zvezdaste oblike), 1978, nagrada Strega; La ricerca delle radici (Iskanje korenin), 1981; Lilit, 1981; Se non ora, quando? (Che ne zdaj, kdaj?), 1982, nagrada Viareggio in Campiello; pesnishko zbirko Ad ora incerta (Ob negotovi uri), 1984; L'altrui mestiere (Tuj poklic), 1985; I sommersi e i salvati (Utopljeni in resheni ljudje), 1986. Maja 1987 je izshel intervju Prima Levija s pisateljem Fernandom Camonom Autoritratto di Primo Levi (Autoportret Prima Levija). Tri leta prej (1984) pa v knjigo vezani Dialogo (Dialog) med Primom Levijem in znanim italijanskim fizikom mednarodnega slovesa Tulliom Reggejem, ki se uspeshno ukvarja tudi s poljudnoznanstveno publicistiko. Prevedene pesmi so iz zbirke Ob negotovi uri, ki je izshla pri zalozhbi Garzanti leta 1984, le Dromedar je iz antologije Melodie della terra (Melodije zemlje) Plinija Perillija, zalozhnik Crocetti, Milan 1997.

 

Jolka Milich