Revija SRP 53/54

Milchek Komelj

 

MITICHNI STRAZHAR CHOLNOV IN LOBANJ

 

Razstava Mirsada Begića zajema umetnikov izbor doslej v glavnem nerazstavljenih risb ter kipov v bronu in terakoti, vsa dela pa so iz dobro znanega umetnikovega zhivljenjskega cikla s skupnim imenom Ohraniti sanje. Njihova motivika ter vsebina segata v bistvo chloveshkega zhivljenja, dolocheno z navzochnostjo smrti, ki jo umetnik nenehno, s pravo obsesijo, kliche v ustvarjalno zavest, a jo obenem skusha presechi, kot bi hotel chloveshtvu zagotoviti, da se sanje, ki s svojimi duhovnimi vesli poganjajo zhivljenje, s smrtjo ne ustavijo, ampak zhivijo celo v spominu lobanj, ki naseljujejo bregove smrtnega sveta.

S tezhnjo po ohranjevanju zhivljenja se povezuje tudi kiparjev znachilni likovni prijem, izhajajoch iz ovijanja mrtvih: tako imenovana tehnika mumifikacije. Figuralne oblike umetnik ovija s povoshcheno vrvjo, ki ozhivlja s svojim inkarnatom tudi neorgansko tkivo predmetov, kot bi v presushenih zhivljenjskih in s chlovekom povezanih predmetnih ostankih dojemal relikvije zhivljenja, in nekaj takih del je za to razstavo odlitih v bronu, kjer vrvarske postave vechnih strazharjev na arhaichnih posodah temno zazvenijo v razmrezhenosti kovinskih spletov. Iz takega oblikovanja pa izhaja tudi umetnikov znachilni risarski sistem, saj Begićeva pajchevinasto obchutljiva chrta s svojim omotavanjem krhkih plastichnih oblik ter modeliranjem morskih valov in vsakrshnega tkiva vdihuje risarskim povrshinam plastichno otipljivost in hkrati predivasto presojnost, njihovo risarsko tkanino pa umetnik kot z lisami zagrobne skrivnosti temno tonira s kavno goshcho, kar vnasha v podobe slikovit utrip, lavirani pridih zemeljskosti in she posebno duhovno atmosfero, razpeto med podzemni mrak in zhvepleno prelivanje svetlob.

Umetnikove pokrajine smrti so planjave z lobanjami, strazharskimi stolpi, starodavnimi palisadami, katafalki ali prazgodovinskimi vozichki, predvsem pa jih napolnjujejo po mrtvashkem valovju plujochi cholni. Vse to je sugestivna podoba smrtnega, a tudi v zvenenju smrti ponekod dramatichno nevihtnega zhivljenja, pretkanega z nenehno zavestjo o lobanjah. In ker so smrtne mumije, povzete iz dedishchine Egipta, obdane z zhivimi strazharji, spremljajochimi popotnike chez reko Aheront ali Stiks, ki se spreminja v neznansko morje, so smrtne planjave v svoji obljudenosti tudi zhive, navdane v temnem brezupu z zastrtim chloveshkim upanjem, da se za nevidnimi obzorji morda le skriva neznani drugi breg, kamor hitijo negibni mrtvashki cholni, ki jih poganja neuteshno hrepenenje.

Ikonografija takih prizorov sega v mitologijo, ki je bila v prikazih Begićeve umetnosti zhe vechkrat oznachena z odlomki iz egiptovske Knjige mrtvih ter s semantiko cholna in mrtvashkih stolpov in strazharjev iz mesta mrtvih. Njeno jedro sta stari Egipt in neolitik, ki umetnika zblizhuje z arheoloshko dedishchino domache Bosne in nasploh z davnino, ki zre na nas iz arheoloshkih izkopanin in nenehno oznanja prisotnost obrednega duha davnih ljudstev. Vse, kar je bilo, nas skozi Begićevo umetnost kliche vase, v templje svojih grobnic, kot da so vsa iskanja in plovbe v bistvu samo poti v narochje smrti, ki jo nosimo v sebi; celo sleherna zazrtost v poteze obraza je v resnici spogledovanje s skritimi lobanjami, zhezla zhivih in mrtvih kraljev so enaka veslom ali prazgodovinskim gorjacham in vsa iskanja ter zhivljenjska omamljanja, kot jih doumeva Begićeva obchutljivost, so v jedru samo poskusi, ki se skushajo iz svoje konchnosti z delom, vero, meditacijo ali pozabo preliti k nesmrtnemu zhivljenju, pretochiti v vechnost. Ta pa je neznana, ker je onkraj zemeljskega zhivljenja, za smrtnim oceanom, ki ga Begić gleda kot valujocho preprogo z ladjami in brodolomci, ki ne vidijo odreshilnega brega, a mu ochitno plovejo naproti.

Umetniku, ki ishche vechnost vedno sam, brez konfesionalnih napotkov, se zhivljenje prikazuje kot smrtno polje, kot mrtva voda (na eni risb v eksplicirani navezavi na Krsta Hegedushića), kot planjava, prepojena z lobanjami, ki oblagajo poshevne jambore smrtnih pilotov kot shkoljke ali morski polzhi. Obljudeno je z nemimi postavami, z nasadi strazharjev, ki varujejo skrivnost grobnic in so zhivi v brezupnem upanju in v sanjah, ki jih uteleshata njihovo strmenje in chujechna pokonchnost. Med figurami iz terakote pa ugledamo tudi v krozhno popolnost, v pejsazhni ris sveta uklenjenega opazovalca, ko z ochesom, preraslim v teleskop, strmi v vesolje, torej chloveka kot vechnega iskalca resnice oziroma smisla. To strmenje, ki gleda skozi preseganje svojega horizonta v neznanost, v nevideno, pa vidi vechnost le skozi lastno minljivost, ki se v lobanjah spreminja v spomin; pomnozheno z minljivostjo vseh zhivih, se kopichi kot mrtev predmet z votlinami ochi, ki ga umetnik hrepeneche neguje, da bi za vselej ohranil spomin na vse, kar mora po neizprosni in nedoumljivi, umu nedostopni logiki umreti.

Z lobanjami posejane Begićeve risarske pokrajine so za chloveshki pogled nujno mrachne, chetudi so, presvetljene z rumenkastimi in okrastimi svetlobami, tudi polne zadrzhane toplote. V bronu jim ponekod daje sijaj vechnosti zlati lesk ter neomajnost vertikal, stojechih v smrti, ki ni dokonchna smrt, ker v svoji ideji ohranja vrojeni smisel za transcendenco; prividni sen pa je po besedah pesnikov tudi resnica zhivljenja in Begićeva z lobanjami tlakovana umetnost je samo podoba zhivljenja, ki plove v neznanost skozi vrata smrti. Zhivljenjska zavest se dogaja v bitjih, ki jim smrt odshteva chas in ki so vsa usmerjena v vechno plovbo; krmilo njihovega telesa je glava, ki na Begićevih poljanah zhivi kot kljunasta lobanja (lobanja ptichjeglavih strazharjev iz egiptovskega podzemlja), ki je lahko hkrati pojmovana kot zajemalka za zhivo vodo ali izlizana kljuka katedralnih vrat, spremenjena v posodo, v kateri kot v situli, na katero se sklicuje Begić, zhivi dedishchina zgodovine. Lobanja na podstavku, vozichku ali blazini kot osrednji "portret" Begićeve ikonografije, sama ali povezana z mitichnim chuvajem ali krilatim angelom varuhom, ki ji utelesha duhovno spremstvo in oznanja vechno zhivljenje, je zato samoumevno najbolj poudarjena tudi na tej razstavi. S takimi univerzalnimi znamenji pa umetnik zaznamuje tudi svoje osebno obarvane javne spomenike, tako skico za alegorichno zasnovani konjenishki spomenik Rudolfa Maistra, na kateri pesnishki general neustrashno prijezdi na Begićev choln, ki ga zanasha tragichni tok slovenske zgodovine, kot prvi zasnutek za zhe znamenita juzhna vrata ljubljanske stolnice ali svoje videnje Presherna ter izjemoma celo intimnejshi prijateljski portret, kjer upodobljenec strmi v chloveshko usodo kot arheolog v grobnico lobanj.

Begićev likovni jezik je zaznamovan z obsedenostjo od smrti, z dozhivljanjem zhivljenja, ki se vsak hip zaveda svoje smrtnosti, in zato je njegovo kiparsko besedje dobesedno grobarsko in navzven omejeno, chetudi sega v neomejenost, vsepovsod pa pushcha kot osrednjo sled in prepoznavno znamenje svoje zhivljenjske poetike cholne in lobanje.

Mojstrova meditativna umetnost je izrazito htonichna. Kipar nas obiskuje iz arheoloshkega podzemlja, kamor ob pogrebih zhe tisochletja obredno odhajajo zhivljenja, in njegova podzemeljskost se je razgrnila po vsej zemeljski povrshini, prepojila vodovja in ozrachje risb in kipov ter osvojila vse zhivo, lobanje pa spremenila v smrtni nakit vechnega zhivljenja. Umetnik, ki bdi nad njim, pa postaja mitichni strazhar cholnov in lobanj. A njegove dramatichne in drugod bolj poetichne in krhko sanjske, s cholni napolnjene smrtne pokrajine niso planjave zla in le prizorishcha pritajene groze, smrtnih naplavin in opustoshenj – chetudi spominjajo na vse to in so postale boleche aktualne tudi v srhljivi luchi nedavnih dogajanj v umetnikovi izgubljeni prvotni domovini –, marvech so tudi poetichne slutnje tihega, s tanchicami vechne skrivnosti zagrnjenega prichakovanja. To prichakovanje pa ohranja dragoceno, nova zhivljenja oplajajoche izrochilo davnih chloveshkih sanj, in skusha obuditi, ohraniti tudi sanje vseh davnih prednikov, ki lezhijo na Begićevih vechnih cholnih in v votlinah lobanj kot mitsko ponotranjene podobe nas samih.

 

 

___________
Tekst napisan ob Begićevi razstavi v Ljubljani, maj-junij 1998, v galeriji Poslovni center Mercator. (Op. ur.)