Revija SRP 53/54

Mihail Prishvin

 

MODRI KACHJI PASTIR

 

V chasu she tiste prve svetovne vojne sem kot vojashki dopisnik v obleki sanitejca odpotoval na fronto in se kmalu znashel v bitki na zahodu v avgustovskih gozdovih. Na svoj kratki nachin sem belezhil vse moje vtise, vendar priznam, da me niti za minuto ni zapushchal obchutek osebne odvechnosti in nezmozhnosti z besedo ujeti tisto strahoto, ki se je dogajala okoli mene.

Shel sem po cesti naproti vojni in se igral s smrtjo. Zdaj pade mina, ki naredi globoko kotanjo, zdaj krogla zabrenchi mimo, jaz pa kar grem in radovedno opazujem jate jerebic, preletavajoche od baterije k bateriji.

– Vi ste znoreli, – mi pravi strog glas pod zemljo.

Pogledam in vidim glavo Maksima Maksimovicha: bronasti obraz z sivimi brki je bil strog in skoraj slavnosten. Stari kapetan mi je znal hkrati izraziti tako sochutje kot pokroviteljstvo. Chez minuto sem v njegovem zaklonishchu zhe srebal shchi. Kmalu, ko se je bitka razvnela, mi je zakrichal:

– Pa kaj vas ni sram kot pisatelja, takshnega–drugachnega, v teh tezhkih trenutkih tratiti chas za svoje malenkosti?

– Kaj pa naj naredim? – sem ga vprashal; njegov odlochni ton me je zelo razveselil.

– Brzh stecite in dvignite tiste ljudi tam, ukazhite jim privlechi iz shole klopi, pobirati in zlagati ranjence.

Dvigal sem ljudi, vlekel klopi, zlagal ranjence, pozabil sem v sebi literata in iznenada sem obchutil sebe, konchno, kot pravega chloveka, in bilo mi je tako radostno, da nisem tu, v vojni, samo pisatelj.

V tem trenutku mi je eden od umirajochih shepnil:

– Oj, che bi lahko malo vodice!...

Takoj sem stekel po vodo.

Vendar ni hotel piti ter je kar ponavljal:

– Vodice, vodice, potochka!...

Osuplo sem ga pogledal, potem pa mahoma dojel: to je bil skoraj she fantich, z bleshchechimi ochmi, s tankimi, plashnimi ustnicami, ki so odrazhale dushevno plahost.

S sanitejcem sva zgrabila nosilnico in ga odnesla na breg gozdnega potoka.

V krivih zharkih vechernega sonca so se svetili, s posebno zeleno luchjo, kot da bi izhajali iz notranjosti rastlin, minaretki preslic, listki teloreza, vodnih lilij, nad drago je krozhil modri kachji pastir. Povsem zraven naju, kjer se je konchevala draga, so curki potochka, zdruzhujochi se na kamenchkih, peli svojo obichajno prekrasno pesmico.

Ranjenec je poslushal z zaprtimi ochmi, njegove brezkrvne ustnice so se krchevito premikale, kazhoch tezhak boj.

Boj je naposled prenehal z ljubkim otroshkim nasmehom in ochi so se odprle.

– Hvala, – je zashepetal.

Ko je zagledal modrega kachjega pastirja, krozhechega nad drago, se je znova nasmehnil, znova rekel "hvala" in znova zaprl ochi.

Nekaj chasa je minilo v tishini, preden so se ustnice spet premaknile, boj se je ponovil in zaslishal sem:

– Kaj, she leti?

Modri kachji pastir je she krozhil.

– Leti, – sem odgovoril, – pa she kako!

Spet se je nasmehnil in izgubil zavest.

Med tem se je pochasi mrachilo, tudi jaz sem z mislimi odletel dalech in pozabil nase. Nenadoma pa slishim, da sprashuje:

– She zmeraj leti?

– Leti, – sem rekel, ne da bi gledal, ne da bi razmishljal.

– Zakaj pa jaz potem ne vidim? – je vprashal, ko je s tezhavo odprl ochi.

Ustrashil sem se. Nekoch sem videl umirajochega, ki je pred smrtjo iznenada izgubil vid, cheprav je z nami govoril she povsem razumno. Da ni tudi zdaj tako: ochi so umrle prej. Potem pa sem sam pogledal tja, kjer je letal kachji pastir, in nisem videl nichesar.

Bolnik je razumel, da sem ga prevaral, prizadela ga je moja nepozornost in molche je zaprl ochi.

Zabolelo me je, iznenada pa sem v chisti vodi zagledal odsev letechega kachjega pastirja. Nisva ga mogla opaziti na ozadju temnechega gozda, vendar voda – te ochi zemlje – ostaja svetla tudi, ko se stemni: te ochi, kot da vidijo v temi.

– Leti, leti! – sem vzkliknil tako odlochno, tako radostno, da je bolnik hipoma odprl ochi.

In pokazal sem mu odsev. In nasmehnil se je.

Ne bom opisoval, kako smo reshili tega ranjenca – ochitno so ga reshili zdravniki. Vendar trdno verjamem: njim, zdravnikom, sta pomagala pesem potochka in moje odlochne in razburjene besede o tem, da je modri kachji pastir tudi v temi letal nad drago.

 

 

 

GOZDNI DOKTOR

 

Brodili smo jeseni po gozdu in opazovali zhivljenje ptic, ki zhivijo v duplu: detlov, sov. Iznenada smo na tisti strani, kjer smo zhe prej oznachili zanimivo drevo, zaslishali zvok zhage. To je bilo, kot so nam pravili, sekanje odzhivelih dreves za tovarno stekla. Ustrashili smo se za nashe drevo, stekli v smeri zhage, a je bilo zhe prepozno: nasha trepetlika je lezhala, okrog njenega panja pa je bilo polno praznih storzhev jelke. To je vse detel za dolgo zimo nastrgal, zbral, odnashal na to trepetliko, jih vstavljal med dve grchi svoje delavnice in kljuval. Okoli panja, na posekani nashi trepetliki, sta pochivala fanta. Ta dva sta sekala v gozdu.

– Ah, nesrechnika! – smo rekli in pokazali na posekano trepetliko. – Sekala naj bi mrtva drevesa, kaj pa sta vidva naredila?

– Detel je naredil luknje, – sta odgovorila fanta. – To sva opazila in seveda posekala. Tako in tako bi propadlo.

Vsi skupaj smo zacheli ogledovati drevo. Bilo je she chisto svezhe in samo na majhni povrshini, najvech meter po dolzhini, je znotraj debla skozi zlezel chrv. Detel je ochitno poslushal trepetliko kot zdravnik: trkal je s svojim kljunom, ugotovil je praznino, ki jo je pushchal chrv, in se lotil operacije, da ga izvleche. In drugich, in tretjich, in chetrtich... Nedebelo steblo trepetlike je bilo zelo podobno pishchalki z zaklopkami. Sedem lukenj je naredil "kirurg", na osmi je shele zgrabil chrva, ga izvlekel in reshil trepetliko.

Izrezali smo ta kos kot prekrasen eksponat za muzej.

– Vidita, – smo rekli fantoma, – detel je gozdni zdravnik, reshil je trepetliko, zhivela bi in zhivela, vidva pa sta jo posekala.

Fanta sta bila vsa zaprepadena.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 

 

O AVTORJU

Mihail Mihajlovich Prishvin (1873–1954), ruski pisatelj, agronom, etnograf, avtor filozofsko – lirichnih chrtic; poema v prozi Facelija, povest Zhenshen, roman–pravljica Vladarjeva cesta, avtobiografski roman Kashchejeva veriga (objavljen 1960, zachet 1923). V njegovih dnevnikih je zabelezhena socialno–nravstvena tragedija epohe totalitarizma, med ostalim razkmetovanje Rusije v letih kolektivizacije. Znamenit je njegov ciklus zgodb o otrocih Leningrada v otroshkem domu med drugo svetovno vojno. Avtor chudovitih otroshkih knjig, "pevec in zashchitnik narave". Njegov uchitelj zemljepisa v gimnaziji v mestu Jelec (med Orjolom in Lipeckom) je bil V. V. Rozanov (1956–1919), ruski pisatelj, publicist in filozof. Nekako v tem chasu sta isto gimnazijo obiskovala ruski pisatelj in pesnik I. A. Bunin (1870–1953) in filozof, ekonomist in teolog S. N. Bulgakov (1871–1944).