Revija SRP 53/54

Lucijan Vuga

Hisha na meji II

HISHA NA MEJI
 
III
 
 
IZPUSHCHEN IZ ZAPORA, TODA KAM?
 
 
Vlado Skochir je bil izpushchen iz vojashkega zapora 16. 11. 1943 ob 16. uri. Je bil pomiloshchen? Zakaj je bil zaprt devet mesecev? Ker na ulici ni pozdravil nekega zastavnika? Za tak prekrshek je obichajna kazen enkratna prepoved izhoda iz vojashnice ali enkratno izredno dezhuranje ali – za navadnega vojaka – chishchenje stranishcha, ne pa devet mesecev – in sprva celo temnice – z obtozhbami, ki bi ga lahko stale glavo... Che bi imeli karkoli oprijemljivega proti njemu, bi ga tudi Nemci ne spustili iz rok, potem ko so se Italijani razbezhali in so oni prishli v Ljubljano.

Postal je pred zaporom na ulici, bila je zhe tema, ob tem letnem chasu se ob oblachnem vremenu stemni she prej. Redke ulichne svetilke so komajda dajale kaj svetlobe. Pogledal je navzgor proti zheleznishki postaji in navzdol, kjer je na koncu kraljevala temna senca gradu; kam naj gre? Policijska ura je opustila ulice; imel je dovoljenje za gibanje v tem chasu, toda ponochi vendar ne more ostati na prostem. Chemu so ga spustili ob tako nenavadni uri? Morda koga zanima, kam se bo zatekel? Ali je posredi zgolj chista birokracija; che pride ukaz: "Zapornika naj se nemudoma izpusti," to za policijsko pamet pomeni: ob katerikoli uri. Morda pa je tako prav, kaj se ve, kako se bodo stvari sukale v naslednjih urah, mogocha so vsakrshna presenechenja in preobrati, zato pa chimprej ven. Kdo ve, ali ni ni kdo posredoval? Kje je Gambara? She sanjalo se mu ni, da je general konec avgusta nenadoma in skoraj skrivaj odpotoval v Rim, kjer se ni sestal le z nadrejenimi v generalshtabu, ampak skrivoma she z nekaterimi iz drugih navez. Vrnil se je zaskrbljen in she bolj nezaupljiv tako do ljudi okoli sebe kakor do Nemcev. Najvarnejshe se mu je zdelo poveljstvo 2. italijanske armade na Sushaku nad Reko, saj je bilo tako mogoche ostati izven obrocha, ki bi ga utegnili skleniti partizani, che bi ostal v Ljubljani, in tam so ga tudi aretirali Nemci 14. septembra 1943, ko se je v zmedi ob razpadu hotel izviti proti notranjosti Italije. Toda Gambara je bil prekanjenec, ki se je znashel v vsakrshnih okolishchinah. Ko so ga Nemci obvestili, da je polkovnik Skorzeny spravil Mussolinija iz Campa Imperatore v Abruzzih v Nemchijo, se je brez odlashanja povezal z njim in ta ga je postavil za nachelnika generalshtaba salojske republikanske vojske. Z Reke so ga Nemci hitro spravili v Saló ob Gardskem jezeru, kjer je Mussolini oblikoval svojo marionetno fashistichno vlado. Je Gambara posredoval, da so Vlada konchno le izpustili? Kako naj bi sicer razlagal to, da so ga imeli v jechi she dva meseca po septembrskih dogodkih, sedaj pa ga na vrat na nos, tako rekoch ponochi postavljajo pred jetnishka vrata? Da, veliko stvari se je medtem spremenilo. Vlado je bil she vedno v uniformi italijanske vojske in nekaj redkih mimoidochih si ga je nejeverno ogledovalo; kaj pa ta tu pochne, saj njegovih zhe dolgo ni vech? Ni vedel, koga od sorodnikov in znancev bo sploh she nashel v mestu. Morda bo najbolje, che pogleda najprej k stricu Bavdazhu, ki je stanoval le kakshno ulico naprej.

“Vlado, si res ti?!” ga je vidno vznemirjena sprejela teta na vratih, potem ko se je skozi kukalo na vezhnih vratih preprichala, kdo zvoni. Morda jo je ob zvonjenju najprej zaskrbelo, ali niso na vratih policaji, kar se je v mestu pogosto dogajalo. Prishli so in odpeljali ljudi, ne da bi karkoli pojasnili, in jih odgnali v zapore ter taborishcha; mnogi so izginili za vedno.

Stopil je v stanovanje, kjer so bili she vsi pokonci, saj ura ni bila pozna, brali so. Kaj naj bi chlovek pochel drugega, che ne sme zvecher ven v kavarno, gostilno, na sprehod ali k prijateljem, niti oni ne morejo do njega? Radijske aparate so jim Italijani zaplenili zhe kmalu na zachetku vojne, da ne bi poslushali tujih oddaj, tuje propagande. Redki so jih uspeli skriti, drugi so si izdelali preproste detektorje s slushalkami, ki pa jih ni bilo mogoche dobiti v prosti prodaji, le iz starih zalog je kakshen trgovec skrivaj koval dobichke. Zgrnili so se okoli in vsevprek je eden sprasheval njih, oni pa njega.

“Kaj pa nameravash zdaj?” ga je konchno, zhe dalech chez polnoch je bilo, vprashal stric Bavdazh.

“Nich ne vem, tako nenadoma se je to zgodilo. She pred nekaj urami sem razmishljal, ker sem zhe izgubil vsako upanje, kako bi prishel ven iz temnice. To je bil skrajni domet mojih misli, osrednja tochka nadejanj, ne pa delovanja, saj nisem mogel na noben nachin vplivati na dogajanje in za spremembo mojega zapornishkega polozhaja,” mu je odgovoril.

“Zhe jutri se bom pozanimal, ali bi ti dobili kje kakshno zaposlitev, brez tega bosh tezhko shajal. Tudi za nas je tezhko. Hrana je na karte in zanje se morash prijaviti na magistratu,” ga je poduchil stric.

“Morda bi bilo bolje, che bi shel domov. Kdo ve, kako je tam? Imate kaj vesti?” je s pogledom zaobjel prisotne, kot bi hotel preveriti, da mu ne bi kdo chesa prikrival.

“Branko se je z druzhino vrnil tja iz Kamnika, to verjetno zhe vesh, saj si bil janurja she z njim in ti je povedal. Ocheta so pokopali zhe nekaj dni pred njegovim prihodom. Tvoja mati pa nam je zadnjikrat pisala pred poldrugim mesecem, predvsem je sprashevala, ali vemo kaj o tebi. Hudi chasi so bili na Primorskem, partizani so sicer prishli v Gorico in do Furlanije, v rokah so imeli tudi dokajshen del Benechije, Krasa in Vipavske doline. Potem pa so Nemci pritisnili z vso silo,” mu je skoraj shepetaje in preudarno pripovedoval stric.

Tako kot so oblikovali "Kobarishko republiko", je tudi na Gorishkem tlela silna zhelja, povzrochena z navdushenjem nad nenadnim polomom fashistichne Italije in razsulom njene armade. Ljudem se je zdelo, da je konec vojne pred vrati, zavladalo je vsesploshno veselje in navdushenje. To je she mogoche razumeti, toda podobne utvare, ki niso bile brez vsakrshne stvarne podlage, so obvladovale tudi nekatere vodilne ljudi v Osvobodilni fronti in v poveljstvu partizanske vojske, ki so mislili, da bodo zasedli Gorico in jo tudi obdrzhali, dokler ne bo Nemchija kapitulirala, to pa naj bi bilo v kratkem, she pred zimo.

Po katastrofalni avanturi v severni Afriki se je znashel na severovzhodu Italije general feldmarshal Erwin Rommel kot poveljnik nemshke skupine armad “B”, ki je sicer imel svoj shtab v Bellunu, zhe v gorskem podrochju ob srednjem toku reke Piave, kakshnih sto kilometrov severno od Benetk in morda nekaj vech vzhodneje od Gorice. Hitler je Rommelu zhe 19. septembra brzojavno ukazal, naj izvede ofenzivo, s katero bi unichili partizane na obmochju Primorske – Adriatische Küstenlanda, kot so to ozemlje poimenovali, cheprav je formalno she spadalo pod italijansko jurisdikcijo. Küstenland je zajemal obmochje med Ljubljano, Karlovcem, Reko, Puljem, Trstom, Vidmom in Trbizhem, ki ga je nemshko vrhovno poveljstvo imelo za glavno nevarno obmochje, chesh da je Tito tja prenesel tezhishche svojega vojskovanja. Torej je bila zaobjeta tudi Reka, kamor se je iz Ljubljane umaknil general Gastone Gambara in so ga Rommelove chete zajele. Ta dva mozha kot da usoda ne izpusti iz svojih krempljev in ju vselej znova spravi v neposredno blizhino. Zhe v severni Afriki sta se komaj prenashala, Gambara je nenehno jadikoval zaradi nemshke nadutosti, preganjal ga je obchutek podrejenosti, in marsikatera italijanska vojashka akcija ni bila izpeljana tako, kot je bilo z Nemci dogovorjena, ker jo je Gambara ob pomochi drugih generalov sabotiral in vodil tako, da bi bili tudi Italijani delezhni vsaj kanchka vojashke slave, che jim zhe ni bilo dano biti najzasluzhnejshi. General feldmarshal pa je s svoje strani res prispeval k razrashchajochemu se italijanskemu kompleksu manjvrednosti, saj je kljub navidezni prijaznosti in obchasnim pohvalam neredko izgubljal zhivce spricho italijanskega "juzhnjashtva", in ob takih prilozhnostih se je nad njimi spozabil z ochitanji do takih grobosti, ki jih ni bilo mogoche pozabiti. In zdaj sta bila spet skupaj: Rommel kot novi poveljnik operacijskega obmochja Küstenland in Gambara kot njegov ujetnik, ki je to postal po zanichevanja vredni izdaji italijanskega kralja in cesarja ter njegovih marshalov in generalov; kakshno vlogo je pri tem igral Gambara? Rommela je Abwehr zasipal s podatki o njegovem sumljivem obnashanju, neprichakovanih potovanjih v Rim, ko je na poti tja v kakshnem mestu nepojasnjeno izginil za kakshno uro, o skrivnostnih srechanjih po rimskih patricijskih hishah, a tudi v civilu v najnavadnejshih pivnicah; najbolj izzivalna pa so bila porochila o najskrbneje prikrivanih stikih z vodstvom slovenskih parizanov. Celo najsposobnejshi nemshki agentje, vrinjeni v italijansko tajno policijo in vojashko protivohunsko sluzhbo, niso mogli zvedeti kaj prida vech kot to, da je do takih stikov prishlo. Tudi poskusi, da bi izvedeli kaj vech od redkih prisotnih (ki so jih obdelovali in privijali na razlichne nachine) na pogovorih s partizanskimi poveljniki, niso obrodili sadov. Gambara se je res dobro zavaroval, da informacije niso curljale k nepoklicanim. Vendar pa je tudi Rommel imel dva obraza, ki sta se razkrila nekaj mesecev kasneje, poleti 1944, ko nemshkim visokim chastnikom ni uspel atentat na Hitlerja v "Volchjem brlogu", kjer je bilo poveljstvo vzhodne fronte. Po tistem je Hitler ukazal Rommelu, naj se sam ustreli, nakar ga je dal pokopati z vsemi chastmi. Izdaja slavnega general feldmarshala bi prevech odmevala med ljudmi in jim vzela voljo do nadaljevanja vojne. Zaradi te dvolichnosti se je Rommel obnashal strpno do Gambare, omogochil mu je takojshen telefonski stik z Mussolinijem v Münchnu, to je Gambaro (vsaj navidez) izlochilo iz kraljevega kroga, che je sploh kdaj (s srcem?) bil v njem. Tako sta ta dva mozha na neki nachin simbolizirala razdvojenost vojashke kaste v obeh diktatorskih rezhimih, po eni strani so se bili chastniki s prisego zavezali zvestobi vodji – Duceju in Führerju – po drugi strani pa niso mogli vech opazovati in sodelovati v vojni, ki je bila ochitno zhe izgubljena in bo njeno nadaljevanje samo povechevalo trpljenje ljudi in unichenje narodnega gospodarstva. Kaj ostane vojskovodji v takshnih okolishchinah? Vojak se sam od sebe ne bo umaknil, che mu to ni ukazano ali mu ne grozi popolno unichenje. Potek vojne pa je jasno nakazaval popolno unichenje Nemchije in Italije, saj se je druga stran neprimerno okrepila z vstopom ZDA v vojno, ki so onkraj oceana lahko neovirano razvijale oborozhevalno industrijo in tako ne le krepile svojo armado, marvech tudi opremljale Anglezhe, Rusijo in odpornishka gibanja v drzhavah, ki jih je zasedel Veliki rajh. Generali so dolgo chakali ukaz od zgoraj, opozarjali so, poshiljali memorandume, izdelovali analize in napeljevali vodji na takshno odlochitev, ki bi reshila tudi njihovo chast; premirje bi bilo najboljshe, toda za kaj takega bi morala Nemchija sedaj, po kapitulaciji Italije, ponuditi nasprotni strani veliko vabljivejshe in chvrstejshe pogoje, kot pa she pred pol leta. Zato je Rommel trpel Gambaro, dasi Gambara njega ni prenashal, toda sedaj to ni bilo vech pomembno, adute je imel v rokah Nemec, Italijan jih je lahko le sprejel ali ne, z vsemi posledicami; in Gambara jih je, stari lisjak.

Dogodki so se odvijali zelo hitro; Hitler je pobesnel, ko je zvedel, da so 22. septembra partizani napadli Gorico, in je ponovil prejshnji ukaz, da morajo nemshke sile z brezobzirno trdoto unichiti slovensko komunistichno upornishko gibanje, tiste, ki bi se upirali, je treba – ne oziraje se na to ali so Slovenci ali Italijani – takoj postreliti. Osnova in moch sil morata biti tolikshna, da bo dosezhen hiter in velik uspeh, in sicer da bo pretezhni del uporabljenih sil kmalu na voljo za druge naloge. Nemshke sile so v srednji Italiji she zadrzhevale prodirajoche Anglo-americhane, toda vse bolj je postajalo ochitno, da bo potrebno te sile okrepiti, che naj bi uchinkovito zdrzhali pritisk, zato si niso smeli dovoljevati zadrzhevanja enot v zaledju, za boj proti partizanom. Slovensko prebivalstvo ne sme po tej ofenzivi pomeniti nobene nevarnosti vech. Göbbels si je zapisal v dnevnik: "Slovenci so sedaj v velikem odporu in so se skoraj vsi pridruzhili partizanom. Trenutno nimamo dovolj policijskih sil, da bi obvladovali nevarno gibanje," s chimer je nakazal, da je Hitlerjevo nachrtovanje zhe izgubljalo stvarno podlago, saj se je opiralo na neobstojeche ali nerazpolozhljive sile. Namrech, jurishno brigado "Reichsführer SS" so prav tedaj prepeljali s Korzike na obmochje Terama, nedalech od jadranske obale v sredini "shkornja", in res je ta enota prishla na Primorsko shele po ofenzivi. Tako je bilo tudi z nekaterimi drugimi enotami, ki so bile zapletene v boje na drugih obmochjih. Toda vseeno je bilo na Primorskem osredotocheno veliko vojashtva iz celotne severne Italije, nich manj kot petdeset tisoch odlichno oborozhenih in izurjenih mozh, vechkrat preizkushenih v bojih.

Nachrt shtaba skupine armad "B" je predvideval, da bo 2. SS tankovski korpus izpeljal ofenzivo v shtirih delih, ki naj bi trajali shtiri do sedem dni; preden naj bi nadaljevali s chishchenjem proti vzhodu, naj bi v prvem delu udarili v Slovenskem primorju, odlochno, brezobzirno in hitro, s chimer bi zavarovali zaledje Trsta, ki je bil za nadaljevanje vojne she vedno pomembna pomorska baza, kljub zaprtosti Jadranskega morja. Sklenjen je bil obroch okoli Vipavske doline in Trnovskega gozda. Vse operacije so vodili iz neposredne blizhine, poveljstvo je bilo v Vidmu. Od Gorice naj bi potisnili partizane s hkratnim chelnim udarom na njihovo osvobojeno ozemlje in z napadom v hrbet, slednjega naj bi izvedli iz Sesljana proti Rihemberku in Potocham pri Ajdovshchini ter chez Miren, Volchjo drago in Vogrsko, da bi obkolili gozdno obmochje Panovca in Ajshevice vzhodno od Gorice. Druge enote naj bi prodirale skozi Solkan, chez Preval za Shkabrijelom ter mimo Kromberka v Trnovski gozd, kjer so bila partizanska poveljstva, oskrbovalishcha in rezervne enote.

Tako so na kratko videti vojashki shtabni nachrti.

Ljudje pa so zhrtev stvarnosti papirnatih nachrtov!

V Solkanu sta po prvem navdushenju nad razsulom italijanske vojske zavladali skrb in negotovost; Nemci niso popushchali, nasprotno, she brezobzirnejshi so postali. Boji so potekali med hishami. Pri Vugovih zhe dolgo ni bilo vech moshkih, vse so pobrali v vojsko, razen nonota Franceta, ki je bil v oporo hcheram in nevesti, da so se prebijale z otroki skozi vojni chas. Hisha je stala z drugimi v vrsti, med cesto in vinogradi, ki so se od tam polagoma vzpenjali po pobochju hriba, na katerem je bilo skozi okna lepo videti cerkvico Sv. Katarine. Prebivalci so se stiskali v tistem delu hishe, kjer se jim je zdelo, da bo najbolj varno pred zablodelimi kroglami. Che bi pa treshchila granata, jim ne bi bilo reshitve. Najprej je pritekla po klancu navzgor desetina partizanov, ki so se ujeli v past, saj jim je pot v hribe zapirala hisha, ki je imela mochne zhelezne krizhe na oknih. Zajela jih je panika, saj tega niso prichakovali. Nono, star avstro-ogrski vojak, ni izgubil prisotnosti duha, poklical jih je in odpeljal v prvo nadstropje, tam so bila okna prosta, in skoznje so hitro poskakali ter jo ucvrli skozi brajdo, kar so jih nesle noge. Ni minilo pet minut, zhe so bili na dvorishchu Nemci, zadihani, oprezajochi, grozechi z naperjenim orozhjem. Kje so banditi?!! Nono se je pod cesarjem nauchil pogovorne nemshchine in jih je hitro preprichal, da skozi zamrezhena okna banditi niso mogli. Oni pa niso izgubljali chasa in so odshli iskat prehod, da bi naokoli shli proti vrhu. Spodaj na cesti so zahrumeli tanki. Skupina topnicharjev je naredila veliko luknjo v visokem obcestnem zidu ter za njim postavila v vrt svoj top, namerjen proti hribom, s Shkabrijelom v ozadju. Ves dan je pokalo in grmelo vse naokoli. Proti vecheru so topnicharji spodaj na vrtu zagledali skupino vojakov ob cerkvici na Sv. Katarini; poveljnik jih je z daljnogledom nekaj chasa opazoval, potem pa ukazal odpreti ogenj. Nekaj granat je zadelo poslopje, da se je sesula streha in tudi v zvoniku je zazijala luknja. Opazovanje je pokazalo, da po tem tam okoli ni bilo vech zhive dushe. Shele z nochjo je streljanje ponehalo. K topnishki posadki je pridrvel motor s prikolico, iz katere je skochil porochnik in se zachel dreti na poveljnika baterije; gor pri cerkvici Sv. Katarine so pobili svoje ljudi... To je Nemce she bolj razkachilo in tudi ponochi so streljali vse naokrog; Solkancem so grozili, da jim bodo pozhgali hishe.

Stari Fránce Vuga se je odlochil dan po nesrechnem obstreljevanju Sv. Katarine, in ker vso noch nihche ni spal zaradi nenehnega pokanja in grmenja, da spravi zhenske in otroke nekam, kjer bo bolj varno. Po kratkem posvetu so se odlochili, da se umaknejo na Okroglico, od koder je bila doma nevesta Anica, k Shpacapanovim torej. In so shli, pesh seveda, saj so na kolesa nalozhili nekaj najnujnejshega, tople obleke in nekaj odej ter hrane, kar je je pach bilo, ne veliko, saj zhivilske karte niso omogochale delati kakshnih zalog, shlo je iz meseca v mesec. Otroci se niso zavedali resnosti polozhaja, tudi oni so ponochi slabo spali, zato so jim starejshi pustili, da ne bi sitnarili, da so se zabavali z otroshkim kolesom, ki ga je vzel shtiriletni Luchko s seboj in ga je hotela voziti zdaj ena, potem druga sestrichna, toda bili sta she premajhni in nista dosegli stopalk, njegovega dveletnega bratca pa je mati posadila v sedezh na svojem kolesu, ki ga je potiskala po prashni cesti. Shli so chez Oshljek, skozi Kromberk proti Ajshevici, od tam pa so ostali le she trije kilometri do Okroglice, kamor so dospeli okoli poldneva. Hishno gospodinjo pri Drejconovih – Marijo, Anichino macheho, so presenetili tik pred kosilom, z mozhem Francem, ki je bil ta hip v hlevu, sta bila na kmetiji sama. Dva sinova iz njegovega prvega zakona sta bila v italijanski vojski, dva njena sinova pa sta shla v partizane, tretji, s pokvarjeno roko, ki mu jo je neko zimo, ko je pripregal tovornjak, zdrobila pochena veriga, pa je bil tachas v Gorici. Mati je precej pristavila na ogenj she za neprichakovane goste. Otroci so se igrali na dvorishchu.

Toda naokoli so se od dalech chedalje pogosteje oglashale pushke, drdrali so mitraljezi in grmeli topovi. Kako dolgo bo to trajalo? Oba nonota Franca, Drejconov in Vugov, sta sedela na klopi pred hisho, gledala nekam proti jugu, kjer je obzorje zapiral rob Krasa s Trsteljem na sredi, zaskrbljena in redkobesedna. Oba sta bila stara avstro-ogrska kamerada iz prve svetovne vojne, od takrat ni minilo prav veliko, toliko, da sta se postarala, a she predobro jima je ostalo v spominu, kaj vojna je. Ko sta se vrnila iz vojske, k srechi oba zhiva in vsaj zaenkrat zdrava, sta morala najprej garati za obnovo porushenih hish, se naprezati, da je imela druzhina kaj dati v usta, in skrbno gospodariti, da jima niso spet vsega zarubili oderuhi. Od vsega hudega je Vuga obolel za jetiko, Drejcona pa je prizadel vmes she pozhar. V hishi je imel gostilno in marsikateri furman je prespal na seniku nad hlevom, tam je eden od brezvestnezhev kadil in zakuril hisho. Sosedje, ki so prihiteli na pomoch, pa so od tistega, kar jim je uspelo reshiti iz ognja, pol pokradli (da so hishni she leta kasneje videvali po tujih omarah in policah znano posodo), pol pa razbili, ko so od silne vneme kar metali blago skozi okno, pa najsi je bila she taka krhka in dragocena stvar vmes, che jim je pri tem ostalo kaj v zhepih, pa bog pomagaj, saj so pomagali pri reshevanju...

Kako dolgo bodo nashi zdrzhali, sta se sprashevala.

Rusi se blizhajo Nemchiji, Amerikanci in Anglezhi pa prihajajo navzgor po italijanskem shkornju, samo vprashanje chasa je, kdaj bodo Nemci klonili. Toda Nemec se ne da kar tako. She precej hudega bo storil, sta si bila edina.

Visoko chez streho hishe je zatulila granata, se izgubila nekam proti Shempasu, kjer je chez nekaj trenutkov zabobnelo. Druzhno sta ugotovila, ta je pa bila "debela svinja" – tako so se v vojashkem zhargonu izrazhali med veliko vojno, che je shlo za granato vechjega kalibra. Ni se jima mudilo h kosilu, naj prvo pojedo otroci in zhenske, tudi za njiju dva bo she kaj ostalo. Od dalech se je zaslishal letalski motor in res je chez Staro goro in ne prav visoko priletelo pochasno letalo, ki je nekajkrat zaokrozhilo nad Vipavsko dolino in Trnovskim gozdom ter se spet oddaljilo proti Vidmu.

Popoldne so se vsi tishchali hishe, razen drobnih in nujnih opravil ni bilo mogoche kam, tudi otrokom ni bilo vech do igranja, sedeli so v krogu pod pojato in chebljali; ochitno se je tudi njih nagonsko oprijel obchutek nevarnosti. Znochilo se je; zagrnili so okna in prizhgali leshcherbo, pa she to ne za dolgo, neprespani od prejshnje nochi in utrujeni od poti so polegli in postopoma zadremali, saj se zaspati ni dalo ob vsem vojnem hrupu, ki se tudi ponochi ni polegel. Ob dveh ali treh zjutraj je mimo hishe rozhljala kolona umikajochih se italijanskih vojakov, shla je molche, utrujeno zaganjajoch se naprej kot ranjena kacha, ki se krchema zvija, da bi chimprej prishla iz teh prekletih krajev v notranjost svoje nesrechne domovine.

Zjutraj je bila cesta postlana z lahkim orozhjem, strelivom, bodali, rochnimi bombami, medaljami, osebnimi listinami, chastnishkimi nashitki, vojashkimi kapami, pasovi z oprtnicami, nahrbtniki, torbicami z zemljevidi in kdo ve she s chim...   Bezhechi vojaki so odmetavali vse, kar jih je oviralo ali se jim je zdelo, da jim otezhuje hojo, a znebili so se tudi razpoznavnih in znakov pripadnosti, zabrisati so hoteli lastno identiteto, v strahu, da se ne bi ob morebitnem zajetju izkazalo, da visi nad njimi kakshna ovadba za storjene zlochine, muchenja, streljanja talcev, pozhiganja slovenskih domachij. A tudi Nemcem niso zaupali, naenkrat so se znashli med kladivom in nakovalom, pri chemer jim she ni bilo jasno, kako se bodo Nemci sploh odzvali na italijansko kapitulacijo, jih bodo preprosto spustili mimo, da se vrnejo na svoje domove ali jih bodo polovili in vtaknili v taborishcha, che ne celo kaj hujshega. Pri Drejconovih je hisha zgodaj ozhivela, kljub temu da so slabo spali. Drejcon je imel opravka pri zhivini, njegova zhena je pomolzla in pripravljala zajtrk; najprej pa je skuhala pravo chrno kavo, kje jo je v teh tezhkih chasih sploshnega pomanjkanja dobila, je ostala njena skrivnost, cheprav se je na chrni borzi za dober denar dobilo skoraj vse. Marija se je kave navadila in postala njena strastna privrzhenka v Egiptu, kamor je kot mnoge mlade Primorke shla za dojiljo k bogati veleposestnishki druzhini pridelovalcev bombazha. Imela je zdravo in obilno mleko, kar je moral potrditi zdravnik, toda pomembno je bilo, da je znala italijansko in nemshko she iz francjozhefovskih chasov, kar so gospodarji cenili, da so svojim otrokom zhe od mladih nog vcepili osnovna znanja tujih jezikov; Marija pa je svojemu varovancu povedala tudi marsikaj po slovensko. Ko se je vabechi vonj po kavi razshiril kot kadilo v cerkvi po vsej hishi, so se v kuhinji zbrale she Vugove zhenske, otroke pa je primamilo vrelo mleko, ki je dishalo po travnishkih rozhah in je naredilo za prst debelo smetano. V Egiptu ji je gospodar zhe od zachetka povsem zaupal, le pri jutranjem vretju mleka je zahteval, da mora biti vselej prisoten in je nadzoroval, ali res vre najmanj pet minut. Silno se je bal, da bi neprevreto mleko otroka okuzhilo z jetiko. Po kuhinji je vrvelo ljudi kot zhe dolgo ne; naenkrat pa je potihnil otroshki zhiv-zhav, zhenske so se zaklepetale, premlevale dogodke zadnjih dni in se sprashevale, kje so njihovi mozhje v teh hudih urah, da niso opazile, da so se otroci izmuznili na plano. Zamikale so jih odvrzhene rechi, ki so se tako vabljivo nastavljale nizkim jutranjim zharkom; koliko mozhnosti za igranje se je obetalo, otroshka domishljija se je razbohotila v vsem svojem bogastvu, in kar same so se ponujale neprichakovane in mikavne igrache, ki jih je zapustila noch. Takrat je zunaj mochno pochilo, da so zhenske prebledele, zgrozhene so se ozrle okoli sebe in se vse hkrati, obupano klicaje otroke, pognale k vratom, da so se le stezhka prerinile skoznje. Z druge strani pa so pridrli otroci, prav tako prestrasheni in zbegani. Nizhje doli na cesti so se pred sosednjo hisho zhe zgrnili ljudje okoli iznakazhenega otroshkega trupelca.

Toda tachas to ni bila edina eksplozija, saj se je ponochno obchasno streljanje z jutrom okrepilo, in prav kmalu je zlasti okoli Kromberka grmelo kot ob najhujshem neurju. Izstrelki so shvigali tudi chez hisho, ki je zaenkrat she bila v mrtvem kotu in jo neposredno ni bilo mogoche zadeti, ni pa bilo izkljucheno, da v paraboli prifrchi kakshna granata; che bi Nemci ocenili, da se v hishi lahko skrivajo partizani, bi bilo dovolj dolochiti koordinate po zemljevidu ali na osnovi letalskih posnetkov od prejshnjega dne. Shpacapanov in Vugov sta stikala glave; vse je kazalo, da Nemci prodirajo v Vipavsko dolino in jih partizani ne bodo mogli zadrzhati.

Bilo je okoli poldneva, ko so sedeli pri kosilu; iz svetlo zribanega bakrenega kotlicha je Drejcon zvrnil na okrogel lesen pladenj sredi mize skoraj polmetrsko polento, ki se ni razlezla, znamenje, da je bila dobro skuhana, z rahlo dimastim priokusom, ki jo poplemeniti in jo naredi aromatichno, da jo chlovek lahko je brez vsega drugega. Bozhanska je popechena na razbeljeni shtedilnishki ploshchi, da se naredi na obeh straneh hrustljava skorjica, z raztopljenim sirom na eni zhe opecheni plati. Seveda pa je nadvse slastna zabeljena z ocvirki in zalita s kislim mlekom. Med jedjo so she otroci mirovali, ni bila vsak dan taka pojedina na mizi, to se je posvetilo tudi v njihovih glavicah. Prednost zhivljenja na kmetiji je tudi v tem, da je v tezhkih chasih mogocha vsaj prehrambena samozadostnost; che se ne zgodi kakshna velika naravna nesrecha, pozhar ali vsega ne oropajo vojske, se vselej najde kaj za pod zob, to v mestu ni mogoche.

Che je bil v hishi sposhtljiv mir, pa je bilo zunaj chedalje huje. Shele ko je pri vratih nekaj zaropotalo in so se tja vsi obrnili, so zagledali oborozheno dvojico. Po oblekah sodech ni bilo mogoche precej presoditi, s chigave strani sta, saj so se partizani predvsem oblachili v tisto, kar so uplenili nasprotniku, tako da je bilo videti zelo pisane uniforme, skombinirane iz razlichnih rodov in vojska. V zadnjih dneh so se dobro oskrbeli z vsem iz italijanskih skladishch, ki so marsikje preshla nedotaknjena v njihove roke. Mozhakarjema pa se je na kapah zardechila zvezda; torej sta partizana, cheprav tudi to she ni bilo dokonchno jamstvo, saj so se okoli potikale nemshke proti-bande in raztrganci, v partizane napravljeni belogardisti, ki so na ta nachin skushali pretentati simpatizerje in aktiviste OF ter tudi same partizane. Drejcon se je oglasil od mize, ne da bi naredil kakshen nepreviden korak:

“Ali bosta kaj jedla, nekaj je she ostalo?” To se mu je zdel she najboljshi nachin, da z onima navezhe stik; ko se chlovek zachne pogovarjati, je prva nevarnost mimo; che se tujec noche pogovarjati, je to zelo sumljivo. Zato se tudi pozdravljamo ob srechanjih na samotnih poteh, da na tak nachin pokazhemo prijazen obraz ter se celo nasmehnemo, kar naj bi pomenilo, da nimamo zlih namenov. Seveda tudi po pozdravu previdnost ni odvech, zato je treba pogovor nadaljevati, che ne gre le za bezhno srechanje, da zvemo she kaj vech o sogovorniku, kajti pomislil bo ob vsakrshnih morebitnih svojih namerah, da ga ta, ki ga ogovarja, sedaj pozna.

“No, ne bo odvech,” je rekel eden od njiju, po govorici sodech z Banjshke planote, “che bo le dovolj hitro, tu za hisho se morava ugnezditi, so nama ukazali,” je she dodal. Eden je shel na strazho, drugi je sedel k mizi, potem bi se zamenjala. Otroci in zhenske so vstali od mize in posedli po kotih naokoli, Drejcon in Vuga sta onemu delala druzhbo, medtem ko je hlastno pozhiral.

“Prishla sva s Rojc, letalishche smo nekaj chasa drzhali, potem pa smo se umaknili,” je rekel jedec. “Pa tudi tu ne bomo dolgo. V Trnovski gozd se umikamo chez Vitovlje,” je she dodal. Tedajci je odjeknil oddaljen rafal in zunaj pod oknom, obrnjenim na sever, je bilo komaj slishati stok. Moshki so planili iz hishe in previdno pogledali za vogal. Tam je na boku lezhal eden od obeh mladih fantov, s strelom v prsih je hropel v zadnjih vzdihljajih; njegov soborec se je splazil do njega, a mu ni bilo pomochi. Pogledal je naokoli, od kod bi lahko prishlo streljanje. Ni mu bilo treba veliko chakati, spet se je roj krogel zaril v omet hishe nad njim, da je bil kmalu bel kot pek. Streljali so iz oklepnega avtomobila, ki je bil severno kakshna dva kilometra dalech na mostu chez Lijak, ochitno je to bila izvidnica iz krombershke smeri. Svojega mrtvega tovarisha je zvlekel v zavetje. Partizan se je odlochil, da gre brez odlashanja naprej, in jo je mahnil chez Okroglico proti Ozeljanu, od koder je kanil v strmi breg na Planoto. Shpacapan mu je obljubil, da bodo padlega hitro pokopali, she preden pridejo sem Nemci.

In res sta se stara mozha lotila zhalostnega opravila, ki zanju ni bil nekaj novega, saj sta med prvo vojno dozhivela she veliko hujshih stvari, le da je od takrat minilo zhe chetrt stoletja in so spomini kljub nenehnemu obujanju le zbledeli. Z juzhne strani na koncu njive, tako da ju je hisha krila proti severu, od koder je pretila nevarnost, sta v vsej naglici skopala plitev grob in vanj polozhila v odejo zavito truplo mladenicha, ki je morda komaj dopolnil dvajset let. Kako mu je ime? Njegov soborec je zhe odshel... 

Po vsem tem je nono Vuga odlochil, da se umaknejo od tod; vse bolj so se priblizhevali spopadi, in ocenil je, da se bodo kmalu znashli v podobnih okolishchinah, kakrshne so bile v Solkanu, od koder so ushli. Morda bo najbolje, ko pade mrak, chez dan je chlovek lahka tarcha, ponochi pa se bo dalo izmuzniti iz tega nevarnega obmochja. Kolesa, tudi otroshko kolo, zaradi katerega je Luchko potochil nekaj solza, saj ga je hotel na vsak nachin vlechi s sabo, in domala vse prineshene stvari so pustili. Zvecherilo se je in odkorakali so proti blizhnjemu topolovemu gozdu, nasajenemu zhe pred vojno na mochvirnatem zemljishchu ob Lijaku, ki pogosto poplavlja, proti zahodu, skozi Staro goro, pretezhno porashcheno, delno obdelovano in redko naseljeno grichevje, ki sega skoraj do Gorice. Kmalu so dospeli do hudournishkega Lijaka, ki je bil spricho dolgotrajne sushe skorajda suh, nametali so nekaj drachja, da jim ni bilo treba pregloboko gaziti blata. Kolovoz se je pochasi izgubljal in spricho teme so komaj sledili osnovni smeri skozi goshchavo, k srechi jih je spremljal Drejcon. Streljanje je pojenjalo, toda ne prenehalo; tu pa tam so nad drevesnimi kroshnjami zazhvizhgali roji svetlechih izstrelkov, s katerimi so Nemci bolj na slepo obstreljevali okolico, morda so kje opazili kakshno luch ali pa so streljali na umikajoche se partizanske enote in so krogle letele tudi dalech stran od ciljev. Okoli polnochi so prishli do samotne kmetije, ki jo je bilo mogoche bolj slutiti kot videti. Pes je lajal zhe dolgo pred tem, da so po njegovem oglashanju usmerjali korak. Na trkanje se ni nihche oglasil, hisha je bila kot izumrla. Toda Drejcon je nagonsko slutil, da jih skozi rezhe na polknih opazujejo, predobro se je poznal z ljudmi tod okoli, bil je eden od njih, ki se ne prenaglijo, zlasti che chutijo nevarnost, je njihovo poglavitno nachelo potuhnjenost.

“Janko,” je zaklical Drejcon, “prespali bomo na seniku,” vedoch, da bo to dovolj in ga bo oni spoznal po glasu.

Pa se je oni le pokazal, rahlo je odprl eno polknsko krilo:

“Kaj pa vas nosi ob tej uri, v nevarnost se podajate, saj so povsod naokoli zasede? Malo pred mrakom so shli najprej partizani tod mimo, kmalu za njimi pa Nemci. Kdo ve, kje se sedaj tishchijo. Hitro se spravite na seno in bodite tiho.”

Polkno je zaprl in spet odprl, da je dodal: “Da ne pade kdo v trombo, na desni je, in bolj zadaj je mehkejshe seno. Lahko noch.”

Ponochi je le malokdo spal, nihche ni bil vajen spanja na senu, ki pika po telesu, bilke lezejo pod obleko in drazhijo kozho. Premrazhene in neprespane jih je nashlo megleno jutro. Spodaj v hlevu so hishni zhe bili pri zhivini, ko so begunci zlezli s senika. V hishi so dobili toplega mleka in koruzne pogache. Shpacapan se je poslovil in se vrnil na Okroglico, ostali pa so nadaljevali pot, kar je bilo ob svetlem lazhje, zlasti ker je od kmetije vodil kolovoz proti Rozhni dolini, kjer so chez kakshno uro prishli na asfaltirano cesto iz Gorice proti Ajdovshchini. Zachuda ni bilo nikogar na njej in tudi streljanje je potihnilo, le tu pa tam je she padel v daljavi kakshen strel. Ochitno so se partizani zhe umaknili in so Nemci prodrli dalech naprej po Vipavski dolini. Skozi Kromberk, kjer je dogorevala hisha, ki so jo Nemci prejshnjega dne zazhgali in vanjo pometali njene prebivalce, so v zgodnjem dopoldnevu prihodili domov v Solkan; spotoma so jih le enkrat ustavili ob cestni zapori na Oshljeku, cheprav je bilo videti okoli mesta vech vojashtva.
 

***

 
Vlado je bil zhe kakshen teden na prostosti. Stric Bavdazh je poskushal prek svojih zvez, da bi ga kje zaposlili. Nekaj mozhnosti se je odpiralo pri zheleznici, toda pochakati bo moral she kakshen dan, morda bo dobil odgovor naslednji teden. Prvih nekaj dni ni mogel niti do svojega denarja, na banki se je nekaj zapletlo z njegovo hranilno knjizhico; medtem ko je bil v zaporu, se je marsikaj spremenilo in spricho zapora ni mogel uskladiti svojih stvari. Postajalo mu je zhe nerodno, da je bil pri stricu na stanovanju in hrani, ne da bi jim mogel za to plachati, a she bolj nerodno je bilo, da ni imel prehrambene karte, zato so morali biti obroki ostalih druzhinskih chlanov toliko skromnejshi, odtegovali so si od ust... Nihche ni o tem chrhnil besede, celo vechkrat sta mu s teto rekla, da je pri njih dobrodoshel in naj si nikar ne beli glave, stvari se bodo zhe nekako uredile.

Toda poleg gmotnih tezhav je Vlada zachelo skrbeti nekaj drugega. Ko je nekega dopoldneva sedel "Pri Petrichku", je k sosednji mizici prisedla mlada dama, res jo je moral tako oceniti, saj bi bila izbrano, toda ne izstopajoche oblechena tudi za drugachne chase, ne pa za vojne dni. Postregli so ji z lipovim chajem, saj chesa vech, z izjemo kavnega nadomestka, ni bilo mogoche dobiti, in ga diskretno opazovala, kar mu ni ushlo, vendar pa si ni upal zacheti pogovora, cheprav ga je mikalo, saj bi se lahko izkazalo, da je napachno ocenil okolishchine. Imel je enaintrideset let, kot moshki pri polni mochi in po dolgoletnih vojashkih pustolovshchinah je zhe nekajkrat pomislil, da mu manjka stalna zhenska, dasi vojni chas ni najprimernejshi za sklepanje trajnejshih zvez, razen che chloveka vojna ne zateche v takem odnosu. Zapor pa mu je she posebej grobo preprechil vsakrshne stike, pa ne le z zhenskami, saj gre v prvi vrsti za chloveshki stik, ki se ga ne sme posebej opredeliti kot telesni stik, cheprav je vsak pristni blizhnji, tudi nefizichni odnos v bistvu erotichen, saj drugachen ne more biti, che naj se ne prelevi v ravnodushnost, odvratnost ali celo sovrashtvo. Che ne prenesemo sproshchenega dotika ali blizhine kateregakoli chloveka, nam to predstavlja muko, ki se je hochemo chimprej znebiti. Dama je zelo elegantno odprla svojo usnjeno torbico, izvlekla tobachnico, jo odprla in iz nje vzela cigareto, vse je pochela brez naglice, kot da bi s tem poudarjala, da ima chasa na pretek. In (ne)prichakovano se je obrnila k Vladu:

“Gospod, oprostite, ali imate ogenj?”

Vlada je od prstov na nogah spreletelo po hrbtenici navzgor, od vretenca do vretenca, in se zapichilo v njegove mozhgane, kjer se je nekaj zachelo dogajati, ne da bi se zavedal kaj; potekal je neki postopek, ki ga poenostavljeno lahko primerjamo s kiparjenjem, ko se znajdemo pred skalno gmoto, katere se je treba lotiti z neke strani. Kljub premishljanju so prvi odkrushki grobi in ne omogochajo nikakrshne predstave o konchnem izdelku; kljub temu, da jo ima kipar v glavi, se mu konchna podoba rojeva shele v spopadu s brezoblichnim kamnom. Shele postopoma in vedno bolj instinktivnost dobiva potrditev v stvarnosti, a obenem vse pochasneje, bolj ko gre delo proti koncu, bolj skrbne, preudarne in fine morajo biti poteze, na koncu pa je eno samo dolgo, obchuteno glajenje...

Vendar pa so njegova usta, vsem miselnim vozlanjem navkljub, delovala avtonomno, tako kot dihamo, utripa srce in se v telesu dogajajo vse tiste stvari, ki niso odvisne od nashe volje:

“Seveda, z veseljem, gospa,” in je zachel pogledovati po sebi navzdol, kjer je z rokami tipal po vseh zhepih, v katerih je prichakoval, da bo nashel vzhigalice; konchno jih je dotipal, cheprav jih je zhe pred tem otipal, ne da bi to zaznal.

“Prosim, izvolite,” je pohitel s prizhiganjem, a mu je shele tretja vzhigalica vzplamtela.

“Jesenska vlaga, a tudi vojna roba,” se je nasmehnila gospa, cikajoch in opravichujoch njegove neuspele poskuse. To mu je dobro delo, saj ga je jezilo, da se mu ni posrechila tako preprosta rech. Le rahlo je povlekla in dima skoraj ni bilo. Tudi sam je prizhgal, saj je s tem pridobil nekaj dragocenih trenutkov, ki jih je potreboval, da se je konchno za silo vzpostavil red v njegovi glavi. To je tako kakor pred vsako bitko, je pomislil, ko se enkrat zachne, se chlovek umiri in zachne trezno razmishljati.

“Niste videti iz Ljubljane,” ga je naravnost izzvala, “cheprav je danes tod videti ljudi z vseh vetrov.”

Pomolchal je, ni hotel odgovoriti s suhim "da" ali "ne". “Pravzaprav ne vem, che bi lahko rekel, da sem v Ljubljani od zachetka leta,” zastal je, ne vedoch kako naj sedaj dokoncha tako dvoumno zacheti stavek, in dodal: “Da, skoraj leto dni, toda mesta skoraj ne poznam,” je bil dokaj nevtralen odgovor, ki si ga je lahko razlagala tako ali drugache.

“Seveda, chloveku ni veliko do sprehajanja, neprichakovani in nevarni dogodki, policijske racije... Pa vendar mesto le ni tako veliko, nekaj ulic in ogled je konchan. Bolj zanimiva bi bila okolica, a tam je she vechja negotovost. Che ste mislili na to, ko ste rekli, da mesta skoraj ne poznate?” mu je vrnila zhogico in se zvito nasmehnila. Vshech mu je bil njen nasmeh in tudi neposrednost. Kako bi se ji priblizhal, che ne bi ona zachela? To je prispevalo k vechji zaupljivosti.

“Tudi na to sem mislil, kakshnih posebnih znanstev nimam, razen sorodnikov. Vendar mi tudi mestni urbanizem ni znan. Bil sem v posebnem polozhaju ves ta chas, znashel sem se v neobichajnih okolishchinah... ”

Videti je bilo, da ni presenechena. Gledala ga je z razorozhujocho neposrednostjo, v kateri ni bilo nobene prerachunljive primesi. “Vsi zhivimo v neobichajnih okolishchinah. Oziroma, te okolishchine zlagoma postajajo obichajne, na zhalost. Kazhe, da so bile vashe she nekaj izjemnejshega... ”

Zastala je; nekaj redkih gostov je naglo vstalo in vznemirjeno odhajalo. Na obeh koncih ulice so se shkripaje ustavljali avtomobili in tovornjaki, s katerih so poskakali nemshki vojaki, zaprli so krizhishcha ter korakali v strelcih chez ulico, da so pred seboj zgnali na kup vse, ki so bili tedaj tam. Policaji v uniformah in v civilu so preverjali osebne izkaznice, odbirali posameznike, ki so jih vojaki nagnali na kamion.

Gospa je prijela Vlada pod pazduho, nekaj rekla natakarju, in zhe sta se umaknila skozi zadnja vrata, od koder so vodile stopnice v prvo nadstropje, in skozi nekaj vrat ter po balkonu okoli nekakshnega utesnjenega dvorishcha na drugo stran stanovanjskega bloka, ob vzporedni ulici. Tam ga je vodila she eno nadstropje navzgor, odklenila neka vrata s hodnika ter ga povabila, naj vstopi. To je storil tako samodejno, ne da bi povprashal, chemu vse to, da se je shele znotraj zavedel, da je pravzaprav storila z njim, kar je hotela, da ji je slepo sledil, ne da bi vedel, kam in zakaj ga vodi.

“Sedite. Morda to ni bilo potrebno, toda nekaj muchnih trenutkov sva si prihranila,” je rekla, “vseeno pa chlovek nikoli ne ve, kaj bi lahko one pichilo, da bi se morala pridruzhiti tistim na tovornjaku.” Stopila je do lepe vitrine iz poliranega orehovega lesa, vzela iz nje steklenico vinjaka in jo postavila predenj na mizico, ki je bila v enakem slogu z ostalo, ne prevech razkoshno opremo, le po stenah je viselo nekaj nenavadno velikih slik, skoraj prevelikih za ta zmerno velik prostor. “To je she iz neke predvojne zaloge, od onih tam,” je namignila na oni lokal. Prilozhila je she dvoje kozarcev in nalila.

“Po dolgem chasu sem v druzhbi z nekom, ob katerem se pochutim sproshchenega, kljub temu, da se sploh ne poznava. Jaz sem Vlado,” se je predstavil.

Podala mu je roko: “Lada,” je preprosto rekla.

Vlado je otrpnil. Lada, je rekla, Lada. To vendar ne more biti res? To je neverjetno nakljuchje. Kako je mogoche, da se to ime pojavlja v zelo kochljivem obdobju njegovega zhivljenja? Ochitno je bil njegov obraz tako zgovorno osupel, da ni ushlo njegovi gostiteljici.

“Tudi mene presenecha, da imava imeni dvojchka. To ni tako redko pri Janezih in Ivanah, Antonih in Tonchkah, Martinih in Martinah, morda je malo redkeje pri imenih, kot sta najina. Na zdravje!” je dvignila chasho.

Vladu ni shlo iz glave, to nakljuchje. Kaj pa che sploh ni nakljuchje?

“Bil sem v zaporu, zhe prej ste me vprashali, od kod sem. Skoraj osem mesecev. Politichno.” Za to izpoved se je odlochil zato, ker tega tako ali tako ne more skriti, to bo shlo z njim skozi vse zhivljenje, do smrti. Kdorkoli je zhe, naj ve. Poleg tega se mu je to priznanje zdelo primerna iztochnica za nadaljevanje razgovora.

Dolgo sta govorila, cheprav Vlado od nje ni slishal priznanja, da bi bila ona tista, ki mu je poslala paket v zapor. Sploh pa nista govorila vech o tem. Vlado je pripovedoval o svojih krajih, vojnih dogodivshchinah...

Naenkrat sta presenecheno ugotovila, da je zhe policijska ura. Je temu botrovala zgolj zaverovanost v pogovor ali je bila vmes tudi podzavestna zhelja, da bi ostala chim dlje skupaj? Ven ni mogel vech. Pripravila je vecherjo iz tiste skromne zaloge, ki jo je dopushchal vojni chas. Pripravna je bila. Potem sta poslushala gramofon in klepetala o vsem mogochem, le o vojni skoraj nich vech, popolnoma pa se tej temi ni dalo izogniti, kako le, ko pa je zaznamovala sleherno bitje, stvar in dogodek; kot lepljiva snov je vse obdajala, naj se chlovek she tako previdno loti chesarkoli, kot prijemljemo narahlo z dvema prstoma, oprezno in zadrzhano, se nekaj smolastega obdrzhi na prstnih blazinicah in nas she dolgo drazheche moti, opominja na preteklost in odvracha misli od sprotnega dogajanja. Toda tega sta bila ochitno zhe vajena, postalo je del vojnega zhivljenjskega standarda, jemala sta to kot napor in znojenje, ki je potrebno da se chlovek povzpne do naslade na vrhu osvojene gore, od koder se razpre razgled na prostranstvo zemlje in nebes...

Vstala sta zgodaj (koliko sta sploh spala?) in pozajtrkovala. Opravichil se je, chesh da se mora chimprej oglasiti pri stricu, ki je zagotovo v skrbeh, ker ga ni bilo chez noch v stanovanju. Morda je zhe pomislil, da so ga ponovno zaprli. Ko je odhajal je oshvrknil medeninasto tablico z imenom na njenih vratih: Majda Bergant... Torej ni "Lada"? Kako to, da se mu je predstavila z drugim imenom? Morda pa to niti ni njeno stanovanje; je bilo tako ime njeni materi, sestri..?

Zamishljen je stopil na cesto, ozrl se je navzgor, ali jo bo videl na kakshnem oknu. Toda katero okno je njeno, toliko je teh oken. V nekaterih steklih so odbleski neba, ponekod je videti znotraj luch, saj se je nad mestom she vedno razprostiral mrak, nekatera okna so zastirale zavesice ali tezhka zastirala... Celo chez cesto je stopil, da bi tako bolje videl, a zaman; nobenega zhivega bitja na oknih. Che pa je stala zakrita, je bila ena od ne tako redkih, ki so strmo zrli na ulico v prichakovanju dobrega in zla, slednjega she prevech pogostega gosta v chasu vojne vihre, ko bi bila edina razveseljiva novica, da je spopadov konec.

Vlado je res dobil delo na zheleznici. Prvi teden so ga novosti pri delu tako prevzele, da mu je mimogrede minil, ne da bi pozabil na srechanje, ki ga je she vedno napolnjevalo s pozhivljajocho radostjo in mu obenem obnavljalo vprashanja o znankinih skrivnostih. Konec tedna se je odlochil, da jo obishche.

Ko se je priblizheval zgradbi, ki jo je zapustil pred dnevi, mu je srce chedalje mochneje bilo. Ga bo sprejela? Vezhna vrata so bila chez dan odprta, s policijsko uro pa jih je moral hishnik zapreti, zato se je neovirano povzpel po stopnicah, toda preden je potrkal na njena vrata, se je z nekaj gibi po obleki in laseh skushal she bolj urediti, cheprav se je pred odhodom skrbno obril, zamenjal srajco in celo rahlo nadishavil. Z obchutkom, da je tudi navzven pripravljen, morda celo bolj kakor navznoter, kjer so chustva in razumski premisleki pochenjali prave vragolije, se med seboj spodnashali, odrinjali, preskakovali, prekopicevali, da se je pochutil malce omotichnega, ko je s skrchenim sredincem rahlo pobobnal po vratih. Nobenega glasu. Pochakal je in ponovil trkanje. Gluha tishina. Naj she enkrat poskusi, saj v tretje gre rado, trikrat menda ne bo vsiljivo? In zopet morecha, ubijajocha tishina. Razocharan se je obrnil. Mar je res ni ali mu noche odpreti?! Kakshen shum bi se slishal od znotraj, che bi prishla do vrat; ali ga je nakljuchno opazila z okna? Vrachal se je po hodniku, ko so se odprla neka vrata le toliko, da je neka zhenska komaj pomolila glavo ven ter mu namignila, naj se ji priblizha: “Gospod, ni je. Ne bo je... Gestapo jo je odpeljal. Ne hodite vech sem.” In je zaprla vrata.

Obstal je kot vkopan. Gestapo? Se je zato izdajala za "Lado"?

Naslednje dni je bil v sluzhbi raztresen in nemiren; kar naprej je pogledoval okoli sebe, ali ga kdo ne opazuje ali che niso v blizhini gestapovci. Pretekli meseci v zaporu so mu le nacheli zhivce in na noben nachin bi ne bil vech rad v luknji. Kaj bo storil, che ga bodo skushali prijeti; bo poskushal kar precej zbezhati? Toda kam? Mesto je prepredeno z vsakrshnimi varnostnimi sluzhbami, niti par ulic dalech ne bi prishel. Pa che ga ubijejo, naj ga, v zapor ne bo shel vech, tako ali tako ne ve, kako bi se tam konchalo. A vendarle, dokler chlovek zhivi she vedno lahko upa. Zakaj lahko en strazhar s pushko zhene tisoch ujetih nasprotnikov, ko bi se lahko spravili nanj, ga z lahkoto obvladali in se razbezhali? Je temu res vzrok vdanost v usodo, strtost volje za nadaljevanje boja ali je zadaj tudi nagonsko spoznanje, da predstavlja ujetnishtvo umik iz obmochja smrti in prichakovanje konca vojne v sovrazhnikovem zaledju, cheprav v mizernih razmerah? In morda she to: tudi poskus obvladanja osamljenega strazharja ni brez tveganja, cheprav bi uspel izstreliti en sam naboj, bi bil lahko usoden prav zanj, si misli vsak posameznik, in to ravno v trenutku, ko se obeta mozhnost, da se iz te morije izvleche zhiv. Nekdo ga je od zadaj dregnil, napet od prejshnjega razmishljanja se je sunkoma obrnil. Za njim je stal neznan zheleznichar; le sprasheval je po nekom, ki ga Vlado ni poznal. Tako ne bo shlo, ne smem se vznemirjati za vsako pasjo figo, si je skoraj na glas rekel, ko je oni odshel.

Tistega dne se po sluzhbi ni odpravil précej na stanovanje, zunaj je bil lep decembrski dan. Snega, ki bi se obdrzhal, she ni bilo, cheprav je pretekle dni pomalem naletaval. Shel je proti Tivoliju, da bi se nauzhil svezhega zraka. Brez naglice je stopal po shirokem sprehajalishchu, posutem z belim peskom in z umetelno izdelanimi kandelabri po sredini. Nekaj zhensk z otroki in starca, zavita v plashcha, s klobukoma in sprehajalnima palicama, ter majhen pes, ki je ali ni pripadal nekomu od prisotnih. Niti ni vedel, od kod sta se znashla ob njem mozha v civilu in ga ogovorila v slovenshchini:

“Dober vecher, pokazhite vashe papirje!” sta ukazala, ne da bi se posebej predstavila; policaja – je shinilo Vladu skozi mozhganske vijuge z nenavadno naglico. Medtem ko je segal v notranji zhep suknjicha pod plashchem sta ga napeto motrila in bila ochitno pripravljena na marsikaj; tudi njuni desni roki v zhepu plashcha sta nakazovali, da bi jo skupil, che bi le bil neroden v gibih. Previdno jima je dal prijavnico zachasnega bivalishcha in zheleznicharsko izkaznico, ki sta jo obrachala na vse strani.

“Ali koga chakate?” je siknil eden od njiju in ga prestreljeval z ochmi.

“Nikogar, le po delu sem se zhelel sprehoditi,” je kolikor se le da mirno odgovoril Vlado.

“Zakaj pa postajate in ne hodite?” je bil drugi nezadovoljen z odgovorom. Res se je tu pa tam Vlado zaustavljal, toda ne da bi kaj dolochnejshega opazoval, marvech zaradi napetega razmishljanja o "Ladi", ki je ni mogel pozabiti. Naj gre she enkrat k njej na stanovanje, morda pa so jo izpustili, kolikokrat policija zaslishuje zhe zaradi golega natolcevanja, lazhnih prijav ali kar tako po nakljuchnostnem vzorcu. Pomislil je, da mora odgovoriti brez odlashanja, saj bi bil sicer sumljiv:

“To pochnem kar tako, zaradi lepe okolice, pa tudi sluzhbenih stvari se chlovek ne more kar tako otresti,” se jima je malo zlagal. Nekaj sta si zapisovala vsak v svojo belezhnico.

“Kako to, da ste shele od nedavna na zheleznici, kje pa ste delali prej?” nista odnehala onadva.

No, sedaj smo pa tam, je pomislil, naj jima zachnem pripovedovati o zaporu? To bi ju shele pritegnilo in bi vrtala naprej ter ga morda celo vzela na policijsko postajo, da bi preverila, kaj stoji za vsem tem.

“Danes ni lahko dobiti dela,” se je poskusil izmazati, ne da bi kaj dolochnejshega povedal. Kdo pa sta ta dva, je spet pomislil. Za koga delata?

Tedajci pa je njuno pozornost ochitno pritegnilo nekaj drugega, skoraj vrgla sta mu njegove dokumente in stekla proti Jakopichevemu paviljonu, kjer so se kot iz tal pojavili she drugi moshki v znachilnih oblekah. Vsi so drli nekam v smeri pravoslavne cerkve, od koder so odjeknili streli, najprej en sam, potem posamich dva ali trije, in nato se je vsulo z vseh strani. Trajalo je nekaj minut in nato, kot bi odrezalo – tishina. Vsi, ki so bili takrat tam okoli, si niso upali z mesta, kot okameneli so obstali. Otroci so se stiskali k materam. Starca sta se zgrbila. Vlado pa je precej ocenil polozhaj in se zachel odmikati; prav gotovo bodo sedaj racije, zaprli bodo celo mestno chetrt in jo prechesali. In res so se zachela zgrinjati policijska in vojashka vozila vseh vrst. Vojaki in policaji so tekali naokoli ter podili ljudi od mesta streljanja in jih obkolili v gruchah. Ko je prishel naokoli na Vich, so se zhe razshirili glasovi, da sta padla dva OF-ovca, ki so ju hoteli aretirati, a sta se odzvala z orozhjem.

Po teh dogodkih je Vlado sklenil, da bi bilo najbolje, che bi odshel iz Ljubljane. Morda bi bilo lepo biti za Bozhich zhe v krogu domachih v Robichu. Kdo ve, kako bi se zanj konchalo, che bi takrat v Tivoliju imela policaja she kaj chasa zanj ali pa bi se znashel blizhje pravoslavni cerkvi. Nakljuchja nam krojijo zhivljenje bolj, kot smo si pripravljeni priznati v strahu, da smo le igracha v vrtincu neznanega in nerazumnega dogajanja. Usoda ima pravzaprav dvoje izhodishch. Po enem naj bi bilo vse zhe vnaprej predvideno, ne oziraje se na chlovekovo voljo in prizadevanja, je opredeljen posameznikov zachetek in konec. Po drugem pa je vse she bolj kaotichno, z nepredvidljivim zachetkom in prav takim koncem, toda kakor v prvem primeru chlovek na to ne more vplivati. Vsakrshen chlovekov uspeshen odmik od usodne chrte, ki posameznika navdaja s samoljubnim obchutkom predvidljivosti in obvladljivosti bivanja, se kmalu po nachelih napetega loka vrne v prvotno lego. To chlovek podzavestno chuti, zato so njegova radost, veselje in srecha kratkotrajni, morda le bezhen hip obchutimo takshno blazhenost, nekaj minut, najvech kakshen dan, le redkim je dano, da zhive v evforiji kakshen mesec, take izjeme so potem predmet pesnikov ali psihiatrov. Najsi bo eno ali drugo, odlochil se je, domov gre, da bo spet videl "Hisho".

In tako je tudi storil.

Prishel je she pravochasno, da je naredil v domachi hishi jaslice. Petletna Breda je bila edini otrok v hishi in po smrti njenega nekajmesechnega bratca so jo she bolj vsi razvajali. Oche je bil vzgojen v duhu avstro-ogrskega strazhmojstra in drzhavnega poshtnega uradnika, pokojnega Andreja Skochirja, nekaj prijemov te stare vzgoje je prenashal tudi na hcherko, nekoliko zaradi samega nachela, da se mora otrok zhe od malega razvijati v samostojno in znachajsko osebnost, malo pa tudi iz podzavestne kompenzacije, da je izgubil sina in, che se ne bo zgodilo drugache, bo hcherka nekoch prevzela "Hisho". Malce strazhmojstrskih nazorov je deklica obchutila zhe pri dedu, ko je nekaj mesecev pred starshi prishla s Kranjskega, dasi ji je, kot vsi dedki, pri marsichem popushchal. Toda Vlado ji je hotel narediti she posebno veselje in je iz svojih zabojev z mizarskim orodjem izvlekel lochno zhagico za drobna dela in izrezljal hlevchek za Marijo, Jozhefa in Bozhje dete, stajico za ovchke, mlinchek z vodnim kolescem, vodnjak in tudi zvezdo repatico. Barv ni bilo mogoche dobiti, zato je v zhganju namakal koshchke tkanine, da so se iz nje izluzhila barvila, s katerimi je obarval lesene izdelke. Za hisho je stopil v Molido po mah in smrechico, iz shkatel na podstreshju je prinesel mavchne figurice svetnikov, pastircev, ovchic in kravic; svete tri kralje pa se je namenil postaviti v skrajni kotichek jaslic, in te bo deklich vsak dan po malem pomikal proti betlehemski druzhini. Na bozhichni vecher se je tako kot otrok veselil z urejanjem jaslic. Po dolgem chasu je v hishi zavladalo svetlo vzdushje z upanjem vseh, da bo prihajajoche leto srechnejshe od iztekajochega se. Umrl je hishni gospodar Andrej, umrl je njegov nekajmesechni vnuk, Branko se je preselil iz Kamnika v Velikem Rajhu domov in med selitvijo je izginilo veliko lastnine, Vlado se je komaj izvlekel iz jeche, njegov brat Srechko je padel v anglo-amerishko ujetnishtvo nekje na jugu Italije in niso o njem vedeli nich dolochnejshega.

Toda upanja se niso izpolnila!

 
 
 
________
* IV – (III): tretje poglavje iz chetrtega dela knjige Lucijana Vuge Hisha na meji.

Hisha na meji IV