Revija SRP 53/54

Lev Nikolajevich Gumiljov

 

ETNOS, SISTEMSKA ZNANOST, PASIONARNOST
Biografija znanstvene teorije ali avtonekrolog

 

PROBLEM ZVRSTI
 
 
Kot vemo, znanstvene teorije ustvarjajo taki ali drugachni ljudje. Kibernetiki so si za to celo izmislili posebno ime – “chrna shkatla”. V to “shkatlo” spravijo neurejeno informacijo, iz nje pa pride izoblikovana verzija, ki se – glede na svojo preprichljivost – imenuje hipoteza, koncepcija ali teorija. Avtorju se je posrechilo dosechi tretjo stopnjo popolnosti, ki ji sledi samo she resnica, tj. sodba, ki je razumsko neovrzhna in ne potrebuje dopolnil. Na srecho naletimo na resnice samo v spekulativni (duhu dostopni) znanosti – matematiki, ki nima opravka z naravnimi pojavi, ampak s shtevili, tj. stvaritvami nashih mozhganov. V naravoslovju, enako kakor v zgodovini, nahajamo samo fenomene, pojave, ki nikakor niso razumski, vendar morajo biti razumljivi she mnogo bolj kakor kvadriranje shestmestnega shtevila.

Naj pojasnim paradoks. Avtor je 75 let svojega zhivljenja delal na podrochju geologije, arheologije in geografije, v teh znanostih pa je srecheval samo fenomene (pojave), ki jih je mogoche opisati z besedami, izmeriti pa bodisi z enostavnimi shtevili, bodisi s pojmi “vech/manj”, “bolj oddaljeno/blizhje”, “starejshe/novejshe”. Te naravoznanstvene metode se je tako zelo privadil, da je celo zgodovino, na videz povsem humanistichno vedo, zachel preuchevati po naravoslovnih nachelih. Zaradi tega je dozhivel obilo neprijetnosti in zhalitev, toda teorija etnogeneze je bila ustvarjena in celo pripisana akademiku J. V. Bromleju, ki je navajal avtorjeve ugotovitve brez ustreznih navedenk.

Chetudi ni in ne more biti znanstvene ideje brez avtorjeve osebe, kajti za misel je potrebna glava, to pa ima chlovek zmeraj le eno, je ochitno, da ima vsak znanstvenik kot chlovek osebno zhivljenje: sholska leta, tezhavne ekspedicije, druzhinske zaplete, tezhave v sluzhbi, pa tudi bolezni. Obenem pa ga odlikuje tudi pozhrtvovalno zanimanje za raziskovalno podrochje, posamichne probleme in empirichne posploshitve. Zhelja, da bi razumel tri stvari: kako?, kaj? in zakaj?, se mu zdi samoumevna. Che se kak tovarish z znanstvenim delom ne ukvarja zaradi radosti spoznavanja, potem zastonj trati mochi za preuchevanje chesar koli. Naj bo direktor inshtituta. To bo v prid tako njemu kot znanosti.

In che je tako, potem avtorjev osebni zhivljenjepis nikakor ne kazhe njegovega intelektualnega zhivljenja. Prvi zhivljenjepis napishemo za kadrovsko sluzhbo, zadnjega, nekrolog, pa obichajno pishejo znanci ali pa kar sodelavci. Praviloma naredijo to shushmarsko, kar je shkoda, zakaj nekrolog je neprimerno bolj dragocen od zhivljenjepisa, v katerem je levji delezh namenjen vsakdanjim chencham, ne pa globinskim ustvarjalnim procesom.

Za to ne moremo kriviti biografov: ti bi radi preniknili v “skrivnosti ustvarjanja”, pa ne znajo. Skrivnost lahko razkrije le avtor sam – a tedaj ne gre vech za avtobiografijo, ampak za avtonekrolog, oris zasnove in razvoja znanstvene zamisli, tiste Ariadnine niti, s katero se kdaj pa kdaj posrechi priti iz blodnjaka nesmislov in ustvariti neprotislovno verzijo, ki ji pravimo znanstvena teorija.

 

 

ZHIVLJENJE IN MISEL

V otroshtvu zmeraj ustvarjamo pisan in raznovrsten svet, v katerem je pomembno in zanimivo vse: narava, ljudje in seveda jezik, znanje, katerega je conditio sine qua non. Shele pri shestih ali sedmih letih lahko chlovek zachne izbirati zanimivo in zavrachati nezanimivo. Avtorju sta se zdela zanimiva zgodovina in zemljepis, ne pa matematika in uchenje jezikov. Zakaj je bilo tako, je tezhko rechi, ni pa niti nujno, kajti to spada v psihofiziologijo in genski spomin, zdaj pa ne gre zanju.

Sholska leta so krut preizkus. V sholi pouchujejo razlichne predmete. Mnogi ne zbujajo nobenega zanimanja, so pa kljub vsemu nujni, kajti brez shirokega razumevanja sveta je nemogoche razviti razum in chustva. Che se otroci niso uchili fizike, ne morejo razumeti, kaj je energija ali entropija; brez zoologije in botanike si bojo prisvajali naravo, to pa je najhujshi nachin za samomor vrste. Brez poznavanja jezikov in literature so pretrgane vezi s svetom ljudi okoli nas, brez zgodovine pa z dedishchino preteklosti. A v 20. letih zgodovine v sholskih programih ni bilo, zemljepis pa je bil skrchen na minimum. Oboje ni bilo v prid stvari.

Na srecho je bila tedaj v mestecu Bezhecku knjizhnica, polna del Mayna Reida, Cooperja, Julesa Verna, Wellsa, Jacka Londona in drugih zanimivih pisateljev, ki so ponujali bogate informacije z zadovoljstvom in brez truda. V njej so bile Shakespearjeve kronike, zgodovinski romani Dumasa, Conana Doyla, Walterja Scotta, Stevensona. Branje je grmadilo primarna dejstva in prebujalo misel.

In misel je postajala vse zahtevnejsha. Zakaj se je Aleksander Veliki odpravil osvajat Indijo? Zakaj so punske vojne naredile Rim za “vechno mesto” – in che je bilo tako, zakaj so ga Goti in Vandali tako zlahka razdejali? V sholi tedaj niso povedali chisto nich ne o krizharskih pohodih, ne o stoletni vojni med Francijo in Anglijo, ne o reformaciji in tridesetletni vojni, ki je opustoshila Nemchijo, za odkritje Amerike in kolonialna osvajanja pa je bilo mogoche izvedeti samo iz leposlovja, kajti marsikateri uchitelj o tem ni vedel nich.

Najpreprostejshe je bilo, che se chlovek ni ukvarjal s takimi vprashanji. Tako je ravnala tudi vechina mojih vrstnikov. Lahko si se smuchal, plaval v topli reki Mologi in hodil v kino. To so spodbujali, odvechno zanimanje za zgodovino pa je zbujalo nasmeshke. A bilo je nekaj mochnejshega od podezhelske ocharljivosti. To se je skrivalo v starih uchbenikih, ki so sistematichno razlagali dogodke, kar je omogochalo, da si si jih zapomnil in jih primerjal. Tedaj sta se svetovna zgodovina in geografija sveta spremenili iz kalejdoskopa mikavnih novel v urejeno podobo sveta okoli nas. To je malce zadovoljilo razum.

Ni pa bilo popolno. V zachetku 20. stoletja je bila gimnazijska zgodovina omejena na stari Vzhod, antichno in srednjeveshko Evropo in Rusijo; ob tem je bila razlaga omejena na nashtevanje dogodkov in kronoloshko zaporedje. Kitajska, Indija, Afrika, predkolumbovska Amerika in predvsem shirne stepe Evrazije pa so bile tedaj terra incognita. Treba jih je bilo preuchiti.

A na pomoch je priskochil duh dobe. V 30. letih so se zachele odprave, v katere so1 rade volje vabili mladino. Avtor je odkril gole planote in tajgo Hamar Dabana ob Bajkalu; soteske Vahsha in tadzhishke kishlake, kjer so se ljudje pogovarjali v jeziku Firduzija; paleolitske jame na Krimu; stepe okoli hazarskega mesta Sarkela in – nazadnje – tajmirsko tundro. Podobe iz knjig so nehale biti senchni obrisi. Dobile so oblike in barve.

Takrat so na zgodovinski fakulteti she zahtevali znanje sploshne zgodovine. Zhal se je po vojni sploshna zgodovina po obsegu drastichno skrchila, njen prostor pa je zavzela ozka specializacija. V tistih letih pa si je bilo mogoche zamisliti stereoskopsko podobo planeta, ki je na chasovni lestvici obsegala 5000 let. Zgodovino Srednje Azije in Kitajske so predavali na fakulteti. Le za nomadski svet she ni bilo specialistov. S tem sem se moral ukvarjati sam.

In mahoma se je pokazalo, da so najljubshi prijatelji iz otroshtva – Suji, Seminoli, Navahi, Komanchi in Poniji – analog nashih Hunov, Kumanov, Turkov, Ujgurov in Mongolov. Stepna ljudstva Evrazije so branila svojo dezhelo pred brezshtevilnimi neusmiljenimi Kitajci enako, kakor so se Indijanci upirali vdiranju stezosledcev in divjachinarjev, ki jih je podpirala vladna vojska ZDA. Zastavil se je prvi znanstveni problem: Kakshen je medsebojni odnos dveh razlichnih kulturnih celot? Ta problem se je razreshil v Stepni trilogiji (Huni, Turki, Mongoli), objavljeni vech let pozneje.2

Avtorjeve pozornosti niso pritegovale samo pokrajine, ampak tudi ljudje. Na velikih sibirskih gradbishchih je spoznal predstavnike razlichnih narodov, se druzhil z njimi in doumel marsikaj, kar mu je bilo prej nedostopno.

Zaradi znanja tadzhishchine se je spoprijateljil s Perzijcem, Tadzhiki in celo z izobrazhenim Eftalitom, Pamircem, ki je imel dve sholi: izsholal se je za izmailitskega “pira” (starca), potem pa je obiskoval she predavanja v Stalinabadskem pedagoshkem inshtitutu. Ti pomenki so avtorju omogochili, da je odkril svojo pot za reshitev eftalitskega problema, ki se je korenito razlikovala od poprejshnjih hipotez.3

Druzhenje s Kazahi, Tatari in Uzbeki je pokazalo, da je prijateljevanje s temi narodi preprosto. Do njih morash biti le odkrito dobronameren, sposhtovati morash njihove samosvoje navade; sami nikomur ne vsiljujejo svojega nachina vedénja. A vsak poskus izdati njihovo zaupanje je povzrochil razdor. Zvijacho so takoj zaslutili. Kitajci so terjali brezpogojno sposhtovanje svoje kulture, zanimanje zanjo pa so poplachali z dobrohotnostjo. Ob tem so bili tako zelo preprichani, da se ne motijo glede lastne intelektualne premochi, da se niso prepirali niti o znanstvenih temah. V tem so bíli podobni Nemcem ali Anglezhem. Gruzinski Jud, rabin in matematik, mi je razlozhil filozofski pomen kabale, ki je dostopen drugovercem, budistichni lama, Korejec, pa mi je povedal zanimivo legendo o himalajskih starcih, ki je prav tako spodbudila znanstveni chlanek.4

Opisani nachin etnografskega preuchevanja nikakor ni tradicionalen, ampak ga je narekovalo zhivljenje, natanchneje zhivljenjepis avtorja, ki ni imel shtevilnih mozhnosti sodelavcev Akademije znanosti. Tako je moral postati znanstvenik, ne pa znanstveni delavec.

Delo v znanstvenem inshtitutu ima seveda svoje prednosti zaradi lahkega organiziranja odprav in publiciranja, vendar pa tudi dolochene omejitve, npr. nujno ozko specializacijo, ki neogibno zozhi raziskovalchevo vidno polje. Tukaj je izbiro informacij narekovalo nakljuchje, toda dopolnjevala jih je shirina opazovanja, ki je omogochala uporabo primerjalnih metod.

Poleg tega so bili avtorjevi informatorji zelo izobrazheni ljudje, vsak seveda v svoji kulturi, zato so bile njihove pripovedi informativnejshe in dragocenejshe. Z njimi se je bilo mogoche prosto pogovarjati v rushchini; posebne strokovne izraze so znali razlozhiti, ne pa zgolj prevesti. Pri dobesednem prevodu se namrech pogosto izgubijo pomenska osenchenja in pride do nenatanchnosti, ki so zelo neprijetne. Zato lahko pogumno zatrdimo, da je bila avtorjeva priprava drugachna kot obichajno, vendar pa nich slabsha. Prav zato je omogochila zastaviti vprashanja, o katerih bomo she govorili.

 

 

NEZADOVOLJSTVO
 
 
Reshiti kako, celo zelo zapleteno nalogo je vchasih razveseljivo, zmeraj pa brezperspektivno. V zgodovini ni popolnih analogij, zato je treba novo nalogo reshevati na novo. Zhe pri opravljeni raziskavi je dovolj, da spremenimo zorni kot (vidik) ali dodamo novo gradivo ali spremenimo opazovalno razdaljo (vzamemo mikroskop namesto ochal), pa so zhe potrebni novi napori, ki obetajo prav tako nedokonchne rezultate. Take so meje tradicionalnih metod.

Poleg tega je dobro, che chlovek zavaruje svoje delo pred malomeshchansko predstavo, da so v vsakem boju eni dobri, drugi pa zli, znanstvenikova naloga pa je, da ugaja bralcu, ko mu razlozhi, kdo je kakshen ali – kar je isto – kdo je napreden in kdo nazadnjashki in potemtakem nevreden usmiljenja.

Nazoren primer. Leta 1945, po osvojitvi Berlina, sem srechal nemshkega fizika moje generacije in se pogovarjal z njim. Menil je, da so Slovani zasedli od vekomaj nemshko dezhelo, chemur sem ugovarjal, chesh da je to pradavna slovanska dezhela, Brandenburg pa je Branibor Ljutichev, ki so ga zavojevali Nemci. Zavpil je: “Sie waren primitiv!” in ostal pri svojem. Che bi bil izobrazhen, bi se spomnil, da so Ljutichi v 5. stoletju z bregov reke Labe pregnali germanske Ruge. Toda – ali gre za to? Vsi narodi so nekoch prishli od nekod, vsakdo je koga premagal – takshen je dialektichni zakon negacije negacije, z njim ne smemo meshati osebnih simpatij in antipatij. Stalna spremenljivost v chasu in prostoru je zakon narave. Torej ga je treba preuchevati, kakor preuchujemo ciklone ali potrese – ne glede na to, ali so nam ti vshech ali ne.

V naravoslovju so ocene neprimerne, klasifikacija pa njuna. Zoologi shtejejo v isti razred sesalcev kopenske in morske zhivali (kite) ter letalce (netopirje), kajti vse zblizhuje ena, pravilno izbrana lastnost. Tako se dajo sistematizirati tudi narodi – etnosi –, ki sodijo v isto vrsto, podobni pa so si bolj ali manj. Prav te stopnje nepodobnosti so nadvse pomembne za etnichno diagnostiko. Nemci niso Francozi, vendar so jim blizhji kakor Kazahom ali Mongolom. Huni so se pomeshali s sibirskimi in volshkimi Ogri, ne pa s Kitajci, pri chemer jezik sploh ni bil pomemben. Pogovornega jezika trzhnice se chlovek hitro nauchi.

Z drugimi besedami: posamichni etnosi med seboj niso izolirani, ampak sestavljajo nekakshne etnichne “galaksije”, znotraj katerih je sporazumevanje, celo med posameznimi organizmi, precej lazhje kakor sporazumevanje s prebivalci sosednjih “galaksij” ali drugimi superetnichnimi celotami. V tem primeru ljudje zhelijo “zhiveti v miru, vendar locheno”.

Ta ugotovitev je bila v tesnem etnichnem stiku praktichno zelo pomembna. Pokazalo se je, da ni dovolj, che sam ne vidish etnichnih razlik – tudi partner jih ne sme videti, to pa se praviloma ne dogaja, ne glede na to, da so ljudje oblecheni enako, da jejo v istih menzah in spijo v podobnih stanovanjih. V takshnih razmerah samo dobri odnosi med sosedi zagotavljajo zhivljenjsko nujno srecho. Ali je bilo vedno in povsod tako?

V letih 1938-39 je avtor, ki je imel veliko prostega chasa, zachel premlevati zgodovinske procese razlichnih drzhav in velikih kulturnih celot, npr. antiko, skupaj s Helado in rimskim imperijem; Bizanc skupaj z okolnimi krshchanskimi narodi: Gruzinci, Armenci, Bolgari, Srbi – vendar pa brez Rusije, ki je bila samostojna celota; islamski svet, ki je bil kulturna, ne pa verska skupnost; in krshchanski svet – srednjeveshki izraz za romansko-germansko celoto Zahodne Evrope. Kitajsko, Japonsko in Indijo je pustil za pozneje, da bi se vrnil k njim potem, ko bo narava razvoja, tochneje nastajanja, opisana.

Tako je bil namesto mikroskopa uporabljen teleskop, preiskovani objekt pa so postale “galaksije”, ne molekule. Podobno, resda z drugachnimi merili, se je stvari lotil Arnold Toynbee v svojem kapitalnem delu Preuchevanje zgodovine, a tedaj she nisem poznal njegovega dela. Tako ali drugache, prishla sva do podobnih posploshitev neodvisno drug od drugega, cheprav si opazovane pojave diametralno nasprotno razlagava.

Pokazalo se je: che merimo intenzivnost zgodovinskih procesov z gostoto dogodkov, opazimo najprej hiter razcvet – kakshnih 300 let – potem si sledijo vzponi in padci – prav tako 300 let – nato opeshanje zhivljenjske sposobnosti, ki pelje k umiritvi (to je Toynbee imenoval breakdown), nazadnje pa pochasen upad, pretrgan z novim razcvetom. Naj sem to ugotovitev she tako preverjal – tako se je dogajalo zmeraj v dolgih chasovnih odsekih. Zastavlja se vprashanje: Zakaj?

Chemu je podoben ta pojav? Gibanju kroglice, ki – potem ko se zaradi nenadnega sunka premakne – najprej pridobiva hitrost, potem pa jo izgublja zaradi upora okolja; vzvalovljeni tekochini, pri kateri valovanje postopoma pojema; struni, ki po brenku niha in se umiri. Prav je imela kitajska cesarichna iz dinastije Chen, ki so jo ujeli in omozhili s turshkim hanom v 6. stoletju, ko je napisala modre in pretresljive verze:

Pred slavo in chastjo je zmeraj beda,
svetá zakoni so kot trava v vodi.
Pochasi blishch in velichina umreta,
zravnata vedno ribnik se in stolp.
Naj zdaj bogastvo in razkoshje vlada,
je zmeraj silno kratek hip miru.
In chasha vina nas ne opijani vechno,
struna na lutnji zazveni in utihne...

Ali ni chudno, da je Kitajka iz 6. stoletja mislila dialektichno, evropski filistri 20. stoletja pa priznavajo samo premochrtno evolucijo, ki ji pravijo napredek, in menijo, da raste s chasom? Seveda ne smemo zanikovati napredka v druzhbenem razvoju chloveshtva, toda ljudje v katerem koli druzhbenem redu so organizmi, ki sodijo v biosfero planeta Zemlje, so telesa, podvrzhena gravitaciji (zemeljski privlachnosti), elektromagnetnemu polju in termodinamiki.

Potemtakem je nasha naloga zelo preprosta. Najti moramo tisto obliko gibanja materije, v kakrshni zhivijo ljudje zhe vech kot 50.000 let, skupaj z druzhbeno obliko in neodvisno od nje – obliko, ki je zaradi naravnosti eksistenchna oblika vrste homo sapiens.

 

 

ETNOS
 
 
Za znanost ni plodovita prav vsaka posploshitev. Sploshno znan je npr. izraz “chloveshtvo”, ki pravzaprav pomeni postavljanje vrste homo sapiens nasproti vsem drugim zhivim bitjem. Pri tem pa se spregledujejo bistvene variacije – odnosi med ljudmi in njihovim okoljem. Na Zemlji zhivijo ljudje plenilci – lovci, pa ihtiofagi, ribichi, pa rastlinojedci, pa tudi kanibali. Nekateri – zhivinorejci – udomachujejo zhivali in zhivijo z njimi v sozhitju, drugi vzgajajo rastline, tretji obdelujejo kovine. Skratka, chloveshka skupnost je tesno povezana z okolico, ki jo hrani. To je njihova Domovina.

Za izrabo okoljskih virov se je treba usposobiti, za to pa je potreben chas – veliko chasa. Prilagajanje poteka cele rodove: ne vnuki, temvech pravnuki prvih prishlekov v novi dezheli, ki ima za pradede neprijazne naravne razmere, usvojijo zbir izrochil, nujnih za srechno zhivljenje. Tedaj se Domovina spremeni v Ochetnjavo. Tako je bilo zhe v paleolitiku.

A to she ni vse. Chloveshkega kolektiva ne oblikuje zgolj posnemanje prednikov. V njem se zmeraj najdejo ustvarjalni ljudje, ki ustvarjajo mite ali znanstvene ideje, rapsodije in glasbene napeve, slikarije, chetudi v jamah, pa vzorce na zhenskih oblekah, obredne plese in portrete. Izumitelji in umetniki niso nikoli “junaki”, ki vodijo “mnozhico”. Navadno so tako zelo zavzeti s svojim delom, da jim zmanjka mochi za druzhbeno dejavnost, ki je prav tako last poklicnezhev. She vech, sodobniki imajo mislece in pesnike za “chudake”, cheprav njihov prispevek k zhivljenju skupnosti ne izgine brez sledu, ampak daje tej skupnosti specifichno obliko, razlichno od oblike sosednjih plemen, ki imajo spet svoje “chudake”. Stik vseh treh koordinat ustvarja “etnos”, ki ga odlikuje izviren stereotip vedénja in neponovljiv notranji ustroj.

Prav zmozhnost za vechkratno prilagoditev v najrazlichnejshih okoljih in podnebjih in povechana gnetljivost sta omogochili chloveshtvu kot vrsti, da se je razshirilo po vsej Zemlji z izjemo Antarktike, kjer je mogoche zhiveti samo, che je zagotovljen dovoz hrane. Ne le v paleolitiku – tudi v zgodovinskih epohah je etnos postal oblika vrste homo sapiens. Zato je posploshitev vseh posameznikov te vrste v pojem “antroposfere” sicer logichno mogocha, ni pa plodovita. Antroposfera je mozaik, bolje bi ji bilo rechi “etnosfera”.

Prav mogoche je, da se drugi veliki sesalci prav tako delijo na jate ali trope, vendar navadno zanemarjamo takshna psiholoshka niansiranja, chesh da nimajo praktichnega pomena. Kar se tiche ljudi, je to nedopustno; napaka v sklepanju presega dovoljeno mejo. Gre za to, da je razlikovalna lastnost etnosa prav delitev sveta na dvoje: “mi” in “ne-mi” oz. vsi drugi. Heleni in “barbari”, Judi in neobrezani, “ljudje Osrednje drzhave” (Kitajci) in “divjaki” – na severu “Hu”, na jugu “Man”. Ko so v zgodovinskem chasu nastajali novi etnosi, so tisti, ki jim pravimo “Bizantinci” (pogojni etnonim), pravili sami sebi “kristjani”, s chimer so se zoperstavljali “poganom”; ko pa je Mohamed leta 623 ustanovil svojo skupnost, so se njeni chlani sami zacheli imenovati “muslimani” in so razshirili to ime na vse, ki so se jim pridruzhili (Ansari). Besede “Arabci” v 7. stoletju ni poznal nihche – nastala je mnogo pozneje, da bi oznachila chisto dolochen del muslimanov. Prebivalci Arabskega polotoka pred Mohamedom so imeli svoja plemenska imena in so se zoperstavljali med seboj.

Takshna raba besed je bila nujna v praksi. Etnosi se vchasih druzhijo, vchasih vojskujejo med seboj; etnonim je pomagal razlikovati prijatelje od sovrazhnikov.

Najbolj zanimivo pa je, da niti en etnos ni vechen. Stari Sumerci, Hetiti, Filistejci, Dardanci, Etruski in Veneti so prepustili svoje mesto Partom, Helenom, Latincem in Rimljanom, ki so se lochili od Latincev in drugih Italov. A tudi te so zamenjali Italijani, Shpanci, Francozi, Grki (etnos albansko-grshkega izvora), Turki, Tadzhiki, Uzbeki in Kazahi.

Popolnega izumrtja ni bilo. Antropologi so odkrili sumerski tip na Blizhnjem vzhodu, cheprav njegovi nosilci she slishali niso za besedo “Sumer”. Judi so unichili Filistejce, obdrzhali pa ime dezhele – Palestina. Potomcev starih Grkov (Helenov) in Rimljanov ni, toda njihova umetnost, literatura in znanost bogatijo chloveshki um she danes. Genski spomin sega stoletja dalech in priplava na povrshje zavesti v obliki podob, ki porodijo chustva, o chemer prichajo verzi N. Gumiljova:

... Tedaj zbudim se, zakrichim: “In che dezhela ta zares je moja domovina?

In tukaj ljubil sem? Umrl? V tej presonchni in zeleni pokrajíni?”

Spoznal sem, da zgubljen sem za ves vek v hodnikih praznih chasa in prostora,

da pot do daljnih, zhuborechih rek na veke mi zapira temna gora.

 

 

NOVA ZNANOST
 
 
Ljudje s pretanjenimi zhivci se precej pogosto nejasno spominjajo vsega, kar so prezhiveli. To se je dogajalo tudi v preteklosti. Da bi razlozhili ta pojav, so iznashli teorijo o preseljevanju dush, razshirjeno na Kitajskem, v Indiji in pri starih Keltih. Praktichni Rimljani meglenim chustvom niso pripisovali pomena; kratko malo so jih ignorirali. Imeli so temni Ork – prebivalishche mrtvih.

Ker je zahodnoevropska znanost nasledila ustroj rimske misli, je njen temelj postala tudi teorija premochrtne evolucije. Bizantinsko dialektiko so zavrgli kot praznoverje, ki ovira napredek. Temeljni kamen je postala zavest, genski spomin pa je zasidran v obchutkih, torej zunaj znanosti.

A dialektika je zmagala. Genski spomin, ki tu in tam priplava na povrshje iz globin podzavesti in vzklicuje temne podobe, je bil znanstveno utemeljen. N. V. Timofejev–Resovski je temu pojavu rekel “okvarjeni gen”.

Naj se ta gen pojavlja she tako redko in sam od sebe, vendarle nosi delchke informacij, ki povezujejo chloveshtvo; to se v vsaki posamichni dobi, v vseh 50.000 letih znane zgodovine, kazhe kot mozaik etnosov. Prav zaradi genskega spomina je antroposfera povezana. Drugache bi chloveshtvo razpadlo na nekaj vrst in zmagala bi rasna teorija. Kje je izhod?

Izginjanje etnosov je enako resnichno dejstvo kakor to, da nastajajo, toda izumrtje (depopulacija) je skrajno redek primer. Navadno pride do rekombinacije elementov – kakor pri kupchku kart med meshanjem. Karte lahko razlozhimo po barvah ali po vrednosti – od asa do shestice ali she kako drugache –, vedno pa bo odlochilna narava njihove kombinacije, kajti prav kombinacija ustvari sistemsko celoto; ta je enako stvarna kakor sami elementi – ljudje, druzhine, rodovi –, ki se nenehno meshajo med seboj.

Vendar ljudje zhivijo na planetu z nadvse raznovrstnimi geografskimi in klimatskimi razmerami – v skrajno razlichnih okoljih. Ochitno so tudi krajine sestavni elementi vsakdanjega zhivljenja. Gozdovi, stepe, planine, rechne doline ne hranijo le zhivali, ki so se jim prilagodile, ampak tudi ljudi, pa naj imajo tako ali drugachno gospodarstvo. Pri tem se fizichna geografija stika z zgodovino, zakaj spreminjanje krajine je prav tako logichno kakor staranje etnosov. V ledeni dobi – pred 12 do 20.000 leti – je bila Sibirija, ki se je drzhala roba ledenika, cvetocha stepa, nad katero je sijalo vechno modro nebo, ki ga niso nikdar pokrili oblaki. In to zato, ker je nad ledenikom zmeraj anticiklon in vetrovi, ki prinashajo vlago iznad oceanov, pihajo chezenj z juga. Obledenishka stepa ni bila pushchavska, zakaj namakale so jo svezhe vode – potoki, ki so se stekali z ledenika in ustvarjali jezera, obdana z goshchavjem in polna rib, potemtakem tudi vodnih ptic.

V stepi je bilo malo padavin, a sneg je vendarle padal; rastje v suhih stepah, zraslo pod soncem, pa je bolj kalorichno od vodnega, zato so se chrede mamutov, govedi, konj in gazel (sajg) pasle in tako postajale hrana za plenilce, med katerimi je bil na prvem mestu chlovek.

A ledenik se je stopil. Cikloni so odnesli velikanske mnozhine vlage prek Sibirije, severne Rusije in Skandinavije. Kjer je bila prej stepa, je zdaj zrasla tajga, rastlinojedci so odshli na jug, kjer so bile she suhe stepe. Za njimi so odshli roparji in vechina ljudi, tisti, ki so ostali, pa so se stiskali ob bregovih velikih rek, se hranili z ribami in vodnimi pticami. Shele mnogo stoletij pozneje so se predniki Evenkov vrnili na sever, saj se jim je posrechilo udomachiti severnega jelena in ga usposobiti za surove razmere v tajgi. Njihovo zhivljenje je sozhitje chloveka in jelena.

Podobne naravne spremembe, cheprav manjshega obsega, se v okolju dogajajo tudi danes; vlazhnost posamichnih predelov se spremeni dvakrat ali trikrat v tisoch letih. Je to mogoche spregledati? Che uposhtevamo znanost, ki se ukvarja s tem, potem ne gre vech zgolj za zgodovino, etnografijo ali arheologijo, ampak za sintezo teh ved z geografijo. V nasprotju z geografskim determinizmom C. L. Montesquieuja in geografskim nihilizmom A. Toynbeeja je pri tem odlochilna dinamika krajin: kot sta napisala K. Marx in F. Engels, se zgodovina narave in zgodovina chloveka medsebojno oplajata.5

Omenjena zveza zgodovine (vede o dogodkih v njihovi medsebojni povezanosti ter logichnosti) in arheologije (vede o spomenikih) ter paleogeografije (vede o spreminjanju zemeljskega povrshja) terja nove metode in nachine raziskovanja. Pravzaprav ne gre vech za etnografijo – opisovanje znachilnosti zhivljenja in kulture –, temvech za naravoslovno vedo o nastanku in spreminjanju etnichnih celot, o kombinacijah elementov v mnogovrstnem prostoru in nepovratnem chasu. Nova znanost potrebuje tudi novo ime, najboljshi pa bi bil izraz “etnologija”, ki se je sicer velikokrat uporabljal, vendar brez natanchne definicije in pomenske vsebine, ker za zastavitev in reshitev tega vprashanja v preteklosti ni bilo ustreznega inshtrumenta. Sredi 20. stoletja pa so odkrili “sistemski pristop”, ki so ga sovjetski filozofi in teoretiki znanosti imeli za tako zelo perspektivnega, da ga lahko razglasimo za velik dosezhek. Njegovo nachelo je preprosto, shtudentje se ga lahko brez tezhav nauchijo.

 

 

SISTEMSKI PRISTOP
 
 
Kategorijo “etnosa” so poznali zhe dolgo, a doumeli so jo shele v 20. stoletju. Prej so mislili, da etnos konstituirajo podobni chleni – na primer skupni jezik, skupna vera, enotna oblast, toda stvarnost je spodbila te domneve.

Francozi so etnos, vendar govorijo shtiri jezike: francoshchino, provansalshchino, bretonshchino in gaskonjshchino; reshiteljica Francije, Ivana Orleanska (Jeanne d'Arc), pa je svoje ime izgovarjala po nemshko: Tark. Francozi so katoliki, hugenoti, ateisti – vendar jih to danes ne ovira. Tisti Francozi, ki so v 17. stoletju odpluli v Kanado, niso izgubili etnichne pripadnosti in niso postali Anglezhi.

Uporaba pojma “podobnost” je nesmiselna. Moshki in zhenske, starci in otroci, obrtniki in kmetje, geniji in bedaki si niso podobni – pa to ne nachenja etnichne skladnosti. Ochitno gre za nekaj drugega.

Leta 1937 je biolog L. von Bertalanffy v fílozofskem seminarju v Chicagu pri poskusu formulacije pojma “vrsta” predlagal, da bi vrsto preuchili kot “kompleks medsebojno delujochih elementov”, in jo poimenoval “sistem odprtega tipa”. Tedaj ga ni nihche razumel in podprl. Ubogi znanstvenik je pospravil papirje v predal miznice in odrinil v vojno, na srecho pa je ostal zhiv in po vrnitvi nashel povsem drugachno intelektualsko klimo: zanimanje za modeliranje in kibernetiko. Sovjetski znanstveniki so spoznali sistemski pristop leta 1969 po zaslugi filozofov E. G. Judina in V. N. Sadovskega in biologa A. A. Malinovskega, danes pa je v rabi na mnogih podrochjih znanosti. Sistemski pristop omogocha, da pojem etnosa strogo definiramo. Poskushajmo to nazorno razlozhiti. Pri tem je treba uposhtevati she en dejavnik: komplementarnost, bodisi pozitivno (simpatijo), bodisi negativno (antipatijo).

Sploshno znan primer sistema je druzhina, ki zhivi v isti hishi. Njeni elementi so: mozh, zhena, tashcha, sin, hchi, hisha, skedenj, vodnjak, machka. Dokler se imajo ljudje radi, je sistem stabilen; che se sovrazhijo kakor v romanih Agathe Christie, se sistem ohranja, cheprav z negativno komplementarnostjo. Che pa se zakonca lochita, che otroci odidejo v shole, che se tashcha prepira z zetom, che skedenj brez popravljanja razpade, che je vodnjak opushchen, machka pa ima mlade na strehi – potem ne gre vech za sistem, ampak preprosto za naseljeno parcelo. In obratno: chetudi umre tashcha, chetudi uide machka – ljubechi sin pa she zmeraj pishe in hchi za praznike she zmeraj prihaja domov –, je sistem ohranjen, ne glede na preureditev elementov. To pomeni, da obstojechi dejavniki sistema pravzaprav niso stvari, ampak zveze med njimi, chetudi te nimajo ne mase, ne tezhe in ne temperature.

To je preprost primer; pri bolj zapletenih se sistemi razshirijo in oblikujejo subetnose – skupine ljudi, povezanih s pozitivno komplementarnostjo navznoter in negativno navzven. Skupina povezanih subetnosov ustvari etnos, integracija etnosov pa superetnos, tj. skupino etnosov na enem podrochju, ki se zoperstavljajo drugim superetnosom. Tako je romansko-germanska katolishka Evropa – chrétienté – v 13. stoletju razglasila za svojega sovrazhnika pravoslavne drzhave – Bizanc, Bolgarijo in Rusijo – in zachela proti njim krizharsko vojno. Na obeh straneh je shlo za isto vero, vendar sta bila superetnosa razlichna. Da bi opravichili svoje ravnanje, so krizharji na chetrtem pohodu (1204) trdili, da so pravoslavci tako hudi heretiki, da je od tega she samemu Bogu slabo. Se pravi, da se niso vojskovali za vero, ampak zaradi negativne komplementarnosti dveh superetnichnih sistemov. To ni vech zgolj druzhbeno, se pravi razumsko dejanje, ampak izbruh nenadzorovanih chustev, tj. naravni pojav.

Zanimivo je, da je avtor zaslutil temelje takega pristopa zhe v shtudentskih letih, vendar ga ni znal prav formulirati, kaj shele utemeljiti. Znanstvena ideja, celo pravilna, pogosto korenini nekje v podzavesti in jo je boljshe pustiti tam vse dotlej, dokler se ne izkristalizira v urejeno logichno verzijo, ki ni v nasprotju z nobenim znanim dejstvom.

Che posploshujemo procese globalne zgodovine, je zakonitost sistemskega pristopa ochitna. Muslimani zagovarjajo dzhihad – sveto vojno proti kristjanom –, pri tem pa pobijajo drug drugega. Narava spopadov na superetnichni in subetnichni ravni pa je neprimerljiva. Anglezhi so se vojskovali s Francozi – toda v Afriki, kjer so se spopadali z Zuluji ali plemenom Ashanti, so se oboji zavedali istosti in so reshevali drug drugega. Celo stari Grki so se vedli tako: med vojskovanjem s Perzijci so Atenci in Shpartanci ujete Perzijce spushchali za odkupnino, “zaradi izdaje helenskega rodu” pa so ubijali Tebance, ki so sluzhili Kserksu in Mardoniju. Druzhbena ureditev pri Shpartancih in Atencih je bila povsem drugachna, ekonomski interesi so izkljuchevali skupno korist. Kaj jih je potem druzhilo v boju s Perzijci? Samo pripadnost istemu etnichnemu sistemu, ki je – kot je danes dokazano – objektivna realnost zunaj in mimo nas.

“To je vendar biologizem!” Tako vpijejo tisti, ki se nikdar ne zamislijo nad bistvom naravnih pojavov. Ne, to je monizem; to je soudelezhenost ljudi v biosferi, pramateri zhivljenja na planetu Zemlja. To je dopolnilo druzhbene evolucije, ne pa njen nadomestek, kajti napredek je proces razvoja sociuma, etnos pa lahko primerjamo z drobnimi taksonomskimi enotami znotraj vrste homo sapiens, rodu hominides, reda primates, razreda mammalia (sesalci) in kraljestva animalia (zhivali). Mi smo prav toliko plod zemeljske biosfere kakor nosilci druzhbenega napredka.

Naravoslovci so se z veseljem oprijeli sistemskega pristopa, humanisti pa so ga prezirali. To ni nakljuchje: filologi in zgodovinarji chrpajo prvotno vednost iz pisnih virov, v teh pa ni niti besedice o sistemskih vezeh. Z njihovega vidika je sistem izmislica, ki je poleg tega she nekoristna.

Kaj pa je z etnosi? Zelo preprosto: treba jih je razlikovati po imenih; ta imena je treba izvedeti od njih samih – kakor v osebni izkaznici. Ne, ne gre za shalo, ampak za znanstveno usmeritev, ki velja she dandanes. Na neki obrambi disertacije je oponent dejal, da obstaja en etnos Ekvadorcev, cheprav v Ekvadorju zhivijo belci, kreolci, mestici, Indijanci Kechua in amazonski Indijanci. Po njegovem mnenju so narodi, ki zhivijo v eni drzhavi – en etnos. Vprashal sem ga: “Kako pa se je imenoval etnos Avstro-Ogrske, kjer so vechino sestavljali Slovani? Avstro-Ogri?” Bil je uzhaljen in ni odgovoril. Takshen doktor geografije seveda ne potrebuje sistemskega pristopa.

Prav tako ne potrebujejo sistemskega pristopa niti tisti zgodovinarji, ki ishchejo prednike preuchevanega etnosa. Ti zgodovinarji imajo Francoze za potomce Keltov (Galcev), Ruse pa za potomce Skolotov (Skitov). Pri tem pozabljajo, da so se eni in drugi meshali s sosedi, spreminjali kulture in jezike, navsezadnje pa tudi to, da je monolitni etnos enakovreden rasi, posebej che je imel enega prednika, ne pa zdruzhba pradavnih etnichnih substratov. Takshno patoloshko nagnjenje k partenogenezi se je mochno razshirilo v 19. stoletju med napol izobrazhenimi ljudmi in povzrochilo shovinizem kot karikaturo patriotizma.

Sistemski pristop potemtakem nima le teoretichnega, ampak tudi praktichni pomen, kajti z njim se lahko izognemo napakam, tako v osebnem zhivljenju kakor v medetnichnih odnosih.

 

 

ZACHETKI IN KONCI
 
 
Omenili smo zhe, da etnichni sistemi niso vechni. Razvijajo se v skladu z zakoni nepovratne entropije in terjajo prvotni impulz, ki jih pozhene; enako zastane tudi kakrshno koli gibanje zaradi odpora okolja. To je torej razumljivo. A odkod ta prvotni sunek in kakshna je energija, ki spodbode pochetje ljudi, ki ljudi sili, da grejo v smrt ali v boj za zmago, chetudi sadov te zmage ne morejo vech uzhivati? To ni elektrichni tok, ni toplota, ni tezhnost. Kaj potem je?

Veliki znanstvenik 20. stoletja V. I. Vernadski, ki je leta 1908 v francoskem chasopisu prebral notico o poletu saranch iz Afrike v Arabijo, je postal pozoren na to, da je bila masa zbranih zhuzhelk vechja kot vsa rudishcha bakra, cinka in zheleza na svetu skupaj. Bil je genij, zato se je zamislil, kakshna energija je dvignila te zhuzhelke in jih pognala iz cvetochih dolin Etiopije v Arabsko pushchavo, v zanesljivo smrt.

Nadaljnji potek njegovih raziskav lahko izpustimo; pomemben je rezultat. Vsi zhivi organizmi imajo biokemichno energijo zhive snovi biosfere, ki sploh ni mistichna, ampak navadna energija, podobna elektromagnetni, toplotni, gravitacijski in mehanichni; v zadnji obliki se je tudi pojavila. Biokemichna energija zhive snovi je vechinoma v homeostazi – v nestabilnem ravnotezhju, vchasih pa opazimo njeno fluktuacijo – ostre vzpone in padce. Tedaj saranche letijo smrti naproti, mravlje pa unichujejo vse na svoji poti in poginjajo; sive podgane iz globin Azije pridejo na obrezhja Atlantskega oceana in nosijo s seboj legijone kuzhnih bakterij; lemingi se mnozhichno mechejo v valove Severnega Ledenega morja, gazele v pushchavo Kalahari; ljudje pa... O tem bomo spregovorili takoj.

Chim bolj zapleten je organizem, tem vech dejavnikov dolocha zapletenost njegove sistemske celote in tem mnogovrstnejshe so njegove oblike v vidni zgodovini. O ljudeh vemo vech kot o zhuzhelkah in glodalcih. Pri teh lahko opazujemo samo kulminacijo vzbuhov; njihov zachetek in konec, ko sunek poneha in gibanje preide v homeostazo, pri chemer populacija izumre, pa je zelo tezhko opisati. Zato ljudje poznajo ne le relativno kronologijo, ki kazhe, kaj je bilo prej, kaj pa pozneje, ampak tudi absolutno: katerega leta se je zgodilo to in to. Potemtakem je smiselno razkriti in opisati zakonitosti biosfere prek njihovega primerjanja z etnichno zgodovino chloveshtva, ki prav tako pozna “zachetke” – vzbuhe etnogeneze – in “konce” – razpade etnichnih sistemov.

Zanimivo je, da so obstoj “zachetkov” opazili zhe stari Grki in Rimljani, chetudi so dobro vedeli, da so imeli prednike: Ahajce, ki so se odpravili razdejat Trojo, in Latince, ki so pripluli iz pokorjene Troje v Italijo pod vodstvom Eneja. Kljub temu pa so Grki shteli za “zachetek” prvo olimpiado iz leta 776 pr. n. sh., Rimljani pa ustanovitev Rima leta 753 pr. n. sh. Cheprav ti datumi niso natanchni, sta sredi 8. stoletja pr. n. sh. v resnici nastala dva vrstnishka etnosa: Heleni in Rimljani. Konec rimskega etnosa pa je umeshchen v 5. stoletje n. sh., pravzaprav izenachen s prenehanjem Vestinega kulta, uradno pa oznachen z odpovedjo zadnjega imperatorja Romula Avgustula prestolu leta 476. Druzhbena inshtitucija je prezhivela etnos, ki jo je ustvaril.

Bizantinski etnos je samemu sebi pravil “Romen”, se pravi Rimljani, cheprav je bil v resnici grobar Rima, kajti izhajal je iz polietnichnih krshchanskih obchin Sirije, Egipta in Male Azije. Njegov prvi avtentichni datum je leto 155, disput Justina Filozofa s poganskimi modreci. Konec pa padec Konstantinopla leta 1453. A treba je dodati, da je pred prvimi datumi zmeraj inkubacijska doba, dolga okrog 150-160 let, torej shest, sedem rodov. To terja razmislek.

Muslimani zachenjajo svojo zgodovino z begom Mohameda iz Meke v Medino leta 622 (hedzhra), vendar so pred tem imeli dobo energijskega vzpona, ki se je kazal v narashchanju plemenskih spopadov in pojavljanju cele plejade pesnikov. To pricha, da je energija dejansko izbruhnila na prelomu 5. in 6. stoletja. Natanchnejshi datum je tezhko dolochiti – sicer pa to niti ni potrebno.

Nastanek sodobne zahodnoevropske etnokulturne celote je v 40. letih prejshnjega stoletja izrachunal Augustin Thierry – to je bilo leto 841. Thierry je dokazal, da so se prav tedaj pojavili Francozi, ki jih pred tem ni bilo; obstajala je samo meshanica Salijskih Frankov in Galorimljanov. Tedaj so se zdruzhili v etnos Nemcev tudi Saksi, Ripuarijski Franki, Turingijci, Shvabi in Frizi. Takrat so se tudi potomci Zahodnih Gotov, Alanov, Luzitancev in Svebov razglasili za Shpance in zacheli rekonkvisto – boj za osvoboditev Pirenejskega polotoka izpod Arabcev. Vikinshke ladje pa so zhe pol stoletja brazdale morske valove in tako belezhile inkubacijsko dobo etnogeneze. Otok Britanija in polotok Italija sta malce zaostala v etnichni preobrazbi, bila pa sta vpletena vanjo prek zavojevanj Anglosasov, Normanov in Shvabov.

Pozneje se je ta sistem, nabuhel od energije, razshiril na Ameriko, ki je bila chezmorski podaljshek Zahodne Evrope, Avstralijo in Juzhno Afriko, si podvrgel Indijo in druge tropske dezhele, vsilil svoj vedenjski stereotip celo Japonski – Rusija, Turchija in Kitajska pa so se obranile.

Ochitno so vsi etnosi dozhiveli rast, pregretje, zlom in inercijo, le da vsak po svoje. Tisti etnosi, ki jih imajo Evropejci za “primitivne” in “zaostale”, ker so trenutno v homeostazi, so nekoch imeli svoje junake in genije, a neizprosni Kronos jih je postaral. Od nekdanjih zhivih kultur so se v njih ohranili drobci izrochila in delovne navade; to so “starci”, ne pa “otroci”.

Opisana zakonitost je v nasprotju s teorijo nenehnega napredka, sprejeto na Zahodu, vendar se popolnoma sklada z nachelom dialektichnega materializma. Zhe Engels je zaradi nazornosti uporabil primer zrna, ki daje klas z obilico zrn, ruski pesnik 20. stoletja V. Hodasevich pa je ta primer interpretiral glede na zgodovinske zakone chasa:

Oj ti, dezhela moja, in njeni vsi ljudje umro
in spet chez leto od mrtvih ozhive.
Zakaj modrost edina zdruzhuje vse ljudi:
vse, kar zhivi, kot zrno vzklije in rodi.

Za pojave etnogeneze so uporabni tudi drugi dialektichni zakoni. Preskok kolichine v kakovost opazhamo pri izbruhih in nastajanju etnosov (negativna energija); v etnichni zgodovini, ki sledi (entropija), se spremeni le njegov predznak. Che neposredno po sunku ali izbruhu energija povecha svojo prostornino, zaplete sistem, ustvari dodatne chlene in bloke sloje, sekte, trgovske zdruzhbe itd., se proces v dolochenem trenutku sprozhi v obratni smeri: shtevilo podsistemov se zmanjsha, energetsko ravnotezhje sistema se znizha in sistem postane tako zelo preprost, da mu ostane en sam element (relikt) ali pa ga posesajo drugi posamichni sistemi. Mozaichnost etnosistema si lahko razlozhimo z zakonom enotnosti in bojem nasprotij, neogibno menjavo enih etnosov z drugimi pa z zakonom negacije.

Kot je znano, dialektichni materializem preuchuje najsploshnejshe zakone razvoja narave, druzhbe in mishljenja. Aplikacija dialektichnega materializma na razvoj druzhbe je ustvarila zgodovinski materializem. Toda etnos je pojav biosfere in vsi poskusi, da bi ga razlozhili s socialnimi zakoni druzhbenega razvoja, so pripeljali do absurda. Omejimo se na en sam nazoren primer. Znano je, da so nacionalnoosvobodilna gibanja docela neprimerljiva z druzhbenimi konflikti v okviru katere koli drzhave. Tukaj se ni o chem prepirati.

Che bi pripadnost etnosu lahko potrdil samo zaznamek v izkaznici, potem bi ne bil potreben Etnografski inshtitut AN SSSR – dovolj bi bil potni list in izpolnjen obrazec sht. 1. A komaj kdo bi se strinjal s tem. Che hochemo razlozhiti naravne pojave, moramo poiskati naravne vzroke zanje.

 

 

DVOMI IN POMISLEKI
 
 
Nemalokrat sem slishal vprashanje. “Kako naj mi, ljudje, spoznamo takshno energijo, kakrshna je biokemichna energija zhive snovi biosfere?” Vechino energijskih vrst zaznamo s chuti: svetlobo (gibanje fotonov) z vidom; zvok (nihanje zraka) s sluhom; toploto (gibanje molekul) s tipom; elektromagnetizem s preprostimi pripravami. A kako naj priznamo, da zares obstaja posebna biokemichna energija v chloveshkem telesu, ki je obenem primerljiva z drugimi oblikami energije prek energetskega koeficienta? Che bi poleg tega obstajala she dusha – bi bilo vse jasno, kajti mistike smo zhe vajeni.

Ja, res, vseh oblik energije ne dojemamo neposredno, ampak prek opazovanega uchinka, za ta uchinek pa je nujna struktura iz vech elementov. Nihche ni videl posameznega fotona, nikogar ni opekla ena sama molekula, nemogoche je slishati glasbo pod slushnim pragom, kationov in anionov pa niso opazili, ampak izrachunali. Tudi biokemichno energijo je V. I. Vernadski odkril v velikanskem oblaku saranch; che bi preucheval posamichno zhuzhelko, ne bi nichesar opazil. Zato je bila za nash zastavljeni cilj potrebna zgodovina kot fiksacija biokemichnih procesov v chloveshtvu na populacijski ravni in v dovolj dolgem chasu. Mimobezhen pogled je Platonu dovoljeval rechi, da je chlovek “dvonozhec brez perja”. Tej definiciji so se smejali zhe Atenci.

Dandanes je vsakomur znano, da je vsak chlovek chlan etnosa, da je etnos sestavni del biocenoze na dolochenem geografskem podrochju, ki je spet koshchek biosfere planeta Zemlje. Zemlja je, po drugi strani, sestavni del Sonchevega sistema – drobca Galaksije in Metagalaksije.

Potemtakem smo vsi soudelezheni v Vesolju, vendar prek hierarhichne zdruzhljivosti makro – in mikrosveta, od katerega lochujejo ljudi celice njihovih teles, molekule, atomi in subatomski delci. Vsako znanstveno nalogo lahko korektno zastavimo in reshimo samo na njeni ravni.

A kako se je posrechilo zaznati uchinek biokemichne energije zhive snovi ljudi, che pa so ljudje tako razlichni in niso odvisni le od narave, ampak tudi od kulturnega in druzhbenega razvoja? To odkritje je avtorja obshlo povsem neprichakovano – med preuchevanjem lastnosti zgodovinskega chasa.

Zapovrstni in ciklichni sistem shtetja chasa se dandanes uporabljata pri koledarjih. Tak chas ni odvisen od naravnih pojavov, she manj pa od chlovekove dejavnosti. A chas, v katerem zhivimo in ki ga obchutimo, se meri s shtevilom dogodkov. V nasprotju s koledarskim je raznovrsten. Ima svoje vrhove in globine, mochvirja in ravnine; tako prijetno je hoditi po ravnem!

In prav ta chas kazhe neenakomerno razshirjenost energije zhive snovi na Zemlji. Che bi te neenakomernosti ne bilo, bi se ljudje zadovoljevali s preprostim prehranjevanjem in razmnozhevanjem, tj. s samoohranitvijo posamich in v potomstvu. Tako nam pravi nagon.

Toda vsi ljudje niso sebichni. Nekateri imajo tezhnje z nasprotnim predznakom, tezhnje k “idealu”, ki je pomaknjen v prihodnost. Zhelijo si bodisi zmage nad sovrazhnikom, bodisi odkrivanja novih dezhel, bodisi chasti od lastnih drzhavljanov, bodisi kopichenja... chesar koli zhe: denarja, znanja, spominov – bodisi oblasti, ki zmeraj povzrocha nemir in bolechino.

Ti ljudje so lahko dobri ali slabi, pametni ali neumni, nezhni ali grobi. To ni pomembno; glavno je, da so pripravljeni zhrtvovati sebe in druge ljudi za svoje cilje, ki so nemalokrat iluzorni. Ta lastnost je pravzaprav antiinstinkt; poimenoval sem ga z novim izrazom: pasionarnost (od lat. besede passio, strast).

 

 

PASIONARNOST
 
 
Ta beseda je skupaj s svojim notranjim pomenom in obetavno vsebino marca 1939 preshinila avtorjeve mozhgane kakor strela. Odkod se je vzela, ni znano, toda zakaj je tukaj, kako jo je treba uporabiti in kaj lahko da zgodovinskemu raziskovanju – je bilo popolnoma jasno: zgodovina vsakega etnosa je legala v okvire opisane sheme (sunek – rast – pregretje – upad – umiritev), posamichni cikcaki pa so bili uposhtevani v sorazmerju z njihovim pomenom. Pokazalo se je, da se vsak zhiv sistem, pa naj bo etnos ali organizem, razvija enako. Na lepem se v njem pojavi dolochena mnozhina ljudi, ki so pasionarni – pasionarcev.

Zgodovinski chas od izbruha do ugasnitve se je ujemal s fazami etnogeneze in jim scela ustrezal. To so bile nekakshne “zhivljenjske dobe etnosa”, ki so dolochale odstotek pasionarcev v etnichni populaciji. Che njihovo shtevilo do dolochene meje narashcha – se sistem krepi; che gre cheznjo – pasionarnost unichi samo sebe in se zmanjsha, kajti pasionarci unichujejo drug drugega; sledi upadanje pasionarnosti in bruhanje proste energije, ki rojeva umetnost, bogastvo, spletke in druzhbene ideje. Po energijskem zlomu nastopi dolgo obdobje inercije, v katerem se uredi gospodarstvo, razshiri izobrazba in zavlada zakonitost. Toda nezmanjshana entropija pelje etnos v propad.

Nepojmljivo je bilo samo to, kako se rojevajo pasionarci in po chem se razlikujejo od svojih sonarodnjakov. Prijatelj biolog, prav tako shtudent, mi je prishepnil pravo besedo: “mutacija”. Tako je! Le da gre za mikromutacijo, ki spremeni kdove kaj v hormonskem sistemu organizma in tako ustvari novo vedenjsko lastnost. Chlovek ostane, kar je bil, vendar se obnasha drugache.

Mutacija nikdar ne zajame vse populacije. Mutirajo posamichni osebki, in she to razlichno. Ochitne nakaze hitro odstrani naravni izbor, za izlochitev mutantov pasionarcev pa je potrebnih okrog 1200 let, pri chemer se pasionarci trudijo, da bi pustili za sabo sledove svojih dejanj: stavbe, pesnitve, slike, pripovedi o svojih junashtvih, tehnichne iznajdbe in moralne norme. Sicer pa se te pozabijo najprej.

Che bi avtor tega ne spoznal zhe leta 1939, bi mu sploh ne prishlo na misel, da bi iskal razlago za zgodovinske dogodke v teorijah Bertalanffyja in Vernadskega, za katere se je zdelo, da nimajo nich z zgodovino.

Po zaslugi zdruzhitve geobiokemije in sistemologije z zgodovinsko geografijo postane razumljiva vzrochna zveza med biokemichno energijo zhive snovi biosfere in posameznimi sistemi – od mikroorganizma do superetnosa. Sistemi delujejo z biokemichno energijo, absorbirajo (vsrkavajo) jo iz okolja in presezhek izlochajo v obliki dela (v fizichnem smislu). Optimalno stanje ali harmonija sistema, pa naj gre za enega chloveka ali etnos, nastopi, ko mnozhini energije, potrebni za sam organizem in za pasionarnost, postaneta enaki. Tedaj se uravnovesita in sistem je mochan.

Che mutant vsrka vech energije, jo mora porabiti, za to pa je en sam nachin

– dejavnost. Tedaj shpanski hidalgi plujejo v Ameriko ali na Filipine, osvajajo cele drzhave, ishchejo bogastvo, vech kot tri chetrtine jih umre, prezhiveli pa se vrnejo do konca izchrpani ali bolni. Popotujejo pa samo Don Kihoti, medtem ko Sanchi Panse chepijo doma pri zheni. Shpanija, ki je v 16. stoletju hotela biti svetovni hegemon, je okoli leta 1700 postala plen evropskih drzhav – in zachela se je vojna za shpansko nasledstvo.

Toda etnosi so zmozhni tudi regeneracije. Prav ta shpanski etnos je odbil Napoleonovo armado. To je bilo junashtvo, enako osvojitvi Amerike. Zakaj je bilo to mogoche? Le zato, ker je pasionarnost dedna lastnost, ochitno recidivna, kajti deduje se – chez otroke in vnuke – s pravnuki in prapravnuki. Zato etnichni sistemi obstajajo zelo dolgo.

Shpanski primer ni izjema. Kamor koli pogledamo, vidimo isti proces. Shkodozheljni shtudenti so hoteli preizkusiti teorijo na gradivu, ki je bilo za avtorja popolnoma novo: na Japonski in Etiopiji. In izkazalo se je isto: vzpon, se pravi mutacija, dvig, tj. zaplet, upad, povezan z razvojem kulture, inercija – ustalitev civilizacije, razkroj, meshanje s sosedi in ponoven vzlet. Kajti to so naravni zakoni – o tem ni dvoma!

Toda – ali je razpad nujen? Je! Kajti skupaj s pasionarci se pri mutacijah pojavijo tudi subpasionarci – osebki, ki vsrkajo manj energije, kot je je treba za uravnotezhenje nagonske potrebe. Zanje je vse tezhko, imajo preproste zhelje: jesti, piti, zabavati se z zhensko, ki jim je podobna. Takshni so neapeljski lazzaroni, potepuhi, ki jih je popisoval Gorki, izmechek kapitalistichnih mest, izumirajocha plemena z Andamanov, ki so prelena, da bi lovila ribe ali natrgala v gozdu sadove za svoje otroke. Lezhijo na morskem obrezhju in chakajo na ladjo, potem pa berachijo pri turistih tobak, kadijo... in so srechni.

Subpasionarci so povsod, vendar so precej razlichni. Optimalni vzorec so hudodelci in cipe. Shibkejshi so alkoholiki in narkomani, she nizhe pa so debili in kreteni, ki nimajo niti toliko energije, da bi sanjarili. Ti osebki so nenormalni.

Subpasionarci she malo niso tako neshkodljivi, kot se utegne zdeti. Zanje je znachilna neodgovornost in impulzivnost. Nichesar jim ni mogoche zaupati, kajti zaradi trenutnega ugodja lahko unichijo kar koli, celo drzhavo ali druzhbo. Zaradi danashnjih koristi unichujejo pokrajino, ki jih hrani, s tem pa obsojajo na lakoto svoje potomce. Prihodnost jih ne skrbi, ker si je sploh ne znajo predstavljati. Tiste, ki jih skushajo spametovati, pa ubijajo. Ta proces je razlochno viden v zgodovini rimskega cesarstva 3. in 4. stoletja. Rima niso unichili ne suzhnji, ne barbari in ne kristjani, ampak ljubitelji gladiatorskih aren in brezdelnezhi, ki so jih hranili zastonj. Prav zaradi njih so iztrebljali prebivalstvo v provincah in unichevali naravo lastne dezhele – Italije, kjer gozdov she danes ni, pobochja Apeninov pa zarashcha bodichevje.

 

 

PRAKTICHNI POMEN TEORIJE
 
 
Prikazana podoba je videti mrachna, toda naloga znanosti ni, da bi ljudi tolazhila in jih s tem spravljala v zablodo. Tako se je resda vechkrat dogajalo, vendar je shlo za svojevrstne “akademske dostavke”. Znanstvenik je dolzhan odslikati podobo stvarnega sveta, naj bo she tako zapletena in bridka. Tezhave premagamo samo tedaj, kadar jih poznamo.

Lahko pa avtorju ugovarjamo: Zakaj naj bi vedel tisto, chesar ne more ne spremeniti ne popraviti? Mar ne verjame v vsemogochnost chloveshtva? Da, spreminjanje naravnih zakonov je zunaj chloveshkih zmozhnosti, tudi zato, ker so ljudje sami del Narave. Toda poznati naravne zakone je koristno, ker omogocha, da se ognemo shtevilnim nesrecham.

Ljudje ne marajo potresov, vendar jih ne morejo preprechiti, posebej ne tedaj, che vulkan izbruhne na dnu Tihega oceana. Zato seizmografija svari ljudi pred zachetkom izbruha, to pa omogocha pravochasno evakuacijo prebivalcev ob morju v hribe in zavarovanje pred pogubnimi cunamiji. Tudi meteorologija svari pred sushami in poplavami, te pa so – kakor etnogeneza, ki jo spodbudijo mutacije – zunaj chloveshke mochi.

Isto lahko rechemo za etnogenezo. Chetudi ljudje ne morejo narediti chisto nich glede statistichne verjetnosti, jim ni treba pocheti pomembnih stvari – ni jim treba preusmerjati severnih rek, ne spodbujati kajenja otrok, ne dajati shtudentom na univerzi petic, che znajo za dve. Da pa bi se ognili napakam, je znanje zgodovine in etnologije nujno.

Zdaj lahko vprashamo avtorja: Zakaj trideset let tega ni objavil, che je poznal za ljudi tako zelo pomembno “etnogenezo” in “pasionarnost”? Ali je svojo vednost uporabil ali pa je molchal, da bi se ognil spopadom s kolegi?

Avtor je svoje misli izrabil egoistichno: naredil je magisterij in doktorat iz zgodovine (zgodovina starih Turkov) ter razreshil “algebraichno” zelo tezhavne naloge, potem pa vse to prevedel v trivialni “aritmetichni” jezik, da ne bi shokiral chlanov znanstvenega sveta na orientalistiki. Che bi vedeli, da je mogoche znanstvena dela pisati z lahkoto in preprichljivo, bi avtorja ne podprli soglasno.

Novo metodo je treba objavit shele tedaj, ko je vsako tezo mogoche preprichljivo argumentirati. Avtorjeva intuicija ne more nikogar preprichati; che se mu posrechi reshiti le delno nalogo, je to zgolj nakljuchje. Vsi pa delamo zaradi ljudi in moramo uposhtevati sposobnosti in navade svojih kolegov.

Pasionarno teorijo etnogeneze so naklonjeno sprejeli geografi, geologi, zoologi, botaniki in filozofi, ni pa zbudila zanimanja pri zgodovinarjih, filologih in orientalistih. Zhal. Tudi pri njih bi se dala uporabiti.

In she opomba, ki se ne nanasha na teorijo, ampak na nekrolog. Che se znanstvenik ukvarja s svojim predmetom pozhrtvovalno, ne da bi si umishljal namen, lahko njegova odkritja uporabijo v praksi. Che pa bi rad imel od tega kakshno korist, so mozhnosti za uspeh nichne. Takshna je dialektika ustvarjalnosti, ena izmed vrst naravne dialektike.

 

 

PRED OBRAZOM ZNANOSTI
 
 
V aleksandrijski dobi antichne kulture (1. do 3. stol.) so pravili: “Grki si zhelijo znanja, Judje pa chudezhev.” Dandanes so si iskanje resnice prisvojili ljudje, ki so zaposleni v znanstvenih inshtitutih. Toda nachin dela in cilj znanstvenih sodelavcev in znanstvenikov sta si razlichna in nanju se sodobniki razlichno odzivajo.

Prvemu in temeljnemu nachinu lahko rechemo “sedechi”. To je sestavljanje prirochnikov, slovarjev, uchbenikov. V humanistichnih vedah je to priprava tekstov za tisk in sestavljanje bibliografij; v arheologiji opisovanje zbirk, v najboljshem primeru izpolnjevanje zemljevidnih shem, katalogov in statistichna obdelava zbranega gradiva. To delo uzhiva zasluzheno sposhtovanje, zagotavlja dostojno placho in avtorjem ne prinasha ne vznemirjanja in ne pomembnosti.

Drugemu nachinu lahko rechemo “chebelarski”. Znanstveni sodelavec veliko bere, potem pa tuje misli razlaga s svojimi besedami. Ima veliko bralcev, dobre honorarje in prijetno zhivljenje. Pravzaprav gre za zvrst literature, in sicer lepe literature – in ker je popularizacija potrebna, si taki avtorji pridobijo naklonjenost bralstva in kolegov. A zhivljenje njihovih del je enodnevnica.

Tretji nachin je kopichenje znanja, ustvarjanje monografij. A che se avtorji omejijo na tiskanje zbranih podatkov, njihova dela nimajo bralcev. Zanimanje za tako delo je mogoche zbuditi le, che si avtor prerezhe vene ali vrocho kri pretochi v vrstice; chim vech je steche, tem gladkejshe se knjiga bere in tem vechje zanimanje zbuja. Toda rezultati bojo klavrni, kajti kolegi avtorju ne bojo odpustili. “Ph, njega berejo, mene pa ne!” V sluzhbi so zagotovljene velike tezhave.

Vendar pa take knjige dolgo zhivijo. Pogosto prezhivijo avtorja, tisti, ki odigrajo vlogo darovalcev, pa umrejo spokojno, z zavestjo, da so opravili svojo dolzhnost. Spominjajo se jih s sposhtovanjem.

Avtor je uporabil vse tri nachine, shele nato pa se je oprijel chetrtega. Najslabshe se godi tistemu, ki mu znanstveni zhar zajame srce in pamet z ognjem spoznanja resnice. Tisto, kar je bilo potopljeno v temo, se na lepem razjasni; kar je bilo pomeshano in prepleteno – se znajde na svojih mestih. Lastne napake, ki so postale obichajna, stalna mnenja, odpadejo kakor lupina, toda... o tem ni mogoche nikomur povedati, kajti celo prijatelji imajo rajshi predstave, ki se vlechejo iz otroshkih let – da je namrech vse nujno premisliti na novo; sicer ne chisto vse, ampak veliko. Pa tudi sam iznajditelj pogosto jame dvomiti vase. Ogenj v srcu, ki sezhiga pamet, ga plashi. Preverja sebe in svojo misel, postaja mu lazhje, ker se gorenje spreminja v tlenje, dusha pa se neustavljivo preobrazha. Nazadnje pride trenutek, ko ne more vech molchati. Pripoveduje, vendar ne najde tistih ognjevitih besed, ki bi dopovedale smisel njegovega odkritja sobesednikom. Ve: treba jih je prisiliti, da mislijo; ko pa se to posrechi, ko je ogenj misli predan drugim, najde srecho.

A zakaj mu bo? V njegovi dushi je zhe pogorishche. Edino, kar je she ostalo, je ponavljanje zhe znanega. Pravo, resnichno znanstveno odkritje, posredovano ljudem, zaradi katerega znanstveniki zhivijo in delajo – je nachin samogashenja dushe in srca. In prav je, che iznajditelj potem zapusti svet. Ostal bo v spominu blizhnjih, v zgodovini Znanosti. Zato se tale razlaga odkritja tudi imenuje, kot se: avtonekrolog.

 

Prevedel Drago Bajt

 

OPOMBE
1 K. P. Ivanov, Pogledi na etnografíjo. Ali v sovjetski znanosti obstajata dve teoriji o etnosu?, Izvestja VGO, zv. 112, snopich 3, 1985, str. 232-239.
2 Ljudstvo Hunu, Moskva 1960; Huni na Kitajskem, Moskva 1974; Stari Turki, Moskva 1967; Iskanje izmishljenega cesarstva, Moskva 1970; Velichina in padec starega Tibeta, v knj. Dezhele in ljudstva Vzhoda VIII, Moskva 1969; Staroburjatsko slikarstvo, Iskustvo, Moskva 1975. Vsa dela so napisana s tradicionalno metodo.
3 Eftaliti in njihovi sosedje v IV. stoletju, Vestnik za staro zgodovino, sht. 1/1959; Eftaliti – gorjanci ali prebivalci step?, prav tam, sht. 3/1967.
4 Dezhela Shambah v legendi in zgodovini, Azija in Afrika danes, sht. 5/1968. /*?/
5 K. Marx, F. Engels, Dela, zv. 3, str. 16.

 

______
Op. ur.: o avtorju glej v tem zvezku: Silvo Torkar, Kdo je Lev Nikolajevich Gumiljov?