Revija SRP 53/54

Lev Detela

NEPREVEDENE KNJIGE

 

ANALIZA TRPKE BEGUNSKE USODE
(Vencheslav Shprager, FUGA ZA NIKJER)
 
 
 
Vencheslav Shprager se je rodil leta 1932 v Pertochah v Prekmurju, vendar zhivi zhe shtiri desetletja v Nemchiji. Po poklicu je arhitekt in predavatelj na Visoki sholi v Freisingenu (Brizhinju) ter na razlichnih ljudskih univerzah, poleg tega se ukvarja tudi s slikarstvom in pisateljevanjem – v nemshkem jeziku. Leta 1983 je objavil pesnishko zbirko Spuren ueberall (Sledi povsod), ki ji je leta 1986 sledila zbirka pesmi in proze Mein Leseabend (Moj literarni vecher). V knjigi Der Hinweg (Pot tja), 1994, je istoimenski subtilni prozi z opisi srechanja med turistom Tinom in mlado Tibetanko na slovenskem Krasu dodal she tri kratke lirichne chrtice. Pesmi je objavil tudi v nemshko-slovenski knjigi Am Rande der Schatten – Na robu senc,1995, in skupaj z Gertrud Schlosser – Laukel v trojezichni nemshko-slovensko-italijanski zbirki Steinsprache – Jezik kamna – Lingua di pietra (1999).

Fuge fuer das Nirgendwo (Fuga za nikjer), 2001, je njegov prvi daljshi prozni tekst. V ospredju dogajanja je usoda severnoafrishkega begunca Abbe v Zvezni republiki Nemchiji. Skupaj s sestro in materjo se znajde v domu za begunce v nekem velikem nemshkem mestu, kjer zhivi v stalni negotovosti in v vechnem strahu, da jih bodo oblasti izgnale nazaj v njihovo prvotno “domovino”, v kateri pa so bili preganjani. Poleg tega jih ogrozhajo skupine desnicharskih skrajnezhev, ki so do tujcev nerazpolozheni. Ti si zato tem bolj prizadevajo, da bi jim Nemchija priznala status politichnega begunca, preganjanega v prvotni domovini. S tem bi jim nova drzhava omogochila zashchito in stalno zatochishche. Vendar jim oblasti proshnjo zelo velikokrat zavrnejo.

Shprager je kritichen do nemshke druzhbene stvarnosti. Na subtilen in analitichen nachin se priblizhuje svojemu v evropski demokraciji ogrozhenemu in osamljenemu mlademu protagonistu. Pri izgredih Abbo huje ranijo, vendar ne ve, da sta njegova mati in sestra istochasno izgubili zhivljenje. Avtor pravzaprav pripoveduje tipichno tragichno azilantsko zgodbo iz ene od drzhav Evropske unije, kot jo lahko vechkrat zasledimo tudi v razlichnih medijih.

Abbovo proshnjo za azil oblasti odklonijo. Pomoch najde pri mladem duhovniku, ki ga skrije v betonskem blodnjaku nemshkega velemesta. Ranjenega neguje starejsha zhenska, nekdaj paznica v nacistichnem koncentracijskem taborishchu, ki se je po drugi svetovni vojni priselila v novo okolje iz Avstrije in obzhaluje svojo nekdanjo privrzhenost Hitlerjevemu rezhimu. Protagonistovo stanje se zaradi stalne ogrozhenosti in izolacije vidno slabsha. Zapada v tezhke psihichne blodnje in fantazije, v katerih ne zna jasno razlikovati med fantazijo in realnostjo. Shprager zna protagonistovo tezhavno stanje in njegove osebne probleme sredi osamljenosti v nemshkem mestu spretno povezati z notranjimi slikami dushevne krize in bolezni. Pri tem te svoje analitichne in psiholoshko utemeljene opise nekoliko heterogeno dopolnjuje z reminiscencami iz svojega kulturnozgodovinskega in politichnega znanja o Abbovi prvotni domovini – Alzhiriji.

Odtujenost in osamljenost postajata za Shpragerjevega protagonista usodna. Abba, ki ga konchno izsledi policija, je tragichna figura, politika evropskih drzhav do tujcev pa velikokrat vodi v katastrofo in smrt. Abbov beg v Nemchijo se iz dolochene perspektive izkazhe kot napaka. Tujstvo daje Shpragerjevemu junaku pri tem poseben pechat. Avtor se ochitno identificira s svojim junakom, saj je tudi sam “chlovek s posebno usodo”. V Sloveniji je prezhivel tezhko mladost, o chemer se nekoliko razpishe tudi v prichujochi knjigi, v katero dodatno uvede figuro porochevalca – pisatelja Braeaeja, ki je verjetno nekak avtorjev drugi jaz. Zhe kot majhen otrok je zhivel pri raznih rediteljih. Shprager plastichno opisuje svoja mlada leta na Shtajerskem v chasu nemshke okupacije, ko ga s klofutami in kaznimi “vzgaja” njegova stara teta, bridko stroga osnovnosholska uchiteljica.

Nenadoma se za glavnim protagonistom Abbo v prichujochi Shpragerjevi prozi izgubi vsaka konkretna sled, heterogeni tekst pa se ob koncu prevesi v filozofski disput umetnishko zainteresiranih na likovni razstavi. Pogovarjajo se o mozhnosti nekega novega boljshega bitja, morda “humanega robota” (?), ki ga bodo mogoche skonstruirali oziroma ustvarili spretni “cyborg”-tehniki. So to zhe sanje o novem svetu in chloveku? Vsekakor Shpragerjeva proza Fuga za nikjer zhe zdaj rezko opozarja, da sodita sovrashtvo do tujcev in begunska problematika k bolechim in nerazreshenim problemom zahodne demokracije in Evropske unije – tega posebnega multinacionalnega sistema “skupnosti etichnih vrednot”.

 
________
Vencheslav Shprager (Venceslav Sprager), Fuge für das Nirgendwo. Asyldasein – ein Schicksal. Roman. Fouque Literaturverlag, Egelsbach – Frankfurt am Main – München – New York, 2001, 196 strani