Revija SRP 53/54

Lev Detela

 

TRI ZVEZDE

III

(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*

 
 
 
Dan svete Ane poznega julija v letu Gospodovem 1421. Trije mozhje pod koshato lipo pri kamniti mizi, ob glinastem vrchu z vinom, nad drevesom zhgoche sonce in trije beli oblachki – ovchice.

Nabrisani pevec Dangeroz se izprsi, udari na plunko in zapoje z mochnim zvochnim glasom:

Po neznanem gorskem sedlu globoko
stari vitez chudashko jezdil je.
Po dimastem nebu so orli letali visoko,
tuje so grozile zasnezhene gore.
Lakota ga je muchila zhe sedem dni.
Ko mu je padel konj, je zavetje odkril
pod trdimi pechinami, ki jih veseli,
da se je njihov prijatelj pod njimi skril.
Miren in predrzen, kot vedno je bil,
tesnobe, jeze, tozhbe ni poznal.
Ko je prishla smrt, se stari mech je zaiskril
in jo na igro s kockami je izzval.

Mozhje ga presenecheno poslushajo.

“Lepa pesmica, kajne,” zavpije in zvedavo pogleda pivske tovarishe.” Vsi pa mislijo, da sem na svetu samo zato, da bi zlival gnojnico na kneze in knezoshkofe,” she reche in se hripavo zasmeje. “Zhal ne poznajo Dangerozovega peresa.”

“Kakshno pero pa imash?” se zadere vitez Soteshki in zagrabi za vrch na mizi.

“Moje pero je lahko sladko kot zrelo grozdje jeseni. Che se mi zazdi, mi ni treba namakati jezika v to kislo vino pred nami, temvech v najslajsho medico. In moja pesem je tedaj dobra kot med, nezhna kot golobica...”

“Ja, to vse zhe poznamo. Toda, priznaj, najraje napishesh kaj strupenega, kajne?”

“Seveda, bo zhe res, ko je svet tako podel in strupen!”

“Torej skoraj nich dobrega...”

“Tako je... Ker nismo v nebesih, temvech na zemlji, kjer se prepiramo in ubijamo.”

“To je skoraj bogoskrunstvo,” se zasmeje eden od vitezov. “Konchno smo v Svetem Rimskem Cesarstvu, ki zheli ustvariti raj na zemlji...”

Dangeroz samo zamahne z roko.

“Pobozhna zhelja starega Karla, prvega s tem imenom v cesarstvu... Ki je znal dvigati mech, da je tekla kri v potokih... In to ob prdcih njegovih cerkvenih pribochnikov, ki so mu, medtem ko je dvigal mech, noch in dan peli: Domine, exaudi orationem meam... Oremus Deum Patrem omnipotentem... (Gospod, uslishi mojo molitev... Prosimo Boga, vsemogochnega Ocheta...) ... Dragi gospodje, zavedajte se, da se nahajamo v dolini solz, kjer se neprestano slishi shkrtanje z zobmi, in she huje, pokanje kosti... Iznebite se vsakrshnega upanja in raje pijte to kislico, che ni boljshih dobrot na mizi!”

Eden od vitezov se jezno zasmeje.

“Karel pa je tudi rekel, da tisti, ki v hisho povabi pevce in glumache, privabi k sebi samega hudicha! Kaj nisi tudi ti, Dangeroz, eden takih? Ta cesar je vedno sukal mech za pravo krshchansko vero. Pravijo, da je delal chudezhe. Po bitki so kopja padlih zasadili v zemljo, toda pognala so korenine in se razcvetela v chudovita drevesa...”

“Pravijo, pravijo...”

Dangeroz zanichljivo dvigne glavo in jih mrko pogleda.

“Zadnjich si se sprl s knezom Friderikom zaradi tiste Veronike,” reche Soteshki. ”Tvoje nerganje v beznici je prishlo na uho prezhlahtnemu Hermanu... Saj vesh, on te zhenske ne mara. Rekel nam je, da bi te bogato nagradil, ko bi skoval kako sramotilno pesmico v chast tej devici...”

“Prelahki nozhici...”

Vsi se zasmejejo pesnikovemu dovtipu.

Toda Dangeroz jih spet ostro pogleda.

“To torej hochete od mene! In zato me napajate s to kislico, ki se baje imenuje vino...”

“Che napishesh kaj dobrega in uporabnega, potem bo vino postalo medica...”

“Uporabnega pravite. Torej tako: Sladka je ljubezen skrita, vse omami njen opoj, brzh Veroniko zbudite, tri bo ljubila nocoj...”

“Dobro si povedal... Verze mechesh kar iz rokava... She malo bolj se potrudi in knez Herman te bo bogato poplachal...”

“In Friderik? Kaj bo rekel Friderik?”

“S tem si ne beli glave. Napishi. In vse bo lepo in prav!”

*

Sveche. Gozd svech razlichnih velikosti in oblik, dishechih po sladkem vosku in chebelah. S svetlorumenimi plameni in zelenkastimi plamenchki, poganjajochimi se v chloveshki prepih in v medchloveshke usodnosti s svojo vrocho mochjo. Ves chas dimasto nihajochih v manjshih ali vechjih zamahih vetra, zakaj v sobani je velik direndaj. Po prostoru udarjajo tezhki koraki razlichnih pomembnih oseb, ki jih na trenutek prekinejo urne stopinje strezhnice ali tochaja s polnimi bokali vina za veliko dolgo mizo. Zrak postaja gost, preobilica svech in bakel obremenilno lega s svojo zadushljivo svetlobo na razburjene dushe prisotnih gostov.

Chez korake sem in tja stopajochih se nenadoma pozhene predirljivi krik nekega blazno razburjenega chloveka. Koraki se tedaj za trenutek zaustavijo. Zdi se, da se lovijo po zraku, opotekajo se iz kota v kot, topoglavo krozhijo med stropom in lesenimi, z zholto barvo spretno namazanimi in dobro poloshchenimi podnicami sprejemne sobane. Potem grof Herman Celjski spet jezno zavpije z mochjo na smrt ranjene zveri in s koshcheno pestjo ponovno useka po mizi, da skoraj vsem prisotnim, ki jih je na hitro poklical v grad, zastane kri.

“Sporochili so mi, da je sodishche ovrglo vse obtozhbe proti tisti zhenski,” reche. “Chesh, da ni dokazov... Cheprav je jasno, da je s posebnim namenom zasvojila mojega sina. Unichila mu je zakon, moji snahi Elizabeti in meni pa, kot dobro vem, strezhe po zhivljenju.”

Nastopi smrtna tishina. Herman se mrko ozre proti prisotnim. Zbrane ozhje sorodnike, prijatelje in viteze nato prestrashi z ostrimi besedami: “Ni dovolj, da mi stare kosti trga strupeni protin. She bolj mi trga dusho strup te prilezhnice, ki omamlja mojega sina... Snaha mi je na robu zloma... Govoril sem s Friderikom, da tako ne gre naprej... Da mora takoj zapustiti posteljo svoje zvodnishke charovnice in se vrniti k zheni in otroku... Zagrozil sem mu, da ga bom razdedinil, che me ne bo ubogal... In kaj je zdaj? Nich... Odpeketal je na tuje. Saj me sploh ne poslusha!”

Veliki grof in knez se zrushi na stol.

“To so hudicheve norchije. To je zveza s hudichem. Ta zhenska je taka kot tisti Zhidje, ki so onechastili hostije, da je iz njih pritekla kri...”

Z obema rokama obupano zagrabi za vrch vina in med svechami in sivkastim dimom divje pije z dolgimi, pogubnimi pozhirki.

*

Veronika sanja. Sanja o njem. Sanja o ljubljenem. Da jo bo reshil iz stiske, ki postaja muchna, neizprosna, pogubna.

Srce ji nemirno utripa. Nekaj jo dviga naprej in navzgor, v vishave, tesnoba v njej se krchevito lomi in premika, potiska jo iz te teme in negotovosti strmo pod oblake, dalech pod sinjeglavo nebo.

Friderik... shepeta s stisnjenimi ustnicami v poltemi, z na pol zaprtimi ochmi, za vekami, ki kot zavese nad nisho s svetim kipcem v domachi cerkvi zapirajo pogled v njeno notranjo skrivnost.

Friderik... Kdaj bova nashla najino srecho? Jo je sploh mogoche najti v tej nashi dolini solz, v tem nesrechnem chloveshkem svetu?

Spomin ji potem pohiti v zgodnje otroshtvo, na hribovito podezhelje s skrbno obdelanimi polji pshenice in rzhi, jechmena, leche in drugih rastlin. Nenadoma se znajde na domachem travniku ob vozu, na katerega kmetje in kmetice hite nalagati seno. Ob njej stoji njen mochni oche, ljubezniv in vesel chlovek, gologlav, z nagubano kozho, ozhgano od sonca in vetrov.

Veronika spet zagleda voz sredi polja, voz sena sredi prostranosti sveta, ki se ji nenadoma zazdi velik kot gora. Ob vozu stojita hlapec Gashpar in dekla Jerica, chvrsta mlada chloveka, ki v potu svojega obraza z lesenimi vilami grabita kope sena in ga nakladata na vedno vishjo goro na vozu. Junijska vrochina postaja neznosna. Platno se lepi na kozho poljskih delavcev, znoj jim polzi po hrbtu in trebuhu v drobnih nadlezhnih progah.

Nenadoma zachne poletna svetloba ugashati. Nebo preprede svincheno siva zloveshchnost. Za blizhnjim grmom zachne nevarno rasti chrn oblak. Sopara se plazi v dushe ljudi in zhivali. Konj prestrasheno zarezgeta. Dekla Jerica za trenutek vznemirjeno obstane. Pogled ji bega po nebu. Z roko si sezhe v temne lase, z dlanjo si obrishe pot z obraza.

Veroniki se zazdi, da zachenja dihati vrocho soparo. Zdi se ji, da jo bo to tezhko vreme zadushilo z nevarno chrno roko. Steche k ochetu, ki jo privije k sebi in nezhno pobozha.

“Se bojish, otrok? Saj ne bo tako hudo...”

“Huda ura bo, gospod,” reche Jerica in se prekrizha.

Veronika ve, da ni dobro, da stojijo sredi polja, z vozom sena, visokim kot gora. Rada bi pobegnila domov. Zheli si, da bi jo oche prijel za roko in mirno popeljal k materi v druzhinsko izbo in v hlad ob veliki kamniti pechi v levem kotu. Tam bi se stisnila pod beli kamen in si mislila, da je na varnem.

V trenutku se oblaki zgoste v nepregledno chrno kopreno, ki zapre pogled na vse strani obzorja. Tema pade kot pokrov na grobnici na pokrajino. Ko hlapec spet dvigne vile, preseka somrak in tishino grom nad obronkom blizhnjega gozda. Dve streli se zazheneta v daljavo.

“Domov bo treba,” reche oche in hitro prime Veroniko za roko.

Tedaj zagrmi s podvojeno mochjo. Zemlja se strese v trpki grozi. Iz oblakov se na mah ulije povodenj, da so vsi v trenutku premocheni do kozhe.

Veronika skusha zakrichati, stechi domov, toda tedaj jo neznansko mogochna svetloba vrzhe na tla, v mokroto trave in preslic. Ne ve vech, ali je she tu, na svetu. Ali je she Veronika oziroma ali svet sploh she obstaja? Nechesa ochitno ni vech. Chesa? Ni vech chasa? In ni vech sveta? Jo je siloviti blisk dvignil nad obzorja, vrgel v sredino neba, izven chasa vseh chasov? K samemu Stvarniku tega nedoumljivega sveta in tega nedoumljivega bivanja?

Nenadoma ji postane hladno. Dvigne se s tal, she zhiva, in steche k ochetu, ki omamljen od bliska in groma pochasi vstaja iz ozhgane trave. Tri korake od njega lezhi hlapec Gashpar, negiben, ozhgan od strele, s preklano srajco. Nedalech naprej Veronika zagleda Jerico, lezhecho na hrbtu dva koraka od voza, ki gori z divjim svetlim plamenom v nevarni nevihtni grozi. Nenaravna svetloba meche strupene zublje na negibno zhensko pod vozom, rishe chudne peklenske malike po njenem telesu, s katerega ji je strela iztrgala in pozhgala obleko. Sika v njene polne, she mlade prsi, meche se na bele boke nesrechne zhenske in se plazi po njenih krepkih nogah nekam v zhalost z vodo prepojene, na smrt utrujene zemlje... S peklensko radostjo se nevihta znasha nad ubogo mlado kmetico, posmehuje se njeni skromnosti in krepostim, za vse navzoche je nevihta izrabila to pridno zhensko, ki je vedno sramezhljivo zakrivala svoje chare, in je te zdaj ponudila vsem na ogled.

Toda v resnici nima nihche chasa za take posebnosti. She zhivi skushajo pomagati tezhko prizadetim, jih prepeljati na varno v vas, predvsem pa reshiti samega sebe. Zavarovati lastno telo pred nevarnostmi, ki pretijo z neba.

Veronika zapira ochi. Stiska se k ochetu. Ishche njegovo varstvo in pomoch. Zatiska ochi, da ne bi videla velikanskega gorechega voza sena sredi neznansko prostranega polja pod pokrovom nepristopnega, hudega neba. Zatiska ochi pred vso to nesrecho, toda istochasno dobro ve, da voz neomajno stoji sredi polja, in da ta voz sredi sveta gori, neizprosno gori z vsem tistim senom, ki so ga ves popoldan pridno nalagali na njegov les. Zapira ochi, njena stiska pa je kljub temu popolna. Nikoli vech se ne bo zares pomirila. Vedno znova bo sanjala tezhko nevihto. Gorechi voz sena jo bo spremljal vse zhivljenje.

*

V tem trenutku se odpro velika grajska vrata. Kochija Elizabeto skupaj s patrom Konradom zapelje nazaj domov, saj se bodo v grajski kapeli vsak chas zachele popoldanske pobozhnosti. Debeli kochijazh skochi z bichem v roki z voza, odpre vratca kochije in se ob zidu, poraslem z brshljanom, trikrat prikloni svoji gospe. Ta ga na hitro oshvrkne s pogledom in reche: “Kaj je, Gabrijel?”

Kochijazh se brez besed nasmehne in urno odhiti v kuhinjo v stranskem poslopju, kjer ga zhe chaka velik kos kruha s slanino.

Elizabeta se medtem zhalostno zazre v patra Konrada in povesi glavo. Noche ga vech vprashati za nasvet. Saj ji tako ali tako ne more pomagati!

Presenechena je, ko jo duhovnik sam nagovori.

“Njena milost mora oprostiti, da jo spet nadlegujem z druzhinskimi zadevami. Vendar je prishlo pismo od samega prechastitega gospoda shkofa. V zadevi kneza in grofa Friderika in Veronike Desenishke. Ni dovolj, da nas neusmiljeno tepe brezbozhna turshka nevarnost, so gospod shkof nedvoumno zapisali. Popolnoma po nepotrebnem nam tudi povzrocha skrbi sicer mogochna celjska rodbina, ki bi morala biti vsem zgled kreposti, a nam je zhal zaradi nekrshchanskega zhivljenja v sramoto. Storiti moramo vse, da se Friderik vrne na pravo pot in k svoji zakonski zheni.”

“Hvala za tolazhilne besede,” se Elizabeta trpko zasmeje. “Vendar je vse zaman. Ni mi vech pomochi in srce mi bo pochilo od zhalosti!”

*

Gorechi voz sena... Ves svet v ognju... Veronika sanja, da je nebo razbeljeno od bliskov. Prestrashena se skriva v hishi. Sunek vetra je odprl majhno streshno okno v gornji sobi. Mati zelo razlochno moli rozhni venec. Nova strela zasika prek neba. Mochan sunek vetra jo vrzhe po tleh. Strela treshchi v hishni prag, da se hisha strese kot ob potresu. Zrak se na mah neznansko ogreje. Veter ruva drevesa. Na nebu se zarishe proga ognjenih bliskov. Po zraku zazhvizhgajo shtiri strele... Veronika odpre prestrashene ochi... Ves svet gori... Sredi polja stoji gorechi voz sena... Pokrajino pozhirajo popadljivi zublji vesoljnega ognja... “Nova nevihta prihaja!” reche ded in se trikrat prekrizha. Vreme se na mah neverjetno poslabsha. Mochan veter dviga drobne kamne od tal. Na hishnem pragu se pojavi oche. “Gremo,” reche. “Saj nas ne bo zadelo. Che se ne bojish, te ne zadene. Che ne verujesh v smrt, nikoli ne umresh.” Brat spleza s cekarjem na oreh, da bi potrgal zrele sadezhe. Nenadoma se na jasnem nebu trikrat zabliska. Strela udari v brata, da pade nezavesten po tleh. “Danes ne bo vech neviht,” reche oche in prime Veroniko za roko. Prek neba takoj zazhvizhga strela in udari v blizhnjo skalo. Ochetov klobuk odnese burja prek golichave. Udarec vetra ga pritisne ob tla. Pet strel preresheta ochetov stari klobuk. Nad pokrajino se popolnoma stemni. Veronika spet odpre ochi... Sredi polja stoji voz sena in gori z zhivim ostrim plamenom... Svet je ogenj in nevihta.

*

Spet misli na Johano in na vznemirljive sprehode z njo k obronkom gozda, nedalech od rodne hishe. Veronikin spomin je zdaj tako zhiv, da kot telesno bolechino zachuti nemirni utrip narave... Spomin bezhi kot nesramni lahkonogi shkrat vse do praproti in goshchave pod starim hrastom, za katerim prezhi zloveshcha tema gozda... Po pripovedovanju odraslih je tu posebno nevarno na vecher, ko se ti iz megle priblizhajo coprnice in volkovi... Njen oche ji zna pripovedovati toliko pravljic. Vse zna tako rekoch na izust. Zgodba o Janku in Metki jo prestrashi. V gozdu je coprnica, v gozdu je nevarno, pod vecher hodita skozi gosto goshcho coprnica in smrt z roko v roki...

Toda zdaj je zgodaj popoldne. Zdaj je z njo Johana, shtiri leta starejsha hchi bogatega soseda... Trava puhti od vrochine in dishi po sladkih jagodah in cvetju. Jih bosta nabrala za vecherjo?

Skozi veje prshi sonchna svetloba naravnost na obe dekleti. Johana se je usedla med praprot, sonce ji polzi chez razpushchene chrne lase. Zhe skoraj shestnajstletno dekle je dvignilo krilo, da ji toplota teche po vitkih nogah navzgor med stegna in vse do zhivota, ki se prebuja v odraslost... Ni vech otrok... Noche biti otrok... Sonce jo zachenja prebadati do dna. Zhivljenje je grozno, zhivljenje je veliko. Prevech slastno ga obchuti. V opoju njegovega toplega chara si razpne zgornji del obleke. Z roko si sezhe do leve, medeno dozorevajoche dojke. Prijateljichina nesramnost, skrivnostno vlazhna in ognjeno razgreta od poletne vrochine, zadene v Veronikine prestrashene ochi. Johanini konici bradavic rezko in shpichasto vstajata iz vznemirljive rdechkastorumene okrogline, ki se vidno shiri po sredini njene zhe mochno razvite zhenskosti.

“Poglej me!” nekako chudno in poltiho zashepeta . “Poglej me, Veronika... Ali nisem lepa?”

Veroniki postane tesno pri srcu. Zdi se ji, da se je znashla na nepravem prostoru in ob nepravem chasu z neko chudno zhensko, ki ni njena prijateljica. Ki ji shepeta neke grozne, nevarne in verjetno prepovedane rechi, ki si odpenja obleko in se ji nesramno razkazuje. Kaj ni to prepovedano? Kaj ni to greh?

“Poglej me, Veronika? Poglej me vendar? Pobozhaj me tu chez prsi, ja, tu pri bradavicah... Ali ne dishim po rosi gozda in po cvetju?”

Veroniki se temni pred ochmi. Rada bi pobegnila stran, zbezhala iz gozda nazaj k starshem v domacho hisho, toda... Nekaj jo zadrzhuje, kot da se nahaja v zacharanem krogu, v risu, kjer se bo kmalu zgodilo nekaj strashnega...

“Ali nisem lepa? Kaj chakash? Poljubi me! Pobozhaj me vendar! Poljubi me tu na prsi!”

Johana jo zagrabi za roko. Njeno dlan potisne k svojim nemirno utripajochim prsim.

Veronika zachuti Johanino toplo, voljno meso, zachuti trdo, neizprosno pozheljivost prijateljichinih izstopajochih okroglin, chuti neko neverjetno, grozno sladkost...

“Tudi ti si lepa, tudi ti bosh zhenska, cheprav si she otrok... Tudi tebi se bodo napele, da vesh...”

Z roko ji nekam ostro sezhe pod obleko, svojo dlan potisne chez njene drobne prsi. Nenadoma jih hitro in mochno stisne, da jo rezko zaboli...

“Tudi tvoje bodo dozorele v dve polni sladki jabolki!” ji sika ta tuja prijateljica kot strupena kacha, da jo zaboli.

“Johana, ne, prosim ne! Ne delaj tega z menoj!”

“Zakaj ne? Saj je lepo! Obema je lepo!”

Tuja zhenska jo pohotno pogleda.

“Lepo je!”

Razpne Veronikino srajco in se skloni k dekletovim prsim. S pozheljivimi prsti sega vedno globlje v njeno toplo meso, sega in ga lokavo pije... Kot pijavka se prisesa na Veronikine drobne prsi, zagrize se v obe bradavici in hoche izzheti njeno vroche trepetajoche telo. Pri tem nenadoma porine desno roko globoko v njeno mednozhje, da se to samo od sebe razpre kot zrel vlazhen plod, prepoln sladke vsebine...

Veronika prebledi. V trenutku se odtrga od strashne prijateljice... Na pol mrtva od strahu bezhi iz gozda stran, domov, rada bi se reshila vsega hudega in nenavadnega...

*

Njegovo cesarsko velichanstvo premilostljivo stopijo iz kochije in se blagovolijo napotiti do svechano okrashenega shotora. Spredaj na travniku se slavnostno razvrsti konjenica v vidno bojno chrto v nachinu rimskih legij. K maziljenemu cesarju Svetega Rimskega Cesarstva najponizhneje pristopi vishji dedni marshal in njegova grofovska ekscelenca etc. etc. in se najsposhtljiveje prikloni. Z razlochnim glasom, toda s ponizhno sklonjeno glavo nagovori cesarsko velichanstvo in mu z bleshchechimi besedami izreche dobrodoshlico na tleh tezhko preizkushane dezhele, ki bije tezhak in velichasten boj s turshkim sovragom za zmago prave svete in edine krshchanske vere nad sultanovimi neverniki. Izbrani hrvashki plemichi pripeljejo pred presvetlega cesarja pet neosedlanih turshkih konj, ki so jih pokrili z dragocenimi sovrazhniku zaplenjenimi rdechimi ponjavami. Za konji stojita dva zelo imenitno oblechena piskacha in bobnar v bosenski narodni noshi, ki cesarju v chast po turshko zaigrajo poskochne melodije. Presvetli cesar nekoliko chudno, buchno in hitro godbo zelo pazljivo in vztrajno poslushajo. Ko utihnejo pishchali in boben, se presvetli cesar z nasmejanim obrazom veselo zahvalijo za ta prisrchen sprejem. Iz ozadja pristopijo prevzvisheni gospod gospod gospod shkof in podelijo cesarju in zbranim blagoslov. V tem trenutku trikrat slovesno zagrmi cesarju v chast in slavo iz topa. V kratkem nagovoru cesar milostno blagovolijo osrchujoche povedati, da boj proti Turkom uspeshno poteka kljub peklenskim ukanam teh krivovercev. Zbranim se zahvaljujejo za hrabrost in pogum. V dezhelo je dodatno na pomoch povabil pet tisoch nemshkih krizharjev, ki vedo, kako se tem stvarem strezhe. Ko cesar konchajo svoj nagovor, velikodushno dovolijo navzochim, da mu poljubijo roko. Skupaj s spremstvom nato zadovoljno odhitijo v shotor na slavnostno pojedino.

*

V sobi dishi po rozhmarinu in sivki. Iz polteme utripa svecha brljivka. Noch ima vedno svojo moch.

Stari Herman ne more zaspati. Friderikova zagledanost v Veroniko Desenishko mu ne da miru. Sinova nepremishljenost mu grozi prekrizhati vse daljnosezhne nachrte. V besu se premetava po postelji, od nemochi shkriplje z zobmi.

Usoda, prekleta usoda!

S polzaprtimi ochmi se prebija skozi noch, vedno bolj vznemirjen shteje ure, ki bijejo iz grajskega stolpa in legajo kot tezhki kamni na njegovo razbolelo dusho.

Proti jutru se pogrezne v kratko spanje. Zablodi v muchne sanje. Zagazi v mochvirje. Pogreza se v temo. Iz goshchave se izlushchi neprijetna zhenska postava. Ochitno si svoj zhe nekoliko ostareli obraz zakriva s temno tanchico. Poda mu roko in mu pomaga iz mochvirja. Herman skusha kljub temu pohiteti mimo nje, ji uiti, vendar stara zhenska zhe stoji pred naslednjim grmom in ga posmehljivo opazuje. Kaj hoche? Odgrne si tanchico in ga motri s sivim, nesramnim izrazom. Z roko sezhe pod rdecho janko in jo vidno razpne, tako da se ji she dobro ohranjena tezhka leva dojka z mochno privzdignjenim vrshichkom rozhnate bradavice strese v pozhelenju in prichakovanju. Stari grof se ji umika v goshchavo, vendar mu je zhenska ves chas tik za petami. Spet stoji za prvim grmom in se slachi in preoblachi v nova krila. Njeno spodnje perilo frfota kot pisani metulji z vej vseh dreves in v zhivih barvah kot drazhljive rozhe cvete v travi med praprotjo in bezgom. Njena krila in nogavice ga zasledujejo kot neprizanesljivi srsheni. Zhenska teche za njim z divjim, strastnim pogledom. Skozi odpeto obleko ji silita mochni voljni dojki in se mu ponujata, da bi pozabil na drazhestne prsi nesramne Veronike iz Desenic, o kateri sanja noch in dan in ki ga prizadeva do usodne onemoglosti.

Zalije ga zadushljiva vrochica. Ko se prebudi, mu srce nevarno utripa.

Grabi se za glavo in tezhko sope.

Kakshna je ta mlada zhenska? Zakaj je zacharala njegovega nesrechnega, prevech neprevidnega sina?

Zazdi se mu, da je dalech v gozdu zadonel lovski rog in dva pazha sta mu na zlatem pladnju prinesla s soncem obsijane in kot v bron ulite prsi Veronike Desenishke.

*

Kaj je pravo, polno zhivljenje? Kaj je prava ljubezen? Je ljubezen edini razlog, da je sploh vredno zhiveti?

Ta vprashanja si mora mladi Friderik vedno znova zastaviti, ko ga od zakonske postelje z neznansko silo, ki se ji ne more upirati, potegne k drugim zhenskam.

Oshabna, redkobesedna Elizabeta ga ne zadovolji. Zhe kmalu po poroki mu da chutiti, da se je z njim porochila le po nalogu svoje druzhine – iz politichnih ozirov. Ochitno jo je Friderik razocharal kar takoj, po prvih trenutkih, v katerih je prichakovala, da se bo izkazal kot eleganten, kreposten moshki, ki zna svojo visoko zheno plemenito zadovoljiti, ji biti skrben in zvest zashchitnik skozi vse zhivljenje do groba... On pa kar tako, grobo in vse po chez, in vedno znova pri raznih cipah, deklah, deklinah... Da ga ni sram!

Spochetka se Friderik she skusha preprichevati, da je njegova soproga dovolj chedna in se bo na njene muhe in posebnosti zhe navadil. Na to namiguje tudi njegov oche, ki si domishlja, da je s Frankopanko v sinovi zakonski postelji na dobri poti do zazhelenega cilja. Zazdi se mu, da se priblizhuje chas, ki bo celjski rodbini posebno naklonjen. Prihaja zlata doba, v kateri bo njegova druzhina kraljevala na samem vrhu od Boga danega staroslavnega evropskega plemstva!

Medtem se Friderik do dobrega namuchi pri svoji zheni. Elizabeta mu daje vedno bolj vedeti, da ga zanichuje, da je zanjo manj vredna shleva iz nekega nizhjega rodu nasilnih povzpetnikov, ki pa zanjo, plemenito potomko mogochne druzhine, nimajo nobene prave vrednosti.

Z njim v postelji je le zaradi dolzhnosti, zaradi naloga njene druzhine. Naj ve, da ga prezira iz dna srca!

Frideriku se zazdi, da spi s kosom neuporabnega predmeta. Na zachetku jo sicer nekajkrat vzame na silo, toda Elizabeta lezhi ob njem kot mrzla riba ali kacha, prepolna nekega tujega ogabnega vonja, ki ga vedno bolj odbija.

“Kaj vas vendar vleche k meni, da se toliko trudite?” mu vedno znova zabrishe v obraz in mu obrne hrbet. “Zakaj ne greste k svojim deklinam?”

“Zaradi vas sem tu, zato, ker ste moja gospa!” se hoche lagati.

Zdaj se Elizabeta na glas zasmeji in ga s tem she bolj ponizha.

“Le kaj vas vleche k meni?” zastoka. “Moji slabi lasje? Moje shibke prsi? Saj tu zgoraj nimam skoraj nichesar... Izginite vendar k tistim vashim bujnim mlekaricam z dojkami, nabreklimi od pozhelenja in mleka!”

Vrzhe jo v krchevit jok. Friderik vstane in zapusti prekleto zakonsko sobo.

Zunaj, na grajskem dvorishchu, naletava droban mrzel sneg.

*

Veronika spet sanja tezhke neprizanesljive sanje. V starem gradu ji s slabim namenom dvori pet vitezov v rdechih plashchih in zelenih perjanicah. Trese se v zamolkli grozi. Perjanice frfotajo v vetru in ubijalne sablje se iskrijo v zahajajochem soncu. Nekatere so rdeche od zarje, druge od krvi. Zadaj se svetlika grad: trije stolpi, trije krizhi, nenaravno velike zlate krogle na strehi. Nenadoma se vreme spremeni. V daljavi nevarno zagrmi.. Sredi prostranega polja stoji voz sena in gori z nenavadno ostrim plamenom.

 

__________
* (Glej tudi objavi v Reviji SRP 49/50, 51/52, 2002.)
* Tri zvezde IV