Revija SRP 53/54

Just Rugel

"CHASI SO RAZUZDANI IN NORI"...
RAZSAJA DIPLOMIRANO HULIGANSTVO

Javna izjava ob odlochbi Ministrstva za kulturo RS

 

Za abotne petokolonashke vulgarnosti na MK koj najdejo sredstva, dejansko zunajistitucionalno promocijo Slovenije v Rusiji pa potuhnjeno sabotirajo.

"Chasi so razuzdani in nori. Spet in spet se prijemash za glavo, ali se ni samo tebi zmeshalo. Dogajajo se take stvari, da se ti zavrti v glavi, posebno ko vidish, da se zakonite oblasti same trudijo unichiti sebe in kopljejo pod lastnimi temelji. Razlichnost mnenj in nesoglasje – mochna kot nikdar. Zdruzhujejo se le pridigarji rushenja. Brzh pa, ko stvar zadeva ustvarjanje in urejanje, smo pricha razdoru, neodlochnosti, prenagljenosti".

Iz pisma Nikolaja Vasiljevicha Gogolja

 

Slovenska ministrica za kulturo Andreja Rihter je pooblastila svojo podrejeno, naj odposhlje na nash naslov brezprizivni sklep, da se "Vloge Drushtva dr. F. Presheren.... prispele na javni razpis za zbiranje predlogov za financiranje in sofinanciranje kulturnih projektov... v letu 2002... zavrzhe". Kot razlog je navedeno, da vloge niso bile oddane na predpisanem obrazcu. Nachelnost je vrlina, lahko pa le izgovor za nich–ne–delanje, tokrat kot prerachunano dlakocepstvo. Ker smo vloge, shest menda, oddali natachno po na spletni strani MK predpisanih navodilih, smo vech kot preprichani o prejudiciranem ozadju zavrnitve. Toliko bolj, ker nam ministrstvo zhe tretje leto tako ali drugache zavracha vsakrshno pomoch. Leta 2000 je zavrnilo sofinanciranje vseh nashih projektov (5 ali 6), z obrazlozhitvijo, “da niso pomembni” (spomenik Herbersteinu, knjiga o njem, Slovensko–ruski almanah itd.), lani, ko je zopet dobilo svezhenj nashih vlog, pa jih ni niti obravnavalo, ker je prav kot zanalashch, povezano ali ne z nashim drushtvom, chasovno pa je popolnoma sovpadlo, ministrstvo "na vrat na nos" v nove razpisne pogoje vkljuchilo mafijashki, absurdni, diskriminatorni pogoj: "na programski razpis se lahko prijavijo izvajalci, ki izpolnjujejo dolochene pogoje, npr. vsaj petletno delovanje". Predstavljajmo si, da bi v zahodnem svetu, v katerega mednarodne inshtitucije se hochemo vkljuchiti, sprejeli tak uradnishki zmazek. Ker v svetu nacheloma ni neprishtevnih uradnikov, se tudi najbolj korumpirani ne dajo tako naivno kompromitirati. V nashi drzhavi pa ne da je tak ukrep mogoch, ampak je zhe izveden! V normalnem svetu mladim drushtvom nudijo zagonska sredstva, t. im. seed capital. Pri nas je torej ochitno oblast postala do te mere naduto predrzna, narod pa tako zbegan in pohleven, da si oblastnik lahko brez strahu za posledice privoshchi tudi take nebulozne odlochitve. Ochitno je odsotna vsakrshna resna, da ne rechemo vsakoletna, dejanska re–evaluacija dela vseh prorachunskih in drugih kulturnih dejavnikov/projektov/drushtev. Kot je praksa v EU, ki se ji pospesheno prilagajamo. Famozni pogoj o minimalnem petletnem delovanju drushtva je eklatanten in frapanten; v svoji bedasti in samorazkrinkajochi preprostosti je primer razuzdane korupcije na "kulturnem" ministrstvu. Hktati pa to isto ministrstvo predlani podpre s 5.000 DM projekt razdevichenja Primcheve Julije – v centru Ljubljane so prostovoljci v mednozhje makete Primcheve Julije metali pushchice in se tako angazhirali v poskusu simbolichnega razdevichenja Julije. Je to javni, nacionalni interes? Ministrica Rihterjeva je na nash dopis, kako je to mogoche, da davkoplachevalski denar gre za take izzivalne svinjarije, odgovorila, da se to pach ni zgodilo v njenem mandatu. Dobro, smo rekli v nashi klapi, poglejmo, kako bo ministrstvo funkcioniralo v njenem mandatu. Dajmo ji chas, da se iskazhe.

Na vesti ministrstva (seveda tudi oseb z akademsko titulo in na RTV) je tudi slovenska blamazha – TV popljuvanka o F. Preshernu ("...v ozadju ne bi videli sramotne zgodbe o odpiranju slovenskih denarnic, iz katerih je za nekaj zmedenih sekvenc v golte zvitih nastopachev spuhtelo pol milijarde tolarjev") in vsakoletna potratna zehovalnica (vsaj zadnja leta), po imenu "drzhavna proslava Slovenskega kulturnega praznika". Naj navedem she nekaj nakljuchno izbranih epizod, ki jim je tako ali drugache botrovalo ministrstvo kulture, ne da bi se javno distanciralo od njih:

Ena od zadnjih shtevilk Mladine pod naslovom Sanjski comeback pishe o osumljencu, ki je v kazenskem postopku, in o predstavi z Beograjchani, v srbshchini, sredi Ljubljane, za nash denar (priznajo 78 milijonov, ostalo je skrivnost!), torej je to stalo Slovence – za vsakega "elitnezha", prisostvovalo jih je 400, da se je naslajal nad perverzijami v tujem jeziku – ca. 200.000 SIT! V isti sht. Mladine she pishe, da bomo v Ljubljani videli tudi: Odpad (Slovenija–Chrna gora), Gledalishki omnibus 5 (Slo, ChG, MK, BiH, Cro) in she PET predstav iz podobnih koprodukcij. Pred kratkim je v radijskem Studio ob 17 nekdanji minister za kulturo Pelhan – sedaj direktor gledalishcha v Novi Gorici – povedal za primerjavo s stotinami milijonov slovenskega denarja za potujchevanje Slovenije, da gledalishcha v Sloveniji (razen v LJ in MB) dobijo kvechjemu 10 milijonov na leto iz prorachuna. Skratka, ministrstvo za kulturo nadaljuje protinarodno in slabo prikrito korupcijsko dejavnost. Po takem vzorcu delujejo prav vse postjugoslovanske skupnosti, od Vardarja pa do Triglava, tu smo Balkan v njegovi najslabshi izdaji, primeri nekaznovane kraje druzhbenega premozhenja so neshteti.

Che se vrnem; MK bi v nashem primeru lahko reklo: "Zaboga, pa poglejmo, kako pomagati temu drushtvu iz Moskve. Postavili so dva spomenika v Moskvi, izdali zhe okoli 10 knjig, ki vse tako ali drugache promovirajo Slovenijo v Rusiji in ostalem svetu, zdaj nachrtujejo rusko izdajo romana zhivega slovenskega klasika Draga Jancharja, Cankarjev roman Hisha Marije Pomochnice, zbornik stihov najbolj prevajanega sodobnega slovenskega pesnika Tomazha Shalamuna, Zgodovino Slovenije Jozhka Shavlija... (Nasha dvojezichna knjiga Zhiga Herberstein, ki je izshla leta 2000 in katere avtorja sta Slovenca Andrej Lenarchich in Jozhko Shavli, je sploh prvi prevod slovenskega avtorja v rushchino po letu 1989. In predsednik Kuchan ob srechanju z ruskim predsednikom Putinom ugotavlja: "Tako zdaj popravljamo neutemeljeno dolg predah, ki je trajal od leta 1991 do skoraj lanskega leta ... nama pa se je zdelo zlasti pomembno povechanje kulturnega sodelovanja.") Poglejmo na zadevo nekonvencionalno, predvsem pa neformalno in ukrenimo vse, da drushtvu priskochimo na pomoch."

Namesto tega pa je pogovor tekel ochitno takole: "Tale Rugel in to frdamano drushtvo nam gresta pa zhe fejst na jetra. Ampak zdajle ga bomo pa dobro zajebal, kot smo ga lani in predlani, hudir pa kar vztraja. Mater je naiven. Pa kaj ne zastopi, da denar dajemo samo svojim? Lepo ga bomo, po vseh regelcih, onemogochili, spremenimo hitro pogoje za izpolnitev vloge, iz Moskve zhe ne bodo opazili, pa naj se potem pritozhijo, kamor hochejo, saj so povsod nashi."

Namesto da bi se povezali z drushtvom in rekli: "Gospod Rugel, poglejte, vashe vloge so malce nepopolne, prosimo, hitro popravite to pa to in she enkrat poshljite, mi vam bomo vsekakor pomagali, saj opravljate pomembno delo; kdo pa she v nashi drzhavi izdaja za svoj denar knjige slovenskih avtorjev v rushchini, postavlja spomenike Preshernu, Herbersteinu, Potochniku, organizira rastave in tako naprej..." Namesto tovarishke pomochi so diplomirani huligani, klapa na ministrstvu, moralni debelokozhci, nesramno poslali na naslov drushtva zhaljiv dopis, v katerem zvijachno in brezprizivno sporochajo, da so nashe vloge zavrnjene, ker da baje niso pravilno izpolnjene. Primer je simptomatichen in tipichen, vsak lahko najde analogije v svojem zhivljenju.

Hipotetichno vprashanje: ali bi Ministrstvo za kulturo to podprlo, che bi se v nashem drushtvu komu utrgalo in bi zahoteli izvesti v Moskvi na dvorishchu slovenskega veleposlanishtva performans razdevichenja ne Primcheve Julije (kot v centru Ljubljane), za katerim je bilo dejansko MK, ampak kakshne nashe vrle sodobnice, diplomirane ali ne in ne nujno huliganke. Nashli bi prostovoljce, ki bi metali pushchice v mednozhje ne makete Primcheve Julije, ampak kake fejst babnice iz MK, in se tako angazhirali v poskusu simbolichnega razdevichenja le–te. Predlagali bi MK, da nam poshlje seznam kandidatur, vlogo lahko izpolnijo poljubno, nismo birokrati, seveda pa bi potrebovali tudi slike kandidatk, jasno, s predstavitvijo mednozhij. Izbor za naj–mednozhje bi potekal demokratichno, rezultati bi bili javno objavljeni. Zmagovalka bi bila na stroshke nashega drushtva povabljena v Moskvo, kjer bi bila poleg obilice chrnega kaviarja in neshtetih gajb ruskega shampanjca delezhna tudi chasti, da izrochi zmagovalcu, naj-dzheku njenega simbolichnega razdevichenja, ostrostrelsko pushko tulske tovarne orozhja in najnovejsho shtevilko ruskega Playboya. Ker se je MK za to leto zhe gotovo chisto "spufalo", ga ne bi prosili za sofinanciranje, bi zhe za svoj rachun. Gotovo bi v ruskem rumenem tisku z veseljem na prvih straneh pisali o takem ekstravagantnem dogodku. To bi bila res prvovrstna PR akcija. Seveda bi morali pridobiti she dovoljenje slovenskega veleposlanishtva, ki ne bi bilo nujno za, pa verjetno tudi nima iskushenj s simbolichnim razdevichevanjem. Vendar che bi MK veleposlanishtvu napisalo prijazen dopis, v katerem bi obljubilo vso potrebno know–how podporo, par jurjev evrov in 10 setov pushchic, ministrico za kulturo pa predlagalo za chastno predsednico organizacijskega komiteja, bi bila akcija morda vendarle izpeljana.

"Zhalosten kraj, ta svet, gospodje." (motto iz N. Gogolja)

Za Drushtvo dr. Franceta Preserna za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo
Just Rugel, Moskva

(glej: PREDSTAVITEV DFP)