Revija SRP 53/54

Iztok Vrhovec

 

POT V NEZNANO

 

"Rogovila Franc?"

"Zhe od rojstva."

"Paket imam za vas."

"Kar pred vrati ga pustite. Sem she v postelji."

"Boste morali vstati, gospod Rogovila. Je priporochen in morate podpisati."

"Kdo, za bozhjo voljo, pa danes she poshilja priporochene poshiljke?"

"Brambovec Slovan – pishe tule na prilozhenem listichu, gospod R."

"Slovan? Nobenega Slovana ne poznam."

"Zhe mogoche, ampak che ste vi Franc Rogovila, Pot v neznano 93, in pravite, da ste, in tole je Pot v neznano 93, potem je tale paket tochno in samo za vas."

"Kakshna dolgovezna natanchnost."

"Nekaj, po chemer mi, poshta, slovimo, gospod Franc!"

"Chlovek she v nedeljo nima nobenega miru. Kaj pa, che je bomba ali kaj podobnega, a?"

"Bomba, gospod F.?! Potem bo pa najbolje, da poklicheva policijo ... ee ... gasilce! Za bozhjo voljo, gospod Rogovila, ne vlecite se kot skisana zhupa, ampak ukrenite zhe kaj. V rokah vendar drzhim bombo!"

"Nisem rekel, da je bomba, bedak, ampak, kaj che je."

"Ne prerekajva se zdaj o nepomembni besedici, gospod! Bomba je bomba, in ko bo eksplodirala, ji bo malo mar, kaj ste mislili, kaj rekli in ali je danes nedelja, torek ali sreda! Poklichite zhe vendar te presnete gasilce! Najraje bi ta nesrechni paket pustil kar tule pred vrati, dal odpoved in odplaval na Shvedsko. Stran od teh prekletih poshiljk in nenapovedanih eksplozij! Pa se ne upam premakniti, da mi vsega skupaj ne raznese v rokah! Kaj pa naj potem pochnem brez njih? She chevljev si ne bom mogel vech sam sezuti, kaj shele odplavati proti daljni Skandinaviji!"

"Saj ni chudno, da gre poshti tako slabo, ko pa zaposluje takele kretene, madona. Fant, saj si zrel za psihiatrichno bolnico! In to za tisti oddelek, kjer imajo jeklene reshetke namesto vrat in oken."

"Zdaj se boste pa she norchevali, gospod Franc. Pri moji dushi, da vas prijavim, che bom le znal izpolniti zamotane formularje in che prezhivim tole nedeljsko muchenje."

"Namesto da bi klechal v cerkvi in molil zdravo marijico za svojo ubogo dushico, kaj? Samo tega mi she ne reci, lepo te prosim!"

"Natanko tako, gospod Rogovila, natanko tako! Ste morda videc ali kako se zhe reche? Prihodnosti poznavalec? Vedeli ste za bombo, ugotovili ste, kaj bi pochel, ko ne bi bil tako naivno usluzhen in bi ne nadomeshchal poshtarja Zaspanca; pa mi je mama zhe vsaj stokrat rekla, naj se ne pustim nasukati vsakemu zmedencu, ki se ravno primaje po stezi, po kateri tudi mene noge neso! Pa nich. Kot da imam ushesa polna ocvirkov, ochi s sajami premazane in jezik v kis namochen!"

"Sinko, s tabo pa res ni nich prav. Sem najprej mislil, da se shalish, ko takole raztegujesh jezik, da chlovek ne ve, ali bi se ti smejal ali jokal, ko te poslusha. Zdaj pa vidim, da chisto resno krevsljash sem ter tja po svoji ubogi pameti, ne da bi za trenutek vedel, kje si in kam bosh prishel."

"Chudi me, da vas nich ne skrbi, gospod Rogovila. Bomba, za bozhjo voljo?!"

"Pa bom res zavrtel ta prekleti telefon. A ne bo niti policija niti gasilci, ampak reshilni avto iz Polja!"

"Samo, da mi odstranijo to nesrechno bombo iz narochja!"

"Bojo, bojo, ja, le nich ne skrbi, mladenich. Potem te bodo pa she popeljali na krajshi izlet proti predmestju, gledat kakshne barve je kaj Ljubljanica, tam malo pred Zalogom."

"Vse, kar hochejo, sinjor Frane. Pa chetudi v Sevnico na pokvarjen sladoled. Samo, da mi prekleta stvar ne eksplodira in ne raznese mojih nezhnih, poshtarskih rochic."

"S katerimi bosh odveslal na Shvedsko, ne?"

"Konchno se razumeva, gospod R. Pa le niste tak zabit shtor, kot sem ves chas mislil."

"Halo, halo? Da, tu Franc Rogovila, Pot v neznano 93. Bi lahko, prosim, nemudoma poslali reshilni avto s krepko, trezno posadko? Da, da, precej resen primerek imam za vas, doktor Shok. Ja, bom pazil. No, pa najlepsha hvala zaenkrat, gospod doktor. Ja, tudi vam do svidenja."

"Vidim, da ste dobili zvezo, gospod Franc."

"Dobil, dobil, mladenich. Le nich se ne boj. Takoj bodo tu. Saj ni dalech do Polja. Prav lepo se bosh imel tam, ko se bosh enkrat vzhivel v novo okolje."

"Ampak, mister F.? O chem vendar govorite zhe ves chas? Jaz bom odplaval na Shvedsko, madona! Saj sem vam zhe povedal. Vi pa kar naprej nekaj razpredate o Polju, Ljubljanici in njeni barvi. Koga, za bozhjo voljo, she zanimajo vasha barjanska mochvirja, razen vas?!"

"Shvedska, Polje, Pohorje, Trbizh... Saj ni pomembno, fant moj. Razlike so res neochitne. Se bosh zhe she strinjal z mano, ko bosh malo starejshi, zrelejshi, izkushenejshi; che si morda zdajle malce mladostno prevech dvomljiv do mojih besed. No, poglej, so zhe tu, vrli poljski korenjaki v usnjenih jopichih in s toplo laneno srajchko v rokah!"

"Ne vem sicer, kaj jim bo koristila bela lanena srajca pri spopadu z bombo, ampak ne bom se vtikal v njihov posel, gospod Rogovila. Tudi meni ni vshech, che se kdo vtika v mojega, pa cheprav se vchasih bezhnemu opazovalcu marsikaj, kar pochnem, zdi nesmiselno. Pa ni tako. Se zdalech ne, kaj shele od blizu!"

"Tako je, fant moj! Zdaj se pa le veseli, presherno se nasmej in zavriskaj, kajti tvojih muk je konec."

"To me pa zares veseli, gospod R. Kot sem zhe rekel: kljub shtevilnim pomanjkljivostim, ste vendar mozh na mestu. Ampak, mister Franc, zakaj mi pa vrli reshevalci poskushajo navlechi tole tesno laneno srajchko na trup, kaj? Saj smo vendar sredi poletja? Ko sem zjutraj pogledal na veliki poshtarski toplomer, ki ga glavna upravnica tako ihtavo skriva v svoji zatohli celici, je kazal plus trideset, pa je sonce komaj dobro vzshlo. Zdajle je pa gotovo zhe vsaj shtirideset, che ne vech!"

"Nich ne skrbi, mladi mozh. Saj se spomnish, kaj si dejal malo prej: oni zhe vedo, kaj delajo!"

"No, morda res, ampak debela srajca s pretesnimi rokavi, gospod F.? Sredi avgusta?! Recite zhe vendar kaj!"

"Odlichno, fantje, bravo! Pa pozdravite mi doktorja Shoka, prav?"

"Doktorja Shoka, gospod Rogovila? Od kdaj je pa treba imeti doktorat, che hochesh delati na preventivno-eksplozivnem oddelku?"

"Ne delaj si nepotrebnih skrbi, mladenich. Vse bo she v redu."

"Nichesar vech ne razumem, sinjor Frane."

"Ti se le mirno popelji s svojimi novimi znanci proti novemu domu, pojej kosilo, malce polezhi, prezhvechi vecherjo, potem te bosta pa obiskala prijazni doktor Shok in njegova prikupna asistentka Matilda ter ti vse razlozhila tako, da bo zate najbolje, nesrechni popotnik."

"Nesrechni popotnik? Pa kam, za voljo krshchenega Matichka in njegove Marichke, me peljete, dushe nesrechne? Pa ne, gospod Rogovila, da ste narochili, naj me odpeljejo ... v norishnico?!"

"Saj ne bo tako hudo, ubogi poshtar. Ko se enkrat navadish, se ti bo she chudno zdelo, kako si lahko toliko chasa zdrzhal zunaj. Bosh videl. Meni je she vedno hudo, da so me odpustili. Z doktorjem Shokom sva se tako navezala drug na drugega, ko sem bil njegov gost... "

"Kaj?? Tudi vi ste bili tam? O, malora, kam sem padel! Sem vedel, da ne bi smel delati usluge tisti leni, zaspani gnidi! Nedelja, pa she trinajsti je, mi je govorila mama. Pazi, kaj delash, sinko. Pa je nisem poslushal. Uh, mama, le zakaj te nisem poslushal?"

"Saj te razumem, ubozhec. Tudi z mano se je zachelo podobno. Najprej nisem poslushal mame, potem sem jo prevech poslushal, potem se mi je zdelo, da nosim pod klobukom velik prashichji rep, hladilno omaro in morskega volka, in kot bi mignil sem se znashel v narochju doktorja Shoka."

"Ampak, gospod Rogovila, da vas niso kljub vsemu malo prekmalu odpustili, kaj?"

"Prezgodaj, prepozno, prekmalu, z zamudo... Ko te enkrat obishche asistentka Matilda in ti zasadi svoje skrivenchene kremplje v vrat, mladi mozh, potem vse to vech nich ne pomeni. NIENTE, razumesh? ... Zdaj ga pa odpeljite zhe enkrat. Dovolj je bilo besedichenja!"

"Za vas je bilo to le prazno prekladanje besed, gospod R.?"

"Odpeljite ga zhe, sem rekel! In zamashite mu ta pishkava, zelena usta, da ga ne slishim vech!"

In res so mu zamashili usta in ga odpeljali v Rozhnati gaj, k doktorju Soku in njegovi prikupni asistentki Matildi.

Franc Rogovila pa je sedel na shkripajocho stopnico, zachel odpirati nesrechni paket, zaradi katerega je moral ubesediti zhe toliko nedeljsko zaspanih misli in razglabljati, katerega Slovana vendar pozna, zakaj se ga je le-ta spomnil in chemu.

Razprl je majhno kartonasto shkatlo in v njej je nashel she eno, manjsho. In na eni od njenih kartonastih stranic je z velikimi zlatimi chrkami pisalo: "Morda si res videc ali gledec v prihodnost ali kako zhe se je izrazil mladi poshtar, ki si ga tako prijazno poslal na brezplachno zimovanje k prijaznemu zdravniku; morda si imel le srecho pri ugibanju. Pa saj ni vazhno..."

"Prekleto veliko besed za tako majhen paket!" se je chudil Franc in bral dalje: ... "pomembno je le to, da v temle paketu bomba res je."

"Sveta pomochnica Ivana, ki vedno znova vstaja tak' zarana!" je razburjeno vzkliknil Franc, pogoltnil veliko kepo sline, ki se mu je kar naenkrat nabrala v ustih, in si obrisal potno chelo. "Tole pa res ni vech smeshno." In je bral she naprej: "... In kar si malo prej rekel o prezgodaj in prepozno, prekmalu in potem, tudi to vse drzhi. In ko bosh tole sporochilce preletel do konca in te bo tale rech ponesla drugam, se bosh o vsem tem lahko preprichal na lastne ochi. Mladenich pa, morda neumen, morda ne, le kdo bi lahko pravilno sodil o tem? – pa saj ni pomembno – se je, kot je videti, bal chisto upravicheno. A she ni prishel njegov chas. Pa saj ni vazhno..."

"Bedasta shala! Neumna, idiotsko neosoljena!!" je jezno zakrichal gospod R. in besno zaluchal paket proti sosedovemu smetnjaku. Ta je zletel proti cesti, a se pri polni chrti nenadoma obrnil za sto osemdeset stopinj in poletel nazaj proti razjarjenemu Francu. In tik preden je padel pred cepetajochim metalcem na tla, se je pred hisho na Poti v neznano 93 razlegel gromoglasen BUUUM.

Le nekaj trenutkov je trajalo in vsega je bilo konec. Spokojna nedeljska tishina in zvonovi blizhnje molitvene utice so preplavili she vedno malce zbegano ulico.

Od gospoda Rogovile pa so ostala le drobna ochalca, ki jih je dobil v dar od ljubke okulistove zhene Ritke Fredek, ter nekaj kapljic znoja, ki so kanile z njenega vrochega chela na Francovo shkripajocho stopnico ravno prejshnji vecher, ko se je ob slovesu she poslednjich stisnila obenj in ga ljubeche ushchipnila v nos.