Revija SRP 53/54

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MIT ORIENTA

 

JUDO (Evropsko prvenstvo v Mariboru; TVS 2 – 16. 5. 2002). Ob imenu tega shporta se v slovenshchini pojavlja »nachelno« pravopisno (in pravorechno vpra­shanje): SP 62 je pisavo tujk priporochal »v tuji obliki ali po domachi izgovorjavi« in zapisal le »judo«, SP 01 pri japonshchini uveljavlja slovensko fonetizacijo v svetu uveljavljene angleshke romanizacije in pishe »judo« in (s pridrzhkom) »dzhudo«; v javnosti na sploshno velja oblika »judo« z mozhnostjo dvojnega izgovora, to pa, dosledno po pravopisni fonetizaciji, nakazuje neobstojecho angloromansko pred­logo »yudo«, ki bi v japonshchini pomenila »pot/ nachin vroche vode«... (SP 01 ima pach zlasti za lektorje she marsikatero »zanimivost«: Saudska Arabija je postala nekakshna »Sav/d/ska kavka«, med neslovanskimi evropskimi latinichnimi pisa­vami ni npr. irske, malteshke, baskovske, »brazilska portugalska pisava« je posebno poglavje, cheprav je ista kot evroportugalska, med neevropskimi je »havshka« brez razvidnejshega namiga, da gre za chrnski narod Hausa, ki je po SP 01 »skavsan« v »Havs«...). Sicer pa evropsko prvenstvo ni majhna stvar za Maribor; gotovo gre za dolocheno priznanje, saj zlasti »ognjevita« Shtajerska zhe desetletja pomeni plodno zaledje za borilne shporte v Sloveniji. Ko se je pisec teh vrstic pred desetletji pob­lizhe seznanjal z judom, je bila slovenska judoistichna elita bolj zbrana v Ljubljani: npr. danes zhe legendarni mojstri Machek, Macarol, Shkraba, Smolnikar, nedavno po dolgi bolezni umrli Slavko Bozhich – Pali, nosilec enega redkih visokih mojstr­skih pasov (6. dan), slovenski mediji se ga niso spomnili s primernim nekrologom; dosezhki teh shportnikov so bili skoraj »chudezhni« glede na tedanje (realsocialisti­chne) razmere; dekleta so bila redka celo na zachetnishkih techajih, danes so slo­venske (shtajerske) judoistke mednarodno uspeshne. Zhenski judo se je sploh v svetu lepo uveljavil, mogoche je to eden od vidikov zhensko-moshke »enakoprav­nosti«, ki pa bo verjetno »dokonchno uresnichena«, ko se bodo judoistke brez vsa­kega lochevanja spopadale z judoisti... (podobno velja za karate).

Navedenega dne je tv prenos predstavil vech zanimivih bojev. Anglezhinja in Shpanka: prva drugo zvleche v parter in tu premaga (tak nachin boja naj bi bil spe­cialnost angleshkih judoistk); posebej zanimiva je bila angleshka trenerka: v njenih ocheh je bilo ves chas dokaj muchnega boja ochitno preprichanje o premochi in zmagi njene varovanke. Rusinja z gruzinskim priimkom in Nemka: tezhka (»mozh­achasta«) kategorija, »hrusta« se dolgo samo otipavata brez posebnega uchinka, naposled zmaga Nemka z ne posebno lepo, vendar zadostno akcijo. Slovenka in Italijanka: pred bojem je slednja delovala zrelo, suvereno, agresivno, Slovenka bolj medlo, tako je bilo tudi med bojem, zmagala je Italijanka. Glavna atrakcija: robust­na tezhkokategornika Rus in Nizozemec, izjemno dolgo zachetno otipavanje, Rus pochasi in zanesljivo zbira tochke prednosti in si tako trasira zmago, ko ga Nizo­zemec, dotlej skoraj kaznivo neaktiven, z absolutno perfektnim metom preseneti in mu z gladko silovitostjo spodbije obe nogi. Madzhar in Slovak: prvi, nekdanji mladinski svetovni prvak, trshat, energijsko nabit borec, z izvrstno, posebno teh­niko premaga drugega. Kot »skupni imenovalec« nashtetih dvobojev se je v sesh­tevku pokazala inferiornost slovanskih partnerjev; kako je s tem na sploshno, je seveda tezhko rechi, a tokrat je to bilo pach dovolj ochitno, celo pri Rusih, ki so navajeni zmagovati v shportu... V prvih desetletjih po drugi svetovni vojni je bilo za marsikaterega Zahodnjaka ukvarjanje z judom, ki je pozneje izgubljal popular­nost v senci razlichnih oblik »klofutanja« (karatejski filmski zhanr itd.), prvo prak­tichno srechanje z »Orientom«. K judu je privlachila tudi mitologija o nekakshni borilni »mehki umetnosti«; prav to pomeni izvirno ime (ju-do: jap. mehka pot); za­daj je »orientalska past«, saj v nobenem shportu brez mochi ni mogoche dosechi nichesar, zlasti pa ne v judu; legende o »malih Japonchkih«, ki naj bi premetavali belske velikane kot vreche, so se schasoma povsem razblinile. Sicer pa se zdi, da primerjava z zahodno (grshko-rimsko) rokoborbo dopushcha mnenje, da je ta bolj uravnotezheno in preprichljivejshe razmerje mochi kot daljnovzhodno »cukanje za pizhame« in spotikanje... (Podobno je WE razmerje med boksom in karatejem: poskusni dvoboji med vrhunskim boksarjem in vrhunskim karateistom so bili kljub zapletenemu karateistichnemu »misticizmu« neodlocheni in nezanesljivi glede ugotovitve, katera borilna disciplina – zahodna ali vzhodna – je praktichno bolj uchinkovita.)

DRNOVSHEK V RUSIJI (sredina sept. 2002). V slovenskih medijih je odmeval dvodnevni obisk premiera Drnovshka v Rusiji; povabil ga je njegov ruski kolega, premier Mihail Kasjanov. Delo je 13. septembra na prvi strani spodaj objavilo foto­grafijo njunega prisrchnega rokovanja pred moskovsko »Belo hisho«, sedezhem ruske vlade (kot kazhe, postkomunistichna Rusija spet bolj izpostavlja drugo od dveh osnovnih »praslovanskih« barv, namrech belo v nasprotju z rdecho). Ta fo­tografija je dovolj slikovita predstavitev tega znachilnega srechanja med skrajnim slovanskim zahodom in (ruskim) vzhodom, med najmanjsho in najvechjo slovan­sko drzhavo, med njunima tranzicijskima predstavnikoma kot vrstnikoma, vzgoje­nima v »rdechem« sistemu in zdaj »prebarvanima« z »belo«, eden z rusko »shirino«, drugi s prizvokom slovenske tesnobne zadrzhanosti. Potem ko je slovenski pred­sednik Kuchan na srechanju z ruskim predsednikom Putinom poudaril potrebo po nekakshni obnovitvi v prvem chasu tranzicije zanemarjenih odnosov med Slove­nijo in Rusijo, se zdi, da se je slovenska diplomacija odlochila vsaj simbolichno ne­koliko uravnovesiti svojo dosedanjo skoraj izkljuchno usmerjenost na Zahod. Kot porocha chlanek poleg fotografije, je Drnovshek v Moskvi izjavil, da je bilo sode­lovanje med drzhavama vedno dobro in da odnosov ne bremenijo »sence pretek­losti ali odprta vprashanja« (cit.); verjetno se s tolikshno idiliko marsikdo v Slove­niji ne bi povsem strinjal (npr. sledovi nekdanjega ideoloshkega »izvoza« iz Rusije, klirinshki jugodolgovi...); dalje je slovenski premier patriarhu Aleksiju II. predlagal srechanje na ozemlju Slovenije med njim kot poglavarjem vzhodnega in papezhem kot poglavarjem zahodnega krshchanstva (srechala bi se torej Rus in Poljak), slo­venska delegacija pa je Rusom tudi predlagala skupno ustanovitev slovanskega kulturnega centra v Ljubljani (takoj po osamosvojitvi so nekateri nachrtovali uki­nitev ljubljanske Slovanske knjizhnice kot »rdechega relikta« iz leta 1946). Na vr­huncu svojega prozahodnega zagona se je slovenska drzhava kot epohalna simbo­lichna forma narodne identitete morala soochiti tudi s problemom slovanskega konteksta, ki je usoden zlasti s svojo razklanostjo med zahodno in vzhodno krsh­chanstvo (oboje brez slovanske izvirnosti - prvo je latinsko, drugo grshko). Usod­nost tega razkola je ochitno she zmeraj tolikshna, da je ruski patriarh zadevni pre­dlog za srechanje sprejel s povsem neobvezno izjavo, na Zahodu pa komentarjev sploh ni bilo. Tako je WE srechanje med cerkvama verjetno odlozheno za nasled­nje stoletje, ostaja pa mozhnost ugibanja o recidivih slovenskega »slovanskega kompleksa«, ki je v svoji desni (klerikalni) tradiciji koketiral s hrvashkimi (Bleiweisova uvedba gajice; Ivan Shushtershich, vodja SLS in zadnji dezhelni gla­var Kranjske, je chisto uradno razglashal Slovence za Hrvate) in poljskimi (Tine Debeljak, France Vodnik) »ideali«, v liberalno-socialdemokratski pa bolj z ruskimi kot srbskimi (poskus »odmikanja od Balkana« s pomochjo rusofilstva pri Presher­nu ali Josipu Vidmarju), medtem ko je v praksi obema stranema - tako »beli« kot »rdechi« - zlasti po razpadu A-O preostajal le Beograd...

FRANCIJA – SLOVENIJA (kvalifikacije za EP v nogometu na Portugalskem 2004, prenos iz Pariza; TVS 2 – 12. 10. 2002). Po svoje muchna predstava, franco­s­ko mrcvarjenje Slovencev z rezultatom 5 : 0. Pisec teh vrstic je prichakoval 6 ali 7 : 0, ker je bilo pach jasno, da se Francozi mashchevalno pobirajo od debakla na mundialu in da ne bodo izpustili take prilozhnosti za izdatno galsko »petelinjenje« nad podalpsko »kuro«, ki bolj ali manj sodi v skupino drzhav, kot so Ciper, Malta, Luksemburg, Liechtenstein, Moldavija, San Marino, Andora, Ferski otoki itd., pa »angleshke drzhave« Severna Irska, Shkotska in Walles (ta je v svoji prestolnici celo »zmlel« Italijane z 2 : 1) ter westeastovska »evroeksotika«, kot sta (poleg Turchije) Azerbejdzhan in Gruzija – vse to so namrech »enakopravne« udelezhenke kvalifi­kacij za evropsko prvenstvo... Pravzaprav rezultat niti ni tako katastrofalen; glede na igro slovenskih nogometashev bi bil namrech lahko tudi 10 : 0, saj o kakshni »taktiki« ni bilo sledu, po telesni kondiciji je bilo razmerje kot med upokojenci in mladinci, Slovenci so nasprotno stran igrishcha povsem prepustili Francozom, tako da bi se francoski vratar lahko zleknil v lezhalnik... Nekaj svojevrstne farsich­nosti je bilo seveda tudi na francoski strani: med chrnimi »gladiatorji«, v glavnem iz frankofonske Afrike, sta bila le dva belca – superzvezdnik Zidane (alzhirski mus­liman) in pravzaprav edini Francoz – vratar Fabien Barthez. Slovenija (z vechino igralcev neslovenskega porekla) tako proti sebi ni imela le francoske nacije, tem­vech vsaj »pol afrishkega kontinenta«, morda bi bilo tudi to mogoche vshteti med olajshevalne okolishchine za poraz. In kot dansmakabrichni priboljshek »za povrh« je mogoche omeniti she slovensko »dvojchico« Slovashko, katere navijachi so v okviru istih kvalifikacij v Bratislavi surovo zhalili temnopolte nogometashe Anglije, enega od angleshkih navijachev, ki slovijo kot »grozni«, pa so obstrelili in drugega »zashtihali«... (rezultat tekme Anglija – Slovashka je bil 2 : 1; Anglezhi so se s Slo­vaki, s temi slovenskimi »brati v slavi«, prav krvavo namuchili tako na igrishchu kot okoli njega; kljub vsemu imajo pach tako v shportu kot v zgodovini nasploh dolochene mozhnosti med »tigri« tudi »ma/l/chki«).

ZGODBA O MOZHGANIH (angleshka znanstvena nanizanka, 4. del; TVS 1 – 29. 10. 2002). Izvrstna oddaja o razvoju chloveshkih mozhganov. Shimpanz in chlovek imata 99 odstotkov skupnih genov, je en sam odstotek »drugachnosti« vzrok za trikrat vechje chloveshke mozhgane? Odgovori na vprashanje, od kod spodbuda za ta edinstveni skok, kljub vsem raziskovanjem she vedno niso povsem zanesljivi. (Ni chudno, da nekateri razmishljajo o posegu genetskih inzhenirjev »od zunaj«, iz vesolja, ki pa so tudi morali nastati »iz nechesa«, torej je pri njih posre­doval »nekdo tretji« – in tako naprej; morda primer za koristnost »eksotike«...)

DERVISH IN SMRT (italijansko-turshki film, 2001, ital. naslov: Il derviscio; tur.: Dervis ve olum; TVS 2 – 2. 11. 2002). »Westeastovsko« srechanje s turshko (zgodo­vinsko, orientalsko) eksotiko v italijanski optiki: rezhija Alberto Rondalli, igralci v glavnem Turki, jezik filma turshki. Do klavstrofobichnosti poudarjena mrakobnost in komornost, dramatichno statichna ekspresivnost svetlobe in sence, usoda »in­telektualca«, ki iz dervishkega zatishja postane sodnik in se tako opeche s politiko, kot tragedija v kontekstu politichnega in verskega totalitarizma. Ochitno ambicio­zno v smislu »umetnishkosti«, morda celo po svoje aktualno glede na trenutno modne analize totalitarno-teroristichnih elementov v islamskem kontekstu, vendar vse brez pravega uchinka, razvlecheno in vsiljivo »fotografsko«, neredko s tezhav­no osnovno razvidnostjo. Niti sledu spektakularnosti, s katero se je skushal po­nashati starejshi jugoslovanski film z istim naslovom in isto temo. Niti sledu omembe, da gre za priredbo po znamenitem romanu bosanskega pisatelja Mesha Selimovica, cheprav so nekateri toponimi v tej italo-turshki koprodukciji, prikazu­jochi »turshko pushchavo«, ochitno slovanski, bosanski, tudi vsa osebna imena z glavnim junakom Ahmedom Nurudinom vred so ista kot v romanu... (Potemta­kem je mogoche prichakovati, da lahko tudi Vladimir Bartol ostane tako ali druga­che zamolchan, ko bo kakshen »veliki tujec« posnel njegov bestseller Alamut; usoda »eksotichnih malchkov« pach ni posebno rozhnata, tudi che po kakshnem chudezhu zaslovijo.)

VLADIMIR (TV drama, SLO, 2001/ 2002; TVS 1 – 13. 11. 2002). Televizijski pr­venec rezhiserja Zorana Zhivulovica po uspeshni gledalishki igri Matjazha Zupan­chicha z igralskim veteranom Daretom Valichem in tremi mladimi igralci: Manca Dorrer, Marko Mandic, Davor Janjic. Che je shel Valich s kompaktnostjo svojega Vladimirja skoz igro »kot tank«, so ostali trije toliko bolj razdrobljeni, zlasti v smi­slu razmerja med verizmom in stilizacijo (znachilno za slovenski film je, da so rav­no poskusi verizma ponavadi najbolj nepreprichljivi in afektirani, tokrat npr. po­govori za mizo ali »perverzen« prizor v kopalnici). Sicer pa je glavni problem nep­resezhena gledalishkost tako v igri kot v rezhiji, pri tem pa tu in tam kakshna us­pelejsha sekvenca ne odtehta nezrelega uchinka celote (Janjic svojo slovenshchino bolj recitira kot govori). Cheprav je konchni »masaker« kot obrachun mladih z vsi­ljivim starim podnajemnikom Vladimirjem ves chas prichakovan (Janjicev lik se na prizorishchu pojavi dramaturshko nepojasnjeno, a nakljuchno pravochasno, chep­rav drama ne prenese nakljuchij), naposled, ko »se zgodi«, obvisi kot forsirana pla­katna groteska... Mozhnost sporochilne zanimivosti v shirshem vsebinskem kon­tekstu: pomenljivost izrazito slovanskega (ruskega) imena Vladimir (vladar miru, vzporednica pruskega Friedricha), brutalna kvazipatriarhalna dobronamernost tega »velikega brata«, ki se ga morajo mladi (tranzicijsko?) otresti, che hochejo normal­no dihati; Vladimir je tudi ime »vzhodnega brata« poleg »zahodnega« Estragona (estragon – fr. pehtran; prim. tudi estrogen) v Beckettovem Chakanju Godota (1952, chas hladne vojne med Zahodom in Vzhodom), najpomembnejshi drami XX. stoletja. Po Oscarju Wildu bi bilo mogoche rechi: Vazhno je imenovati se Vladi­mir...

MISS SVETA (posnetek izbora; POP TV – 7. 12. 2002). Prireditev izbora je bila najprej predvidena v nigerijskem Lagosu, toda lokalni islamski zadrtezhi, ki neza­konskim materam ne pojejo Preshernove pesmi, temvech jih kamenjajo do smrti, so po divjih protestih z vech mrtvih (kristjanov) dosegli izgon tega bogoskrunske­ga »sejma z zhenskim mesom«. Tako so v Londonu za prvo misico sveta 2002 iz­brali Turkinjo, trebushno plesalko. Najlepshe so pach stvari urejene takrat, kadar so nakljuchja videti kot nakljuchja: Turkinja je zmagala zasluzheno, hkrati pa je zmaga muslimanke tudi primerno aktualna »kontra« v smislu priznanja Turchiji kot praktichno edini islamski drzhavi, ki nachelno lochuje vero od drzhave po zahod­nih zgledih (taka »evropska drzhava« Turchija, ki je za nekatere muslimane nekak­shen »trojanski konj« v obmochju islama, je za Americhane tako dragocena, da bi jo raje videli v EU kot marsikateri Evropejec).

IVAN GROZNI (dokumentarna oddaja, ZDA; TVS 1 – 10. 12. 2002). Odlichen dokumentarec kot zahodni (amerishki) pogled v vzhodno (rusko) zgodovinsko ek­sotiko, na trinoga, pri katerem se je skushal navdihovati in samoutemeljevati Stalin, ki je zato skrbno gledal chez ramo Eisensteinu, ko je ta rezhiral svoj film o Ivanu Groznem. Resnica o tem vladarju naj bi bila drugachna, kot sta jo prikazovala znameniti rezhiser in njegov »veliki brat«... Vsekakor je dejstvo, da je Ivan prvi od »strashne trojice«, ki je v priblizhno dvestoletnih razmikih z brezobzirno krvavimi sunki potisnila »inertno rusko maso« v smeri najvishje imperialne uveljavitve: Gro­zni je iz Rusije naredil vzhodno, Peter Veliki evropsko in Stalin svetovno silo z atomskim orozhjem. Po ruski tradiciji je vse drugo – »postransko«... (Rusija je na­m­rech tudi po sovjetskem razsulu, potem ko jo je Zahod reshil pred lakoto in kao­som, sposhtovana sila v prenovljenem »westeastovskem« prostoru »ot zapadnyh morej do samyh vrat vostochnyh«, kot pravi Pushkin.)

DOSJE: ORGANIZACIJA TIGR (dokumentarna oddaja, SLO; TVS l – 10. 12. 2002). Dokumentarec ob 75. obletnici ustanovitve narodnoobrambne organizacije primorskih Slovencev, izvrstna rezhija Magde Lapajne: zgoshchena, vsestransko izchrpna in funkcionalna kombinacija zelo raznorodnih virov. Organizacija z izje­mno inventivnim imenom TIGR (kratice za ozemeljski »raison« Trst – Istra – Go­rica – Reka in hkrati aluzija na nevarno zver) in z elementi »terorizma« (recheno v danashnjem modnem smislu) v svojih zasnovah je bila ustanovljena 3. dec. 1927 na Nanosu. Chlanstvo je bilo neideoloshko, bistven je bil narodnoobrambni inte­res zoper zatiralski italofashizem, to pa je vechino tigrovcev naposled pripeljalo v partizane pod vodstvom partije, ki jih ni marala iz vech razlogov (ljubosumnost na zachetke upora, KP se ni zhelela enachiti z »neko« teroristichno »romantiko«, che­prav je tudi sama posegala po atentatorstvu, neprimernost tigrovskega nacionaliz­ma in sodelovanja z angleshkimi obveshchevalci...). Brez tigrovskega ozadja seveda ni mogoche temeljiteje razumeti Bartola; njegov Alamut je roman-metafora (kot npr. Kafkov Grad), ki je po svoji energijski daljnosezhnosti pravi »tigrov skok«, saj z epohalno, literarno slikovito analizo asasinovskega (psiho)terorizma in totalitari­zma jasnovidno anticipira tako zachetke NOB kot danashnje svetovne razsezhno­sti »alkaidovstva«, chechenstva itd. TIGR in Bartol imata pravzaprav podobno, tako rekoch skupno usodo: ob 75-letnici nastanka prvega in 100-letnici rojstva drugega (r. 1903) sta z obrobja bolj ali manj zamolchane legendarnosti »vdrla« v najbolj aktualno sredishche slovenskega kolektivnega samozavedanja; s tem sta ta­dva fenomena tudi izvrstna primera za derridajevsko meditacijo o »robovih kot zalogah« prihodnosti.

ALEKSANDRIJKE: DALECH OD OCHI – DALECH OD SRCA (dokumen­tarna oddaja, SLO; TVS 1 – 24. 12. 2002). Dokumentarec, katerega avtor je duho­vnik in novinar dr. Drago Klemenchich, z malce precioznim (bolj uveljavljena je oznaka »aleksandrinke«) in patetichnim naslovom je soliden, cheprav na trenutke ekstenziven (razvlecheni stereotipni turistichni prizori zunaj funkcionalnega kon­teksta) spominski zaris dokaj pozabljenega izseljenskega problema Primork, sodo­bnic tigrovcev (fantje v TIGR, dekleta sluzhit v Aleksandrijo). Tem »aleksandrin­kam« so rekli tudi »lepe Vide« v smislu aluzije na ljudski mit o usodnem srechanju slovenske Primorke z mavrskim Orientom... (npr. v oddaji 95-letna intervjuvanka, ki je sluzhila na egiptovskem dvoru). Tudi fenomen »aleksandrink« torej po svoje kazhe na tradicijo »bartolovskih« pri­morsko-orientalskih zvez.

KORZIKA (dokumentarna oddaja; HTV 2 – 28. 12. 2002). Nazorno izchrpen do­kumentarec o »eksotichnem« otoku »sredi Evrope«; zlasti o dilemah domachinov med avtonomizmom in projektom neodvisnosti (od Francije, ki je Korziko leta 1768 kupila od Genove; tudi proti slednji so se stoletja upirali), med drzhavljansko disciplino in upornishkim terorizmom (»tigrovska« organizacija »Nacionalna fronta za osvoboditev Korzike«, s tradicijo krvnega mashchevanja), vse v zvezi z njihovo zavestjo o negotovih mozhnostih »nacionalne« (jezikovne: korzikanshchina kot eno od »italijanskih narechij«) identitete v pogojih skrajno omejenega bioloshkega zaledja (ok. 250.000 prebivalcev, med njimi skoraj polovica t. im. »furesterov«, tuj­cev, najvech alzhirskih Francozov, ki jih je Francija naseljevala po koncu vojne v Alzhiriji zlasti na vzhodnem delu otoka). Kot kazhe, so vse male etnichne identi­tete eksistencialno usodno postavljene pred kljuchnost »chechenskega« problema: do kod sega racionalnost meje, onstran katere ne zadoshcha vech folklorizem jezi­kovne avtonomije in se pojavi potreba po tako ali drugache neizogibnem nasilju pri uveljavljanju »nechesa vech«...

VOLITVE PREDSEDNIKA (dec. 2002). Volitve novega slovenskega predsedni­ka so bile v zadnjem chetrtletju osrednji dogodek, vsaj za domache medije (italijan­ski sploh niso registrirali spremembe v vrhu sosednje drzhave, ki je zanje seveda nekakshna bossijevska »drzhavica«; obchasno se namrech pokazhe, da Italijani mimo vseh uradnih korektnosti praktichno she vedno gledajo kot na drzhavo s kolikor toliko opazno tezho v prostoru EX-YU le na »beograjski pashaluk«). Che so prichujoche mm belezhke ob prejshnjih volitvah dec. 1997 pod naslovom »Pa­radoks« pod Kuchanovim dezhnikom (SRP 25-26/ 1998, feb.) ugotovile, da »Slovenija torej ostaja, recheno slikovito, pod Kuchanovim dezhnikom« (cit.), je tokrat mo­goche rechi, da je dezhnik preshel v roke Janeza Drnovshka (»simbolichna napo­ved« tega prehoda: med Clintonovim obiskom poleti 1999 Kuchan na tribuni zap­re svoj dezhnik in stopi pod Drnovshkovega). Nekateri zanikajo tezho te zamenja­ve in poudarjajo ohranjanje »kontinuitete«, ki naj bi imela celo jugorecidive, se pravi, da Drnovshek v bistvu izvira izpod Kuchanovega (rdechega) dezhnika, pri tem pa naj bi bila Drnovshkova zmaga zaradi »medijske rezhije« iz najbolj vplivnih krogov v drzhavi skorajda »orientalsko« predvidljiva. V vsakem kontekstu je seve­da eno »radikalna kritichnost«, drugo pa (z)mozhnost realnih dosezhkov; dejstvo je, da je Drnovshek zmagal v drugem krogu in ne v prvem kot Kuchan leta 1997, bil pa je tudi kandidat z referencami (cheprav ne chisto tako kot Kuchan), ki so zhe same po sebi prednost pred ostalimi kandidati. Ti so sicer bili, potem ko so odpadli nekateri bolj groteskni aspiranti, povsem solidno »moshtvo« (z eno zhen­sko); vsak od osmih posameznikov (Arhar, Bebler, Brezigarjeva, Buchar, Cekuta, Drevenshek, Jelinchich, Kreft) je ugleden strokovnjak na poklicnem podrochju, vsak ima, z Drnovshkom vred, tudi svojo »rdecho biografijo« (Mladina, 2002/ 42), nekateri imajo dolochene judovske druzhinske zveze, torej so zhe »genetsko glo­balizirani«. Precej »zunaj zgodbe« se je zdel sicer korektno nastopajochi »havajski slikar« Cekuta; Buchar, ki se zavzema »za resnost« in rad tudi najtezhje probleme retorichno »po domache« poenostavlja, pa je pri osemdesetih preprosto prestar. Potem ko je bil »sestreljen« Arhar (formalno zaradi enormne plache v nachelno socialni ustanovi, dejansko pa je njegov poglavitni hendikep ochitna medijska okornost s pretirano narechno obarvanim jezikom) kot predvideni vodja desne opozicije, je protidrnovshkovo vodstvo prevzela Brezigarjeva, ki je ochitno »ogrela« mnoge, chetudi se kljub izjemnemu trudu ni povsem znebila »priokusa« birokratsko-pravnishkega avtomatizma. Z Drevenshkom in njegovo zheno zobo­zdravnico bi Slovenija imela »filmski« predsednishki par. Najbolj »slikovit« je seve­da Jelinchich, ki kljub shtevilnim nasprotjem in interesom ohranja svojsko konsis­tenco: vodja levicharske SNS, potomec ustanovitelja TIGR, s plemishkim in parti­zanskim rodovnikom, farmacevt, parapsiholog itd., za nekatere populist, »rdechi nacionalsocialist« in »udbovec« ter she kaj, dober in oster retorik, na tv predstavit­vah kandidatov najbolj zanimiv sogovornik, ne glede na vshechnost ali strinjanje z njim; kritik komunizma, katolishke cerkvene organizacije in desnice (slednji med drugim ochita nekakshno shushtershichevsko kroatofilijo s cerkvenim blagoslo­vom); za vechino (nezaupljivih) volivcev prevech nepredvidljiv, »pustolovski«, a je na volitvah dosegel lep uspeh (tretje mesto: »ata« Janez, »mati« Barbara, »najboljshi sin« Zmago). »Razred zase« je Drnovshek: v politiko ni »padel po nakljuchju«, kot je vchasih predstavljen, zhe rojstna startna pozicija v tedanjem rezhimu je bila ugodna, v vrh nekdanje YU je bil tempiran kot del elitnega podmladka slovenske partije, v Beogradu naj bi skushal prispevati k modernizaciji in s tem k prezhivetju potapljajoche se SFRJ, superioren intelektualec, pri Abrahamu z izjemno biograf­sko bilanco, govorec vech jezikov, politik z drzhavnishkimi in svetovljanskimi iz­kushnjami iz najbolj kritichnih chasov, chlovek, ki lastne hibe in »kikse« schasoma predela v prednosti in uspehe, herojski obvladovalec hude bolezni, naposled celo predsednik dveh drzhav...