Revija SRP 53/54

Frane Goljevshchek

 

MEJA

 

Ko sem stopil na zid, ki je stal med mojo in sosedovo lastnino, da bi z njega lazhje postrigel grmichevje, ki ga je pomlad pognala v bujno rastje, se je sosed Giovanin vznemirjeno premaknil. Do takrat je zamishljeno zalival povrtnino in le v presledkih pogledal levo in desno, kot da bi nadzoroval blizhnjo okolico, ko pa me je zagledal na zidu stojechega, se je vznemiril in trznil, da mu je voda kar pljusknila iz kangle, ki jo je drzhal nad korenchkom. Zadrzhal je dih in izpod chela pogledal proti oknu prochelja hishe. Tam se je redno in obvezno, ko je Giovanin brkljal po vrtu, zadrzhevala njegova zhena Mercedes. Navadno je visela z glavo in oprsjem chez okensko polico ali pa se je skrivala za zavesami, che so tako zahtevale napete okolishchine.

Tej nepretrgani prisotnosti domache kontrole se je Giovanin zhe tako privadil, da se ni vech dobro pochutil, che je ni bilo. Che kontrole ni bilo, je bil osamljen, delo se mu je zatikalo, samozavest, she tista, kar jo je premogel, je drsela navzdol mimo kolen, se zgubljala nekam v zemljo in ga zhe tako in tako praznega she dodatno praznila.

Podobno se mu je godilo na obchini, kjer je do upokojitve vodil Komite za raziskovanja, za katerega ni nikoli do kraja vedel, s kakshnim namenom je ustanovljen ne komu sluzhijo podatki, ki jih je redno dostavljal nadrejenim. A vedno je delal skrbno in vztrajno, z vso odgovornostjo, in ker je bila njegova pisarna zraven shefove, mu samozavesti ni nikoli zmanjkovalo.

Mercedes je bila hcherka premozhnega gostilnicharja, ki ji je podelil takshno ime samo zato, ker je obozheval avtomobile, in ker je obozheval hcherko edinko, je bilo naravno, da jo krsti s tem imenom. Kot recheno, avtomobile je obozheval, tako da je bil zavisten vsakomur, ki je premogel boljsho znamko, kot je bil njegov mercedes. Prav tako je bil preprichan, da boljshega in lepshega dekleta ni v okolici, kot je bila njegova Mercedes, ki so se ji sicer mlada leta zhe odshtevala in ki je she ni v galopu naskochil princ na belem konju.

Takrat jo je srechal Giovanin in tudi njemu je to ime visoko in globoko donelo, in omozhil jo je prav zato, ker ga je ob tem imenu vzravnaval vtis, da je povzdignjen v vishji druzhbeni razred, na enak nachin, kot sodi mercedes v vishji razred med avtomobili.

Ker je bil Giovanin izvorno kmechkega stanu, se je na vrt in zelenjavo bolje spoznal kot njegova zhena, ki ni poznala nobene druge zelenjave, razen tiste, ki jo je, she pred mozhitvijo, nosila gostom na mizo, o tem pa, kako se jo prideluje, kako se jo vzgaja, kdaj in kako se jo seje in podobno, se ji niti sanjalo ni. Vendar vse to mozhevo kmetishko znanje ni imelo pri njej nobene posebne veljave in soprog ni pridobival nobene dodatne pomembnosti zaradi tega. Shla je celo dalech mimo tega neizpodbitnega strokovnega znanja svojega mozha, tako dalech, da se je na vrtu delalo samo tako, kot je ona zapovedala.

Giovanin, vdane narave, kot je bil, ni zaradi tega nikoli povzrochal svoji gospe nobenih tezhav, takshnih, ki bi bile lahko tudi povod za kakrshnekoli zhivchne izpade, ki so bili sicer njena priljubljena razvada. Toda kljub soprogovi vztrajni pozornosti so postajale njene nevroze iz leta v leto bolj pogoste, posebej pa she od tistega chasa naprej, ko sem se bil prizhenil sem k tej hishi, kjer zhivim, in ko sem tako postal njun sosed. Gen ne pade dalech od telesa, sem rekel, ko je vsem na ocheh in na ushesih kuhala zavist vsako pomlad in sleherno jesen, ko je s zhivchnimi konicami ugotavljala, da njen Giovanin ne more slediti mojim domiselnostim pri urejanju zelenic in grmovnic okoli hishe.

Zid, na katerega sem pred dnevi stopil, da bi lazhje porezal vejevje grmichevja, je bil pozidal Giovanin, in to she takrat, ko mene tukaj ni bilo. Pozidal ga je, da bi ubranil drsenje svoje zemlje sem dol na to stran, vendar ga je zidal zvijachno. Zidal ga je chez mejo, sosedu v shkodo. Tast, ki takrat seveda she ni bil moj tast, sedaj pa je zhe pokojni, je to goljufijo grenko pozhrl, seveda zaradi miru med sosedi, kot je she zazhiva rad zatrjeval. V tem primeru zglednega vzdrzhevanja medsosedskega miru pa je Giovanin, spodbujen od soproge Mercedes, cvetel od zadovoljstva in samozavesti, da je miroljubnemu sosedu z lahkoto in s spretnostjo iztrgal nekaj kvadratnih metrov zemlje.

Sosedova miroljubnost, zachinjena s ponosom, me ni ne zanimala ne prizadevala, kar je gospo Mercedes vznemirjalo, saj ni vedela, kaj naj bi tichalo za tem mojim kot shpricer hladnim vedenjem. Zato je vseskozi zhivela pod pritiskom sindroma tempirane bombe. Moje lagodno sprehajanje po zidu pa ji je dvignilo tlak in sprozhilo eksplozijo. Silovito jo je odtrgalo od okna, tako da je potegnila za seboj v prostor presojne okenske zavese. Zato je tam ni bilo vech, ko je Giovanin pogledal proti oknu, le zavese so she vedno plahutale in nemirno govorile, da je v hishi nastal vihar.

Giovanin se je ves vznemirjen vrtel okrog svoje sence in ni rekel nobene. Gospa Mercedes je zdrvela po stopnicah in se postavila za vogal hishe. Od tam, skrita za steno, je zasoplo pokashljevala proti soprogu. Ker pokashljevanje ni pomagalo, se je odlochila in ostro stopila dva koraka naprej ter poklicala Giovanina z namenom, da bi mene opozorila na to, da je moje pochetje vsem na ocheh in da je njen klic zadnje opozorilo pred ukrepom, che se ne bom ozavestil nedopustnega dejanja, che se ne opravichim za nedovoljen prestop meje in che ne skochim takoj z zida na svojo posest.

Ker se prichakovano ni zgodilo, namrech to, da bi sestopil, kot je bila posredno izrechena zahteva, je Mercedes dala svojemu mozhu nedvoumna znamenja in v trenutku sta oba izginila za vogal hishe. Kmalu sem videl za oknom, ki me je opazovalo, premikajoche sence.

Naslednjega dne, zhe v zgodnjem jutru, se je zaslishalo silovito vrtanje svedra v mejni zid. Vrtljaji so govorili o jezi in nervozi. Giovanin je vrtal po vsej dolzhini zida, na vsakem metru in pol, vrtal, poglabljal, shiril luknjo za luknjo in kmalu za tem zabijal vanje zhelezne drogove ter jih temeljito zalival z betonom. Naslednjega dne je na zhelezne drogove pritrdil mrezho, ki je segala prav do roba zida, tako da bi bil vsak moj morebitni ponovni poskus prestopiti mejo obsojen na poraz. Ves chas, ko je to delal, je imel glavo sklonjeno k tlom in pogled se mu je zgubljal v zidu, v luknjah, v drogovih, v mrezhi, kot da ga vse to hudo zaposluje in mu povzrocha globoke misli. Za zavesami na oknu je zhena spremljala vsak njegov gib.

Vzel sem pero in mu napisal pismo: “Ker vidim, da mi zhelite z mrezho preprechiti uporabo zida, predvsem pa, ker zhelite s tem dolochiti razmejitev med mojim in vashim, vam moram sporochiti, da te meje ne priznam in vam moram tudi povedati, da ste zid v svoji ekspanzionistichni nameri zidali na tuji zemlji, rachunajoch, da bomo to dejanje za vedno spregledali. Ne enega ne drugega, ne zida ne mrezhe, ne bom uposhteval.”

Takoj naslednjega dne dobim sosedov odgovor: “Vi ste izgubili spomin, ko pravite, da je zid na vashi zemlji. Vse je na mojem in zazidano je bilo zhe takrat, ko vas tukaj she ni bilo. Mrezho pa sem postavil zato, da se machke ne sprehajajo sem in tja, ne pa za to, da bi se z vami prepiral. Sploh pa ste vi prepirljiv sosed in si vedno nekaj izmishljate. Ko bo minila moja potrpezhljivost, bomo uredili she marsikaj drugega, ne le razmejitev. In takrat ne bom prishel do vas jaz osebno, prishli bodo drugi, zelo resni ljudje. V tem pismu ne bom razvijal tezhkih misli, a ko bo prishel chas, vam ne bo prijetno, marsikaj se bo razkrilo in tudi o vashih tako imenovanih – skokih chez plot – bomo rekli kakshno besedo.”

Ko sem to prebiral, sem si predstavljal tega Giovanina, kako je v svojem chasu, tam na Komiteju za raziskovanje, brskal za trachami in pisal porochila, in razumel sem, kako danes, z namishljeno mochjo prejshnje resnichne politichne zashchite, ishche vse mozhne vijuge in zvijache, da bi zashchitil posest, ki ni njegova, in mir, ki si ga ni zasluzhil. Kaj je mislil s skoki chez plot ne vem, najbrzh je bila to njegova uspeshna metoda iz prejshnjih chasov, metoda, ki je temeljila na preprichanju, da se lahko vsakemu, che se le hoche, dokazhe krvavo meso pod kozho in se ga zashije.

Napisal sem mu zadnje pismo: “Kar se tiche mrezhe, ta bo shla v zrak. Poklichite geodeta, da vam pokazhe, kje resnichno teche meja. Kar pa se tiche skokov chez plot, velja, da so zhenske, do katerih ne bi skochil chez plot nihche za vse na svetu, in da so le-te, zaradi teh in podobnih tezhav, nervozne, zlobne in zavistne, tako kot je vasha gospa.”

Nekaj dni je na drugi strani vladal temen molk. Vcheraj pa je prishlo s sodishcha naznanilo, da me sosed Giovanin tozhi zaradi zhalitve chasti in dobrega imena njegove zhene Mercedes.

Prisegam, jutri bom razmajal mrezho, ki lazhno razmejuje mojo in sosedovo last.