Revija SRP 53/54

Frane Goljevshchek
Za zgodovinski spomin

 

CHERI V PIRANSKEM ZALIVU

 

Morja rada skrivajo pod gladino nevarne cheri. Che jih zemljevidi ne kazhejo, je plovba po njih lahko nevarna. Podobno so se skrivale in se she skrivajo nevarne cheri tudi pod valujocho plahto besed o celovitosti Piranskega zaliva in mnogi Slovenci, naivno zaverovani v modrino, plujejo po tej plahti in nasedajo.

Nihche zanesljivo ne ve, kaj mislijo politiki, ko govorijo o celovitosti Piranskega zaliva (kot se ne ve, kaj v resnici mislijo, ko govorijo o demokraciji, o pluralizmu ali o EU, o Natu itd).

Pred osmimi leti je parlament sprejel resolucijo o celovitosti Piranskega zaliva. Toda zhe pred tem so se politiki vseh opcij med seboj dokonchno dogovorili, da bodo zaliv razdelili na dva dela, na glas pa so vsi she kar naprej nabirali politichne tochke na rachun celovitosti zaliva. Ko sta Drnovshek in Rachan odlochno in skoraj dokonchno potegnila mejo po zalivu (Drnovshek in Rupel sta javno zagotavljala, da je meja zhe dolochena!), nihche od politikov ni ugovarjal in se skliceval na pred leti sprejeto resolucijo o celovitosti zaliva. Slovenskim politikom je ta, v parlamentu sprejeta resolucija papir brez vrednosti in samo Hrvati ga povlechejo na dan, ko potegnejo Slovence za ushesa, chesh: “Ti, ti, ti, bosh priden? Ne bodi siten! Ne zahtevaj celega, che pa je nashega zhe pol!…” (In res, po tem “ti, ti, ti” so Slovenci resnichno bolj pridni, ubogljivi in vodljivi.)

Zatem se oboji shiroko razgovorijo o sozhitju in toleranci, ki da je med obema narodoma zhe, odkar obstajata. Res je, to sozhitje je od nekdaj tako enosmerno intenzivno, da je bilo ob shtetju leta 1910 v Kashtelu in Savudriji 71 Hrvatov in 428 Slovencev, torej shestkrat vech Slovencev, danes jih je desetkrat manj; ali pa iz drugega pogleda: leta 1953 je bilo v Sloveniji 17.978 Hrvatov in na Hrvashkem 43.010 Slovencev, leta 1991 pa je bilo v Sloveniji zhe 54.212 Hrvatov in na Hrvashkem le 11.500 Slovencev; ali pa: leta1953 je piranska obchina she segala tja do sredine Savudrije in Piranski zaliv je bil v upravljanju Slovenije, leta 1991 je bilo piranske obchine pol manj in Piranski zaliv je na hrvashki strani dobil ime Savudrijska uvala. Ironichno povedano: vsa ta preobrazba je tako mirno potekala, da se resnichno sme govoriti o absolutni toleranci in zglednem sozhitju!

Vendar, poudariti je treba, da pri tej preobrazbi Hrvati ne nosijo nobene krivde. Hrvati se naravno nacionalno razvijajo in napredujejo v prazni (to je nezashchiteni) prostor. Nevarne cheri nastajajo z “odpadki”, ki jih povzrocha brezbrizhnost slovenske politike in njena vprashljiva toleranca, izvirajocha iz nizke nacionalne zavesti in nedrzhavotvornosti.

Poleg teh, iz same narave Slovencev rastochih cheri, gradijo slovenski nikogarshnji politiki pod gladino, skupaj s svojimi “agitatorji”, temne cheri chustva strahu pred vojashkim spopadom, da se ne bi drzhavljani kritichno in nacionalno zavedno zavzemali za pravichno mejo; trudijo se utrjevati zavest, da so tisti, ki zahtevajo dobesedno celovitost zaliva, netolerantni in prepirljivi in celo malenkostni. Trije zaselki, v katerih so politiki spretno diplomatsko spodbujali Jorasa, da je vzdrzheval zamegljevanje bistva, so zgolj zanemarljiv politichni prestizh in obenem najnevarnejsha cher za lahkomiselne drzhavljane.

Za sozhitje, za mir, za pravichnost, za odstranitev cheri je treba Hrvate spomniti na nezakonito postavljeno nekdanjo administrativno mejo, dolocheno z genocidom v Shtrigovi in s strahovlado vse do Istre, dokazati jim je treba, da je stara obchina Piran z mejo chez Savudrijo she vedno legitimna ter da je juzhna meja STO tista chrta, od koder morajo stechi pogovori o pravichni meji. Shele tako bo postavljena osnova za mirno plovbo v celovitem Piranskem zalivu.