Revija SRP 53/54

Fery Foelkel

 

PIZDARIJE

 

ma non go risposto perché iera una monada...*

James Joyce Italu Svevu, 5. januarja 1921

 

These are mean Things

reche angleshki mozhic**

v moji dezheli jim pravijo pizdarije.

 

Prav imash, tu koncham neko zgodbo:

ladja v steklenici se potopi –

vse brezhibno, zastavna gala

moshtvo razvrshcheno na palubi

zhvizhgi prvih mornarjev

bleshchecha trobila in smodnik.

 

Jawohl, mein Kapitan, alles verloren.

Alles, ganz alles? Morda kaj ostane,

morda nam ostane trzhashka govorica

njena milina – ostrina.

Kaj pa potem, che pade tudi ta branik?

No ja, ata, moj stari Jud,

preostanejo nam pizdarije.

* Joyceov stavek v trzhashchini pomeni: "... a nisem odgovoril, ker je shlo za pizdarijo..."

** Z oznako "angleshki mozhic" avtor meri prav na irskega pisatelja Joycea.

 

 

 

 

POVEJ MI

 

Hotel sem ti rechi, govôri she.

Potem bi, zazrt v tvoje ochi,

dodal, she vedno v trzhashchini,

povej mi.

 

Pozno sem se spomnil, da bolj slabo

znam narechje svojega mesta.

Pa vendar do nekega davnega jutra

bi te bil rad poslushal

in ti govoril v trzhashchini.

 

 

 

 

PRIHODNOST IN SMRT

 

Le kako naj se ljubezen pokazhe,

kako naj se zachrta in zazhivi,

danes, ko nam prihodnost in smrt grozita,

danes, ko ne najdem hipotez

ali dogem, ki bi jih lahko zagovarjal

in zavracham pridevnike in prislove.

 

Vse je neverjetno,

zato rajshi molchim,

da si od vsega

vzamem del.

 

 

 

 

VECHERJA V GORICI

 

Na Krashki ulici

– nekoch ulica Svetega Antona –

sem vecherjal bridko melanholichen.

Ti si bila v ligurski Italiji,

kjer ni govora o kaki charobnosti.

Vprashal sem slovensko gostilnicharko:

Imate svezhe pecheno postrv?

Kaj, odvrne, se vam je mar zmeshalo, tukaj

postrvi? Prinesem vam ocvrtega pishchanca in teran.

Imela je prav, a jaz sem mislil

na nepoznani Avenzano,

na mlajshega sorodnika manj pomembne Genove,

na Ligurijo, ki jo poznam in je ne maram.

 

 

POVEM TI

 

Ptichi visoko na nebu

so videli, kako se zgubljam

po presahlih strugah potokov.

 

Rekel sem ti: jaz ne letim visoko

ne razumem, kako zhivim

pravim ti, da sem sam.

 

Poln iluzij ob dnevu brez datuma

drugich nadvse ljubljen.

Potem pri ochitnem obrachunu,

od celega meseca ostal bo le en dan.

 

Kako vklesati svoje ime?

Povem ti, je kot pomisliti

na vojakovo zgodbo,

brez slave zhivi, ker je

zbezhal z bojishcha.

Najbrzh, ker je vojna drugachna

in je mogoche zamenjati mitraljez

z mojim dolgim, dolgim jokom.

 

 

 

 

ZAHVALE

 

Hvala tebi

hvala meni

hvala za lepi vecher

hvala za chudoviti dan

hvala za zahvalo o hvali.

 

Nato si me poljubila in rekla

vate sem zaljubljena...

Zdaj

kar prisegaj, da ni bilo res.

Niti v ochi me nisi hotela pogledati.

 

 

 

 

VASSENA

 

Nad Comskim jezerom

na Leccovem rokavu

nekoliko dlje od Vassene

tistega julijskega dne

– podoben je bil poznemu avgustu –

sem se spomnil svojega kraja

svojega morja

daljne zemlje:

nabiral sem ciklame

medtem ko je dezhevalo.

Neka zhenska je ihtela

drugi pa sem rekel:

niti ti me ne ljubish.

Tudi ona je bila odsotna.

Dodal sem: jaz ne ljubim.

In bil sem navzoch.

 

Tu morda bi sodil premor.

 

Prijatelj je pripomnil:

shkoda, da ne vidimo Ghisalla.

 

 

 

 

BESEDE OTROKU

 

Severovzhodni veter piha v Trstu –

pravi moj stari Jud;

severovzhodnik, ponovi, ne burjica –

mi kar naprej ponavlja, odkar sem bil otrok.

 

Zdaj je on otrok.

In jaz stari Jud.

 

 

 

 

AUCH DU, PAPA

 

Kolikokrat sem ti rekel, ata, povej mi

a najbrzh razdalja

s tvojim svetom postaja neizpolnljiva

und traeumend trage ich das Schicksal weiter.

Noch einmal noch einmal Papa

moj stari Jud povej mi kakshen

odlomek iz Geneze iz Devternomija

in, che moresh, tudi o chudovitem svetu,

ki se s teboj potaplja.

Triest Suedbahnhof, ob nedeljah zjutraj,

ekspresni vlak za Dunaj preko Ljubljane.

Daj mi rok'co – si pravil,

in to ponavljal po nemshko.

In jaz sem pobozhno hodil za teboj.

 

 

 

 

SEPTEMBRSKA MRSHCHALICA

 

Jeza polega

vrochina pojema,

september ima drugachne zvoke

in chloveshke plati.

 

Pozabljeni motivi

spet vznikajo iz spomina

o trzhashkem Krasu.

Zaduham vonj po gnilem listju,

bolje se branim pred nesmiselno usodo.

Zares: moja zemlja

in moja nébesa me reshujejo.

Prostashki julij, ves jezen in razjarjen,

je izpuhtel v septembrski mrshchalici.

 

 

 

 

TRIEST TRST TRIESTE

 

Moje ubogo mesto imenovano italijansko

ki zhivish od spominov na preteklost

sprashujem se kdo, kurbirska zgodovina,

te je zhe pred neshtetimi leti urochil.

Tisti Jakec Joyce

priliznjen irski zvodnik

italofonski Svevo

velik pripovednik

nesrechen meshchan

ali italijanski Saba

skoraj ljubeznivo bitje.

 

Potem pa naprej naprej na vso moch

bojne ladje

Erzherzog Ferdinand, Prinz Eugen –

zastavna gala nedotaknjeni mitraljez

na najvishjem drogu rumena in chrna

zastava nashega cesarja.

 

V tej zimi shtiriinsedemdesetega leta

brez burje in snega in vsakega domotozhja

kot chrn potepinski machek

ishchem v Trstu geto

skochim v posteljo v eni od palach

arhitekta Pertscha ali Valentina Valleja

skrijem se v ulici Starega lazareta

prikazhem se v Velikem kanalu na Rusem trgu

ves zadihan zdirjam do Stare mitnice.

Lahko povem koga ishchem?

Samo tebe, moje ubogo mesto,

moje obozhevano mesto

imenovano italijansko.

 

 

 

 

ATA

 

Zu Befehl, Herr Major.

Kaj hochesh od mene?

Si sluzhil cesarja?

svojega ogrskega monarha

pa zastavo z rdechimi belimi zelenimi progami

z grbom Szent Istvana

s krizhem, ki visi navzdol,

ti mali Jud, verfluchter Jude.

 

Gledam te, in she vedno ti odgovarjam:

ata, v tebi se prepoznavam

zdaj ko se blizha avgust

in na Krasu poganjajo ciklame

pod borovcem, med mokrim mahom.

In jokam ves raznezhen in otozhen

za tisto moje prekleto mesto,

za tisto ljubljeno - osovrazheno

kot za nikoli vech pozabljeno zhensko.

 

 

Iz italijanshchine prevedla Jolka Milich

 

 

 

O AVTORJU

Znani trzhashki judovski izobrazhenec Ferruccio ali Fery Fölkel je bil rojen v Trstu leta 1921, takoj po "katastrofi", kot pishe sam, na zavihku svoje zbirke, in nadaljuje priblizhno tako: »Zhivel sem v poitalijanchenem mestu do izdaje fashistichnih zakonov o rasni diskriminaciji. Vrnil sem se leta 1948, a zhe leta 1952 sem skushal najti delo v najbolj oddaljenih krajih nashega planeta. Shele leta 1956 mi je neka milanska zalozhba ponudila srednje dobro mesto, ki mi je dalo mozhnost prezhivetja.« V poznih sedemdesetih letih je zbral do takrat raztresene verze za zbirko Monŕde (Pizdarije), s podnaslovom: 33 poesie del Giudeo (33 pesmi o Judu), ki je izshla pri znani parmski zalozhbi Guanda leta 1978 in skoraj istochasno, oziroma leto kasneje, je objavil knjigo La Risiera di San Sabba (Rizhama pri Sveti Soboti), ki je bila ponatisnjena leta 1999, shlo je za dokumentacijo nadvse bridkega in sramotnega obdobja na Trzhashkem. (Knjiga je bila prevedena tudi v slovenshchino leta 1990 pod naslovom Rizharna: vrata v smrt: nacistichno tahorishche pri Trstu). Kasneje je izdal she dve knjigi o humorju pri Judih Ashkenazih, in sicer Storielle ebraiche (Judovske zgodbice). Pri trzhashki zalozhbi Il Ramo d'Oro, v zbirki Archivi della memoria (Spominski arhivi), ki jo vodita trzhashka pesnika Roberto Dedenaro in Gabriella Musetti, so izshle Pizdarije maja 2002 v ponatisu s spremno besedo publicista prof. Elvia Guagninija in daljshim, silno odkritim in zanimivim predgovorom samega avtorja. Poleti 2002, ko je prishel v letovishki Gradezh na oddih, ga je nenadoma obshla slabost, takoj so ga odpeljali v trzhashko bolnishnico, kjer pa je 12. avgusta neprichakovano umrl, she poln nachrtov, star 81 let.

 

Jolka Milich