Revija SRP 53/54

Bruno Cvikl
 
Chlovekov razvoj

 

POSTOPKI IMENOVANJA REKTORJEV
/na univerzah Severne Amerike in Evropske unije/
 

 

Predochiti zhelim nekatere argumente, ki osvetljujejo v razvitem svetu privzete (omejujem se izkljuchno na drzhave Severne Amerike in na drzhave chlanice EU) in zhe od nekdaj uveljavljene postopke imenovanja oziroma izvolitve rektorjev univerz. Dejstvo je, da zelo veliko shtevilo univerz lochuje strokovno vodenje univerze od poslovodne funkcije (gre za t.im. kanclerski sistem). Takshno razlochevanje na samo vsebino spodaj zapisanih ugotovitev, ki predvsem zadevajo obseg udelezhbe tako shtudentske populacije kot tudi nepedagoshkih delavcev univerz v postopkih potrjevanja rektorja univerze in vzroke za takshne reshitve, sicer nima posebnega vpliva. To dejstvo se namrech odrazha predvsem v nachinu izpeljave imenovanja oziroma volitev do stopnje, ko je kandidatu konchno podeljen status rektorja (dejstvo, da ta funkcija v nekaterih drzhavah lahko nosi drugachen naziv, je nebistvena).

Kot vsaka druga institucija ima univerza svojega strokovnega vodjo in na jasnem si moramo biti, kaj univerza je. Tu obstaja cela vrsta bolj ali manj podobnih opredelitev, o katerih osebno menim, da je za sploshno rabo (povzeto iz zapisov severnoamerishkih univerz) docela ustrezna ta, ki je navedena spodaj:

UNIVERZA je institucija (javni zavod posebnega pomena), ki obstaja z namenom, da razvija intelektualne resurse druzhbe in skrbi za ohranjanje intelektualne tradicije druzhbenega okolja. Primarna naloga univerze kot druzhbene institucije je razvoj, ohranjevanje, ocenjevanje in prenashanje znanja, intelektualnih znanj (veshchin) in kulture. Poleg navedenega se od univerze prichakuje tudi, da posreduje druzhbi (v neposredni ali posredni obliki) intelektualno osnovo za vodenje in razvoj, da v pretezhni meri prispeva h koordinaciji znanja in razvoja umetnishkih, filozofskih in znanstvenih idej ter da oskrbi in vzdrzhuje ustrezno intelektualno ozrachje, ki je ugodno za razvoj novih idej in novega znanja.

Iz zapisanega je razvidno, da je vloga univerze (toda tiste, ki s svojim delovanjem ustreza zgoraj navedenemu pojmovanju) kljuchnega pomena za nadaljnji razvoj vsake demokratichne druzhbe. Na osnovi tako opredeljene (in zgodovinsko pogojene) vloge morajo osebe, ki zadane naloge in prichakovanja izvajajo, v razvitem svetu brezpogojno ustrezati (spet zgodovinsko pogojenim) stalishchem (zahtevam), ki natanchneje opredeljujejo vlogo visokosholskih uchiteljev.

Da bi univerza lahko uresnichevala zgoraj opisane cilje, morajo biti univerzitetni uchitelji, ki delujejo na univerzi, sposobni in veshchi predavatelji ter predani raziskovalci, ki si nenehno prizadevajo za shiritev svojega obzorja (znanja), razumevanja pojavov in dogodkov ter novih idej in ki se zavedajo pomena in potrebe, da omogochijo njihovo dostopnost shirshi javnosti. Raziskovalni duh (oziroma umetnishka ustvarjalnost) in prenashanje znanja (uchenje) sta vzajemno prepleteni kategoriji, kajti dejavno raziskovanje (oz. umetnishko ustvarjanje) hrani in bogati proces predavanja, toda kakovostno posredovanje znanja pogosto povratno vpliva na vsebino in usmeritev ustvarjalne dejavnosti visokosholskega uchitelja. Opisani kategoriji, tj. posredovanje znanja in ustvarjanje znanja oz. kulturnih vrednot, sta zaradi zgoraj predstavljenih ciljev, ki jih je univerza dolzhna nenehno izpolnjevati, osnovni prvini delovanja vsakega univerzitetnega uchitelja in ju ni mogoche enachiti, zato je potrebno pri vsakem univerzitetnem uchitelju dosezhke ocenjevati locheno za vsako od teh dveh podrochij posebej.

Seveda pa je ob tem she dodatna bistvena prvina delovanja visokosholskega uchitelja (visokosholski sodelavec se nacheloma nahaja v postopku poklicnega izgrajevanja in samopotrjevanja, zato se prichakovanja njegovega delovanja razlikujejo od zgoraj navedenih), t.j. prvina uspeshnega prenashanja znanja, vzbujanja ustvarjalnosti v tem procesu (to bi se moralo odrazhati pri diplomskih, magistrskih, predvsem pa v doktorskih delih), demokratichnih odnosov (razlichnost mishljenja in idej) ter poklicno odgovorne in etichne aktivnosti. Uchitelji se morajo nenehno zavedati pomena svojega delovanja, tj. pouchevanja v sistemu visokega sholstva.

Namen pouchevanja je olajshati proces uchenja. Zato uchinkovito pouchevanje podaja posamezne dele obravnavanega podrochja tako, da se ohrani koherentnost in smisel povedanega, postavlja tisto, kar je znano, v kontekst in odpira poti povezave med tem, kar je znano, in tem, kar je (she) neznano. Kakovostno pouchevanje tvori pomembno prvino in poslanstvo univerze ter se odrazha v obliki raznovrstnih dejavnosti (npr. predavanja, seminarji, shtudij na daljavo, mentorstvo pri projektih in diplomskih delih), vsebuje veliko razlichnih komponent (predavanja v predavalnici, ocenjevanje kolokvijev, interakcija na terenu, dopolnjevanje ali celo razvoj novih shtudijskih vsebin), lahko se odvija v najrazlichnejshih okoljih (npr. izvajanje seminarskih ali praktichnih vaj, kratkih kurzov, predavanj v dislociranih enotah itd.). Kot pomemben prispevek na podrochju pouchevanja na univerzi se pojmuje zlasti mentorstvo pri diplomah na podiplomskem programu izobrazhevanja, kjer gre za zdruzhevanje elementov, ki so skupni tako pouchevanju kot tudi raziskovalnemu (oziroma umetnishkemu) ustvarjanju.

Zgoraj zapisana sploshno privzeta stalishcha so cilji, kamor naj bi se usmerila tudi Univerza v Mariboru. Gre za zelo zahtevne naloge, ki jih kratkorochno ni mogoche izpeljati, posebej she ob dejstvu, da je na UM polovica celotne shtudentske populacije vpisana na triletne visokostrokovne programe, ki se v temeljih razlikujejo od univerzitetnega dodiplomskega in podiplomskega shtudija. Toda ne oziraje se na to dejstvo, je zapisane tri opredelitve potrebno imeti na umu predvsem, ko teche beseda o rektorju univerze. Rektor je namrech strokovni vodja univerze, ki predseduje senatu univerze (senat univerze je najvishji akademski in strokovni organ univerze), in za izvajanje te vloge so povsod po svetu predpisana dodatna prichakovanja in zahteve, ki jim mora rektor ustrezati. Che smem komentirati 290. chlen Statuta UM, so le-ta v nashih dolochilih sicer implicitno vsebovana, toda preohlapno poudarjena. Na tem mestu je potrebno navesti, da je prvotno dolochilo Zakona o visokem sholstvu (opredeljeno v prvotni dikciji 56. chlena) v tem smislu sledilo tem dodatnim prichakovanjem veliko doslednejshe in skladno s prakso vechine univerz razvitega sveta, toda bilo je zapisano na nachin, ki ni vzdrzhal ustavne presoje.

V svetu je obichajno, da je presoja vseh meril in prichakovanj, povezanih z akademsko odlichnostjo kandidata, z njegovo sposobnostjo vodenja in z organizacijskimi sposobnostmi, s sposobnostmi objektivne presoje in z zmozhnostjo komunikacije na vseh nivojih, s sposobnostjo ohranjanja od dnevne politike neodvisne in intelektualno mochne, toda artikulativne in kritichne univerze, v ustrezni meri zrashchene tudi z okoljem, v katerem sobiva itd., prepushchena posebni, v ta namen sklicani Komisiji za nominacijo, ki je sestavljena iz kar se dá neodvisnih in odgovornih chlanov. Sestava te komisije, ki je vnaprej predpisana, nacheljuje pa ji funkcionar univerze (obichajno je to poslovodni vodja, t.j. kancler univerze, chigar mandat se lahko razlikuje od mandata rektorja), je shtevilchno relativno skromna in obichajno obsega nekaj deset chlanov. Naloga komisije je: a) da samostojno dolochi (postavi) merila, ki jim morajo kandidati ustrezati in b) da z objavo v javnih medijih pozove vse ustrezno kvalificirane osebe na prijavo za zapolnitev mesta rektorja, pri chemer lahko po lastni presoji k kandidaturi neposredno povabi izbrano ugledno osebnost na podrochju znanosti in visokega sholstva. Kot zgled take javne objave je v prilogi prikazan razpis (preslikan iz tednika The Economist z dne 7. dec. 2002) za rektorja Univerze Luton, Velika Britanija, to je nadvse prestizhne univerze, katere diploma je odskochna deska za najvishje javne funkcije v tej drzhavi. Komisija, uposhtevaje svoja vnaprej zastavljena merila na osnovi shtevilnih informacij, pridobljenih v pogovorih s kandidati samimi, s predstavniki dane univerze (pedagoshkih in nepedagoshkih delavcev, dodiplomskih in podiplomskih shtudentov ter nekdanjih diplomantov), s predstavniki druzhbenega okolja in pristojnega predstavnika oblastnih organov ter na osnovi mnenja vodstvene strukture povprashanih drugih (sosednjih) univerz, dolochi prioritetni vrstni red kandidatov za rektorja. V tej fazi pridobivanja potrebnih informacij (gre za proces in ne za enkratno dejanje), ki se izvaja na zelo diskreten nachin, je javnost v celoti izkljuchena iz delovanja komisije. Ime prvouvrshchenega kandidata za rektorja univerze predlozhi komisija senatu univerze in v primeru pozitivnega odziva senata je to ime posredovano v potrditev organu, ki je pooblashchen za imenovanje rektorja. V primeru, da je kandidat za senat ali pa za organ, pooblashchen za imenovanje, iz kakrshnih koli razlogov nesprejemljiv, ponudi komisija v nadaljnji postopek ime naslednjega uvrshchenega kandidata z liste. V primeru zavrnitve se opisani postopek, natanchno po opredeljenem prioritetnem vrstnem redu z liste, ponavlja vse dotlej, dokler se ne najde ime kandidata, ki je sprejemljivo za oba zapisana organa. Tej osebi se nato ponudi polozhaj rektorja univerze.

V opisanem in v podobnih postopkih izbire rektorja je kljuchna tezha v zadostitvi kandidata vnaprej (obichajno zelo podrobno) predpisanim merilom, kot si jih zastavi Komisija za nominacijo. V prvi vrsti gre za merila akademske odlichnosti, ki se navezujejo na ocene znanstvenoraziskovalnega delovanje kandidata v okviru mednarodne primerljivosti (od tod zahteva po rangu rednega profesorja univerze), pedagoshke uspeshnosti, njegovega pojmovanja vloge univerze v svetu in v okolju, njegove vizije razvoja univerze in ocene sposobnosti ohranjanja realnosti predlaganih ukrepov za povechanje odmevnosti in pomena univerze, na ocene preteklih vodstvenih (in upravljalskih) izkushenj, na prizadevanje za tvoren dialog z osebjem in s shtudenti univerze kot tudi z regijo in s shirshim druzhbenim okoljem, ter she vrsto drugih meril, za katera chlani Komisije za nominacijo menijo, da so za dano univerzo in okolje pomembna. Pogosto se celo dogodi, da Komisija za nominacijo izrochi povabilo k sodelovanju na razpis osebi, za katero sodi, da je za to mesto najbolj primerna. Takshno povabilo vchasih preide drzhavne meje, kar zgovorno pricha, da so povezave kandidatov z obstojechim politichnim establishmentom docela nepomembne.

Iz zapisanega bi zhe moralo biti razvidno, da gre za izpolnjevanje zelo specifichnih zahtev, ki jim mora ustrezati izbrani kandidat za rektorja. O izpolnjevanju zahtev, ki zadevajo akademske komponente meril (znanstvena dela in odmevnost kandidata, vodstvene izkushnje na univerzi, pogledi na obstojeche stanje in vizija nadaljnjega razvoja univerze itd.), lahko verodostojno odlochajo (podobno je pri habilitacijah; strokovni porochevalci – torej osebe, ki lahko s stalishcha stroke ocenijo delo kandidata – predstavijo svoje presoje, vsi drugi v postopke vpleteni – chlani senatov – pa to mnenje, bolj ali manj poznavalsko, privzamejo) le globlji poznavalci delovanja univerze, njene vzajemne prepletenosti z okoljem in druzhbo v celoti ter z nalogami in s cilji, ki jih mora univerza dosegati. To pa pomeni, da je odlochanje o kandidatu za vodenje univerze v tesni zvezi z individualno vizijo potrebnega delovanja vsakega posameznega chlana komisije za nominacijo (ki to nalogo z vso odgovornostjo izvaja), iz chesar sledi, da gre za opredelitve, ki zaznavno presegajo obichajno raven odlochanja na osnovi sploshne volilne pravice. Ta v opisanih primerih torej ne more biti absolutna, she vech, omejena je izkljuchno na Komisijo za nominacijo, katere chlani se v postopku dejansko in zares posvetijo objektivnemu odlochanju o vrsti meril in posledichno o zadostitvi le-tem. V tem postopku se uposhtevajo vsa mnenja, toda vsi chlani ne odlochajo prav o vseh vidikih vprashanj, ki jih merila odpirajo. Za vechino univerz velja torej kot docela zadovoljivo stalishche, da maloshtevilchni predstavniki (shtudentov, nepedagoshkih delavcev, predstavnikov okolja itd.) lahko v polni meri odlochajo znotraj okvira zastavljenih nalog (torej odlochanje, ki zadeva posamezna, selektivno dogovorjena merila, kot le-ta ustrezajo njihovi vlogi in namenu v chlanstvu komisije, ne pa o vseh merilih kar po vrsti). Na tem mestu velja pripomniti, da v komisiji za imenovanje rektorja vechino chlanov tvorijo izvoljeni (redno zaposleni) visokosholski uchitelji posameznih chlanic univerze, pri chemer jo (med drugimi) nekaj dodiplomskih in podiplomskih shtudentov samo dopolnjuje. Razlogi za takshno sestavo izhajajo iz naslednjega stalishcha: shtudentje so predvsem zainteresirani za znanje (za kar plachajo, tudi na drzhavnih univerzah, obchutno sholnino) oziroma za pridobitev diplome (in s tem seveda za vse zadeve, ki so povezane z vprashanji izvajanja shtudija in obshtudijskimi dejanji), zato shtudentski populaciji v obdobju trajanja shtudija pomen, ustroj, delovanje in razvoj univerze kot institucije vsebinsko niso razvidni v takshni meri (razen nekaterim posameznim izjemam), da bi vsem tem navedenim subjektom dopushchali objektivno razumevanje argumentov in presojo mozhnih posledic predlozhenih reshitev. Iz podobnih razlogov je sestav Komisije za nominacijo prav tako omejen samo na nekaj predstavnikov na univerzi zaposlenih nepedagoshkih delavcev.

Opisana dejstva podrobneje ponazorijo priloge, in sicer: Dolochilo 50, ki natanchno opredeljuje postopke izvolitve rektorja na University of Waterloo, Waterloo, Kanada (uvrshchena kot prva na podrochju naravoslovja in matematike v Kanadi), ter prikaz ustreznih izpeljav v praksi (ki so bolj ali manj sorodne tej dolochbi), n.pr. na ugledni Tehnichni univerzi v Delftu, Nizozemska, na Univerzi Stockholm in na tehnishki univerzi z nazivom Royal Institute of Technology, prav tako v Stockholmu. Podobnih zgledov je veliko, obstajajo pa seveda tudi she drugachni vzorci.

Pobuda US RS* Odbora za zashchito pravic shtudentov, pa tudi tista, ki jo je podal Akademski zbor Fakultete za elektrotehniko, rachunalnishtvo in informatiko (UM) nalaga Ustavnemu sodishchu izjemno obilico dela, hkrati pa tudi zelo veliko odgovornost. She posebno, ker na Univerzi v Mariboru skoraj polovica shtudentske populacije (vpisanih na visokostrokovne programe) v nachelu zakljuchi izobrazhevanje she preden poteche ena mandatna doba rektorja, nepedagoshki delavci na univerzi pa, kot se zdi, (upravicheno) dajejo v tem trenutku vechji poudarek vprashanjem svojega socialnega statusa v njej kot viziji razvoja univerze.

Che smem zapisati svoje osebno mnenje v zvezi z vsemi nashimi tremi podanimi pobudami, bi dejal da gre za mejnik, ki bo z odlochitvijo Ustavnega sodishcha sprozhil prichakovani in nujni proces (dolochenih oblik) tranzicije (transformacije sistema) konchno tudi na podrochju visokega sholstva v Sloveniji. Toda kar zadeva Zakon o visokem sholstvu (ZVIS) v povezavi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem sholstvu (ZVIS-a), osebno menim, da na danashnji stopnji razvoja druzhbene miselnosti v drzhavi Sloveniji, ob uposhtevanju zgoraj navedenih argumentov, oba zakona docela ustrezno formalizirata v razvitem svetu prevladujocha spoznanja, povezana z ustrojem, delovanjem in pomenom univerze kot institucije.

 
 
________
Na Ustavno sodishche RS je bilo v zvezi z volitvani (imenovanjem) rektorja (po prvi pobudi dr. B. C.) danih vech pobud. Glej tudi Dokument 5, Vloga B. C. US RS. (Op. ur.)