Revija SRP 53/54

Branko Cvirn

Dotik, I

DOTIK
II

Moja zgodba

 
Sedim na velikem valu in bezhim pred kopnim. Kopnega ne maram. Vedno se nekje koncha.

Kopno je vse blizhje. Vstanem in zachnem preskakovat z vala na val. Che me ujame, je konec mojih sanj o najlepshem fantu, najprijaznejshem otroku, razumevajochih starshih. Ne zhive tu, zhive nekje dalech za vsem tem.

Mimo zdirja strela. Na njej je sedel mlad fant. Ni me pozdravil, me pogledal in vzel s seboj. Je najzlobnejshi fant, kar sem jih srechala.

Techem she hitreje. Razdalja med mano in kopnim ostaja enaka. Kje je ta konec, rob, prek katerega kopno ne more?

Val, na katerem sem, se ugreza. Kopno me dohiteva. Na nov val doskochim zadnji trenutek.

Pohajajo mi mochi. Kopno je tik za menoj. Slishim njegov glas, podoben mnozhici prepirajochih se ljudi. Vonjam dushech zadah po dimu. Ne bom vzdrzhala.

Pred mano je majhen otok. Na njem ni nichesar. Ne ljudi, ne dreves, ne kamenja. Samo pesek. Skochim nanj. Cheprav je kopno, je vse tiho in brez vonja. Lahko hodim, spim, opazujem, ozhivljam sanje in chakam.

Chas mineva. Na eni strani kopno, kjer sem zhivela, na drugi sanje, kjer bom zhivela, vmes valovanje neznane gmote. Che skochim vanjo, me ali ujame kopno ali dosezhejo sanje. Prenesem neuresnichene sanje, ne pa dozhivete resnichnosti. Ostala bom. Chakam, da me kdo reshi.

Sanje so prezhivele, kopno je pozabljeno. She vedno sama.

Zagledam fanta, ki jezdi strelo. Ozrem se stran. Ustavi se.

– Pridi, ponesem te kamor hochesh.

– Nochem.

– Che bi ustavil, naju bi kopno ujelo oba.

– Tudi zdaj naju bo.

– Ne bo. Sem najhitrejshi, kar jih je.

– Ne verjamem ti.

– Naj ti dokazhem. Pripeljal bom prejshnjega in ta, ki me nosi zdaj, bo veliko hitrejshi, enkrat...

– Ne. Dokazhesh mi lahko le na en nachin.

– Povej.

– Pojdi tik pred kopno. Che kopnemu ubezhish, ti verjamem.

Zastrmel se je vame in se odpeljal proti kopnemu. Ustavil se je tik ob njem in she preden je uspel obrnit, ga je kopno zajelo. Njegov glas postane eden izmed vseh. Preprichana sem, da zhivljenje enachi z bezhanjem in ne z begom kot jaz.

Ujamem strelo. Sedem nanjo, se ozrem proti kopnemu in zdirjam. Potujem neskonchno dolgo.

Ko prispem, zagledam svet iz sanj. S strelo ne smem vanj. Poskusham vstat. Ne gre. Poskusham in poskusham, a ne gre. Nihche iz sanjskega sveta mi ne zna pomagat. Odidem. Potujem sem in tja. Noch in dan.

Nekega dne zagledam otochek in spoznam, da bom morala vso pot prehodit ponovno. Kopnemu bom dovolila, da me ujame. S pravljichno vzdrzhljivostjo bom spet zbezhala. Med begom se ne bom ustavljala in ne ozirala, z nikomer govorila, si nikogar podredila. Zrla bom naprej in tekla, tekla, dokler mi ne uspe. Svet iz sanj bo moj. Za vedno moj.

V upanju, da bi nashla opis drugega pobega, brskam med spisi. Brez uspeha. Torej ji je uspelo, zakaj v svetu iz sanj ni potrebovala pisanja. Spijem pozhirek in odprem zbirko pesmi. Vshech mi je samo ena. Razlikuje se od ostalih, ki govore o drugih.

Jaz
 
Zrem v sonce.
Vidim nebo.
Nebo odseva.
Moje ochi.
Brishem solze,
vam in njim,
nikoli sebi,
meni nihche.
Kadar govorim,
ne poslusham,
kar slishim,
v sebi spremenim.
Nisem vse,
vi niste nich.
Jaz sem vi,
vi niste
in ne boste
jaz.

S svojo posrednostjo je dosegla svoj namen, razkrila svoj jaz. Kakrshenkoli zhe je, vsaj je. Zanima me, kakshen jaz ima Vladar. Odlozhim pesmi in pazljivo, z neke vrste sposhtovanjem, vzamem v roke naslednji spis.

 

Vladar

Cheprav zgodba zveni izmishljeno, mi je zhena pricha, da se je dogajalo natanko to in samo to, kar sem napisal.

Naj razlozhim naslov. Nisem bil rojen kot vladar, ne izbran zanj, niti si tega zhelel, a sem to postal.

Na nek moj najbolj srechen dan, ko se je nama z zheno rodil otrok, sem odshel v daljni kraj, da poishchem vechjo hisho. Ljudje v kraju so bili zelo nesrechni, zato sem stopil prednje in jim, da jim polepsham dan, pripovedoval o svoji srechi. Poslushali so me. Jokali so, mi pritrjevali, vzklikali, me dvignili na ramena in ponesli v vladarsko hisho, iz katere se je prejshnji vladar zhe izselil. Hvalili so ga in me prosili, da bi varoval njegovo dedishchino, dokler se ne vrne. In kje je ta Vladar, me je zanimalo. Nihche ni vedel, ne kam in ne zakaj je odshel, vedeli so le, da se vrne. Vprashal sem jih, od kod vedo, da se vrne. Vemo, so vzklikali v en glas. Brez vladarja so, brez nekoga, ki bi bil kriv za dobro in slabo, in tu se skriva povod za nesrecho, sem modroval pri sebi. Moral sem se odlochit, ali ostanem ali grem. Za mnenje sem vprashal zheno, saj bi zhivela in delala z menoj. Zanimalo jo je, ali si to zhelim. Kako si naj zhelim nekaj, chesar ne poznam, sem modroval naprej. Vprashala me je, ali si zhelim to spoznati. Zhelel sem si. Zdelo se mi je, da privlachi tudi njo, in sem pristal. Tistega dne smo bili vsi zadovoljni. Jaz in druzhina, ker se bomo preselili iz premajhne hishke v veliko hisho, in ljudje, ker so konchno imeli sovladarja, kakor so me poimenovali.

Dela je bilo veliko. Zapushchino je bilo treba spravit v red. Zapise sva zlozhila po vrstnem redu, blago razporedila na enak nachin kot prej vladar, izgnala vse lopove, ki so se vrnili medtem, ko ni bilo vladarja, in vrnila modrijanom vse chasti, izgubljene v brezvladju. Ljudje so zacheli govorit, ne da bi povedali, od kod vedo, da se prejshnji vladar ne bo vrnil, in tako sem, za ljudi samoumevno, zame spontano, iz sovladarja postal vladar. Vse je teklo kot nekoch. Ljudje so bili zadovoljni, da je spet vse, kot je bilo.

Razen za naju z zheno. Od prvega dne so prihajali k nama nesrechni ljudje, ki sva jim skushala pomagat. Toda kako pomagat nekomu, ki mu je izginil najblizhji, kako tistemu, ki so ga ljudje brez pomena zasmehovali, ali kako zhivali, ki jo je sosed iznakazil, ker ni maral zhivali? Poskushala sva jih pomirit. Navedla sva podobno nesrecho, opisovala najin primer, a vse zaman. Odhajali so enako nesrechni, cheprav so del nesreche pustili nama. In cheprav sem prichakoval, da bo ljudem blagostanje misli preusmerilo drugam, so prihajali she naprej.

Nekega dne je zheno postalo strah, da bi tako, kot je izginil prejshnji vladar, izginil tudi jaz. Nekega vechera, ko smo pogreshili psa, sem pomislil, da ga je, che je pobegnil iz hishe, nekdo iznakazil in se mu zdaj posmehuje, saj je ostal brez najblizhjih. Nikoli prej nisva premishljevala o tem in nikoli vech nisva zhelela o tem premishljevati. Skrivoma sva zapustila vladarsko hisho, med potjo nashla psa, ki je osvajal psico, pobegnila dalech stran in srechno zhivela naprej.

Danes vem, da so ti ljudje zheleli najti izgovor za red in nered v vladarju in ne v sebi, in danes vem, da vladarja potrebujejo ljudje, ki ne znajo vladati sebi.

Zaradi nespretnosti pisca zgodba zveni neresnichno, a ko jo berem drugich, chutim, kako je v meni ozhivela.

Pochutim se izpraznjeno. Postajam brezvoljna. Toda dejstvi, da je spis, ki je pred mano, nekdo skril na polico v omari in da mi je pisava znana, sta premochni. Igra, ki jo zachenjam brati, nima naslova.

Prvi: Konchno skupaj.
Druga: Konchno spet skupaj.
Prvi: She vedno bezhim.
Druga: She vedno ji lazhesh.
Prvi: Kaj naj?
Druga: Povej ji, da je vse bolj Druga in da Prva postajam jaz.
Prvi: In tvoj Drugi?
Druga: Sumi, da si Prvi.
Prvi: In njegova Prva?
Druga: Kot vedno. Ne zna brez nje.
Prvi: Ostal bo tak. Pijanec.
Druga: Kaj pochne tvoja Prva?
Prvi: Bere.
Druga: Ko bom Prva, bo samo she brala.
Prvi: Dajva, ljubiva se.
Druga: Sredi dneva? Kako?
Prvi: Kot bi se moja Prva, tvoj Drugi in midva naenkrat.
Druga: Kar pomeni?
Prvi: Z njeno nujo, njegovo jezo in...
Druga: ... mojo strastjo, tvojo vzdrzhljivostjo.
Prvi: Ljubiva se za naju in za njiju.
Druga: Slishi se umazano.
Prvi: Nich ni umazano in nich chisto. Samo je ali pa ni.
Druga: Midva sva?
Prvi: Midva sva edina, ki sva nekje vmes.
Druga: Ali edina, ki nisva nikjer.
Prvi: Sva nikjer, in to edina!
Druga: ...

Dodani so listi z oznachenimi stranmi, kar pomeni, da je pisec nameraval igro nadaljevat. Pisava, osebe, vse se mi je zdelo znano. Ne znam si zamishljat, da bi ti karkoli napisal, she manj, da bi jaz tega ne vedela. Mogoche si prepisal in dodal svoja imena, nashe znachaje. Zakaj?

 

3. del

Stojim pred hishko in lovim zrak. Nejasne povezave med mano, tabo, Alojzijo, Manuelom in igro so odprle nov tok misli. Iz toka igre se ni dalo razbrat, ali v njej res nastopamo mi, pisava je le deloma podobna tvoji, zato odgovor visi v zraku, ki ga tako hlastno lovim. Igro preberem she enkrat, ponovno analiziram pisavo. Che ta spis ni tvoj, je nakljuchje prineslo nakljuchja. Tako so bili nekoch tu ljudje, ki so imeli podobne znachaje kot mi, dva od njih she posebej, pisec je imel pisavo podobno tvoji in je podobno kot ti odshel, ne da bi dokonchal, kar se je namenil. Najbrzh se bo vrnil, che ne, je vse skupaj zapisoval le, dokler ni storil, kar je nameraval.

In che je igra tvoja? Si na tak nachin celil travme, ozhivljal sanje ali verjel, da bosh le tako ugotovil, kaj hochesh? Ali pa... Lahko, da ti je igro narekoval Manuel, zakaj preveva jo ravno dovolj cinizma in samounichevalnosti, znachilne zanj. Sta jo sestavila z Alojzijo in z njo nameravala obujat spomine?! Ne! zavpijem v sebi. Odgovor ne tichi v pisavi ali ugibanjih. Nekje v meni je in moram ga najti. Che je resnichna, se je zachela odvijat prej, preden smo prispeli v medsvet. Che ni, se ne bo odigrala nikoli.

Stopam proti gozdu, ki raste tik za hishko. Izberem si najmanj shojeno pot, ki vodi v gozd. Med hojo zrem predse in ishchem drobne dogodke, ki niso nashli svojega miru globoko v meni.

Mednje sodi pogovor z Manuelom.

Takrat sva midva zhe zhivela skupaj in Manuel z Alojzijo, zato smo se videvali redkeje. Srechala sva se po nakljuchju. Pozdravil me je in zamishljen, kot je bil, shel naprej. Ne dolgo zatem je pritekel za menoj, me ustavil in brez razlage vprashal:

– Si pogosto zdoma?

– Nisem.

– Jaz sem. In on?

– No, ja... She kar precej. Vprashanje se mi je zdelo smeshno, on pa je govoril resno, najresneje, kar sem ga slishala govorit.

– Velikokrat naju obishche. Veliko je pri naju. Ni govoril cinichno ali prizadeto, temvech hladno, kot da govoriva o ljudeh, ki jih ne poznava.

– Ne pripoveduje mi o tem. Skushala sem biti chim krajsha.

– Veliko govori o tebi.

– Se spomni name, premishljuje o meni? sem postala radovedna.

– Kadar sem doma, o sploshnih stvareh.

– In ko te ni?

– Ne vem. Alojzija ne govori o tem.

– Saj... Na moja usta je polozhil prst.

– Ljudje prevech premishljujemo in govorimo. Zato ne slishimo vsega drugega v nas.

V ocheh je imel chisto poseben lesk. Chakala sem, kdaj bo odmaknil prst, kdaj spregovoril. Stal je tam, a bil nekje drugje, zato ni opazil, da sem odshla, ne slishal, da sem se poslovila.

Doma si njegov nastop ocenil kot she en poskus, da zabrishe mejo med njim samim in igro. Ti si bil stvaren, on oddaljen, zato nisem zahtevala, da mi povesh, kaj in zakaj ste se pogovarjali, zakaj govorili o meni, kaj sta govorila z Alojzijo.

Danes bi te vprashala, zakaj si ju tako pogosto obiskoval, zakaj si se locheno pogovarjal le z Alojzijo, in Manuela, chesa v nas se zaradi govorjenja ne slishi. Vechkrat sem premishljevala o tem stavku in iz utrinkov zgradila teorijo.

Kadar govorimo, razlagamo misli v prirejeni obliki. Pogled, kretnje in predvsem dotik pripovedujejo svojo zgodbo. Misel ne pozna vseh njihovih besed, zato je prevod popachen in misel tista, ki po svoje razporedi njihovo zaporedje, vpliv na nas. S tem pridobi vodilno vlogo. Chloveka uravnavajo odzivi nanjo. In kot je popachena misel, je popachena miselna razlaga o njej in s tem sam chlovek. Naj zhivimo brez misli?! Ne, pa tudi samo z njimi ne.

Zanima me Manuelov komentar, njegova razlaga. Moje misli ne najdejo druge.

Sedem na velik kamen in se zazrem med kroshnje dreves. Zamishljam si Alojzijo. Vihrava, do Manuela in mene vechkrat odrezava in prepirljiva.

Spomnim se enega najinih prepirov. V moji kuhinji sva pripravljali hrano za piknik. Ti in Manuel sta na vrtu popivala. Bila si raztresena in zmedena. Skushala sem ti pomagat.

– Lahko pomagam?! sem vprashala pazljivo.

– Zakaj le?! si odgovorila odlochno.

– Zdi se mi, da ti ne gre.

– Zdi se mi, da se ti zdi.

– Samo zanimalo me je.

Dvignila je glas: – Vsi ste neprestano v dvomih. Bo prav to ali to, ali to ne bo prav. Zakaj ne pustite stvarem, da gredo svojo pot?!

– Ker nam je mar.

– Mar? je skoraj zavpila. Za koga vam je mar? Zase vam je mar!

– Zakaj se jezish?

– Zato, ker hochesh vedeti, zakaj se jezim. Nehala je delat.

– Si jezna name ali te je zhe prej razjezil kdo drug? Moj glas je postajal odlochnejshi.

– Zakaj ne pustish chloveku, da govori, ko je pripravljen govoriti, ne pa, da vlechesh besede iz njega? je vprashala zhalostno.

– Ker ne vem, kdaj je pripravljen.

– Vprashaj in ti bo povedal!

Nikoli mi ne povesh. Mogoche drugim...

– Spet vprashanja, razlage. Samo, da je smiselno, da ima zachetek in konec.

Vpila je tako glasno, da si jo slishal. Ustavil si se na vratih.

– Je kaj narobe?

– Nich, me je prehitela. In pri vaju? Spremenila je glas, obnashanje.

– Ne. Zabavava se. Sta konchali? Lachen sem, si poskushal preusmerit pogovor.

– Samo...

– She malo. Ni mi pustila do besede.

Odshel si. Nekaj chasa sva molchali.

– Nisi mi pustila do besede! sem bila zdaj jezna jaz.

– In?

– Kar zahtevash od drugih, zate mogoche ne velja?

– Zdajle se nochem pogovarjat o tem, si me na kratko odslovila.

Preden sem zbrala vse besede, ki sem ti jih hotela vrechi v obraz, si odshla. Na pikniku si bila povsem sproshchena. Verjela sem, da si z mislimi nekje drugje in da bosh po nekaj popitih kozarcih obzhalovala vse izrecheno. Danes te vere ni vech.

Vstanem in stopam po poti naprej. Koraki so daljshi, hoja hitrejsha. Bojim se, da je zgodba prirejena zdajshnjemu pochutju. Ko se spomin obnavlja, mu strah in prichakovanje dodata nov nekaj. Ne vem, ali je ta nekaj pravi ali ne, in ne vem, kako naj to izvem. Ti in jaz sva velikokrat razpravljala o tem. Najprej sva spomin idealizirala, schasoma ustvarila vsak svojo teorijo o vplivu spomina na pogovor o spominu. A tudi ti dve teoriji sta se s spominjanjem spremenili. Na koncu si nisva bila vech enotna, kaj sploh spomin je. Dlje ko sva bila skupaj, vech sva razpravljala. Na samem zachetku, ko je ljubezen shele vzklila, sva o naju dveh govorila zelo malo in bila s tem zadovoljna. Spomnim se pogovora o prstanu, ki si ga nosil. Motil me je, saj ti ga je podarilo prejshnje dekle.

– Kdaj pomislish na prejshnje dekle? sem te vprashala, ko sva se sprehajala in sva ves chas molchala.

– Le che jo vidim.

– Na kaj pomislish?

– Da je to moje prejshnje dekle.

– Rada bi, da to postane tudi njen prstan, ki ga nosish.

Poljubil si me in chez chas dejal: – Srechen sem. Srechen sem, ker imam nekoga, ki v meni vidi naju.

Vedno, kadar mi je bilo tezhko, kadar nama ni shlo, sem se spomnila tega pogovora, teh tvojih zadnjih besed, in si zhelela, da ostanejo nedotaknjene in postanejo najprej zachetek, nato osnova najinega zhivljenja.

Zdaj, ta trenutek, pa se sprashujem, zakaj ga nisi snel sam. Vedel si, da vem, kakshen pomen ima prstan, kako pomembno je to zame in kaj to pomeni za naju.

Ustavim se in ozrem okoli sebe. Povsod drevesa. Sem shla predalech?! Obrnem se in se zachnem vrachat. Gozd me ochara, sprosti.

V zhivljenju si tako veliko povemo, se tolikokrat nasmejimo, zjochemo, srechamo vse polno pogledov, ki vidijo lepe in grde stvari, slishimo glasove vseh vrst, vihamo nosove, ko nam kak vonj ni vshech, spet zaradi drugega izgubimo glavo in zaradi dotika spremenimo pogled na vse, kar nas obdaja, a zaradi zhelje po vech, po drugem, ravno tem stvarem ne dajemo pomena. Ujeta misel, obraz, glas, kretnja, vchasih tudi samo zrak, pa daje stvarem nov pomen, ki nas vendarle premami. Nihche me ni pogledal ali se pogovarjal z menoj, pa imam obchutek, da se me nekdo dotika. Dotika se me teh nekaj ujetih besed, ki sem jih nashla v omari. Zdaj vem, zakaj sem si vedno tako zhelela brati, zakaj drugi poslushajo glasbo, si tretji ogledujejo slike... Ker hochemo, da se nas nekdo dotakne.

Spet sem v hishki. Nich vech se mi ne zdi tako pomembna kot prej. Sedela bom in nich pochela. Samo chakala.

Se me bo kdo dotaknil ali se bom koga dotaknila jaz?

 

Kako je?!

Vstanem, kot da me je kdo zbodel. Omara s spisi je she vedno odprta. Vzamem najdebelejshega in se zapodim vanj. Berem s tezhavo, saj mi misli uhajajo nazaj k meni. Prelistavam spis za spisom. Izbiram tiste, ki jih bom nesla s seboj – kadarkoli in kamorkoli bom zhe shla. Vechkrat preberem naslov. In zdaj? Ne spusti me naprej. Napol izgubljena se usedem. In zdaj? se vprasham. Poskusham premishljevat. Misli se menjavajo nakljuchno. Nobenega sklepa, nobene niti. Preostane mi le eno. Vzamem kup praznega papirja, pero in zachnem pisat.

 

l. del

Kdo ve? Jaz?! Ne vem, ne kam in ne zakaj. Naj pochakam, da se vrnesh in se ravnam po tvojem odgovoru? Naj verjamem, da si odshel in da te ne bo vech nazaj? Prej so se dogodki nizali, chas je tekel povezano. Zdaj zevajo praznine in pogoltajo, kar me je. Na dnu se razletim. Vrachanje je muchno. V napoto so mi stvari, ki se ne premikajo, dogodek, ki bi se lahko zgodil, okolje, ki ga prej nisem opazila. Vse to je ponovno postalo del mene.

Tudi lakota in zheja, podobna tisti v puberteti, ko hlastamo po zhivljenju, je spet tu. Ponudim ji lahko le ostanke, ki so ostali od naju. Spoznanje in boj. Spoznanje, da sem stopala po poti, ki sem si jo izbrala davno prej in bi jo spet izbrala. In boj, ki je pred nama, che se vrnesh. Moja zmaga bi pomenila, da si lagal, tvoja, da nisem zmogla tega bremena. Potrebovala bi bitko, v kateri bi zmagala oba ali bila oba porazhena. In okus ostankov?

Spoznanje, da se ponovno vracham na pot, ki sem si jo izbrala, bi bilo suho in trdo. Mehkoba prvega, z nichimer in v nichemer pogojenega potovanja bi otrdela v preverjanju vsega in vsakogar, neprestani samokontroli. Besed in dogodkov ne bi razlagala z nakljuchjem, nerodnostjo ali chim podobnim. Shtela bi le preverjena dejstva in njihova smiselna povezava.

Boj bi bil podoben opijanju. Vsaka bitka bi naju odzhejala, a chez chas bi zahtevala she vechji pozhirek. Zmaga enega izmen naju bi bil dokaz, da se nisva poznala, da sva si lagala ali se pretvarjala. Poraz ali zmaga obeh pa je mogocha le v bitki na vse ali nich. Ti ne bi pristal na vse, na nich ne bi pristala jaz.

Negotova sem. Naj ostanem ali grem? Che ostanem, se predam boju, che odidem, se podredim spoznanju. V obeh primerih zavestno izbiram, kar osrechi le tisti del mene, ki se ga zavedam. Ne vem, kako naprej, kako nazaj...

Vrnem se k sebi. Je greh spochet v meni? Bi morala vsak dvom zatret v kali? Kako, ko pa nisem verjela niti sebi, saj je moj jaz neprestano zahteval nekaj novega, drugega. Bi naj vztrajala, pogojevala zvezo s tem, da vsak koshchek skupnega ustvariva skupaj?! Da se odrecheva darilom, obljubam, praznovanjem, ki uravnavajo nas po svetu in ne sveta po nas?! Zahtevala bi nemogoche, kot ni mogoche zhiveti od ljubezni, che nisi zaljubljen, razdajat srecho, che si nesrechen, udejanjat na svetu medsvet, che je chas omejen in se stvari spreminjajo! Zdruzhevala bi nezdruzhljivo in zhivela v preprichanju, da je brezkonchno zdruzhevanje, najina zdruzhitev. Nama bi svet chasa to dovolil? Ne bi se ozirala na to. Svet, postavljen na glavo, bi bil za naju edini svet, ki bi stal trdno na nogah. Najino pochetje bi utemeljevala z nemerljivo srecho.

Najbolj groteskno je to, da si ne upam niti zapisat, kateri svet je pravi. Je to star, spreminjajochi se svet ali nov, ustvarjajochi se svet?!

Vse, kar mi pade na misel, je – nich pocheti, nikomur verjeti, o nikomer dvomit, se za nikogar borit, ne odpushchat in ne obsojat – samo se prepustit. Prishel bo nekdo, ki se bo prepustil moji prepustitvi. Takrat se bo zgodilo. In ko bo odshel, bo odshel prepushchen sam sebi in me prepustil sebi. Za nama ne bi ostalo nich in nich bi obstajal pred nama. In kaj ostane? Trenutek prepustitve.

Te tolikokrat povedane, razlozhene, zazhelene, udejanjene misli so v tem spisu zgoshchene in prirejene mojim obchutkom – nervoznemu nemiru.

Zdi se mi, da bi lahko shla do konca ali na sam zachetek, pa ne bi nashla nich.

Napisala sem konec, toda ne mojega.

 

2. del

Popisane in prazne liste zlagam v mapo. Premishljujem o naslovu. Slishim glasove, ki prihajajo od zunaj. Obstaja beseda, dve, ki povezuje napisano? Ne, nochem she enkrat skoz ves ta miselni nered. Mapo polozhim na omaro in obstanem pred njo. Poslusham glasove. Vse vech jih je in vse glasnejshi so. Obrnem se in se zazrem skoz okno. Spodaj, v samem sredishchu vasi, je vse polno ljudi. In zhivljenj. Do vrha in she prek mi je svojega, zato se odpravim v lov na druga.

Na trgu v vasi se med smehom, ploskanjem in poskakovanjem pogovarja mnozhica ljudi. Med priblizhevanjem se njihov vrvezh naseli vame. Ko se prerivam in tu in tam koga tudi odrinem, se ves chas smejim, ne da bi vedela, zakaj. Na sredi, med vsemi temi ljudmi, stoji fant, le v grobih obrisih podoben tistemu, ki me je opazoval ob obali. Pogovarja se z vso to mnozhico ljudi. On proti vsem ali vsi proti njemu?

 

Fant: Ne, ne pristajam na…
Zhenska: Vrnitve ni! Tam, kjer si bil, si bil samo enkrat.
Mnozhica ji pritrjuje z medklici.
Fant: Vrnil se bom. In potem?
Dekle: Bo dan in bosh tu, kjer si danes.
Fant: Ne jaz, vi! Jaz bom tam, kjer hochem, vi tu, kjer enostavno ste.
Starka: Ne preprichuj samega sebe. Tu smo, ker hochemo tu zhiveti.
Fant: Tu ste, ker verjamete, da je to zhivljenje vech vredno.
Starka: Ne, temvech ker vemo, da nam bo to zhivljenje prineslo nadsvet.
Fant: Svetov ni. Smo samo mi in nashe predstave.
Nekateri se smejejo, drugi mahajo z rokami, tretji poplesavajo.
Starec: Zhivel bosh tam, kjer je she kaj vech kot zhivljenje samo.
Fant: Tega ni. Je zhivljenje in je nich…

Mnozhica negoduje, dekle molchi.

Zhenska: Naj ga kdo zbode, da se zbudi!
Starec: Vsak se enkrat zbudi. Odide.
Fant: Pustite me!
Moshki: Si obupal?
Fant: Nad vami.
Moshki: Obupal si.
Fant: Zame obup ne obstaja.
Zhenska: Obstaja, kot obstajash ti.
Fant: Obupa se ne moresh dotaknit.
Zhenska: Obup je, in ker je, se nas dotika.

Mnozhica se med ponavljanjem stavkov, smehom, poskakovanjem pochasi razide. Sledim dekletu, ki se je pogovarjalo s fantom.

– Samo trenutek! jo poskusham ustavit.

– Ne dotikaj se me. Umakne mojo roko s svojih ramen in nadaljuje pot.

– Prosim! Dekle se ustavi.

– Povej.

– Mi razlozhish vash pogovor?

– Zakaj?! je odlochna.

– Ta fant mi je znan. Lazhem, da bi dosegla cilj.

– Res se potika povsod.

– Zakaj? Ne odgovori mi takoj.

– Ishche izhod. Noche ostati tu.

– Vsi bomo odshli...

– V nadsvet. On hoche nazaj v svet. Njena ravnodushnost je izginila.

– Nazaj?

– Rad bi nehal ljubiti.

– Nehal? Ampak... Zmanjka mi besed.

Obrne se proti hishkam, se zastrmi v eno izmed njih in odide. V glavi mi vre. Vidim se, kako mu oporekam, ga sprashujem, mu vcepljam del sebe, preprichana, da me bo preprichal. Trg je povsem prazen. Odshel je kot vsi drugi. A kam? Iskat izhod? Odidem iz vasi.

 

3. del

V hishki pripravljam iskalni nachrt. Fant ishche izhod in jaz njega. Kje bi izhod iskala jaz? V morju? Ne, morje je sredishche medsveta, ne zachetek sveta, kar ve tudi on. Mogoche verjame, da je prehod v nadsvet vrnitev v svet. Da so tam vsi svetovi in bo lahko izbiral med njimi. Nesmisel. Na tak nachin ga ne bom nashla, prej bom zashla she sama. Ve, da ne more od tod, in trdi, da bo odshel. Je izbral drugo mozhnost? Si bo ta svet zgradil? Resda ne bi bil resnichen, a bi imel obchutek, da je. Govorim o svetovih, on pa trdi, da jih ni. Je to res obup, kot je dejal? Ne najde izhoda in spreminja svetove v enega samega?! Tudi to je izhod. Ne pa tudi moj, zakaj nich blizhe nisem kraju, krajem, kjer bi ga lahko iskala. Mozhnosti obracham sem in tja, gor in dol, in ko zhe mislim, da sem nashla pravo, se odpre she ena, ki se mi zdi stvarnejsha. Iz vasi se spet slishijo glasovi. Stopim do okna. Na trgu je zdaj le nekaj ljudi. Pridruzhim se jim. Fant je spet tam in razpravlja o svojem odhodu. Dekle, s katerim sem se pogovarjala, mu spet najbolj oporeka. Pochakam, da se pogovor koncha in ga ogovorim.

– Tvoje besede imajo tezho.

– Kdaj sledi smeh?!

– Ne, govorim iz izkushenj. Res se strinjam le deloma...

– Deloma? To je enako nich. Zakaj mi govorish vse to?

– Tudi moj fant je odshel.

– Odshel? Prej nemirni pogled se je ustavil v eni tochki.

– Ne vem, ali je bilo nakljuchje. Padel ali skochil je v morje oblakov.

– Imel je le slab trenutek. Vrnil se bo, pravzaprav sploh nikamor ni odshel. She vedno je v medsvetu.

– Odshel je stran od mene.

Priblizhuje se mi in sprashuje s pogledom. – Te je zapustil?

– Najbrzh.

– Po chem sklepash?

– Po spisu, ki sem ga nashla.

– Pisal je?! Govori vse bolj tiho.

– Ne da bi vedela.

– Tudi jaz pishem. In nihche ne ve za to.

– Zakaj pishesh?

– Da se izpovem, ne da bi pri tem poslushal druge.

– Zakaj potem stojish med ljudmi, se jim izpovedujesh in jih poslushash?

– Si preprichana?!

– Slishala sem te.

– Govorim jim, chesar nochejo slishat.

– Cheprav sploh ne mislish tako. V mojih besedah je nekaj nejevolje.

– Mislim marsikaj, a mi ne pomaga, saj ne vem, kaj je res in kaj ne.

– Govorish to zato, ker menish, da tega nochem slishat?

– Ne, temvech zato, ker hochesh slishat.

– Se ne precenjujesh?!

– Se... odgovori brezvoljno.

– Odgovarjash, kar bi odgovorila jaz?

– Nochesh teh odgovorov?!

– Nehajva. Ugovarjanja ne bi prenesla.

Molchiva. Stojiva in ishcheva besede. Zanimiv fant. Ne bi smel zhivet v vasi.

– Govoril si o napisanem...

– Kar precej je tega. Je tvoj fant veliko napisal?

– Ne. En sam list. Bi mi prebral, kar si napisal?

– Ne berem niti sebi. Lahko ti posodim del svojega, che mi posodish del njegovega.

– Samo en list, ki pa ni dokonchan, in kot sem dejala, ne vem, ali ga je popisal on...

– Zame je dovolj.

– Stanujem v tej hishki nad vasjo. Se dobiva pri meni?

– Kar je napisanega, polozhi zjutraj na okno. Moje te bo chakalo na istem mestu.

– In kdaj bova govorila o tem?

– Ko preberesh, polozhi nazaj na okno. Njegovo te bo zhe chakalo.

– Nisi mi odgovoril.

– O tem morash govorit z njim.

– Ampak, kar bosh prebral...

– Govoril bi o sebi, ne o vajinem razmerju.

Pogovor je bil konchan. V hishki je vse, kot je bilo. Nisi se vrnil. Tvoj, pogojno recheno, list papirja odnesem na zunanjo stran okna, saj upam, da se srechava. In glej ga. Njegov list papirja je zhe na oknu. Polozhim ga na mizo, sedem in ga postavim na ogled.

 

Moje dekle

Moje dekle, poslushaj, kar govorim. Ne, kar govorim na trgu. Spomni se, kar sem govoril. Govoril sem o novem zhivljenju. Govoril sem o drugih krajih. Novo zhivljenje prinasha srecho. Novi kraji odpihnejo staro, odvechno. Verjela si tem besedam. Prav je bilo. Toda zdaj ni prav. Ne poslushaj teh besed. Novo zhivljenje je povsod. Kraj je samo eden. Kraj, kjer sva se spoznala. Kjer nisva premishljevala o naju. Vedela sva, da hocheva. Zdaj premishljujeva o tem. Veva kaj vech? Ne veva. Vse tisto, kar nisva midva, postaja midva. Ne vem, zakaj morava premishljevat. To ni ljubezen dveh. To je ljubezen tistih, ki jo znajo opisat. Pa ni kaj opisat. Ni o chem razpravljat. Z nekom se pogovarjash, ker to hochesh. Z nekom se poljubish, ker to zhelish. Takrat je vseeno, kje si. Tebi ni vseeno, kje sva. Hochesh biti tu. Potem iti naprej. Tu so vprashanja in tam bodo vprashanja. Tu misliva na to, tam bova mislila na to. Jaz nochem mislit. Hochem ljubit. Kot tistega dne, ko sva sedela. Nich govorila, nich premishljevala. Samo se ljubila.

Vsak dan ti govorim vse to. Ne slishish? Nochesh slishati? Ne moresh slishati? Vztrajal bom.

Roke se mi tresejo. List polozhim na mizo. Ne morem se zbrat. Hodim po sobi. Odlochim se, da ga prepishem. Vzamem list papirja in pero. Ne! Prav je imel. To ni moje zhivljenje. Moje zhivljenje moram napisat sama. Odprem okno. Tvoj list papirja zhe chaka. Prebral ga je, saj je polozhen drugache, kot je bil prej. Na isto mesto polozhim njegovega. Zaprem okno, zaprem omaro in zaspim.

 

4. del

Ne vem, ali sem spala ali nezavedno strmela v strop, saj ne lochim sanj in resnichnosti. Telo in dusho hochem predramit, ju spet zdruzhit. Kratek sprehod, pogovor s samim seboj in vse je na svojem mestu.

Odprem omaro. Pred mano stoji popisan medsvet. Je vse to res samo medsvet?

Rada bi verjela, da smo tu zato, da gremo vishje in ne zato, da se oziramo nazaj. Pa ne verjamem.

Rada bi verjela, da so vsi svetovi en svet, velik, univerzalen svet, ki se v vsej svoji velichini ponuja ves chas, mi pa to dojamemo shele na koncu. Ne verjamem...

Rada bi verjela, da je vse, kar nas obdaja, navidezno, in da je tu le zato, da prepoznamo chas. Naj verjamem?!

Rada bi verjela, da bom vse to enkrat dojela, videla takshno, kakrshno je, in se tega dejstva tudi zavedala. Kako naj verjamem?

Zakaj che verjamem v eno izmed njih, bom nehala drugo preverjat. Jaz sem tista, ki je vse to pochela. Verjela, ne da bi preverjala. In to zaradi ene sami stvari – zaradi jutri. In ta danes je ta jutri. Che bi zhivela v, in z neomejenim chasom, ne bi hrepenela po jutri ali pogreshala vcheraj. Ne. Vse to bi mi prinesel, imel danes.

Pogresham te. Ne takshnega, kot si bil vcheraj, ali takshnega, kot bi naj ob meni postal. Ne. Pogresham vse tisto, kar bi lahko danes na novo odkrila ali ustvarila. Ne vem, kaj je prav. Odkrivati, ustvarjati? In nochem vedeti!

Pisala bom. Pisala bom, dokler bo zaradi tega ta trenutek ostal trenutek. In dokler se me bo ta trenutek dotikal.

Nekdo o tem premishljuje in sklepa, drugi opazuje in si ustvari sliko, tretji poslusha in odgovarja... Jaz samo zapisujem.