Revija SRP 53/54

Andrej Lutman

 

ZAPISI O KNJIGAH

 

BRISANJE ZA SPOMINJANJE
Igor Karlovshek: POBARVANI DOSJEJI
Oblikoval: Jure Janchich
Izdala: Zalozhba Mladinska knjiga, d.d., Ljubljana, 2001, 452 strani

V zbirki Zhamet, ki jo je zalozhba Mladinska knjiga predstavljala tudi z besedama "zhebranje zhanrov" je izshla nova politichna kriminalka uveljavljenega in priznanega pisatelja te zvrsti. To kriminalko se dá uvrstiti tudi med politichne trilerje, saj nas seznanja s krutostjo vojnih dobichkarjev, s podkupljivostjo usluzhbencev in usluzhbenk Organizacije zdruzhenih narodov, z zvitostjo balkanskih tajnih sluzhb, s spletkami ob prvih volitvah po razpadu SFRJ ter odtekanju drzhavnih denarjev v tujino in podobno.

Zgodba Pobarvani dosjeji je nadaljevanje zgodbe z naslovom Navzdol in naprej, kjer je Igor Karlovshek obravnaval odnose v socialistichni ljudski milici. Glavni junak se z zheno, Nemko, in z otrokom vrne iz tujine in zapora. Vrne se tudi brez roke, a s banchnim rachunom v tujini, kar mu pozneje pride zelo prav, ko sicer s sluzhbe varnostnika, ki ob delu shtudira pravo, napreduje na druzhbeni lestvici v podjetju, kjer je zaposlen. Z generalnim direktorjem in njegovo hcherko spleta mednarodne zveze, prek katerih se sklepajo uradni, poluradni in skrivni posli. Tako dokaj lagodno zhivi od procentov in podkupnin, predvsem pa potrebuje denar za zheno, ki je zelo zbolela po rojstvu drugega otroka, tudi sina. V zgodbi ne manjka napetih zapletov, ki ponazarjajo odnose, ki jih ima glavni junak s svojim nadrejenim, saj so prav ti odnosi kljuchni za potek zgodbe. No, mochno skrajshano in poenostavljeno: glavni junak postane udbovec, z generalnim sta si vse hujsha tekmeca, kar glavnega junaka pripelje v tezhave, kot so udbovske torture v Beogradu, shikaniranja, predvsem pa oddaja njegovih sinov v rejo v Srbijo; vse skupaj zabeli she razmerje z direktorjevo hcherko.

Vechplastno dogajanje, zapleti in spleti, ki so posledica nakljuchij in hotenj glavnega junaka, ter dognan stil so glavne dobre lastnosti tokratnega Karlovshkovega pisanja. In pa okvir, ki ga predstavlja unichevalec dosjejev, ta je pravzaprav pravi pripovedovalec zgodbe o usodi chloveka, ki po zhivljenjskem boju za prezhivetje sebe in svojih otrok dokaj bedno koncha ter pravzaprav ne pomeni kaj dosti. Zgolj zgodba, ki gre namerno v pozabo, da se z njenim iznichenjem omogocha nove takshne ali podobne zhivljenjske zgodbe. Izgine chlovek in izgine dosje, nastane zgodba, izide v knjigi kot dosje v knjizhni obliki.

Menim, da Igor Karlovshek s svojimi Pobarvenimi dosjeji posega po vishjih in najvishjih domenah knjizhevnega snovanja. Ne samo berljivost navsezadnje zajetnega besedila, ampak tudi dovrshen ustroj pripovedi kazheta na veshchega pripovedovalca, ki se poigrava s stilom, z ustaljenimi vzorci knjizhevne zvrsti. Predvsem pa je kljuchno dejstvo, da opisuje nas in dogajanje okrog nas skozi pogled, ki ima vpogled marsikam, a je dovolj spogledljiv, da ne odkrije vsega in tako dopusti sklepanju in domishljiji prosto pot. Vse pa ostaja v domachih logih, morda obarvano s klisheji, ki jih je moch videti na ekranu. Tekocha naracija je pravzaprav odlika, ki v tem romanu ochara. Soochanje tako imenovane resnichnosti, ki smo jo prezhiveli pred nekaj leti, in pisateljeve zgodbe je zelo plodno in dobrodoshlo. Kako hitro se lahko prepoznamo v danih okolishchinah, ki nam morda niso blizu skozi osebno dozhivetje, a smo jim bili vsaj priche, pa je tudi lastnost tega pisanja, ki bi jo uvrstil med odlike. Tako bi lahko zakljuchil ta zapis z mislijo, da pisanje Igorja Karlovshka predstavlja dolochen zhanrski odmik, saj poleg zhe nashtetih nalepk dodajam she eno: zgodovinski zapiski. Je svezhe prichevanje, je svezhe spominjanje, je tako svezhe, da she dishi. To je tista zgodovina, ki se ves chas brishe, zabrisuje, prikraja in razlichno vrednoti, da jo lahko imenujemo sedanjost. V tem pomenu so Pobarvani dosjeji mojstrsko napisano tkivo, ki pushcha toliko razlichnih razmishljanj, kolikor si jih lahko privoshchimo.

 

 

SPREHAJANJE IN ODSOTNOST
Miha Obit: LETA NA OKNU
Prevodi: Taja Kramberger
Fotografije: Paolo Jakob
Izdalo: ZTT EST, Trst 2001, 84 strani

Miha oziroma Michele Obit je Benechan in novinar tednika Slovencev videmske pokrajine Novi Matajur. Objavil je tri pesnishke zbirke. Prvo leta 1988 z naslovom Notte delle radici; naslednji sta dvojezichni: leta 1995 Per certi versi / Po drugi strani in leta 2001 Epifania del profondo /Epiphanie der Tiefe. Leta 1998 je prevedel v italijanshchino antologijo novejshe slovenske poezije – Nuova poesia slovena.

Kot pishe v spremnem besedilu Mitja Chander, je Miha Obit “prishel v Ljubljano, da bi se izpopolnil v jeziku prednikov”. Kot soseda sta zhivela v shtudentskem naselju in se prav prek knjizhevnosti spoznala: “Mnogi mladi ljudje slovenske literature smo prav po Mihovi zaslugi spoznali Benechijo. Predvsem pa smo odkrili odlichnega pesnika, ki ga pisanje poezije zanima le kot vrhunska artikulacija chlovekove eksistence in ne zgolj kot avtoterapija ali samopovelichevanje”.

Pesnishka zbirka Leta na oknu je izbor iz vseh treh zbirk. Tako je tudi razdeljena na tri sklope s preprostimi naslovi Ena, Dve in Tri.

Za prvi sklop pesmi je znachilna sanjava skromnost, kar preskromnost v izrazu in tudi sporochilnosti. Pesnik-zachetnik tiplje v svet besedil, v svet, ki mu pravzaprav ni naklonjen. V sebi ne najde zadostne opore, da bi posegel ven, da bi objel ali vsaj poskushal objeti mnozhino izkushenj, ki ga verjetno she chakajo: “Od vseh tistih, ki jih je porodil zdajshnji chas, / sem morda prav jaz najmanj uspel”. V teh pesmih je zaznati obrachun z otroshtvom, obrachun, ki je nujen za vzpostavitev dostojnih temeljev, da bo v nadaljevanju lahko z njih skakal, se od njih odlepil.

Drugi, osrednji sklop vzpostavlja pesnika v stanju, ko ima za seboj zhe dolochujoche izkushnje s svojim pochetjem, ko je prejel prve odzive na svoje pesmi in ko lahko z dolochene chasovne razdalje zre nase: “Kako nenavaden motiv / za smeh sem imel: bil je ena sama zhalost / in niti ob njej nisem vech / chutil olajshanja”. Pojavljajo se tudi dognanja ob stikih z zhensko in ob tem tudi z lastno osamljenostjo, ki se dolochi shele ob misli na drugo osebo. To so pesmi, ki dajo slutiti, da se prava pustolovshchina z jezikom shele zachenja.

Tretji, zadnji sklop, ki je najobshirnejshi, predstavlja zrele pesmi. Tu je pesnik sproshchenejshi; privoshchi si tudi kako hudomushnost, igrivost. Ni vech tako pokoren ustaljenim in priuchenim nachinom pesnjenja. Jasno ozaveshcha svojo dvojnost: je pripadnik dveh ljudstev in s tem dveh jezikov, dveh nachinov sporochanja in dojemanja. Ima tudi dve imeni, in ta dvojnost je vznik za razgledovanje po she drugih neshtevnih mozhnostih: “Tako sem Michele in Miha / in meni je prav, / da sem le she Michael in vse drugo / in da bi ime ne bilo vse / – odkrita dvojezichna tabla, / kjer bi kromosomi mogli razshiriti obzorje”. Po drugi strani pa te pesmi vsebujejo spogledovanja s starejshimi, prejshnjimi. Niso odziv nanje, pach pa nudijo vpogled v vnovichno vzpostavljanje istega obchutja, istih dognanj, istih pogledov. Pesnik ima dolochene stalnice, ki sestavljajo temeljno izhodishche za izrazhanje: “V mojih najboljshih letih me ni bilo”.

Naslov zbirke je tako dolochujoch, da ga posebej izpostavljam. Opisuje lego, ki ji je osnova gledanje skozi, a hkrati daje nadih she ene mozhnosti: da je tako zastekljeno, da okenska shipa postane ogledalo.

Knjiga je opremljena s fotografijami, ki pesmi vzorno dopolnjujejo, jim dajejo vechpredstavnost, jih kitijo s pogledi, ki zro zraven. Vsekakor izdelek, ki navda s prichakovanji nadaljevanj.