Revija SRP 53/54

Andrej Lutman

SONCHNO MESTO II

SONCHNO MESTO
(odlomek iz z-verske pripovedi)

III

 

Raztegnil sem se do tvoje sobe, kjer si spadala v druge domene spanja, kjer si me chakala, pa she vedela nisi, da lahko tako pridem in v takshni obliki: kot ralo nad plodno zemljo. Lebdel sem nad tabo v obliki sanjske sopare, ki te je ovila in ponesla v moje kraje, te tam znova polegla, vzela tvoje telo v obdelavo, v krepko pouzhitje dvojne prisotnosti. Nisem hotel zhe takoj zasurovichiti, pa sem te umil z razprshenimi kapljicami, ki so vedno chakale na te postopke v predelih medtelesnih prostornin. Vsa voljna si ponudila svoje spomine na plano, da sem jih prav pochasi prechesaval, se jim dobrikal z mojimi in naju zdruzheval v enotno polje vsefukja, kateremu sem naju nameraval pridruzhiti.

Predvsem sem se potrudil, da sem te seznanil s svojimi posebnimi nagnjenji do dolochenih svetih postopkov, ko sem tudi sam shele spoznaval, da jih imam in jim pripadam. Morda mi nekoch naklonish potrebno pozornost in se obesish na moje tihe zhelje po zdruzhevanju teles v zlitje in prekapanje sokov, ki so nujno potrebni, da se najin odnos okrepi in poglobi.

Moje zhelje po tvojih skominah so dobivale podobe odrochnih krajev, kjer so she stale stavbe z mochnimi shtirikotnimi kamnitimi obzidji in okroglimi trgi na sredini. Tja sem zganjal trume krasotic, ki so mi potem sluzhile z vso svojo naslado. Po prizidkih so bile nastavljene razlichne naprave in priprave, ki so omogochale skrajne lege telesnih zmozhnosti in so mejile na razteleshenja. Imel sem navado, ki sem jo razvijal v razvado, da sem do konca pouzhil nudecha se mi telesa. Imel sem se za razvajenca v teh stvareh in nisem prenehal sejati svoje razuzdanosti.

Sprva sem se vzburjal z ugodjem. Tla stavbe sem okrasheval z rozhami in nizkim grmichevjem, prepredal s potochki, z vodnjaki in brizgajochimi vrelci osvezhilnih tekochin. Med njimi so bile razgrnjene debele preproge z mnogimi pisanimi vzorci, ki so she poudarjali na njih pochivajocha enobarvna telesa. Sprehajal sem se med njimi in jih bozhal, ljubkoval, ogledoval in koval nachrte za njihovo pouzhitev. Pogovarjal se nisem, saj se mi ni zdelo primerno motiti s smisli besed zvochne napeve, ki so prekrivali ozrachje vedno rahlo soparnih popoldnevov, ko je sonce sijalo skoraj navpichno. Prepotenost se nam je meshala z lagodnostjo in zachetno zaspanostjo, prehajala v dremavost in lenobno brezbrizhnost. Do uzhitkov je bilo she dovolj dalech.

Nato sem izbral trenutnemu pochutju ustrezno telo in se mu prepustil do te mere, da me je zasvojilo in izbrisalo obchutje lastnega. Z zanosom gospodarja sem vzljubil suzhnjo v sebi in si tudi skladno s tem izbral primeren nachin razteleshenja. Nekako najraje sem to za zachetek pochel z mnozhico naprav in strojev, ki so bili zhe tam od nekdaj. Sploh pa se nisem nadalje podrobno ukvarjal s temi stvarmi, ki so samodejno nudile zadovoljstva vseh vrst in zvrsti, prijemov ter strashljivih mozhnosti, ko pa so bila telesa tako popolni stroji, da sem jih le she dopolnil in izpopolnil z novimi nalogami. Namen vseh je bil kar prepreprost: jahanje strasti, drveti na svoji sli proti nasladi, saj je uzhitek postajal in ostajal zgolj za chas brez domishljije, za chas, ki sem ga prebijal ob prechesavanju zhe nauchenih in udomachenih muchenj svojih omejenosti. Tako sem se razshirjal in krchil, oddaljeval in spet priblizheval stanju chustvene sestradanosti, ki je nudila prehod na drugachnejshe postopke, jih pravzaprav omogochala.

Bili so to postopki zastrashevanja samega sebe. Bili so postopki zaslishevanja prek naslade, nudechi povsem dolochene podatke, ki so bili drugache zakriti in tako rekoch pozabljeni. Nisem se jim mogel izmakniti, pa che sem se bil she tako trudil. Vzgojiteljice so bile porabile mnogo svojih zhivcev, da so jih vsajale vame in donegovale do tochke, ko sem jih bil zmozhen doumeti in pravilno uporabiti. Na vse kriplje sem se bil namrech branil teh igric, kjer sem bil vedno le sam sebi zhrtev, pa cheprav sem njim in sebi zatrjeval drugache. Ni mi pomagalo. Moral sem vaditi na primeru drkanja v hudem mrazu, da sem se segrel do stopnje, ki je bila predpisana, moral sem ljubkovati vzorchno telo do vzdrazhenosti, ki je prehajala v blaznost brez poteshitve, in v tem stanju prepevati tako zhalostne napeve, da so bile solze bolj izraz veselja nad tako vzbujenim srdom in togotnostjo kot pa izraz prav te zhalosti in togotnosti.

Dolgo nisem doumel teh pochetij. Menil sem, da sem pach rojen v skrajno izrojenem svetu, pa she to sem razmishljal kasneje, ko sem sploh lahko nashel primerjavo z nechim, kar je razlichno od tega. No, razlozheno mi je bilo, da sem nasledek izrochila, ki je bilo tako mochno, da bi me lahko drzhalo celo zhivljenje in bi bil popolnoma neuporaben za namene, katerim sem bil zaplojen in rojen. Prav pochasi, kar prepochasi sem se sprijaznil s tem. In ko sem bil odgnal odpor do tega, se mi je prichelo rahlo jasniti, a she zdalech ne docela. In tu si ti vstopala, prehajala vame kot nova mozhnost za dopolnitev in izpolnitev in neko konchno razjasnitev. Vsaj tako sem prav ponizhno verjel.

Tokrat sem izbral eno prav posebno igrico, za katero sem se nadejal, da nama dá she kaj onkraj naslade. Videl sem te kot razigrano rdechelaso temnopoltko, ki si zheli imeti prve izkushnje z moshkim. S prav nalezljivim smehom si se podila med rozhnatimi grmichki in jaz za tabo. Ko nisi bila pozorna, sem te prehitel in se ti nag nastavil na pot. Skoraj si se zaletela vame, pa sem to izkoristil, dodal rahel sunek, da si se opotekla proti stezici, me zachudeno in ochitajoche hkrati pogledala, a to razumela kot grobejsho zabavo ter tudi mene poskushala vrechi iz ravnotezhja. Prepustil sem se ti, in ko sem bil zhe skoraj pod tabo, sem hipno vstal, te prav mochno prijel za shtrlecho bradavichko in krepko vshchipnil vanjo, da si se ogorchena poskushala izmuzniti, a je bilo seveda prepozno za kaj takega, saj je bil vshchip premochan in vsak odmik bi ga she zmochnil. Povlekel sem te proti pripravi z lesenim drogom, ki sem jo bil zhe prej pripravil v ta namen, in te posadil nanj kljub tvojemu silovitemu upiranju. Z desnico sem ti drzhal roki v zapestju, da me nisi zmogla popraskati ali kaj podobnega, z levico pa sem te porival po drogu sem ter tja. Tal si se lahko dotikala le s konicami prstov na zgolj eni ali drugi nogi, kar je she obogatilo podrsavanje. Z zachudenjem, ki je prehajalo v zhalost, si se zazirala vame, me skushala s prvimi solzami preprichati, naj neham, a sem predobro poznal mehkobo drogovega lesa in predano chakal, te pomikal, in dochakal, da si zachela chutiti nove drazhi svojega nezhnega mednozhja, ki ti je drsalo po drogu. Zachutil sem pot tvoje polti, zavonjal jedek vonj tvojega svezhega spolovila, pospeshil ritem drgnjenja in ko si prichela pripirati ochesi, mi odpushchati grobost, se shobiti in si sliniti ustnici, sem popustil prijem desnice na tvojih zapestjih, da si se predala le she prihajajochemu valu, ki si si ga tako pozhelela. Par trenutkov pozneje sem ustavil drgnjenje in te sunkovito pahnil z droga dol, da si samo presenechena kriknila in hotela skonchati s prostima rokama, a ti seveda nisem mogel dopustiti, pach pa sem te znova prijel z obema rokama za roki, ju razklenil, da se nisi vech mogla dosechi, in obklechal nad tabo in med tvojima razprtima okonchinama, da tudi tu nisi imela mozhnosti konca. Skrbno sem pazil, da se te she kje ne dotikam, ko si proseche vreshchala in se hotela nasaditi na mojega shtrlechnezha, ki je blago brizgal po tvojem razocharanju. Gledal sem tvoj obraz, ki je izrazhal srd, srh in jad. Mislim, da si me iskreno zasovrazhila. Toliko ogorchenja in studa she nisem bil delezhen. Sklepal sem, da sem bil uspel.

***

Ko si posedala po jedilnici, molchala, me za trenutke pogledovala, a nisi prishla do ogleda, sem lahko zgolj chakal, da povezhesh svoje jutranje stanje z nochno prigodo. Gnala me je silna radovednost, kako si dozhivela moje naganjanje v tvoje sanje. Da ni bila sinochnja noch nekaj obichajnega, mi je dokazovala tvoja prisiljena mirnost. Premaknila si se na ploshchad, se slekla in nastavila she ne premochnemu soncu, ki te je delalo she presojnejsho in s tem zame nedoumljivejsho in skrivnostnejsho. Tudi sam sem molchal in ti sprva hotel zamolchati svoj poseg, a sem po prisluhu srcu spremenil svojo odlochitev. Pridruzhil sem se ti v razgledovanju sinjih sijev neba in pushchave, ki so se to jutro razbohotili po dolgem razgledu, nudech se nama z vishine domovanja.

“Si dobro spala?” sem te potipal po prvi povrshini, na prvi met besedí.

“Mislish resno?” je bil tvoj zamolkel odgovor, tako zamolkel, da sem imel obchutek, da je sonce dozhivelo rahel mrch ob tvoji zavrnitvi sproshchenejshega pogovora.

“Resno, zelo resno, zaresno... Oznanjam ti, da sem to noch dozhivel nekaj edinstvenega, nekaj tako preprosto lepega, pa sem ti hotel na tak nachin vzbuditi pozornost nase, da bi nemara lahko kaj vech povedal o tem dozhivetju.”

“Meni? Vse sem izvedela to noch. Odlocham se o vrnitvi, saj sem dozhivela takshno zavrnitev sebe tukaj, da mi je she to vseeno. Izchrpal si me do brezupa, pa saj sam vse she predobro vesh, gnidezh hinavski. V sanje mi rinesh svojega prerazvejanega kurca, vame razvejash svoje in verjetno she chigave namene. Gnusish se mi, che te zanima. Kako si sploh drznesh? Kako le lahko to pochnesh tako prostodushno, vsiljivo, pa she brez domishljije, brez kanchka posluha in takta? Beden si, da vesh!” si si dajala dushka in me preprichala, da tokrat gre she bolj zares in da si ne smem dopustiti napake.

“Sklepam, da to ni bilo tvoje prvo takshno dozhivetje, torej si mi popolnoma enakovredna, le she zvaditi morash, pa mi vrnesh v takshni, podobni ali drugachni obliki. Prav nestrpno se zhe veselim tega,” sem gnetel dalje.

“Pa ja, pa kaj she. Prav briga me! Sita sem teh in takshnih dogodivshchin zhe vnaprej, da vesh! Kaj imam od tega? Le strah pred spanjem. Strah, da se spet prebudim v nekaj tujejshega od tujega, v nekaj, kar me dotolche,” si me presenetila z odgovorom.

“Pravish spet...Opishi mi tisto zhe.”

Nastajala je muchna tishina, nasajala sva se vsak na svoje spomine, naslajal sem se v prichakovanju kake zachinjene prigodice. Konchno se premika, sem se radostil, zhal prekmalu: zaznal sem vdor v domovanje.

Zachelo se mi je z obchutjem nove praznine v najblizhji okolici. Kot bi se domovanje sshirilo v nova prostranstva prostora. Razteg je kar trajal in se kazal v vse smeri, a she najbolj v smer za mojim hrbtom, da sem se komaj zadrzhal in nisem izvedel telesnega obrata, pach pa sem samo spolzel iz sebe ter prichel raziskovati nakazano mi smer. She zadnjich sem te oshinil s telesnima ochesoma, te s tem pogledom prichvrstil v naslonjach in ti hkrati dal vedeti, da nastajajoche presega temo najinega pogovora. V trenutku sva se razumela.

Stopil sem se v posebno vrsto prezhe, da sem postal vaba dogajanju. Videti sem zachel pisane sohe, ki so se sprva kazale kot sence ali nekaj podobnega, pozneje pa preshel v lastne oblike in konchno v dokaj prepoznavne postave. Bili sta starini, kaj pa drugega, le da sta s sabo vlekli she nepregledno mnoshtvo istih prisotnosti, ki so z vseh strani drle nadme. Uspel sem she pomisliti, da sem se minulo noch dodobra poigral in zdaj prejemam odzive na igro, she zavrechi to misel kot lazhno, pa sem bil zhe sredi njih.

Sprva sem jih she hotel prepoznati in jih pripoznati za svoje, sebi lastne zajedalce, prisesane sadezhe prejshnjih porazov, a so se mi kazale kot nekaj popolnoma svezhega in skrajno chudnega, saj so se te starine izkazale za zhivo in mlado tkivo obsmrtne nevarnosti, morda samo zachasne blaznosti, ki nemara preide v kaj koristnejshega. Podozhivljal sem davno, zhe pozabljeno obchutje vzhichenosti, ki so mi ga bila vzbudila semena bodeche rastline, ki sem jo po navodilih prvega uchitelja nabiral na osojnih pobochjih Svetlega vrha, jo luzhil in s tisto tekochino spiral zoprn okus po semenski kashi, ki sem jo ustvarjal z grizenjem semen.

Bil sem v vodi. Nisem plaval, le lebdel. Pozhiral sem vodo in dozhivljal okolje kot potroshno sveto snov, ki mi nudi in omogocha zavedanje nechesa, kar je vech od mene, vech od predstave o sebi, in kar vodi v odvechnost, v samoodstranitev na nachin iznichenja, raztapljanja in odplak. Kako izrechi tisto, kar izrekanje omogocha, kako oznachiti samo oznachbo? sem se navrtaval v samosmiselje in prehajal v samosmiljenje. Pozhiral sem vodo, ki me je vodila she dlje stran od sebe. Razshirjal sem svojo stalno obliko, nudech jo na vpogled, in s tem bil del okolja, ki mu nisem nikoli zares pripadal, in ga s tem oblikoval, soustvarjal. Le brezbrezhno pretakanje tekochine, ki niti ni vech spominjala na vodo, pa tudi spomini so se mi spremenili v stanje stalne trenutnosti. Vse, kar sem lahko belezhil, se je v trenutku pojavilo in v istem trenutku izginilo in ni imelo lastnosti trajanja. Shumenje pretakanja me je popolnoma prevzelo, da sem se mu pridruzhil in z njim zashumel. Nisem doumel, da me odnasha z njim, da postajam shum, vse dokler se nisem ovedel: bil sem pach v svojem domovanju ali kaj?!

Oziral sem se okoli sebe in opazhal skutasto snov, ki se je lepila name, she mene delala lepljivega in odvisnega od mlechne svetlobe – vsaj tako sem sam sebi zatrjeval: da sem odvisen od luchi, ki me prezhema. Razprshenost bi se brzhchas she stopnjevala, da nisem znova uzrl postav, ki so se mi she blizhale. She tesneje so me obdale in mi zachele zadajati udarce po vseh delih telesa. Udarcev sploh nisem chutil, a sem vedel, da me morajo boleti, saj so pach udarci. Spomnil sem se bolechin in zabolelo me je. In spet pljuski pretakanj, mehurchkov in valov. Tedaj je iz vsega, kar me je obdajalo in delno tudi tvorilo, izstopil lik, ki se ni skladal z ostalim. Svojo drugachnost je kazal s tem, da je bil popolnoma tog in zelo sezhet: ni bil tekoch, ni se prelival in ni utripal kot vse ostalo. Tudi drugache se je svetil; bolj na gosto je sijal. Popolnoma osredotochen sem se stochil vanj. Tako sem bil v sebi in v njem. Prelival sem se od tu do tja, bil hkrati tekoch in trden, trajen in minljiv. Ko sem bil lik, sem lahko opazoval sebe, sedechega na naslonjachu, ko pa sem bil v naslanjachu, sem zrl v lik, ki je pochasi potegnil vse okolje v sebe, postajal edino okolje in kmalu tudi vse, kar sem sploh vedel in videl: mogochen slap tokovnic, ki je shprical na vse strani. Tedaj sem zajokal. Zavedel sem se namrech, da sem se pustil zmesti, da sem padel v past, ki mi je nudila bezhne slichice, nad katerimi sem se navdusheval in se jim prevech prepushchal. Vabil sem le she sebe vase. Chutil sem solze, kako postajajo okolica mene in moje méne. Kako se izjokavam nad sabo in izjokam sebe stran od sebe, ven v vene tujih pretokov in smrtnih smeri. Obstoj je ostajal za mano in nisem imel vech obstanka. Obstal sem, ostal kot ostanek svojega stanja.

 

__________
* III – XVI, XVII poglavje iz she neobjavljene knjige Andreja Lutmana Sonchno mesto.