Revija SRP 53/54

Aleksander Panarin
Chlovekov razvoj

 

STRATESHKA NESTABILNOST XXI. STOLETJA

 

Naslov1 zahteva pojasnilo. XXI. stoletje se je komaj zachelo, tu pa je zhe oznacheno kot strateshko nestabilno, se pravi nepredvidljivo perturbacijsko v najbolj bistvenih potezah. Obichajno se podoba stoletja opishe potem, ko se je izteklo. Kaj bi se lahko skrivalo za drznostjo opisa "biogafije" stoletja zhe v chasu njegovega spochetja? Tukaj so mozhni trije primeri. Prvi zadeva zgodovinski projekt – podoben tistemu, kako so revolucionarji prejshnjih let umovali o svojih strastno dogmatichnih nachrtih za ureditev prihodnosti. Vendar kdo bi hotel projektirati strateshko nestabilnost? Drugi se tiche nasprotnega zhanra – antiutopije ali opozorila: kakshnih iluzij zhelimo ozdraviti nashe sodobnike, pred chim posvariti? Vendar se taki "ohladitveni" teksti ne pishejo toliko pod vplivom zaskrbljenosti, kolikor iz razdrazhenosti, ki jo izziva ideoloshka vsiljivost apologetov-optimistov. Tretji zadeva zhanr analitike. Analitika po eni strani gradi mozhne scenarije dogodkov na temelju obstojechih razvojnih tendenc, po drugi pa na oceni teh ali onih vplivnih subjektov socialnega delovanja. Avtorju je blizhji ta zhanr; pri tem ne zheli izraziti odnosov objektivnih tendenc in subjektivnih motivacij v duhu znanega bazichno–nadgraditvenega determinizma. Izhaja iz tega, da so visokomotivirani subjekti delovanja sposobni tako reinterpretirati dogodke in tendence, da bodo njihove namere ali njihove vrednote v vsakem primeru dobile svoje dogodkovno opravichilo.

V tem smislu sociokulturna, psiholoshka, "mentalna" analiza kot analiza zakonitosti in tendenc ne igra manjshe vloge v sodobni analitiki.

Glavno, kar bi hotel tu poudariti, je prisotnost neke tochke v razvoju dogodkov ali nekega "dejanja" (odlochitve) angazhiranega igralca, po katerem zgodovinski tok postane nepovraten celo v primeru, ko imajo vsi zainteresirani dejavniki tehtne razloge to obzhalovati. Ali se lahko v zachetku stoletja zgodi dogodek (dejanje), ki bo opredelilo vso njegovo "biografijo"? Sodech po izkushnjah nedavno izteklega stoletja – lahko: v prvi svetovni vojni se je zachel zaplet glavne drame XX. stoletja, ki je dejansko vnaprej opredelila vso njegovo biografijo, skupaj z biografijo vseh njemu pripadajochih generacij. Glavna hipoteza, ki lezhi v osnovi ponujenega analitichnega scenarija za XXI. stoletje, je v tem, da se usodni dogodek (odlochitev), ki lahko dolochi znachaj in "imidzh" novega stoletja, poraja danes, pred nashimi ochmi. Mi smo torej priche in soudelezhenci drame, katere posledice bodo oblikovale usodo vseh generacij XXI. stoletja, vkljuchno z zadnjo, ki ji je namenjeno spremiti le-to v naslednje.

Ta zadnja generacija, oddaljena danes od nas celo stoletje, je morda nash glavni sogovornik: prav ona se bo chudila nashi svobodi – saj bo ona in ne mi postala talec nashih odlochitev – in nashe slepote. V tem smislu bo podobna nam, ki smo prezhiveli tragedije XX. stoletja. Mar se mi ne chudimo slepoti teh, ki so sprostili silnice, ki so privedle do kaosa prve svetovne vojne in prekrizhale najgloblja chustva generacije, ki je prichakala zarjo XX. stoletja? Mar mi ne bi hoteli imeti svobode, ki so jo imeli oni glede sprejetja usodne odlochitve – svobode drugachemozhnega? Postali smo talci njihove avanture, ki je naredila usodni razvoj dogodkov nepovraten. In vse bolj se kazhe, da nastopamo za nashe potomce v isti vlogi – delamo jih talce nashe tragichne slepote, nashe nestrpnosti, nashe neodgovornosti. Situacijo seveda lahko "banaliziramo", sklicujoch se na to, da je vsaka generacija talec dejanj in odlochitev prejshnjih in che imenujemo to drama, to ni drama nove zgodovine, temvech drama chloveshkega bivanja nasploh. Vendar v resnici chloveshko bivanje ni mozaichno, zgodovinski tok pa ne gladko linearen, temvech je organiziran okrog dolochenega "jedra", smiselnega in dogodkovnega. Dogodki in dejanja, ki gredo mimo tega jedra, niso usodni, ne programirajo biografije v celoti. Kot v biografiji osebnosti tako tudi v biografiji naroda se banalno-inercijski zhivljenski tok prekinja v nekaterih bistvenih tochkah, kjer se dela izbor in kroji usoda. To, da se danes prekinja inercija, determinirana z "konchnoveljavnimi" odlochitvami prejshnjih generacij, se nikakor ne pojasnuje z dejstvom zachetka stoletja – s pogojno sprejeto kronologijo. Ustrezne prekinitve inercije, dolochujoche novo tonalnost celotnemu stoletju, se lahko pripetijo na sredini ali pa na njegovem koncu.

Vendar pa se v nashem primeru kot tudi v primeru prejshnjega stoletja inercija prekinja danes, dogodek pa, ki je sposoben vtisniti pechat vsem naslednjim dogodkom in jih povezati v enoten vozel, se dogaja prav zdaj, pred nashimi ochmi. Ravno njegove vzroke in posledice bodo primorani analizirati potomci, tisti, ki nam bodo postavljali svoja najbolj ostra, najbolj zaskrbljena vprashanja.

In ker so, po vsem sodech, po svojih posledicah tragichne odlochitve zhe sprejete, se bo nashe naslednje vprashanje nanashalo na to, kdo in zakaj sprejema take odlochitve. Najvechji paradoks znotraj eksistencialne uganke homo sapiensa je v tem, da najbolj pogubne, najmanj racionalne odlochitve ne izhajajo iz revshchine ali krute neizogibnosti, temvech iz svobode. Mochni so objektivno bolj svobodni kot shibki, situirani bolj kot obubozhani, zmagovalci bolj kot porazhenci. Kljub temu pa je kolektivni zgodovinski spomin chloveshtva travmatiziran prav s strani prvih: z njihovimi odlochitvami so napisani najbolj tragichni dogodki v chloveshki zgodovini. Potemtakem so tragedije in polomije prej razultat tistih, ki so presiti in razvajeni, ki jih razjeda oshabnost in z njo povezana nestrpnost in netoleranca, kot pa prenagljenost tistih, za katerimi je odlochnost obupa. Najbolj strastno igrajo praviloma tisti, ki so se zhe polastili velike vsote in ki nerazsodno takoj spet izzivajo usodo, ko stremijo prigrabiti she vech.

Pri tem izhajajo iz dveh zelo nevarnih predpostavk: “Zmagovalec dobi vse” in “Jutri bo prepozno”. Razumeti njihovo psihologijo, hkrati pa reshiti uganko skrivnosti njihovega vpliva in popularnosti, pomeni obvladati zhanr humanitarnega opisa in prognoziranja politichne zgodovine novega veka.

Vendar pa nas psiholoshka lahkotnost podobnega zakljuchka ne sme prevarati. Kajti najpomembnejshe in najtezhje je razlozhiti dano informacijo v jeziku pojmov, razkriti mehanizme s pomochjo katerih se psihologija preobrazi v socialno ontologijo in praksologijo, v strateshko igro generacij s svojim stoletjem.

Strateshka nestabilnost je posledica strateshke igre, v kateri sodelujeta dve strani: mochna in shibka. Obe se vedeta enako neadekvatno. Neadekvatnost vedenja mochnega je v nerazumni pretiranosti svojih terjatev, v duhu koncepta "odmaknitve mej": padec ene izziva k pokoritvi naslednje, in tako – do usodne chrte.

Neadekvatnost vedenja shibkega je v njegovi nepripravljenosti pravochasno oceniti realno sliko, ki jo ustvarja avanturizem sile: shibki ignorira ochitnost izziva, na najrazlichnejshe nachine se uspava z mislijo, da se pravzaprav ni zgodilo nich strashnega in agresivnega ter da je glavna naloga z vsemi mochmi pomiriti agresorja. Ampak bolj, kot je popustljiv v tej igri shibki, bolj provocira mochnega, ki sebe preprichuje, da zanj ni nich nemogochega. Z drugimi besedami, agresor in zhrtev zelo redko nastopata v svojih prvotnih vlogah: odlochnost mochnega in shirina njegovega avanturistichnega delovanja se povechujeta v tisti meri, kot se shibki umika.

Nimamo torej opravka z naravno izvornostjo situacije nestabilnosti, ampak z njeno druzhbeno proizvodnjo, v kateri sodelujeta obe strani.

V nechem to spominja na Heglovo dialektiko "suzhnja in gospoda", opisano v Fenomenologiji duha. V obeh primerih govorimo o modelu, ki ima aspiracije po univerzalnosti: z njegovo pomochjo se lahko opishe ne le globalna strateshka nestabilnost sodobnega sveta v celoti, temvech tudi strateshka socialna nestabilnost v kontekstu sodobnih reform in modernizacij v posameznih drzhavah, vkljuchno z Rusijo. Iz tega sledi, da bo nasha analitika osredotochena na poskuse pojasnitve mentalnosti in vedenja mochnih (agresorjev) in shibkih (zhrtev) v chasu njihovega skupnega proizvajanja situacije strateshke nestabilnosti.

Tu se srechamo z mnozhico osupljivih ugank in paradoksov. Da bi jih pojasnili, bomo morali uporabiti podatke najnovejshih humanistichnih znanosti in njihovih metodologij: hermenevtike in kuturne antropologije, psihoanalize, postmodernistichnih dekonstrukcij, teorije virtualnih prostranstev in simulakrov. Zakaj prav humanistichnih? Zato ker so, po nashem mnenju, opisi druzhbene resnichnosti v jeziku teorije sistemov opredelili opis le-te v jeziku teorije subjekta, prek katerega je, po vsem sodech, tudi nastala. Subjekti, ki se bojijo pogledati resnici v ochi, se obichajno sklicujejo na "sistemske pogoje" in "objektivne okolishchine", ki "presegajo nashe subjektivne mozhnosti". Che sprejmemo njihov alibi, bo to postalo opravichilo za resnichno pogubno brezdelnost. Skrajni chas je odvzeti brezdelnikom njihov alibi, hkrati pa jim odkriti svobodo in jim jo tudi ochitati: resnichno boste zmozhni vmeshati se v tok dogodkov, namesto da dajete prednost mazohistichnemu hedonizmu pred brezvoljno zhrtvenostjo.

Che ste izbrali drugo – je to vasha krivda, odgovornost za tragedije sedanje in naslednjih generacij XXI. stoletja pa boste primorani porazdeliti z mogochnezhi tega sveta. Kajti ta vasha brezvoljnost, vashe prikimavanje jih je naredilo tako "mochne", da si dovolijo vse. Cilj, ki ga je v vsej knjigi poskushal najti avtor na muhi svoje teorije, je alternativa "drugachemozhnega", tista, ki jo mochni zanikajo iz razloga sebichne zainteresiranosti za obstojeche stanje stvari, shibki pa iz strahopetne nepripravljenosti za pogumna dejanja.

Strateshka nestabilnost je, po vsem sodech, zhe postala usoda XXI. stoletja – navkjub vsem prichakovanjem "stabilnega razvoja". Vendar pa izhod te nestabilnosti nikakor ni vnaprej dolochen. Paradoks je v tem, da so mochni, torej tisti, ki so se najbolje znashli v sedanjosti in so bili objektivno najbolj zainteresirani za stabilnost – v ohranjanju evolucije v okvirih statusa quo, – a so kljub temu ravno oni postali iniciatorji njenega spodkopa – v upanju na she vechje mozhnosti. Po drugi strani so shibki in obenem objektivno zhrtve zainteresirani za kakovostno preobrazbo situacije, so jo kljub temu subjektivno najmanj pripravljeni spreminjati. Morda je torej zvitost svetovnega zgodovinskega uma ravno v tem, da spodbode mochne k proizvodnji nove zgodovine – tiste namrech, ki si je, v konchni konsekvenci, nikakor ne bi zheleli, vendar tiste, ki so jo sami izzvali.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 

 
__________
A. S. Panarin, doktor filozofskih znanosti, predstojnik katedre teoretichne politologije filozofske fakultete Moskovske drzhavne univerze, direktor Centra socialne filozofije na Inshtitutu za filozofijo Ruske Akademije znanosti. Leta 2002 nagrajenec Sklada Solzhenicina za zhivljenjsko delo, skupaj s prozaikom Leonidom Borodinom.
Tekst Strateshka nestabilnost XXI. stoletja je predgovor za enako naslovljeno knjigo, ki je od aprila 2002 v nadaljevanjih izhajala v ruskem mesechniku za kulturo Moskva. (Op. prev.)