Revija SRP 51/52

Vadim Kozhinov

 

O PANSLAVIZMU

 

Pojem "panslavizem" je v bistvu tendenciozen politichni mit. Pomembni strokovnjak na tem podrochju V. K. Volkov je nedavno pisal: “Pojem "panslavizem", ki se je pojavil na Madzharskem, od koder se je hipoma razshiril v Nemchijo, sta pograbila ves evropski tisk in publicistika... Pojem "panslavizem" ni rabil toliko za oznako politichnega programa nacionalnega gibanja slovanskih narodov, kolikor za oznako domnevne nevarnosti… V pojmu "panslavizem" se ni odrazhal samo odnos do nacionalnega gibanja slovanskih narodov, ampak tudi odnos zahodnoevropskih opazovalcev do Rusije... Ta je nekako vsrkal vase... bojazni, da ta pri svojih ciljih ne bi izkoristila okrepljenih narodnoosvobodilnih gibanj slovanskih narodov, ki so pogosto kazala ochitne simpatije do nje”.

Tak je izvor pojma. Kot rezultat “pa se je v Zahodni Evropi utrdil tisti tradicionalni stereotip, ki je postal znachilen za sovrazhni odnos do Rusije v obdobju celotnega XIX. stoletja, posamezne elemente pa so poskushali ozhiviti tudi kasneje... Krepitve politichnega vpliva Rusije v evropskih in svetovnih zadevah vse od zachetka XIX. stoletja ni spremljal samo diplomatski in vojashki, temvech tudi idejni boj proti njej. Eden od izrazov tega boja je postalo razshirjanje fantazij, ki so se jih mnogi oprijeli in ki so jim pogosto verjeli – da se Rusija domnevno pripravlja osvojiti Evropo”.

Zaradi tega naj bi menda stremela po zdruzhitvi Slovanov okrog sebe. Vse to je popolnoma navskrizh z zgodovinsko realnostjo. V resnici so prav Avstro–Ogrska, Nemchija in turshki imperij zavojevali slovanske narode, in ti so se poskushali osvoboditi njihove nadoblasti, Rusija pa je na ta ali oni nachin podpirala njihov pravichni boj.1 Ni mogoche navesti niti enega dejstva osvajalnih akcij Rusije in slovanskih narodov proti Zahodni Evropi; takshnih dejstev preprosto ni bilo. In "panslavizem" ni, kot poudarja V. K. Volkov, nich drugega kot ideoloshki mit, ki so ga s propagandnimi cilji razshirjali vladajochi krogi teh drzhav, ker so sami imeli agresivne namere glede Rusije” ...

... Che je she tako chudno (in vredno obzhalovanja), so vendarle zgodovinopisci in publicisti zahodne, protidomoljubne mentalitete v sami Rusiji znali zelo dolgo kultivirati ta zahodnoevropski mit, preprichevali so, da naj bi bili ti ali oni pomembni ruski ljudje – in med njimi Tjutchev!2 – "panslavisti", ki torej stremijo po zdruzhitvi slovanskih narodov pod egido Rusije in po zavojevanju ali pa vsaj podreditvi Evrope.

Tjutchev pa je v svoji pesmi Slovanom (1867) takole odgovoril na nesramne besede avstrijskega zunanjega ministra Beista ( “Slovane je treba pritisniti k steni!”):

Krichijo, grozijo nam:

“K steni pritisnili bomo Slovane!”
Naj pazijo, da si vratu ne zlomijo
V strastnem tem naletu svojem!...

Tisti, ki tako ali drugache poskushajo prilepiti Tjutchevu etiketo "panslavista", spreobrachajo realno stanje stvari, kajti, kot je bilo zhe povedano, zgodovina ne pozna niti enega dejstva agresije Slovanov proti zahodnoevropskim narodom, medtem ko so dejstva nasprotne agresije resnichno neshtevilna…

(Odlomek iz chlanka Tjutchev in Krimska vojna)

Prevedel Just Rugel

 

_____________
1 Ruska politika in kapital sta v XIX. stoletju pa vse do prve svetovne vojne v veliki meri pomagala pri slovenski nacionalni emancipaciji. “Nasha nacionalna emancipacija se ne zachne le pod vpivom vseslovanske prebuje, pach pa tudi zaradi okrepljene politichne prisotnosti pravoslavnih Slovanov v Evropi in z neposredno financhno pomochjo carske Rusije. Znano je, da je ljubljanska podruzhnica banke Slavije iz Prage, ki je imela vechinski ruski kapital, financirala izdajo slovenskega slovstva v XIX. stoletju. Tudi prvo sodobno slovensko drzhavo Ljudsko republiko Slovenijo smo ostvarili v navezavi na slovansko zaveznishtvo” (Peter Kovachich Pershin).
2 Fjodor Tjutchev (1803–1873), ena od vodilnih osebnosti v ruski knjizhevnosti, genialni pesnik, diplomat, prijateljeval s Heinejem, njegov prednik Zaharij Tjutchev je bil eden od glavnih junakov v bitki proti Tatarom na Kulikovem polju (1380).