Revija SRP 51/52

Vadim Kozhinov

 

OD KOD IN KAM GREMO?

 

Revolucija, ki je pretresla drzhavo v zachetku stoletja, se v bistvu she ni konchala, – che ne zaradi drugega, ker ni bila do konca osmishljena in ne do konca razumljena. Dolgo so jo kovali v zvezde, zdaj pa jo zhe desetletje predvsem kolnejo, vendar je oboje zelo povrshno in brezplodno delo. Ker danes revolucijo veliko pogosteje kolnejo kot kujejo v zvezde, se bom sprva osredotochil na negativen odnos do nje.

Revolucija je bila tako ali drugache "zadeva" Rusije v celoti, prekleti jo, pomeni v konchni konsekvenci prekleti svojo drzhavo scela. Kakorkoli, mnogi povsem odkrito tako tudi delajo – prekleta naj bi bila drzhava, v kateri je mogoche nekaj podobnega; dovolj pogosto z lahkoto prehajajo k ochrnitvi tudi drugih obdobij Rusije ali njene zgodovine nasploh. Priznam, brez olepshav, da sem svoj chas tudi jaz brezpogojno "zanikal" vse to, kar se je dogajalo v Rusiji od leta 1917. Vendar je to bilo priblizhno pred shtirimi desetletji, ravno na vishku hrushchovovske vladavine, proti sredini 60-ih let se je sorazmerno kratko obdobje mojega zelo radikalnega "disidentstva" zhe konchalo, o zgodovini revolucije sem zachel soditi bolj trezno in uravnotezheno. Na prelomu 1980-1990, ko je vse vechja mnozhica avtorjev z narashchajochim besom zachela kleti revolucijo, sem gledal na to kot na popolnoma povrshno in puhlo retoriko. Sredi leta 1990 sem hotel o tem govoriti na straneh Literaturne gazete, ki je takrat imela naklado pet milijonov in v kateri so moje chlanke objavljali bolj ali manj redno od leta 1952, chetudi s cenzorskimi okrajshavami. Vendar je LG leta 1990 (v "chasu glasnosti") enostavno odklonila moja razmishljanja in ta so bila objavljena samo v prvi, "poskusni" – in, jasno, malonakladni shtevilki chasopisa Denj, ki je izshla novembra 1990. Mislim, da je umestno vkljuchiti razmislek v to knjigo1, ker, kot se mi zdi, ni zastarel, razen tega pa postavlja nekatere bistvene "historiozofske" probleme.

* * *

 

O revoluciji in socializmu – tehtno. Eden od najstarejshih in, naj poudarim, najbolj sposhtovanja vrednih vodilnih iz urednishkega odbora Literaturne gazete se je v nedavnem pogovoru spomnil, kako je on sam pred dvajsetimi leti kategorichno vztrajal, da vnesem v chlanek, ki ga je nameraval objaviti chasopis, besedo "socializem", jaz pa sem se prav tako kategorichno tega otepal (sklicujoch se, med ostalim, na to, da nisem chlan partije2 in zato nisem dolzhan ter celo, tako rekoch, nimam pravice razpravljati o socializmu). Otepal se nisem zato, ker ne bi zhelel govoriti o socializmu, ampak zato, ker takrat ne bi nihche objavil mojega resnichnega mnenja o tem druzhbenem redu – chlanek ne bi prishel niti do cenzure...

Tipichno mnenje danashnjega dne: avtorji in oratorji, ki sebe imenujejo "demokrati", "radikalci" itn. (J. Afanasjev, N. Travkin, G. Popov in dr.), so v ogromni vechini brez vsakrshnih omahovanj she pred nekaj leti kovali v zvezde revolucijo in socializem; zdaj pa ti isti, ne opirajoch se na kakrshnakoli resna razmishljanja, kolnejo to isto revolucijo in socializem. Vchasih se slishijo na njihov naslov poslani ochitki v "etichnem" smislu: nekorektno naj bi bilo v tako kratkem chasu tako "radikalno" menjati svoje "stalishche". No, veliko bolj, celo neizmerno bolj zhalostno je drugo: popolnoma jasno je menda, da je nemogoche tako hitro izdelati resno in temeljito razumevanje zgodovine in sodobnosti. Skoraj vsi tisti, ki danes kolnejo revolucijo in socializem, so enostavno zamenjali prejshnji, da tako rechemo, plus na sedanji minus, v chemer se je tudi izrazil ves njihov "miselni trud"...3

Revolucija je zmeraj svojevrstna geoloshka kataklizma, ki je tako ali drugache povezana z obstojem vsega chloveshtva in celotne svetovne zgodovine. In resnichno, osmisliti le-to je mogoche samo v globalnem kontekstu. Medtem pa je pogled mnogoshtevilnih "tolmachev", z izredno redkimi izjemami, kot prilepljen na nekaj desetletij ruske zgodovine XX. sotletja. Res, niso osamljeni poskusi "pojasniti" problem s pomochjo puhlih ekskurzov v bolj zgodnja obdobja te iste ruske zgodovine – v obdobja Ivana IV., Petra I. ali Nikolaja I. Vendar tovrstne analogije, ki v bistvu nimajo znanstvenega, temvech povsem spekulativni znachaj, seveda ne morejo nichesar osvetliti (skupni imenovalec vsega tega je vpitje o "prekleti Rusiji", kjer naj bi bila edino sploh mozhna taka revolucija in tak socializem.

Vsi so sedaj zaskrbljeni glede tega, kako majhno ali pa odkrito lazhno je nashe poznavanje svoje zgodovine med 1910-1950, ki se je zamolchevala in ponarejevala; zelo redki pa so, ki se zamislijo nad dejstvom, da so v nashih ocheh prav tako temna in popachena tudi druga bistvena obdobja svetovne zgodovine – recimo obdobje francoske revolucije pri koncu XVIII. do zachetka XIX. stoletja.

Sploshno znano je seveda, da je ta revolucija vrgla z oblasti in potem usmrtila kralja in kraljico (s chimer je "predvidela" leto 1918), obeshala na ulichne svetilke aristokrate, kasneje pa privedla do medsebojnega unichenja svojih glavnih voditeljev ("prehitevajoch" leto 1937) in se konchala z Napoleonovo diktaturo (ki spominja na Stalinovo). Na sploshno pa se ta revolucija v ocheh mnozhice ljudi, ki so zgrozheni nad tem, kar se je dogajalo v njihovi drzhavi, kazhe kot pojav, ki je mnogo bolj ali celo neizmerljivo bolj prikupen (na koncu koncev je to vendarle Francija, ne Rusija!), po svoje celo "romantichen".

V resnici to oddaljeno (in tudi zato prekrito s pomirljivo tenchico zgodovine) obdobje ni bilo nich manj grozno, v mnogih svojih manifestacijah je bilo celo bolj surovo (ali recimo bolj odkrito surovo) kot nasha she ne tako davna in she krvavecha preteklost.

Da bi se docela preprichali o tem, bi morali preshtudirati zhe davno izdane knjige (recimo T. Carlyle in H. Taine). Mislim pa, da bodo zadostovali izvlechki iz ravnokar izdane (zhal v mizerni nakladi) knjige V. G. Revunenkova Eseji o zgodovini velike francoske revolucije (Leningrad, 1989). V knjigi, za katero je avtor delal nad trideset let, je znal ustvariti bolj objektivno sliko, kot je to znachilno za knjige, izdane v letih 1920-1970.

Naloga revolucije je bilo unichenje prejshnjega druzhbenega reda v korist novega, ki so si ga zamishljali kot idealno uresnichenje svobode, enakosti in bratstva med ljudmi. 26. julija 1790 je Marat, eden od glavnih vodij revolucije, nagovoril narod s takshnim "konkretnim" predlogom: “Pet ali shest stotin odsekanih glav bi nam omogochilo mir, svobodo in srecho”. Res pa je, da je Marat zhe chez pol leta prishel do ugotovitve, da je za ohranitev vseobche svobode in sreche tega premalo; decembra 1790 je pisal, da “morda bo potrebno odsekati pet-shest tisoch glav, pa tudi che bi jih morali odsekati dvajset tisoch, se ne sme niti za hip omahovati”. V zachetku se je res moglo zdeti, da bo z izjemo sorazmerno neshtevilnih (20 tisoch od 20 milijonov) ljudi, nosilcev oblasti in priviligejev, ves narod navdusheno sprejel novi red. Vendar se je prav kmalu pokazalo, da ni tako. In zhe chez pol leta so morali zgraditi ves sistem "revolucionarnega pravosodja", natanchneje – masovnega terorja, Marat pa je na straneh chasopisa Prijatelj naroda, ki ga je sam izdajal, zahteval zhe "200 tisoch glav".

“Sistem revolucionarnega pravosodja”, dokazuje V. G. Revunenkov, “izhaja, prvich, iz tega, da velja kaznovati ne samo aktivne sovrazhnike revolucije, temvech tudi tiste, ki so zaradi svoje nevednosti in zaostalosti ostajali ravnodushni do republikanske stvari (mimogrede, tochnih "pravnih" formulacij take vrste se v revolucionarni Rusiji niso domislili; op. V. K.)... Drugich, tak sistem je predvideval, da se aretira ne samo osebe, ki so storile dolochen zlochin, temvech tudi tiste, ki niso storile nobenih zlochinov, so pa bile oblastem "sumljive" (to je zhe zelo podobno letu 1918 in naslednjim; op. V. K.)... Tretjich, ta sistem je sprva omejeval, potem pa docela odrekal (v zakonu z dne 22. prairiala) tistim, ki so jih imeli za sovrazhnike, vsakrshne in vse oblike sodnih postopkov; na procesih po teh tozhbah ni bilo nujno klicati priche, dodeliti advokata, predlozhiti obtozhujoche dokumente, celo niti predhodno zaslishati obtozhene (tu nashi "pravniki" zaostajajo za francoskimi, saj je pri nas obstajal vsaj "videz" zaslishevanja; op. V.K.)... Taka nihilistichna pozicija glede vprashanj vzdrzhevanja zakonitosti, na kateri so stali tako drzhavni komiteji kot lokalni revolucionarni komiteji, je odpirala prostor samovoljnim in neutemeljenim aretacijam, raznim zlorabam, izvedbam shkandaloznih procesov-obrachunov”.

Ker je kazen morala doleteti tudi tiste, ki so “kazali nezavzetost za republikansko stvar..., kaznovati tudi ravnodushne, ne samo izdajalce,... so bili zapori epohe”, zakljuchuje V. G. Revunenkov, “napolnjeni predvsem z ljudmi iz ljudstva in ne toliko s plemichi in duhovniki”. Najbolj "prestizhna", che se lahko tako izrazimo, je takrat bila usmrtitev s pomochjo izredne revolucionarne iznajdbe – giljotine. Take kot tudi druge takratne usmrtitve (v nasprotju do usmrtitev v ZSSR) so izvajali javno, ob velikem shtevilu gledalcev, kar je bil zhe sam po sebi surov teroristichni ukrep. Samo s pomochjo giljotine je bilo obglavljeno najmanj 17 tisoch ljudi, med katerimi sta se znashla tudi najvechji znastvenik tistega obdobja Antoine Lavoisier in najvechji takratni francoski pesnik André Chénier, vendar pa je bila ogromna vechina represiranih (vkljuchno z usmrchenimi) iz ljudstva. Tako je bilo iz giljotiniranih plemichev 6,25%, duhovnikov 6,8%, predstavnikov "tretjega razreda", torej predvsem kmetje, delavci in obrtniki, pa 85%. Med giljotiranimi so bili tudi fantki, stari 13-14 let, “katerim je nozh giljotine zaradi majhne rasti padal ne na grlo, ampak je zdrobil lobanjo”.

Sedemnajst tisoch giljotiranih je sama po sebi ogromna shtevilka, che uposhtevamo, da je bilo prebivalstvo Francije ob koncu XVIII. stoletja shestkrat-sedemkrat manjshe od prebivalstva Rusije na zachetku XX. stoletja. Pokonchani pod giljotino pa so le zelo majhen del usmrchenih. “Giljotina ni vech zadovoljevala,” porocha V. G. Revunenkov o dogodkih leta 1793. “Pripeljejo obsojene na smrt na livado... in jih tam pokonchujejo s kartecho, pokonchujejo "v shopih" po 53, 68 in celo 209 ljudi”. "Izumljeni" so bili tudi drugi nachini mnozhichnih usmrtitev – tisoche ljudi “so stlachili na barke”, ki so jih potem potopili v rekah na globokih mestih. Kaj potem rechi o vrzhenih v zapore: samo od marca do decembra 1793 se je v zaporih znashlo 200 tisoch "sumljivih", avgusta 1794 “je bilo zaprtih najmanj 500 tisoch ljudi”. Rekel sem zhe, da se je francoska revolucija razlikovala od ruske po bolj odkriti, razgaljeni surovosti. Vse se je odvijalo javno in neredko z aktivnim sodelovanjem drhali, med drugim so bile za to revolucijo znachilne takshne akcije, kot je paranje trebuhov nosechim zhenam "sovrazhnikov", torej preventivno unichenje bodochih mogochih "sovrazhnikov", ali isto v bolj zgodnjem stadiju – t. im. revolucionarne zakonske zveze, ko so mladeniche in mladenke iz druzhin "sovrazhnikov" zvezovali v pare in jih metali v brezno.

Ena od najgrozovitejshih strani zgodovine francoske revolucije so dogodki v severozahodni Franciji – pokrajini Vendée. Vendejski kmetje niso zheleli biti nagnani v carstvo svobode, enakosti in bratstva.V skladu z ocenami iz raznih virov je bilo tu zverinsko pomorjenih od 500 tisoch do milijon ljudi.

Nemogoche je ne opaziti, da danashnji, v veliki vechini silno neizobrazheni "radikali" neredko uporabljajo vzdevek "vendejci" za oznako "sovrazhnikov perestrojke"; ni nobene nuje posechi za besedo iz daljnega XVIII. stoletja, ko imamo pri roko besedi "tambovci" ali "kronshtatovci", kajti ti ljudje so leta 1921 na zelo podoben nachin kot vendejski kmetje odklanjali za tiste chase znachilni revolucionarni poziv: "Z zhelezno roko bomo nagnali chloveshtvo v srecho!" Zaradi potvorjene zgodovine francoske revolucije je B. N. Jelcin med prenosom televizijske tiskovne konference 30. maja 1990 lahko izjavil, da naj bi v Rusiji zdaj morali ustanoviti "Komite druzhbene reshitve", podoben temu, ki je deloval med francosko revolucijo. Beseda "reshitev" je seveda privlachna, ampak ustanovitev tega "Komiteja" (takoj po zachetku kmechkega upora v Vendeji aprila 1793) je pomenila predvsem naslednje: “Stihijska ljudska obrachunavanja s plemichi, duhovniki, "prekupchevalci" itn.”, pishe V. G. Revunenkov, “je zamenjal "organizirani teror", torej kaznovalna politika pod vodstvom organov drzhavne oblasti...” Ob ustanovitvi "Komiteja" je Marat izjavil: “Samo s silo je mogoche vzpostaviti svobodo in nastopil je trenutek, ko je potrebno za kratek chas organizirati despotizem svobode.” Skratka, che ne bi zgodovine francoske revolucije v toku sedmih deseteletij razlagali v skrajno "spolirani" obliki, bi danes v Rusiji komaj komu prishlo na misel odkrito govoriti o potrebnosti nekakshnega "Komiteja druzhbene reshitve" in zhigosati "vendejce"...

Pripomniti she moramo, da so voditelji francoskega "Komiteja" agitirali za "revolucionarno vojno" s ciljem strmoglaviti "vse tirane" in osnovati zdruzheno "svetovno republiko" s prestolnico v Parizu. Saint-Just je izrazhal izredno razshirjena chustva: “Nasha misija je spremeniti naravo evropskih drzhav. Ne smemo pochivati, dokler Evropa ne bo svobodna; njena svoboda bo jamchila trdnost nashe svobode.”

Ta program je kasneje poskushal uresnichiti Napoleon. Do restavracije kraljevine (torej od 1789. do 1815. leta) je bilo usmrchenih do dva milijona civilnih oseb, preprosto ubitih ali do smrti trpinchenih v muchilnicah (skozi katere je shlo na milijone ljudi) in “skupno shtevilo ubitih vojakov in oficirjev”, kot porocha znani strokovnjak, “je v omenjenem obdobju doseglo 1,9 milijona” (B. C. Urlanis: Vojne in prebivalstvo Evrope, Moskva, 1960, str. 344-345; v tej knjigi she pred tem pishe: “Izguba je bila tako velika, da si od nje francoska nacija nikoli ni mogla opomochi, in... je bila vzrok za znizhanje rasti prebivalstva v vseh naslednjih desetletjih.”)

In res: che se je prebivalstvo Velike Britanije povechalo v XX. stoletju s 16 na 37 milijonov, torej za 131%, Italije s 16 na 34,5, torej za 115%, se je v Franciji s 27 na 39, torej za samo 44%. Taka je ena od najtezhjih posledic revolucije, zhe samo ta podatek pove veliko o tem, "koliko stane" revolucija...

Torej, francoska meshchanska revolucija, che naredimo popravek glede na znatno manjshe prebivalstvo drzhave in veliko manj razvito "tehniko" (npr. odsotnost mitraljezov) v tistih chasih, je po obsegu chloveshkih zhrtev povsem primerljiva z rusko socialistichno revolucijo (pokonchan je bil vsak shesti Francoz; za Rusijo bi to pomenilo smrt 25-30 milijonov ljudi). Zato so sodobne lamentacije in krichanje o "prekleti Rusiji" ali "prekletem socializmu" (ta dva fenomena radi zlijejo skupaj in premlevajo o grozovitem izrecno ruskem socializmu), ki naj bi porodila vso to grozo, neresni in neutemeljeni. V francoski revoluciji nista sodelovala, da tako rechemo, ne Rusija ne socializem, shkode pa je bila skoraj toliko, kolikor smo je utrpeli mi v obdobju 1917-1953. In zato je umestno krichati – che si zhe kdo tako mochno zheli – o "prekleti revoluciji". Pa tudi to je neresno, v tem primeru je treba krichati o "prekletem chloveshtvu", ki obchasno izvaja revolucije...

Revolucija je v resnici geoloshka kataklizma, neizprosen, brezkompromisen, usoden spopad pristashev novega reda in privrzhencev prejshnjega (ki jih nikakor ne smemo zreducirati na peshchico oblastnikov in privilegiranih slojev).

Se je pa stremljenje po totalni likvidaciji vsega nachina zhivljenja, oblikovanega v Rusiji skozi stoletja, izrazilo bolj ostro kot v Franciji. In za to obstaja pojasnilo. Iz enciklopedije Drzhavljanska vojna in vojna intervencija v ZSSR, izdane leta 1983, lahko izvemo, da je pred letom 1917 na ozemlju Rusije zhivelo okoli 5 milijonov (!) tujiih drzhavljanov, med katerimi je na stotine tisochev nadvse aktivno sodelovalo v revoluciji (gl. chlanek o tem npr. v l. 1988 izdani knjigi V. P Kopilova Oktober v Moskvi in inozemni internacionalisti). Enako razumljivo je, da so bili tem ljudem tuji ali preprosto nerazumljivi samobitni temelji ruskega zhivljenja in malokdo od njih je lahko razumel – spomnimo se besed Lermontova – "na kaj je roko dvignil..." Z mano se verjetno ne bodo vsi strinjali, vendar trdno vztrajam pri tem, da je vsakrshno sodelovanje inozemcev v temeljnih odlochitvah drzhave z nravstvenega stalishcha samo po sebi nedopustno dejanje...

Po drugi strani pa se je v Rusijo vrnila mnozhica ljudi, ki so emigrirali v obdobju 1905-1907 in so bili v tej ali oni meri odtrgani in odtujeni od v mladosti zapushchene drzhave, katere usodo se se zdaj lotili reshevati. O tem je enoznachno pisal n. pr. Herbert Wells potem, ko je leta 1920 obiskal Rusijo (Rusija v megli, Moskva, 1958, str. 43): “Ko se je v Rusiji zgodila katastrofa... se je iz Amerike in Zahodne Evrope vrnilo mnogo emigrantov, energichnih in polnih navdushenja..., ki so v bolj podjetnem zahodnem svetu izgubili znachilno rusko nepraktichnost in se nauchili speljati zadevo do konca. Imeli so enak nachin razmishljanja, iste drzne misli, navdushevala jih je ideja revolucije, ki bo prinesla chloveshtvu pravichnost in srecho. Ti mladi ljudje so bili motor boljshevikov. Mnogi med njimi so Judje; vechina tistih, ki so emigrirali iz Rusije v Ameriko, so bili judovskega porekla, vendar so bili redki med njimi nacionalistichno naravnani. Ne borijo se za interese judovstva, temvech za novi svet”. (Wells pishe o tem "novem svetu" z odkritim odobravanjem, vendar je kasneje njegov rojak Aldous Huxley napisal roman Chudoviti novi svet (Brave New World – op. pr.), ki je bil v dobrshni meri – o tem je odkrito povedal sam avtor – parodija na Wellsove predstave o "novem svetu".

Wellsove ugotovitve potrjuje leta 1989 v Kijevu izdana knjiga A. M. Chrnenka Ruska revolucionarna emigracija v Ameriki, ki govori o mnozhici ljudi, ki so se vrnili leta 1917 iz ZDA v Rusijo, npr. Trocki, Buharin, Volodarski, Menzhinski, Chudnovski in drugi. Ko govorimo o vsem tem, se ne moremo izogniti dolochenemu pogledu na zadevo. Obstajajo ljudje, ki vsako razmishljanje o vlogi Judov v revoluciji kvalificirajo kot "antisemitsko". Ampak to so ali neobchutljivi (da ne govorimo o njihovem ochitni otopelosti) ali pa enostavno neposhteni ljudje (s tega gledishcha je tudi Wells "antisemit"). Ker predvidevam njihovo reakcijo, naj navedem razumne in poshtene besede iz chlanka M. Hejfeca Nashe skupne lekcije (revija Dvaindvajset, 1980, september, sht. 14, str. 162, izhaja v rushchini v Izraelu): “Ob vrsticah iz poezije E. Bagrickega je St. Kunjajev preprichljivo dokazal: judovsko sodelovanje v boljshevizmu je resnichno pomenilo obliko nacionalnega gibanja. Spacheno, napachno in v konchni konsekvenci zlochinsko... Zato, na primer, jaz chutim svojo zgodovinsko odgovornost za Trockega, Bagrickega ali Bljumkina... Mislim, da moramo mi Judje narediti poshtene sklepe iz judovske igre "na tuji svatbi".”

Ochitno je tu izrazhena povsem drugachna predstava o bistvu zadeve kakor pa v razmishljanju H. Wellsa (velja pa uposhtevati, da je Wells pisal svojo broshuro davno, leta 1920, in poleg tega ni bil dovolj informiran; komaj je mogel vedeti, na primer, da je v Rusiji leta 1917 zhivela skoraj polovica vseh Judov sveta – vech kot 7 milijonov). Ni dvoma, da velika vloga inozemcev in Judov v ruski revoluciji she chaka podrobne in temeljite raziskave. Vendar pojdimo dalje. Kaj sploh pomeni nasilna in totalna zamenjava prejshnjega nachina zhivljenja drzhave, preobrat od "starega sveta" k "novemu"? Kakor je bilo zhe povedano, vechina ljudi, ki se trudi razumeti 1917. in naslednja leta, zhal she razmishlja v ozkih okvirjih tistega povsem"politiziranega" sistema mishljenja, ki se je vsiljeval v chasu sedmih desetletij. Zdi se jim, da so zavrgli ta sistem, saj se drznejo najostreje kritizirati ali celo "zanikati" tako revolucijo kot socializem, najodlochneje izrazhajo dvome, ali je vsaj v chem opravichljiva ta grozna cena, plachana za prehod k novemu redu, itd.

Vendar vse to, kakor se temu pravi, prevech plitko plava. Velike – tudi che gre celo za grozno, poshastno velichino – revolucije nikakor ni mozhno razumeti v okviru politichnega mishljenja v ozhjem smislu. S tem bi soglashal celo tak do mozga prezhet politik, kakor je Lenin. Prav on je junija 1918 pisal: “... revolucijo velja primerjati s porodom... Rojstvo chloveka je povezano s takshnim dejanjem, ki spremeni zhensko v izmucheni, od bolechin ponoreli, okrvavljeni, na pol mrtvi kos mesa... Tezhko dejanje poroda vechkratno povechuje nevarnost smrtne bolezni ali smrtnega izida”.

Tu je dana ne politichna, v ozhjem pomenu, ampak tako rekoch eksistencialna primerjava: drzhava, v kateri se rojeva popolnoma nov nachin zhivljenja, se neizogibno spreminja v izmucheno, razmesarjeno, od bolechin ponorelo, okrvavljeno in celo na pol mrtvo drzhavo, nahajajocho se na robu pogina, "smrtnega izida". Jasno, lahko bi vprashali: zakaj pa so potem sploh dobri ti prevrati?

Politichni odgovor na to vprashanje je komajda lahko spodobno utemeljen. Za odgovor velja iti v najvechje globine chloveshke eksistence, kajti rojstvo novega je neizbezhnost, ki se pogosto izkazhe kot skrajno tragichna.

Zgoraj je tekla beseda o prevratu iz fevdalizma v kapitalizem. Zabelezhena zgodovinska prichevanja jasno kazhejo, da so bili ravno tako bolechi in "smrtno nevarni" prevrati iz "prvobitnega komunizma" v suzhnjelastnishko druzhbeno ureditev in dalje v fevdalizem (popolno unichenje izredno bogate antichne civilizacije in kulture).

Zgodovina neovrgljivo pricha, da se druzhbene ureditve schasoma neizogibno izpodrivajo v vseh drzhavah, in samo tisti, ki niso brali nich drugega razen propagandnih broshur, si domishljajo, da je zamenjava druzhbenih ureditev neka chisto "marksistichna" ideja. Ni se potrebno spushchati v razne ideoloshke doktrine, da bi ugotovili, da se v chloveshki zgodovini vchasih dogajajo korenite preobrazbe in da se tega dejstva ljudje zhe zdavnaj zavedajo. Razumljivo, vsaka taka sprememba povzrocha nespravljiv odpor pri manjshem ali vechjem delu prebivalstva, in che dogodki ne privedejo vedno do surove tragichnosti, je oster dramatizem pri prehodu od starega k novemu neizbezhen. Che pa so v druzhbi dovolj velike skupine ljudi, ki strastno hrepenijo po zamenjavi obstojechega druzhbenega reda z novim, se tragediji ni moch izogniti.

Dandanes, zdaj se ponavljam, mnogi zastavljajo vprashanje: ali se sploh splacha izvajati revolucije? Tako vprashanje je, se opravichujem, v bistvu zelo otrochje... Zgodovina chloveshtva (kot tudi zgodovina vsakega naroda in posameznika – zhe zaradi neizbezhne smrti) je, poleg vsega drugega, globoko tragichen pojav. Ravno revolucije ali, che povemo bolj povzeto, drastichne prekrojitve, ki se od chasa do chasa dogajajo v chloveshki zgodovini, s kar najvechjo ostrino in silo razkrivajo revoluciji lastno tragichnost.

Vera v mozhnost ustanovitve zemeljskega raja se verjetno ni pojavila kasneje, kakor se je pojavila vera v zagrobni raj. Ta vera je v bistvu tudi steber in temelj "revolucionarne zavesti", ki je pripravljena opravichiti najtezhje ali sploh vsake zhrtve... Omenjali smo zhe Marata, ki je odkrito govoril, da je nujno brez omahovanja "odsekati dvajset tisoch glav" (v resnici jih je bilo 4 milijone), kajti to bo omogochilo "mir, svobodo in srecho" tistim Francozom, ki bodo prezhiveli. Chez 170 let Mao Zedong she bolj odkrito razmishlja o nalogi "dokonchno ugonobiti imperializem" (torej unichiti zemeljski pekel, katerega mesto bo zavzel zemeljski raj): "Che pomre polovica od 600 milijonov (shtevilo prebivalcev Kitajske leta 1958 – V. K.), bo ostalo 300 milijonov. Tudi ne bo grozno, che ostane samo tretjina prebivalstva, chez dolochen chas se bo prebivalstvo povechalo".

Takshna je resnichna zavest revolucije... Tisti, ki poskusha izenachevati vse "negativno" v revoluciji z Rusijo, bo brez dvoma pohitel, da Maa razglasi za agenta Moskve. Vendar potem, ko je izshla knjiga P. P. Vladimirova Posebni okraj Kitajske 1942-1945 (Moskva, 1973), in mnoge druge knjige o kitajskih zadevah, vsak razmishljajoch chlovek ve in razume, da Mao in njegov entourage nikakor nista delovala po ukazih iz Moskve.

Stvar je v revoluciji kot fenomenu svetovne zgodovine, ki je v nobenem primeru ne moremo shteti za neko "rusko iznajdbo".

(Objavljeno v reviji Denj, nov. 1990; op.avt.)

* *

 

Ta predstava o revoluciji, ki jo razlagam v gornjem tekstu, objavljenem pred desetimi leti, se je ustalila v moji zavesti mnogo prej, vendar je dolgo nisem mogel izraziti v tisku. Skupaj s tem, kakor sem zhe omenil, sem svojchas, v zachetku 60-ih let, izvedel (predvsem iz pogovorov z M. M. Bahtinom) veliko od tega, o chemer so zacheli javno govoriti shele v 90-ih letih, in prezhivel obdobje (resda kratko) popolnega "zanikanja" revolucije, torej vsega, kar se je dogajalo v drzhavi po letu 1917.

Zdaj razumem, da je bilo to obdobje "zanikanja" po svoje upravicheno in celo nujno. Saj je tudi sama revolucija v bistvu zanikala vso prejshnjo rusko zgodovino, z izjemo dogodkov in pojavov, ki so se lahko razlagali kot "priprava" in napovedi revolucije; na sploshno pa je bil predrevolucionarni nachin zhivljenja drzhave oznachen kot "prekleta preteklost", she v najboljshem primeru kot "predzgodovina", zgodovina pa naj bi se zachela z Oktobrom...

Naj spomnim, da je leta 1931 Stalin, v katerem so danes mnogi pripravljeni videti pristnega domoljuba, na straneh Pravde izjavil : "Strzhen zgodovine Rusije je v tem, da so jo neprestano tepli... Tepli so jo shvedski fevdalci. Tepli so jo poljsko-litovski pani itn".4 V zachetku XVII. stoletja sta shvedska in poljsko-litovska armada resnichno prizadeli Rusiji celo vrsto tezhkih udarcev, vendar, sodech po rezultatih, je konfrontacija s temi sovrazhniki ena od blestechih in celo osupljivih strani domovinske zgodovine. Stvar je v tem, da zaradi podaljshane dominacije vseh mogochih protidomoljubnih tendenc vechina danashnjih ruskih ljudi nima bolj ali manj jasne predstave o zgodovinski resnichnosti na zachetku XVII. stoletja, o Poljski in Shvedski teh chasov (ki sta napadli Rusijo): obe sta takrat pripadali najbolj mochnim in militantnim evropskim drzhavam. "Reczpospolita"5, v katero sta se leta 1569 zdruzhili kraljevina Poljska in Velika knezhevina Litva, se je raztezala od Baltskega pa skoraj do Chrnega morja, z zahoda na vzhod, od Odre do Dnjepra, njeno prebivalstvo pa je skoraj dvakrat presegalo takratno rusko. Shvedska kraljevina je zavzemala takrat pretezhni del Skandinavskega polotoka in Pribaltika, njena armada pa je bila med najmochnejshimi v tedanji Evropi (vse do Poltavske bitke6 leta 1709). Kljub temu je Rusija v obdobju 1600-1610 na koncu zmogla odbiti agresijo obeh zahodnih drzhav, ki sta si jo hoteli pokoriti, tako da so citirane Stalinove besede resnichno absurdne.

Mimogrede, Josip Visarionovich se je v navedenem primeru pridruzhil prevladujochi ponaredbi "zgodovine srednjeveshke Rusije", ki naj bi jo "nepresteno tepli".

Od vseh napadov na Rusijo je mogoche edini, ki se ga ne da predstaviti v takem stilu – domovinska vojna leta 1812. Smisel zmage nad vseevropskim napoleonovskim imperijem so prav tako leta 1931 razlagali na naslednji nachin (citiram chlanek iz majhne Sovjetske enciklopedije M. V. Nechkine, kmalu zatem povishane v "profesorja"):

“... Domovinska7 vojna, ruski nacionalistichni naziv vojne, ki se je zgodila leta 1812... kmetje, ki so branili svoje imetje, oborozheni s tem, kar so imeli pri roki, so z lahkoto unichevali izolirane francoske odrede... vsa vojna je dobila naziv domovinska: stvar ni bila v dvigu domoljubnega duha, ampak v kmetski obrambi imetja... Napoleon je bil prisiljen zapustiti Rusijo. Potem se je vojna nadaljevala zhe zunaj predelov ruskega imperija, z buchnim geslom o osvoboditvi Evrope izpod Napoleonovega jarma. Dokonchna zmaga nad Napoleonom je pomenila zachetek najbolj surove vseevropske reakcije...”8

Mogoche je rechi, da so bile take "razlage" vojne 1812 zavrzhene zhe zdavnaj, she pred zachetkom "druge" domovinske vojne, in to je res. Ampak bilo bi preprosto absurdno, che bi na predvecher in v chasu globalne zahodne invazije na Rusijo "zgodovinopisci" vztrajali pri takshnih trditvah. Stalin je leta 1941, ko je verjetno zhe pozabil svoje izjave izpred desetih let o tem, da naj bi "staro Rusijo" neprenehoma "tepli poljsko-litovski pani", nagovoril vojake: “Naj vas v tej vojni navdihujejo mozhati liki nashih velikih prednikov Kuzmi Minina, Dimitrija Pozharskega9...”

Da, vojna je neizogibno zahtevala ozhivitev junashkih strani ruske zgodovine. Kljub temu pa je mnogo od tega, kar je imelo prvovrsten pomen, ostajalo povsem pozabljeno ali vsaj tendeciozno izkrivljeno; tako so, na primer, izhajala velika dela domache literature, cheprav nepopolno10, in v sredini 1930-let zhe nihche ni zanikal njihove velike vrednosti. Vendar pa so v njih stalno poskushali videti predvsem in samo "neprizanesljivo kritiko" predrevolucionarne Rusije, ne glede na to, da skorajda ni druge literature XIX. stoletja s takim bogastvom resnichno prekrasnih likov ljudi in chloveshkega bivanja, kot je bilo prikazano v stvaritvah Pushkina in Tjutcheva, Koljcova in Lermontova, Turgenjeva in Feta, Ostrovskega in Leskova, Tolstoja in – celo – Dostojevskega (res, globoko specifichnih – tragichnih – likov).

Vendar je veliko bolj pomembno nekaj drugega. Revolucija je v celoti in popolnoma zavrgla domovinsko misel11, z izjemo tistih predstavnikov, ki so izpostavili rusko eksistenco radikalni kritiki in tako ali drugache "pripravljali" revolucijo (dekabristi, Belinski, Chernishevski in dr.) Misleci, ki so najbolj globoko razkrivali resnichni smisel domache zgodovine in kulture – Ivan Kirijevski, Apollon Grigorjev, Nikolaj Danilevski, Konstantin Leontjev, Nikolaj Strahov, Vladimir Solovjov, Nikolaj Fjodorov, Vasilij Rozanov in mnogi drugi – so bili zelo dolgo popolnoma pozabljeni; velja dodati, da brez njihove dedishchine, ki je nelochljivo povezana z vrhovi ruske literature (mimogrede, mnogi od nashtetih mislecev so bili najblizhji sobesedniki in vchasih celo "uchitelji" velikih pisateljev), ni mogoche v vsej celoti in globini razumeti te literature.

Po letu 1917 so bili ljudje, ki so razvijali tradicije navedenih mislecev, ali umorjeni – Pavel Florenski, Aleksander Chajanov, Nikolaj Kondratjev – ali izgnani iz drzhave (nekateri so morali emigrirati) – Lev Karsavin, Nikolaj Berdjajev, Semjon Frank, Sergej Bulgakov, Pitirim Sorokin – ali pa so bili maltretirani in preganjani in skorajda niso imeli mozhnosti obljavljati – Mihail Bahtin, Aleksej Losev...

To je seveda samo ena plat zadeve: revolucija ni samo zavrgla samozavedanje Rusije, ampak tudi tisto njeno tradicijo, ki je porodila to samozavedanje. Razumljivo, v porevolucijskem chasu so v drzhavi ostali ljudje, ki se niso odpovedali tistemu, s chimer so zhiveli do leta 1917, vendar, prvich, v bistvu niso imeli mozhnosti posredovati tega bogatstva novim generacijam (to je vodilo do obtozhbe o "protisovjetski propagandi"), in, drugich, postopoma so odhajali iz zhivljenja: tako je bil leta 1956 od vsakih 12 prebivalcev samo eden starejshi od 60 let (leta 1917 je bil torej star vsaj dvajset); takshnih moshkih pa je bilo leta 1956 she manj – eden od petnajstih. Poleg tega so se mnogi od teh ljudi v porevolucionarnh shtirih desetletjih predali totalnemu "zanikanju" prejshnje Rusije...

"Razdor" s predrevolucionarno preteklostjo se je she poglobil v chasu Hrushchova z njegovim "levicharstvom", in to je imelo resnichno usodne posledice. Zgoraj sem govoril o tem, da je bila francoska revolucija totalno zanikanje prejshnje zgodovine (med drugim, unichenje Cerkve je imelo takrat, morda, bolj surov znachaj kot v Rusiji). Ukinila je celo koledar: kronologija se ni vech zachenjala s Kristusovim rojstovm, temvech z letom 1789, ki je bilo dolocheno kot "I. leto" (kasneje, po odstranitvi kralja, so za "I." zacheli jemati leto 1792); nova, "revolucionarna" imena so dobili tudi meseci (v ZSSR tako dalech niso shli; omejili so se s tem, da so v koledarjih skupaj z navedbo "tradicionalnega" leta pisali, katero po vrsti je "leto revolucije"). Tako je bil razdor s preteklostjo res radikalen.

Vendar pa se je v nasprotju z rusko revolucijo francoska sorazmerno hitro konchala, kot je znano, z restavracijo leta 1814 (torej natanchno chez chetrt stoletja): na prestol je prishel brat kralja, usmrchenega leta 1793, domov so se vrnili emigrantje in izgnanci, Cerkvi je bil vrnjen prejshnji status, itn.

Vse to seveda ni moglo drzhave vrniti v njeno stanje pred revolucijo; prevech kardinalne so bili spremembe, in zhe leta 1830 se je zgodovinsko "nihalo" premaknilo "na levo" – v Parizu je izbruhnil upor, ki je nekako "uravnotezhil" restavracijo in revolucijo. V luchi tega je obdobje po letu 1814 v bistvu videti kot obnovitev chasovnih vezi, preseganje totalnega "zanikanja" predhodnega zgodovinskega bitja (in zavesti) drzhave, ki se je zachelo leta 1789.

Povsem drugache so se stvari odvijale v Rusiji. Nekaj podobnega restavraciji se je pri nas zachelo shele leta 1991 – torej ne chez chetrt, ampak chez trichetrt stoletja (v bistvu zhivljenje treh generacij) od leta 1917. "Restavratorji" so se seveda na vse pretege trudili dokazati, da vrachajo drzhavo v predrevolucionarno obdobje: vrnili so prejshnji grb, zastavo itn., med potomci dinastije Romanovih so iskali sprejemljivega "pretendenta", stali so s svechicami v rokah v Uspenski katedrali (kjer je bila zadnja velika noch leta 1918) itn. Vendar so bile vse to prazne "geste", razdor s predrevolucionarno Rusijo je bil prevelik (med drugim, ljudi, ki so vstopili v zavestno zhivljenje do leta 1917, praktichno ni bilo vech).

To, da se revolucije neizbezhno konchujejo z restavracijami, je pogojeno zhe, che z nichimer drugim, z neizbezhnim "razocharanjem": cilj vsake revolucije je ustvariti v temelju bolj popolno druzhbo namesto obstojeche, katere hibe in zlochini se skrajno predimenzionirajo z revolucionarno propagando. Vendar, kot smo zhe vechkrat poudarili, "progresistichni" svetovni nazor je vnaprej neverodostojen: vsaka koristna "pridobitev" povzrochi enakovredno "izgubo", ki rojeva hrepenenje po "vrnitvi" v preteklost (ki se zdaj, nasprotno, "idealizira"), kar je spet nemogoche (she posebej, che se govori o "vrnitvi" za trichetrt stoletja...).

Osebno poznam kar veliko shtevilo ruskih ljudi, ki so sanjarili o "restavraciji" she v 1960-ih letih, ki pa je bila uresnichena shele chez trideset let, ko je bilo zhe prepozno... Razumljivo, da se postavlja vprashanje: zakaj se je v Franciji "zanikanje" revolucije zgodilo zhe chez chetrt stoletja, pri nas pa smo potrebovali za to trikrat vech chasa? Odgovor na to vprashanje je, kakor se temu pravi, nelahek in lahko izzove ostre ugovore in celo ogorchenje. Sorazmerno hitra restavracija v Franciji je imela vzrok seveda v vojashkem porazu v obdobju 1812-1814, in che mi ne bi zmagali v letih 1941-1945, bi se pri nas zgodilo isto... Nasha velika Zmaga je nekako v celoti in popolnoma "upravichila" revolucijo.

Hrushchov je na XX. kongresu dejal: “Glavna vloga in glavna zasluga pri zmagovitem koncu vojne pripada Komunistichni partiji”, cheprav je v istem nastopu dejal tudi nekaj povsem nasprotnega (razumljivo, s skrajnim nezadovoljstvom): “... dogodki so od partije kategorichno zahtevali sprejetje odlochitev v obrambnih vprashanjih v pogojih domovinske vojne, vendar pa v vsem obdobju velike domovinske vojne pravzaprav ni bilo niti enega plenuma CK”12; naj spomnim, da je bila leta 1942 ukinjena funkcija vojashkih komisarjev, se pravi partijskih vodij v armadi.

Glavni vojskovodje domovinske vojne so postali ljudje, ki so svojo vojashko pot zacheli v letih 1914-1915; leta 1941 je bilo v drzhavi 35 milijonov ljudi, ki so bili leta 1917 stari najmanj 20 let, med njimi so bili mnogi, ki so tako ali drugache ohranjali vezi s preteklostjo. Med vojno in dolochen chas po zmagi so obstajali poskusi premostitve razdora z mnogostoletno zgodovino drzhave, toda ustanovitev – kot rezultat zmage – "soclagera"13, ki je "zahteval" internacionalizem, ne pa vrnitev k samozavedanju Rusije, pa tudi novi "levi" premik "nihala" v hrushchovovskem obdobju, vse to je nekako dokonchno uchvrstilo ta razdor.

Drzhava je zhivela tako, kot da je resnichno "po rodu iz Oktobra", njena mladina pa – "otroci XX. kongresa". To je vodilo in privedlo do najtezhjega izida. Postopoma je narashchalo "nezadovoljstvo" s tem, kako so zhiveli in v kaj so verjeli; to je bilo neizbezhno, kajti "popolna druzhba", ki naj bi nastala po revoluciji, je utopija. Zadnja leta so shtevilni avtorji trdili, da naj bi bila Rusija edina, ki se je dala zapeljati skushnjavi utopije; vendar obche vrednote "Svoboda, Enakost in Bratstvo", v imenu katerih je izbruhnila francoska revolucija, niso bile nich manj utopichen cilj, in zhe chez samo 25 let si je Francija zazhelela nazaj.

Zahvaljujoch tej (seveda relativni) "vrnitvi", se je obnovila chasovna vez, in Francija je nadaljevala "normalni" zgodovinski razvoj (pa chetudi ne brez vrste nadaljnjih pretresov). Medtem pa se je nasha drzhava, ki je do 1990-let zhivela nekako samo s tem, kar je porodila revolucija, znashla v veliko bolj zhalostnem polozhaju. Razumljivo "razocharanje" nad rezultati revolucije je za vechino ljudi pomenilo "razocharanje" nad ochetnjavo, kajti ne samo mladina, temvech tudi starejshe generacije niso bile krvno povezane s tisochletno zgodovinsko tradicijo in samozavedanjem svoje drzhave, s tradicijo in samozavedanjem, ki po svoji obchechloveshki vrednosti ne zaostajata za zgodovino in kulturo katerekoli druge drzhave. Izid je bil, da je mnozhica ljudi zachela verjeti vsiljivo vreshchavim "ideologom", ki so trdili, da Rusija ne sodi k "normalnim", "civiliziranim", "kulturnim" itn. drzhavam, in zachela se je prav patoloshka idolatrija drugih drzhav, od katerih naj bi se morali tako rekoch od nichle uchiti zhiveti in misliti.

Stvar nikakor ni v tem, da predlagajo nekaj "ponizhevalnega"; stvar je v tem, ker resnichno zhiveti in misliti je mozhno samo na osnovi lastne zgodovine in kulture. Vsako "sposojanje" je mozhno samo pod pogojem, da se sposojeno vrashcha v nasho tradicijo in zavest ter tako mimogrede neizbezhno pridobiva bistveno drugachen smisel in pomen, kot ga je imelo tam, od koder je bilo vzeto.

Kar se dogaja sedaj, je dozorevalo zhe zdavnaj, cheprav ne na povrshini. Pred skoraj shtiridesetimi leti me je naravnost osupil in mi seveda za zmeraj obtichal v spominu na prvi pogled nepomemben pogovor, ki je bilo svojevrstno "razodetje". Leta 1961 sem poskushal dosechi izdajo knjige o Dostojevskem, katere avtor je bil eden od redkih velikanov (ki so prezhiveli) domache misli – M. M. Bahtin. Ena od shtevilnih "potez" v tej operaciji je bil poskus pridobiti podporo pri zelo vplivnem "ideoloshkem funkcionarju", ki je bil vrh vsega zelo domoljuben. Rekel sem mu, da ker je Dostojevski svetovno znan, bo imela chudovita Bahtinova knjiga o njem velik odmev in bo nedvomno dvignila svetovni ugled nashe sodobne kulture. Odgovor, ponavljam, me je osupil: "Na Zahodu", me je zavrnil ta na videz domoljubni funkcionar, "so o Dostojevskem zhe zdavnaj pisali mnogo globlje kakor vash Bahtin".

Moj sobesednik je bil sovjetski domoljub in pripravljen boriti se proti vsemu meshchanskemu, hkrati pa je sodil, da zahodna kultura misli vnaprej presega rusko. Glavni razlog te dejanske idolatrije Zahoda je bila odtrganost od ruske misli z njenimi najvishjimi dosezhki. Ni nobene potrebe povedati ime tega "ideoloshkega funkcionarja", kajti praktichno vsi njegovi kolegi so bili tochno taki. Nekaj pozneje, v 1970-ih letih, ko se mi je zhe posrechilo izdati knjigo M. M. Bahtina, je drug "ideloshki funkcionar" oviral nove izdaje; ko pa je bil v Parizu in tam izvedel, kako visoko tam cenijo Mihaila Mihajlovicha, je spremenil svoj odnos do njega...

M. M. Bahtin (1895-1975) je zhe zdavnaj v svetu priznan kot eden od najpomembnejshih (ali celo najpomembnejshi) ruskih mislecev nashega stoletja. Ruska misel je od Besede in zakona o Blagoslovu mitropolita Ilariona Kijevskega (1038) pa do zadnjih del M. M. Bahtina in A. F. Losjeva (1893-1988) – torej v devetih in pol stoletjih – ustvarila vrednosti, ki zdrzhijo primerjavo z dosezhki vsake duhovne kulture v svetu. Pri tem se je potrebno zavedati, da se duhovno ustvarjanje ne rojeva kar tako: porojeva ga tradicija in bitje drzhave v vsej svoji totaliteti.

Zadnja leta neprekinjeno raste shtevilo ljudi, ki odkrivajo to resnico. Res, prevech dolg "razmik" zgodovinske kontinuitete je privedel do ochitnega poraza v 1990-ih letih. In, kakor sem se trudil pokazati, je ta nesrecha obratna stran velike zmage leta 1945, ki je niso razlagali kot plod mnogostoletne ruske zgodovine, temvech kot "zaslugo Komunistichne partije", kot je trdil Hrushchov.

Na koncu velja z vso enoznachnostjo rechi, da je 75 let, zhivljenje treh generacij, nemogoche vrechi iz zgodovine in jih oznachiti kot (tako so v 1990-ih letih delali mnogi) "chrno luknjo". Tisti, ki vidijo smisel v "vrachanju" v predrevolucionarni chas (she posebno, che uposhtevamo vso njegovo chasovno oddaljenost), nimajo nich bolj prav kakor tisti, ki so do 1990-ih imeli za nekakshen zachetek zgodovine leto 1917. Resnichni cilj je v stremljenju k zrashchenosti obdobij in ne v tem, da bi she enkrat, pa cheprav z drugo "oceno", konfrontirali zgodovino do leta 1917 in po njem.

Poleg tega tisti avtorji in oratorji, ki zdaj preklinjajo porevolucionarno obdobje, ga popolnoma neutemeljeno poimenujejo kot chas nesmislene mnozhichne morije in stradanja ljudi. Che bomo imeli revolucije, ki obchasno izbruhnejo na raznih koncih sveta, za nesmisel, moramo v tem primeru za nesmiselno razglasiti chloveshko bivanje nasploh. Vsaka revolucija pa je unichenje obstojeche druzhbe, in ker nobena druga druzhba, razen obstojeche, za zdaj ne obstaja, revolucija potencialno grozi z unichenjem vsakemu in vsem... Razsezhnosti morije ljudi med revolucijo se konsekventno zmanjshujejo: v 1930-ih letih so bile veliko manjshe kakor v 1920-ih (cheprav mnogi neutemeljeno mislijo drugache), she bolj drastichno se zmanjshujejo v obdobju 1940-1950, po letu 1964 pa politichni umori sploh ne obstajajo vech (medtem pa, che verjamemo danashnjim medijem, je obdobje 1917-1985 chas skorajda neprestanih usmrtitev).

In nazadnje. Revolucija je nedvomno tragichno, celo skrajno tragichno obdobje v ruski zgodovini. Neresni so tisti avtorji, ki poskushajo predstaviti revolucionarno tragedijo kot nekaj "ponizhujochega", skorajda "sramotnega" za nasho drzhavo. Prvich, zhivljenje tako chloveka kakor tudi vsake drzhave nosi v sebi tragichni smisel, kajti ljudje in drzhave so smrtni. In drugich, tragedija niti z religioznega niti s filozofskega stalishcha nikakor ne pripada sferi "nizkotnosti" in "sramote", she vech – tragedija pricha o izvoljenosti...

Skratka, lahko zhalujemo za Rusijo, ki jo je (pri)zadela revolucija, vendar samo nizkoten pogled v tem vidi ponizhanje svoje Ochetnjave.

 

Prevedel Just Rugel

 

____________
1 Chlanek je vzet iz knjige V. Kozhinova Rusija. XX. stoletje (1939-1964), Moskva, Algoritem, 1999, 400 str., serija Zgodovina Rusije. Novi pogled. Ta knjiga znanega, pred kratkim preminulega ruskega zgodovinopisca in raziskovalca literature Vadima Valerijanovicha Kozhinova je nadaljevanje knjige Rusija. XX. stoletje (1901-1939). V njej podrobno, s pozicij danashnjega dne, raziskuje zgodovino "Velike Vojne", kot jo imenuje avtor, razkriva njene resnichne vzroke. V marsichem je pristop avtorja k zgodovini tega svetovnega klanja neobichajen in celo presenetljiv. "Zagonetno" imenuje V. Kozhinov tudi obdobje 1946-1953 v ruski zgodovini. In na koncu, na novo avtor poskusha razmotriti fenomen osebnosti in vladavine N. S. Hrushchova. (Op. pr.)
2 Ohranjen je ruski izraz, prevod s slovensko besedo "stranka" ni umesten, ker le-ta predpostavlja vechstrankarsko druzhbo, partija pa enostrankarsko. (Op. pr.)
3 Primerjave s slovensko novo zgodovino se kar vsiljujejo. (Op. pr.)
4 Pravda, 5. februarja 1931.
5 Po izumrtju jagielonske dinastije je postala Poljska volilno kraljevstvo (reczpospolita). Zaradi aspiracij do ruskega prestola so se Poljaki bojevali z Rusi in 1656 izgubili vzhodno Ukrajino s Kijevom. (Op. pr.)
6 V nordijski vojni je Peter I. pri Poltavi l. 1709 premagal shvedskega kralja Karla XII. (Op. pr.)
7 Prav v narekovajih.
8 Malaja Sovjetskaja enciklopedija. Moskva, 1930-1931, t. 6, s. 186, 198; t. 7, s. 418.
9 Organizatorja nacionalno-osvobodilnega boja ruskega naroda proti poljski intervenciji v zachetku XVII. stoletja. (Op. pr.)
10 Tako so npr. zelo redko in "izbirno" izdajali dela enega najvechjih svetovnih pisateljev – Dostojevskega.
11 Da ne govorimo o bogoslovju, torej religiozni misli.
12 Citata po knjigi: Rehabilitacija. Politichni procesi v 30-50-ih letih., Moskva, 1991, s. 49, 29
13 Socialistichni tabor. (Op. pr.)