Revija SRP 51/52

Sonja Votolen

 

TREZIKINI BACKI

 

Ima kakshnih shestnajst las. Vsak kot kakshna tanka platinasta zhica. Zhichke so spete v shopek. In shopek je zvezan z rdechim gumijastim trakcem. In ta platinasti shopek z rdechim gumijastim trakcem je na Trezikini okrogli glavi.

Njen ji pravi, da ima buchko. Da je njena glava lushtna stara okrogla buchka.

Trezika se ne jezi. Na svojega starega. Niti ko jo zhe taaakoooo zeeelooo star poshteno potipa po backih. To so, po njegovem, Trezikine prsi. In se, stari, Trezikin, ponosno bahavo podrzhi, ko z razprtimi prsti in veliko dlanjo zatipa po obeh backih. Se vazhno nakremzhi in jo nezhno nerodno zapeljevalno pogleda. In je ona narejeno jezna in reche: "Eh, butec stari." In je to vsa jeza. Te tri besede. Ki so pravzaprav kot rada te imam. Izrazijo dobro obchutenost. Saj ji prav pashejo te njegove velike roke na njenih dveh izbochenostih.

Ga sramezhljivo z ochitajochim nasmehcem gleda. Ko jo, stari, heca, da bo kupil dva slamnata cekarja. In dal vsakega backa v svoj slamnjach. Ker v enega oba ne gresta. Ker velika, kot sta, potrebujeta vsak svoj prostor. Dovolj prostora. In sta cekarja pravshnja reshitev. Da si ju odnese s seboj na shiht. Ki je letos zadnji. Potlej penzija. Ko ju bo imel tako ali tako zmeraj pri rokah. Doma. Ko bo doma. Ker bo doma. Zdaj pa she kar v cekar z njima. Da ju potipa in da ga potipata, ko ni z njo, Treziko.

"Ti butec, stari", se koketno zasmehca Trezika. In mu jih pach dovoli pomeriti. Svoja dva backa. In ga med pomerjanjem nezhno vprasha: "Mislish, da so vsi stari tako nori?"

Cheprav zhe pozna odgovor. Ki je: "Eh, to pa ne, to pa ne! Saj nimajo vsi takshnih backov pri hishi, takshnih za dva slamnjacha."
 
 
 
 
KRACHA ZMAGA
 
 
Gre na urad. Napisala bo proshnjo za otroshki dodatek. Saj vemo, dve mali ritki in ena suha kuverta. Vsak tolar prav pride. Che bodo kaj dali, fajn. Chetudi le za dve kili persila. Che pa ne bodo dali, tudi prav. Zhe mora tako biti. Saj tam gori vedo, kaj delajo.

Chaka na formular. Ko naleti na uradnichin zaskrbljujoch pogled.

Gospa, zaman prosite za otroshki dodatek. Vash gospod prevech zasluzhi.

Ja, naj zasluzhi. Kaj me zdaj on briga. Mene brigata moji dve mali ritki.

Ampak skupni dohodki so previsoki, gospa.

Kakshni skupni dohodki?! Jaz oziroma mi nimamo nich od njegovih dohodkov.

Ja, che skupaj zhivite, menda ja...

Skupaj zhivimo? Kaj pa govorite?! Odkar sva razvezana, ga ni!

Na vashem naslovu je prijavljen, gospa.

Kaj pa jaz morem, che se noche odjaviti. Enostavno se noche odjaviti. Jaz ga pa ne morem.

Ja, che hocheva izpolniti proshnjo za otroshki dodatek, je treba kot druzhinskega chlana prijaviti tudi vashega gospoda.

Odpade!

Gospa, treba je, ker je prijavljen na...

Ne, ne zhivi z nami.

Toda tudi odjavljen ni. Morate ga prijaviti.

Prijavila bom nas tri, ki res zhivimo pod to streho.

Gospa, take prijave ne morem potrditi. Bila bi nezakonita.

Nezakonita? Ste nori? Saj ne zhivi na mojem naslovu.

Ampak ni she odjavil bivalishcha. Uradno je na vashem bivalishchu in uradno zdruzhuje materialna sredstva v vashem gospodinjstvu.

Vsi vedo, da je odshel. Tudi vi, saj ste iz vasi. Dajte tisti zhig, da bomo lazhje zhiveli.

Ne morem, ne smem. Zhal mi je, ampak...

OK., OK., vi tu gori zhe veste, kaj delate. Pa dober tek vsem, saj vem, da vam iz svoje mesnice prinasha najboljshe krache.

Po njenem odhodu se je versko usmerjena uradnica chisto resno sprashevala: kracha ali otroshki dodatek, to je tezhka odlochitev. Ampak bog, ti si mi namignil, kako naj srce odlochi. Hvala ti.
 
 
 
 
NEKAJ NAROBE
 
 
Ljudje pravijo z njo mora biti nekaj narobe. Mnogo se jih je zhe razshlo, a so si vse nashle nove zhrebce. Ene prav na hitro. Iz enih gat v druge. Eden she ni prav odshel, zhe je zhimnico naslednji grel. She na uro nisi utegnil pogledati, zhe se je pripeljala z novim dedcem v novem avtomobilu. Se zhenske znajdejo! Dva zhepa vech sta dobrodoshla moshnja. V teh chasih. In zhenska brez dedca pach ne more, ne zmore. V teh chasih. Pach ne. Naj bo blok ali bajta, oboje kliche po moshkih rokah. Popravila vseh sort se najdejo. Saj si babnica sama she varovalke ne zna zamenjati!

Ja, pametne se znajdejo, se znajdejo... Nich dolgo ne chakajo. Bolje drzhi ga, nego lovi ga. Saj ljubezen pride kasneje. Ali pa ne pride. V postelji in v temi se ljubezen ne vidi. Kdo pa sploh she kaj na ljubezen da? Da le zhivimo, da lepshe zhivimo. V zhepih je ljubezen, v zhepih. In denarnici. Toda z njo, s to, pravijo, mora biti nekaj narobe. Da ima najbrzh kakshen "felar", pravijo. Da je proslavljala, pravijo, ko se je dedca reshila. Ker je konchno sama. Da je, pravijo, jokala od sreche. In so chakali, kdo bo prishel za prejshnjim. Pa nich. In she nich. Nihche.

Ja, z njo, s to, pravijo, mora biti nekaj narobe. Kakshen "felar" le ima? Kako bi le izvedeli? Oni z brki je bil vchasih pri njej. Oni z brki zhe ve. Ampak zdaj tudi njega ni vech videti. Cheprav je kar dolgo taval tam okoli. Menda ga je, pravijo, pri belem dnevu spravila v past. Njena vhodna vrata mu je, pravijo, odprla lastna zhena. Chrni z brki jo je bojda ucvrl naravnost v avto. Mogoche je mislil, da mu slaba vest povzrocha privide.

Babnici pa se menda nista niti stepli. Chudno. Vsaka pametna baba bi se scufala do onemoglosti. Ti dve pa druga drugi hvala za pomoch. To sta si, pravijo, dejali. In se mirno razshli.

In tako je she vedno in spet sama. Eh, pravijo, sigurno ima kakshen "felar".