Revija SRP 51/52

Sonja Votolen

 

KO SEM ZHITO

Poskakujva po listih sem rekla
Ti si jih pograbil v pest
in me z njimi prepredel
Zelena Jurijana si mi rekel
 
in me zavrtel nad kroshnje
 
 
 
Bila sem povaljana od sena
Zakopana mlachna mokra
Ko sem prilezla iz kopice
tvojih rok nog mesa gomazenja
 
si me spet in spet
potapljal vase
 
 
 
Bilo mi je tako sushno in pustinjsko dolgo
Da me prav gotovo naslednjih tisoch let
ne bi nihche opazil
Da sem bila prekrita z zgoshchenimi joki
Razpokanimi razklanimi od sushnega
pokihavanja komaj kakshnega vetrovega vzgiba
Bilo je tako dolgo sushno da nisem mogla vech zanihati
 
 
 
Kako neki bi storila
Da bi polebdela na zhitnih dlachicah
 
Da bi zaladjala na zhitnih brchicah
Da se ne bi polomile in
da jaz z njih ne bi padla
 
Da bi se obchutili Jaz s svojo
kozho ob zhitnih kozhicah
 
 
 
Zdajle bezeg cveti
Duham ga do nosu rumena
in dishecha bezgova zhenska
Mislech da me ozdravi
Od onega tvojega pobega
 
 
 
Che bom res iskreno molila
pravijo che res iskreno goreche prosish
potem bom menda lahko
utonila na teh zelenih travnishkih rokah
In mi bodo prsti polj zatisnili veke
In mi jih bo noch za vselej zalepila
 
In ne bo dovolila nobeni zvezdi
da bi se v zenice skrila
 
 
 
Med listjem rada zaspim
Spalno srajco mi veter natrosi
Na kozho se lepi sapa nochi
Ne morem spati Toliko
je listnatih dotikov v jeku
 
 
 
Pochakala sem dezh da se je
zapodil vame Me podil
do kozhe in umil glavo
Mi zlezel v chevlje in zhvrkljal
pod podplati ko sem
tekla z njim razbeljenih dlani