Revija SRP 51/52

Lucijan Vuga

MOR–DA MOR–NE

 

 
mor-da mor-ne
 
skozi meglo je lepo
vse je tako blizu
najblizhje sem si sam
od nekod
kar je spredaj morda je zad
in z leve se slishi desno
le nebo niso zaobrnjena tla
glasovi
vidijo skozi mrchino in mrak
korak
je kamorkoli v oblak
enakovreden
mor-da mor-ne
sledil mu bo she kak
che vmes se svet
ne podre
toda za hip je lepo
 
 
***
 
 
 
ali–bi
 
skozme je zdrvela nevtrinska reka
v zamolkli tishini nebeshkih daljav
opaznih nobenih ni sledov
ali–bi
razrvala pokrajine vseh svetov
ki naplastil sem jih v desetletjih
charobnega prijateljevanja s chasom
hkrati nekje na drugem koncu
drvi zhe isti rushilni val
navidez ostaja vse kot prej
a snovno postopoma izvotli
ko znasha sipine onkraj vidnih polj
tostran nich ni videti da se prazni
si me razumela?
 
 
***
 
 
 
med-prostor je gubanca chasa
 
nikjer ni ena sama noch
vselej pomeshana z dnem
okusen in tanek nadev
med-prostor je gubanca chasa
kdo nenasitnezh prebavlja
neskonchni zavitek z rozinami
zvezd in temnimi orehi snovi
morda iz sosednjih svetov
z oblozhene mize tu ne zalogaj
kopichi od vsega si naskrivaj
– midva pa sva zadovoljna tako
 
 
***
 
 
 
marjetice v chrnini ni
 
che tulipan je lahko chrn
in pav bel
marjetice v chrnini ni
 
che z nebes nam svetijo
pritlikavke bele in rdeche velikanke
za temno snovjo je she en svet
 
tako sva si takrat rekla
in she drzhi
 
 
***
 
 
 
vse se zhe dolgo plete
 
saj nich ni naenkrat
vse se zhe dolgo plete
morda kar od nekdaj
se tren je ta za naprej vtkal
 
kar tokrat bom ali ne bom
storil vedoma ali nehote
v bitni kodi 0 in 1
zaporedje ohranjeno bo
na vekov veke
a meni
ostajajo nameni nemi
 
 
***
 
 

(junij 2002)